1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Francoska republika s tem, da je za presojo, ali so posamezniki tobačne proizvode iz druge države članice posedovali za komercialne namene, uporabila povsem količinsko merilo, ki ga je uporabila za posamezno vozilo (in ne za osebo), in sicer pavšalno za vse tobačne proizvode skupaj , in s tem, da je posameznikom povsem preprečila uvoz tobačnih proizvodov iz druge države članice, če njihova količina presega 2 kilograma na posamezno vozilo, ni izpolnila obveznosti iz Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 179, v nadaljevanju: Direktiva) in zlasti iz njenih členov 8 in 9 ter iz člena 34 PDEU.

2

Člen 8 Direktive je določal:

„Za proizvode, ki jih nabavijo fizične osebe za lastno uporabo in jih same prevažajo, se po načelu, ki ureja notranji trg, trošarina obračuna v državi članici, v kateri so nabavljeni.“

3

Člen 9 Direktive je določal:

„1.   Brez poseganja v člene 6, 7 in 8, nastane obveznost za plačilo trošarine, kadar so proizvodi[, ki so] sproščeni v porabo v [eni] državi članici, zaradi komercialnih namenov [v posesti] v drugi državi članici.

V takem primeru dolguje trošarino in plačilo obveznosti državi članici, na ozemlju katere se nahajajo proizvodi, njihov imetnik.

2.   Za ugotovitev, da so proizvodi iz člena 8 predvideni za komercialne namene, morajo države članice med drugim upoštevati naslednje:

Za uporabo vsebine pete alinee prvega pododstavka, lahko države članice določijo okvirne količine samo v obliki seznama [, ki služijo samo dokazovanju]. Te okvirne količine ne smejo biti nižje od:

[…]“

4

Člen 302 D splošnega davčnega zakonika v različici, ki je veljala ob poteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, ki je bilo 23. novembra 2009 naslovljeno na Francosko republiko (v nadaljevanju: SDZ), je določal:

„I.-1. Davčna obveznost nastane: […]

Da bi se ugotovilo, ali se ti proizvodi v Franciji posedujejo za komercialne namene, uprava upošteva te okoliščine:

5

Člen 575 G SDZ je določal:

„Tobačni izdelki se brez dokumenta, navedenega v točki II člena 302 M, ne smejo dati v promet po njihovi prodaji na drobno, če njihova količina presega 1 kilogram.“

6

Člen 575 H SDZ je določal:

„Razen dobaviteljev v skladiščih, prodajalcev na prodajnih mestih, oseb, navedenih v členu 565, točka 3, preprodajalcev, omenjenih v členu 568, četrti odstavek, ali – če gre za količine, določene z dekretom ministra, pristojnega za proračun – preprodajalcev, omenjenih v prvem odstavku navedenega člena, ne sme nihče imeti v skladiščih, v poslovnih prostorih ali v prevoznih sredstvih več kot 2 kilograma tobačnih izdelkov.“

7

Ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 23. novembra 2009, je bilo na spletni strani generalnega direktorata za carine in posredne davke pri francoskem ministrstvu za finance navedeno:

„Splošna vprašanja

Če med potovanji v druge države Unije kupite proizvode za osebno uporabo, vam ob izstopu iz Francije ali vstopu vanjo ni treba predložiti deklaracije niti plačati dajatev ali davkov.

[…] Če ste kupili […] tobačne proizvode, zakonodaja Skupnosti določa okvirne pragove, če nakup opravijo fizične osebe.

Francoski carinski organi lahko vaše nakupe, ki presegajo pragove, ki veljajo za tobačne proizvode […] in so določeni spodaj, ob upoštevanju drugih meril obravnavajo kot komercialne. V tem primeru morate plačati ustrezne dajatve in davke, ki veljajo v Franciji, za vsakega od teh proizvodov. Ti pragovi veljajo tudi v primeru izstopa iz Francije v katero koli drugo državo članico Evropske unije.

Tobačni proizvodi

V skladu s členoma 575 G in 575 H [SDZ] […] veljajo od 1. januarja 2006 za nakupe tobačnih proizvodov, ki jih opravijo fizične osebe v drugi državi članici Evropske unije, razen desetih novih držav članic, te določbe:

8

Ker je Komisija menila, da sta francoska zakonodaja in upravna praksa na področju uvoza tobaka s strani posameznikov v nasprotju z Direktivo, načelom sorazmernosti in členom 28 ES, je 23. oktobra 2007 Francoski republiki poslala uradni opomin, na katerega je ta država članica odgovorila z dopisom z dne 18. januarja 2008.

9

Komisija je 23. novembra 2009 izdala obrazloženo mnenje, s katerim je Francosko republiko pozvala, naj v dveh mesecih od prejema tega mnenja sprejme potrebne ukrepe za uskladitev z njim. Ta država članica je nanj odgovorila z dopisom z dne 22. januarja 2010.

10

Ker Komisija z obrazložitvijo, ki jo je podala Francoska republika, ni bila zadovoljna, je vložila to tožbo.

11

Komisija trdi, da so francoski predpisi in upravna praksa v nasprotju z Direktivo, zlasti z njenima členoma 8 in 9, ker so merila za presojo posedovanja tobačnih proizvodov za komercialne namene povsem količinska, ker pragovi iz členov 575 G in 575 H SDZ veljajo pavšalno za vse posedovane tobačne proizvode skupaj, ker se ti pragovi, če gre za prevoz s posameznim vozilom, uporabljajo za vozilo, in ne za osebo, in ker so kazni za kršitve zadnjenavedenih členov posebno hude.

12

Francoska republika najprej trdi, da člena 575 G in 575 H SDZ urejata le posedovanje tobaka, in ne podrobnih pravil in pogojev pobiranja trošarin. Ti določbi naj torej ne bi spadali na področje uporabe členov 8 in 9 Direktive. Francoski predpisi in upravna praksa naj nikakor ne bi bili v nasprotju z Direktivo, predvidene kazni pa naj bi bile sorazmerne.

13

Poudariti je treba, da je namen Direktive uvesti nekaj pravil v zvezi s posedovanjem, gibanjem in nadzorom trošarinskih proizvodov, in to predvsem zato, ker mora biti obveznost plačila trošarine v vseh državah članicah enaka (sodba z dne 23. novembra 2006 v zadevi Joustra, C-5/05, ZOdl., str. I-11075, točka 27 in navedena sodna praksa).

14

Direktiva glede tega razlikuje med proizvodi, ki se posedujejo za komercialne namene, na eni strani in proizvodi, ki se posedujejo za zasebne namene, na drugi strani (zgoraj navedena sodba Joustra, točka 28).

15

Kadar gre za proizvode, ki se posedujejo za zasebne namene, člen 8 Direktive določa, da se trošarina plača v državi članici, v kateri so bili ti proizvodi nabavljeni (zgoraj navedena sodba Joustra, točka 31). Člen 9(1) Direktive pa, nasprotno, glede proizvodov, ki se posedujejo za komercialne namene, v bistvu določa, da se trošarina plača v državi članici, v kateri se posedujejo ti proizvodi.

16

Člen 9(2) Direktive določa nekaj meril za ugotavljanje, ali se proizvodi posedujejo za komercialne namene. Natančneje, kot je razvidno iz besedila prvega pododstavka tega odstavka, morajo države članice za ugotavljanje, ali se proizvodi posedujejo za komercialne namene, med drugim upoštevati več elementov, pri čemer je količina posedovanih proizvodov le eden izmed njih. Poleg tega drugi pododstavek istega odstavka glede tega elementa določa, da lahko države članice določijo okvirne količine le kot dokaz.

17

Iz tega sledi, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 20 in 21 sklepnih predlogov, da člen 9(2) Direktive državam članicam ne dopušča, da izključno na podlagi povsem količinskega praga posedovanih proizvodov ugotovijo, ali se proizvodi posedujejo za komercialne namene.

18

Glede spornih predpisov je sicer res, kot poudarja Francoska republika, da člen 302 D SDZ kot tak ne določa takega povsem količinskega praga za ugotavljanje, ali se proizvodi posedujejo za komercialne namene.

19

Ker pa ta člen določa, da se uporablja „[b]rez poseganja v določbe […] členov 575 G in 575 H [SDZ]“, postanejo pragovi, določeni v teh členih, dejansko edini upoštevni elementi za ugotavljanje, ali se proizvodi posedujejo za komercialne namene, kar je potrjeno tudi s francosko upravno prakso. Francoska republika pa ne ugovarja temu, da so ti pragovi povsem količinski.

20

Navedena država članica trdi tudi, da njeni predpisi in upravna praksa niso neskladni s členom 9(2) Direktive, ker se navedeni pragovi uporabljajo pavšalno za vse posedovane tobačne proizvode skupaj in ker se, če gre za prevoz s posameznim vozilom, količine tobaka ugotavljajo za vozilo, ne za osebo.

21

V zvezi s tem je treba poudariti, kot je razvidno iz člena 9(2), drugi pododstavek, Direktive, da morajo države članice, če se za opredelitev posedovanja tobačnih proizvodov kot posedovanja za komercialne namene odločijo določiti pragove glede količine teh posedovanih proizvodov, ki so v skladu s to določbo lahko le indikativni, spoštovati nekatere minimalne pragove.

22

Vendar po eni strani Direktiva s tem, da izrecno določa najnižje pragove za več različnih kategorij tobačnih proizvodov, državam članicam dopušča, da določijo pragove glede na težo vseh posedovanih tobačnih proizvodov skupaj, samo če spoštujejo vsakega od teh minimalnih pragov. Francoska republika ne trdi, da je ta pogoj, kar zadeva pragove iz členov 575 G in 575 H SDZ, izpolnjen.

23

Po drugi strani, ker je namen člena 9(2) Direktive podrobneje opredeliti pogoje, pod katerimi za imetnika proizvodov nastane obveznost plačila trošarine v smislu drugega pododstavka odstavka 1 tega člena, je treba šteti, da se najnižji indikativni pragovi iz člena 9(2), drugi pododstavek, Direktive nanašajo na navedenega imetnika in da se torej uporabljajo za osebo.

24

Iz navedenega sledi, da so francoski predpisi in upravna praksa – ker za ugotavljanje, ali se tobačni proizvodi posedujejo za komercialne namene, določajo povsem količinske pragove, ki se uporabljajo pavšalno za vse te proizvode skupaj in ki se, če gre za prevoz s posameznim vozilom, presojajo za vozilo, in ker poleg tega za prekoračitev teh pragov določajo sankcije – v nasprotju s členom 9 Direktive in zato tudi z njenim členom 8.

25

Prvi očitek Komisije je torej utemeljen.

26

Komisija trdi, da je člen 575 H SDZ v nasprotju tudi s členom 34 PDEU. Ta nacionalna določba naj bi namreč posameznikom povsem preprečevala uvoz tobačnih proizvodov iz druge države članice v Francijo, če količina presega 2 kilograma na posamezno vozilo, čeprav bi posameznik te količine posedoval za lastne potrebe.

27

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba vsak nacionalni ukrep na področju, ki je predmet izčrpnega usklajevanja na ravni Skupnosti, presojati glede na določbe tega ukrepa usklajevanja, in ne glede na določbe primarnega prava (sodba z dne 14. decembra 2004 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-463/01, ZOdl., str. I-11705, točka 36 in navedena sodna praksa).

28

Kot je razvidno iz točke 24 te sodbe, v tej zadevi ni sporno, da člen 575 H SDZ škoduje ukrepu, s katerim se izčrpno usklajuje način, na katerega lahko države članice upoštevajo količino posedovanih tobačnih proizvodov, zato da svoje posedovanje opredelijo kot posedovanje za komercialne namene.

29

Ker pa je Komisija je s svojim drugim očitkom predlagala le, naj se nacionalni ukrep, ki ga je treba preučiti glede na določbe tega ukrepa usklajevanja, preuči glede na določbe primarnega prava, je treba ta očitek zavrniti.

30

Zato je treba ugotoviti, da Francoska republika s tem, da je za presojo, ali so posamezniki tobačne proizvode iz druge države članice posedovali za komercialne namene, uporabila povsem količinsko merilo, in s tem, da je to merilo uporabila za posamezno vozilo (in ne za osebo), in sicer pavšalno za vse tobačne proizvode skupaj, ni izpolnila obveznosti iz Direktive, zlasti iz njenih členov 8 in 9.

31

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Vendar člen 138(3) istega poslovnika določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, načeloma nosi vsaka svoje stroške. Ker sta Komisija in Francoska republika s svojimi tožbenimi predlogi uspeli samo delno, je treba odločiti, da vsaka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: