—

za Fra.bo SpA A. Saueracker in M. Becker, odvetnika,

—

za Deutsche Vereinigung des Gas- und Wasserfaches eV (DVGW) – Technisch- Wissenschaftlicher Verein C. Tellman in F.-E. Hufnagel, odvetnika,

—

za nemško vlado T. Henze in N. Graf Vitzthum, zastopnika,

—

za češko vlado M. Smolek in D. Hadroušek, zastopnika,

—

za nizozemsko vlado C. Wissels in B. Koopman, zastopnici,

—

za Evropsko komisijo G. Zavvos, G. Wilms, L. Malferrari in C. Hödlmayr, zastopniki,

—

za Autorité de surveillance AELE M. Schneider in X. Lewis, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 28 ES, 81 ES in 86(2) ES.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Fra.bo SpA (v nadaljevanju: Fra.bo), družbo italijanskega prava, ki je specializirana za proizvodnjo in prodajo bakrenih fitingov, ki so namenjeni zlasti vodni in plinski napeljavi, in nemškim certifikacijskim organom Deutsche Vereinigung des Gas- und Wasserfaches eV (DVGW) ‐ Technisch-Wissenschaftlicher Verein (v nadaljevanju: DVGW) glede odločitve zadnjega, da družbi Fra.Bo odvzame certifikat za bakrene fitinge, ki jih proizvaja in prodaja, oziroma da zavrne njegovo podaljšanje.

3

Iz predložitvenega sklepa in stališč zainteresiranih strank je razvidno, da uredba o splošnih pogojih za oskrbo z vodo (Verordnung über Allgemeine Bedingungen für die Versorgung mit Wasser) z dne 20. junija 1980 (BGBl. 1980 I, str. 750, v nadaljevanju: AVBWasserV) določa splošne pogoje o prodaji za podjetja za oskrbo z vodo in njihove stranke, pri čemer lahko stranke od teh pogojev prosto odstopijo.

4

V času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari je člen 12(4) AVBWasserV določal:

„Uporabijo se lahko le materiali in naprave, ki so zasnovani v skladu s priznanimi pravili tehnike. Znak priznanega preskusnega organa (na primer znak DIN-DVGW, DVGW ali GS) potrjuje, da so ti pogoji izpolnjeni.“

5

Z uredbo z dne 13. januarja 2010 (BGBl. 2010 I, str. 10) je bil člen 12(4) AVBWasserV spremenjen tako:

„Uporabijo se lahko le proizvodi in naprave, ki ustrezajo splošno priznanim pravilom tehnike. Šteje se, da so pogoji iz prvega stavka izpolnjeni, če je podana oznaka CE za izrecno uporabo na področju pitne vode. Če oznaka CE ni predpisana, se prav tako šteje, da so pogoji izpolnjeni, če ima proizvod ali naprava znak akreditiranega panožnega certifikacijskega organa, zlasti znak DIN-DVGW ali DVGW. Proizvodi in naprave, ki

in ne ustrezajo tehničnim specifikacijam znakov iz tretjega stavka, se vključno s preskusi in kontrolami, izvedenimi v navedenih državah, obravnavajo kot enakovredni, če se z njimi enako trajno dosega raven varstva, ki se zahteva v Nemčiji.“

6

Iz predložitvenega sklepa in stališč zainteresiranih strank je razvidno, da je družba Fra.bo podjetje s sedežem v Italiji, ki proizvaja in prodaja bakrene fitinge. Bakreni fitingi povezujejo dele vodne ali plinske cevi in so za zagotovitev tesnosti na koncih opremljeni s tesnilnimi obroči iz elastomera.

7

DVGW je neprofitna organizacija zasebnega prava, ustanovljena leta 1859, in po statutu je njen cilj podpiranje plinskega in vodnega sektorja. DVGW je v Nemčiji priznana kot „javnokoristni“ subjekt – to je status, ki je na podlagi člena 51 in naslednjih zakonika o davkih (Abgabenordnung) dodeljen subjektom, katerih dejavnost je namenjena nesebični pomoči skupnosti na materialnem, duhovnem ali moralnem področju. DVGW v skladu s členom 2(2) statuta ne zastopa interesov proizvajalcev iz tega sektorja.

8

Za vodni sektor obstaja približno 350 standardov, ki jih je določila DVGW. Za spor o glavni stvari je upošteven tehnični standard W 534. Je namreč podlaga za prostovoljno certificiranje proizvodov, ki pridejo v stik s pitno vodo.

9

Družba Fra.bo je konec leta 1999 pri DVGW vložila zahtevek za certificiranje bakrenih fitingov, obravnavanih v postopku v glavni stvari. DVGW je za izvedbo potrebnih preskusov pooblastila Materialprüfungsanstalt Darmstadt. Ta pa je za izvedbo teh preskusov najel podizvajalca, podjetje Cerisie Laboratorio s sedežem v Italiji, ki pa ga ni odobrila DVGW, ampak pristojni italijanski organ. DVGW je družbi Fra.bo novembra 2000 izdala certifikat o skladnosti za vodni sektor z veljavnostjo pet let.

10

DVGW je zaradi pritožb tretjih oseb uvedla postopek preverjanja, pri čemer je za preskuse spet pooblastila Materialprüfungsanstalt Darmstadt. Ta je na materialu, ki ga je poslal italijanski proizvajalec, opravil „ozonski preskus“, ki je namenjen temu, da se preveri ozonska obstojnost tesnilnega obroča bakrenega fitinga. Junija 2005 je DVGW družbi Fra.bo sporočila, da fiting ni prestal „ozonskega preskusa“, da pa lahko – kot določajo njena pravila – v treh mesecih predloži pozitivno poročilo o preskusu. Vendar poročila o preskusu, ki ga je pozneje izdalo podjetje Cerisie Laboratorio, DVGW ni sprejela, ker tega podjetja ni odobrila kot certifikacijskega organa. V sporu o glavni stvari DVGW to poročilo graja tudi zato, ker naj bi bilo vsebinsko nezadostno, saj v njem niso navedene niti podrobnosti preskusa niti pogoji, ki jim je bil material izpostavljen.

11

DVGW je medtem standard W 534 spremenila v formaliziranem postopku, pri katerem družba Fra.bo ni sodelovala, in sicer tako, da je uvedla „3000-urni preskus“, da bi se zagotovila daljša življenjska doba proizvodov, ki jih je treba certificirati. Iz odgovora DVGW na pisno vprašanje Sodišča je razvidno, da je v „3000-urnem preskusu“ tesnilni obroč iz elastomera na bakrenem fitingu 3000 ur izpostavljen temperaturi 110 stopinj Celzija. Po pravilih DVGW morajo imetniki certifikatov o skladnosti v treh mesecih po uveljavitvi spremembe tega standarda vložiti zahtevek za dodatno certificiranje, da se dokaže upoštevanje spremenjenih zahtev. Družba Fra.bo takšnega zahtevka ni vložila in za njene bakrene fitinge ni bil opravljen „3000-urni preskus“.

12

DVGW je družbi Fra.bo junija 2005 odvzela certifikat o skladnosti z utemeljitvijo, da ji ni predložila pozitivnega poročila o „3000-urnem preskusu“. DVGW je tudi zahtevek za podaljšanje tega certifikata zavrnila z utemeljitvijo, da certifikat o skladnosti, ki bi se lahko podaljšal, ne obstaja več.

13

Družba Fra.bo je zoper DVGW vložila tožbo pri Landgericht Köln in trdila, da se z odvzemom zadevnega certifikata o skladnosti in/ali zavrnitvijo njegovega podaljšanja krši pravo Unije. Meni, da za DVGW veljajo določbe o prostem pretoku blaga, in sicer člen 28 ES in naslednji, in da se tako z odvzemom tega certifikata kot tudi z zavrnitvijo njegovega podaljšanja znatno ovira njen dostop na nemški trg. Zaradi domneve o skladnosti, ki velja za proizvode, ki jih v skladu s členom 12(4) AVBWasserV certificira DVGW, naj bi ji bilo namreč praktično onemogočeno tržiti svoje proizvode v Nemčiji brez tega certifikata. Poleg tega naj „3000-urni preskus“ ne bi bil objektivno utemeljen niti naj DVGW ne bi imela pravice a priori zavrniti poročil o preskusu laboratorijev, ki so jih odobrili pristojni organi drugih držav članic, vendar jih ni odobrila Zvezna republika Nemčija. Poleg tega naj bi bilo treba DVGW šteti za združenje podjetij, ki naj bi z določitvijo izpodbijanih tehničnih standardov kršilo tudi člen 81 ES.

14

DVGW trdi, da je kot združenje zasebnega prava ne vežejo določbe o prostem pretoku blaga in da bi morala le Zvezna republika Nemčija odgovarjati za morebitno kršitev člena 28 ES v povezavi s sprejetjem člena 12(4) AVBWasserV. Zato naj bi lahko DVGW določila in pri certificiranju uporabila tehnične standarde, ki presegajo tiste iz drugih držav članic kot Zvezne republike Nemčije. Prav tako naj bi imela pravico, da zaradi kakovosti upošteva le laboratorije, ki jih je odobrila. Kot organizacija za standardizacijo naj prav tako ne bi opravljala gospodarske dejavnosti v smislu prava o omejevalnih sporazumih, tako da naj bila uporaba člena 81 ES izključena.

15

Landgericht Köln je zavrnilo tožbo družbe Fra.bo z obrazložitvijo, da se lahko DVGW svobodno odloča o zahtevah, ki jih nalaga za izdajo certifikata o skladnosti. Družba Fra.bo je zoper odločbo navedenega sodišča pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo, s katero je z isto argumentacijo predlagala, naj se DVGW naloži podaljšanje certifikata o skladnosti za zadevne fitinge in plačilo odškodnine 1.000.000 EUR skupaj z obrestmi.

16

Oberlandesgericht Düsseldorf je zaradi dvomov o tem, da se določbe o prostem pretoku blaga in omejevalnih sporazumih med podjetji uporabljajo za dejavnost DVGW, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

17

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 28 ES razlagati tako, da se uporablja za dejavnosti standardizacije in certificiranja zasebne organizacije, kadar nacionalni zakonodajalec proizvode, ki jih je ta organizacija certificirala, šteje za skladne z nacionalnim pravom in je zato prodaja proizvodov, ki jih navedena organizacija ni certificirala, otežena.

18

Za uvod, ni sporno, da je bakreni fiting, obravnavan v postopku v glavni stvari, „gradbeni proizvod“ v smislu Direktive Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic, ki se nanašajo na gradbene proizvode (89/106/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 9, str. 296), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. septembra 2003 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 447, v nadaljevanju: Direktiva 89/106), ki ni zajet niti v katerem od usklajenih standardov ali evropskem tehničnem soglasju niti v na ravni Unije priznani nacionalni tehnični specifikaciji v smislu člena 4(2) te direktive.

19

V zvezi z gradbenimi proizvodi, ki jih člen 4(2) Direktive 89/106 ne zajema, pa člen 6(2) iste direktive določa, da države članice dovolijo, da se dajo na njihovem ozemlju gradbeni proizvodi v promet, če izpolnjujejo zahteve nacionalnih določb, skladnih s Pogodbo ES, in če evropske tehnične specifikacije ne določajo drugače.

20

Nacionalne določbe, ki urejajo dajanje v promet gradbenega proizvoda, za katerega na ravni Unije ni usklajene ali priznane tehnične specifikacije, morajo biti tako – kot je poleg tega opozorjeno v Direktivi 89/106 – v skladu z obveznostmi, ki jih določa Pogodba, zlasti pa z načelom prostega pretoka blaga iz členov 28 ES in 30 ES (glej v tem smislu sodbo z dne 13. marca 2008 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-227/06, točka 34).

21

Najprej je treba preveriti, ali se člen 28 ES, kot trdi pritožnica v postopku v glavni stvari, v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, uporablja za dejavnosti standardizacije in certificiranja zasebne organizacije.

22

V zvezi s tem je treba navesti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba vse predpise držav članic, ki bi lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirali trgovino znotraj Skupnosti, šteti za ukrep z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve, prepovedane s členom 28 ES (sodbi z dne 11. julija 1974 v zadevi Dassonville, 8/74, Recueil, str. 837, točka 5, in z dne 5. februarja 2004 v zadevi Komisija proti Italiji, C-270/02, Recueil, str. I-1559, točka 18, ter zgoraj navedena sodba Komisija proti Belgiji, točka 40). Za uvoznika tako zgolj dejstvo, da se ga odvrača od tega, da v zadevni državi članici z zadevnimi proizvodi vstopi na trg ali jih trži, pomeni oviro za prosti pretok blaga (sodba z dne 24. aprila 2008 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C-286/07, točka 27).

23

Sodišče je tudi razsodilo, da država članica ne izpolnjuje obveznosti iz členov 28 ES in 30 ES, če brez veljavne utemeljitve gospodarske subjekte, ki želijo na njenem ozemlju tržiti gradbene proizvode, ki so zakonito proizvedeni in/ali se tržijo v drugi državi članici, spodbuja k pridobitvi nacionalnih znakov o skladnosti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Belgiji) ali če ne upošteva certifikatov o odobritvi, ki so jih izdale druge države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 10. novembra 2005 v zadevi Komisija proti Portugalski, C-432/03, ZOdl., str. I-9665).

24

Ni sporno, da je DVGW neprofitna organizacija zasebnega prava, katere dejavnosti ne financira Zvezna republika Nemčija. Poleg tega ni sporno, da ta država ne izvaja odločilnega vpliva na dejavnosti standardizacije in certificiranja DVGW, čeprav del članov te organizacije zastopa javne subjekte.

25

DVGW zato trdi, da se ob upoštevanju tega, da je zasebnopravne narave, člen 28 ES zanjo ne uporablja. Druge zainteresirane stranke menijo, da so lahko zasebne organizacije v nekaterih okoliščinah zavezane upoštevati prosti pretok blaga, ki ga zagotavlja člen 28 ES.

26

Zato je treba preveriti, ali se z dejavnostjo zasebne organizacije, kakršna je DVGW, zlasti ob upoštevanju zakonodajnih in drugih predpisov, v okviru katerih se ta izvaja, ovira prosti pretok blaga na enak način kot z državnimi ukrepi.

27

V obravnavanem primeru je treba navesti, prvič, da je nemški zakonodajalec v členu 12(4) AVBWasserV določil, da so proizvodi, ki jih certificira DVGW, v skladu z nacionalnim pravom.

28

Drugič, med strankami v postopku v glavni stvari ni sporno, da je DVGW edina organizacija, ki lahko bakrene fitinge, obravnavane v postopku v glavni stvari, certificira v smislu člena 12(4) AVBWasserV. Povedano drugače, DVGW glede takih proizvodov predstavlja edino možnost za pridobitev certifikata o skladnosti.

29

Sicer sta DVGW in nemška vlada opozorili, da poleg certificiranja, ki ga opravlja DVGW, obstaja še drug postopek, po katerem se strokovnjaku zaupa preverjanje, ali je proizvod skladen s priznanimi tehničnimi pravili v smislu člena 12(4) AVBWasserV. Vendar je iz odgovorov na pisna in ustna vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče, razvidno, da je ta drugi postopek po eni strani zaradi upravnih težav, povezanih s tem, da ne obstajajo posebna postopkovna pravila, ki bi urejala delo takega strokovnjaka, po drugi strani pa zaradi dodatnih stroškov, ki nastanejo zaradi pridobitve posamične ekspertize, redko izvedljiv ali celo neizvedljiv.

30

Tretjič, predložitveno sodišče meni, da v praksi to, da certifikacije ne opravi DVGW, znatno ovira prodajo zadevnih proizvodov na nemškem trgu. Čeprav namreč AVBWasserV določa le splošne pogoje o prodaji za podjetja za oskrbo z vodo in njihove stranke, pri čemer lahko stranke od teh pogojev prosto odstopijo, je iz spisa razvidno, da v praksi skoraj vsi nemški potrošniki kupujejo le bakrene fitinge, ki jih je certificirala DVGW.

31

V takih okoliščinah je treba ugotoviti, da ima organizacija, kakršna je DVGW, zlasti zaradi pooblastila za certificiranje proizvodov v resnici pravico, da ureja vstop proizvodov, kot so bakreni fitingi, obravnavani v postopku v glavni stvari, na nemški trg.

32

Zato je treba ugotoviti, da je treba člen 28 ES razlagati tako, da se uporablja za dejavnosti standardizacije in certificiranja zasebne organizacije, kadar nacionalni zakonodajalec proizvode, ki jih je ta organizacija certificirala, šteje za skladne z nacionalnim pravom in je zato prodaja proizvodov, ki jih navedena organizacija ni certificirala, otežena.

33

Na drugo vprašanje, ker ga je predložitveno sodišče postavilo le, če bi se na prvo vprašanje odgovorilo nikalno, ni treba odgovoriti.

34

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 28 ES je treba razlagati tako, da se uporablja za dejavnosti standardizacije in certificiranja zasebne organizacije, kadar nacionalni zakonodajalec proizvode, ki jih je ta organizacija certificirala, šteje za skladne z nacionalnim pravom in je zato prodaja proizvodov, ki jih navedena organizacija ni certificirala, otežena.