—

za M. R. J. M. G. Lippensa, G. G. H. Mittlerja in J. P. F. C. Votrona P. D. Olden in H. M. H. Speyart, odvetnika,

—

za nizozemsko vlado C. Wissels in J. Langer, zastopnika,

—

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, zastopnika,

—

za nemško vlado T. Henze, K. Petersen in J. Kemper, zastopniki,

—

za Irsko P. Dillon Malone, BL,

—

za avstrijsko vlado A. Posch, zastopnik,

—

za poljsko vlado M. Szpunar, zastopnik,

—

za finsko vlado J. Heliskoski in H. Leppo, zastopnika,

—

za vlado Združenega kraljestva H. Walker, zastopnica,

—

za Evropsko komisijo R. Troosters, zastopnik,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 121).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. R. J. M. G. Lippensom, G. G. H. Mittlerjem in J. P. F. C. Votronom (v nadaljevanju skupaj: Lippens in drugi), ki prebivajo v Belgiji in so člani uprave družbe Ageas NV, nekdanje družbe Fortis NV (v nadaljevanju: Fortis), na eni strani in H. C. Kortekaasom, družbo Kortekaas Entertainment Marketing BV, družbo Kortekaas Pensioen BV, D. R. De Katom, J. H. Vischom, E. J. Bökkerink in družbo Laminco GLD N-A (v nadaljevanju skupaj: Kortekaas in drugi), ki so imetniki vrednostnih papirjev družbe Fortis, na drugi strani glede domnevnega oškodovanja teh imetnikov, ker so zaupali podatkom o finančnem stanju družbe Fortis, ki so jih razširjali navedeni člani uprave.

3

V uvodnih izjavah 2, 7, 8, 10 in 11 Uredbe št. 1206/2001 je navedeno:

4

Člen 1 Uredbe št. 1206/2001 z naslovom „Področje uporabe“ določa:

„1.   Ta uredba se uporablja v civilnih ali gospodarskih zadevah, kadar sodišče države članice, v skladu s pravom te države, zaprosi:

2.   Zaprosilo ne sme biti podano z namenom pridobitve dokaza, ki ni namenjen uporabi v začetem ali predvidenem sodnem postopku.

3.   V tej uredbi se izraz ‚država članica‘ nanaša na države članice razen Danske.“

5

Členi od 10 do 16 iste uredbe se nanašajo na pridobivanje dokazov s strani zaprošenega sodišča.

6

Člen 10 Uredbe št. 1206/2006 z naslovom „Splošne določbe o izvrševanju zaprosila“ določa:

„1.   Zaprošeno sodišče zaprosilo izvrši brez odlašanja in najkasneje v roku 90 dni od njenega prejema.

2.   Zaprošeno sodišče zaprosilo izvrši v skladu s pravom svoje države članice.

3.   Sodišče, ki je zaprosilo, lahko […] zahteva izvršitev zaprosila v skladu s posebnim postopkom, ki ga določa pravo njegove države članice. Zaprošeno sodišče mora izpolniti tako zaprosilo, razen ko postopek ni v skladu s pravom države članice zaprošenega sodišča, ali ob večjih praktičnih težavah. Če zaprošeno sodišče ne izpolni zaprosila zaradi enega od navedenih razlogov, […] o tem obvesti sodišče, ki je zaprosilo.

4.   Sodišče, ki je zaprosilo, lahko zaprosi zaprošeno sodišče, da pri izvršitvi pridobivanja dokazov uporabi sredstva komunikacijske tehnologije, zlasti videokonferenco in telekonferenco.

Zaprošeno sodišče izpolni tako zaprosilo, razen ko je ta v nasprotju s pravom države članice zaprošenega sodišča, ali ob večjih praktičnih težavah.

[…]“

7

Člen 12 navedene uredbe z naslovom „Izvršitev ob navzočnosti in sodelovanju predstavnikov sodišča, ki je zaprosilo“ določa:

„1.   Če je to v skladu s pravom države članice sodišča, ki je zaprosilo, imajo njegovi predstavniki pravico biti navzoči pri izvršitvi pridobivanja dokazov na zaprošenem sodišču.

2.   Za potrebe tega člena vključuje izraz ‚predstavnik‘ člane sodnega osebja, ki jih imenuje sodišče, ki je zaprosilo, v skladu s pravom države članice, ki ji pripada. Sodišče, ki je zaprosilo, prav tako lahko imenuje katero koli drugo osebo, na primer izvedenca, v skladu s pravom države članice, ki ji pripada.

[…]

4.   Če je pri izvršitvi pridobivanja dokazov zaželjeno sodelovanje predstavnikov sodišča, ki je zaprosilo, zaprošeno sodišče v skladu s členom 10 določi pogoje, pod katerimi ti lahko sodelujejo.

[…]“

8

Člen 17 Uredbe št. 1206/2001, ki ureja neposredno pridobivanje dokazov s strani sodišča, ki je zaprosilo, določa:

„1.   Kadar sodišče zaprosi, da se dokazovanje izvede neposredno v drugi državi članici, predloži zahtevo osrednjemu organu ali pristojnemu uradu […] v tej državi […].

[…]

3.   Pridobivanje dokazov mora izvršiti član sodnega osebja ali katera koli druga oseba, na primer izvedenec določen po pravu države članice sodišča, ki je zaprosilo.

4.   V roku 30 dni od prejema zaprosila osrednji organ ali pristojni urad zaprošene države članice […] obvesti sodišče, ki je zaprosilo, če je zaprosilo odobreno, in če je treba, pod katerimi pogoji prava države članice sodišča, ki je zaprosilo, bo izvršitev potekala.

Zlasti lahko osrednji organ ali pristojni urad v državi članici, kateri pripadata, določita sodišče, ki bo sodelovalo pri izvršitvi pridobivanja dokazov, z namenom, da se zagotovi pravilna uporaba tega člena in izpolnjevanje določenih pogojev.

Osrednji organ ali pristojni urad mora spodbujati uporabo sredstev komunikacijske tehnologije, na primer videokonferenc ali telekonferenc.

5.   Osrednji organ ali pristojni urad lahko odkloni neposredno pridobivanje dokazov, le če:

6.   Sodišče, ki je zaprosilo, jo izvrši v skladu s pravom države članice, ki ji pripada, ne glede na pogoje, določene v odstavku 4.“

9

Člen 21 navedene uredbe z naslovom „Razmerje do trenutnih ali prihodnjih sporazumov ali dogovorov med državami članicami“ v odstavku 2 določa:

„Ta uredba ne ovira držav članic pri ohranitvi ali sklenitvi sporazumov ali dogovorov med dvema ali več državami, da bi tako še bolj olajšale pridobivanje dokazov, pod pogojem, da so tovrstni sporazumi in dogovori v skladu s to uredbo.“

10

Zaslišanje prič in predčasno zaslišanje prič sta na Nizozemskem urejeni z zakonikom o pravdnem postopku (Wetboek van Burgerlijke Rechtsvordering, v nadaljevanju: WBR).

11

Člen 164 WBR določa:

„1.   Stranke lahko nastopijo tudi kot priče.

[…]

3.   Če stranka, ki mora dati izjavo kot priča, ne pride na obravnavo, ne odgovarja na vprašanja, ki so ji postavljena, ali zavrne podpis svoje izjave, lahko sodišče zaradi tega sprejme ukrepe, ki se mu zdijo potrebni.“

12

Člen 165(1) WBR določa, da „[mora] [v]saka oseba, ki je povabljena na zaslišanje kot priča po postopku, določenem z zakonom, […] pričati“.

13

Člen 176(1) WBR določa:

„Če konvencija ali uredba Unije ne določa drugače, lahko sodišče, če priča prebiva v tujini, organu – ki ga sam določi – države, v kateri ima priča stalno prebivališče, predlaga, naj opravi zaslišanje, če je mogoče, pod prisego, ali za to zaslišanje prosi nizozemsko konzularno predstavništvo, ki je pristojno glede na stalno prebivališče te priče.“

14

Člen 186 WBR določa:

„1.   V primerih, v katerih zakon dopušča zaslišanje prič, se lahko na zahtevo zainteresirane stranke nemudoma odredi predčasno zaslišanje prič pred vložitvijo tožbe.

2.   Sodišče lahko odredi začasno zaslišanje prič na zahtevo stranke, potem ko se je postopek že začel.“

15

Člen 189 WBR določa, da „[d]oločbe o zaslišanju priče veljajo tudi za predčasno zaslišanje“.

16

Kortekaas in drugi, imetniki vrednostnih papirjev družbe Fortis, so 3. avgusta 2009 pri Rechtbank Utrecht (Nizozemska) začeli postopek proti Lippensu in drugim, članom uprave družbe Fortis, ter tej družbi. Kortekaas in drugi v tem postopku zahtevajo odškodnino za škodo, ki so jo domnevno utrpeli, ker so zaradi informacij, ki so jih v letih 2007 in 2008 razširjali Lippens in drugi glede finančnega stanja družbe Fortis in dividend, ki naj bi jih ta plačala leta 2008, kupili ali obdržali vrednostne papirje.

17

Da bi dobili pojasnila glede trditev Lippensa in drugih ter glede informacij, ki so jih ti imeli v omenjenem obdobju, so Kortekaas in drugi 6. avgusta 2009 Rechtbank Utrecht predlagali, naj se Lippens in drugi predhodno zaslišijo kot priče. Navedeno sodišče je temu predlogu ugodilo s sklepom z dne 25. novembra 2009 in določilo, da bo zaslišanje opravil sodnik, ki bo imenovan za to.

18

Lippens in drugi so 9. decembra 2009 predlagali Rechtbank Utrecht, naj zaprosi za pravno pomoč, zato da bi jih lahko zaslišal francosko govoreč sodnik v Belgiji, kjer imajo stalno prebivališče. Njihov predlog je bil zavrnjen s sklepom z dne 3. februarja 2010.

19

Gerechtshof te Amsterdam, ki je odločalo o pritožbi Lippensa in drugih proti temu sklepu, je tega s sklepom z dne 18. maja 2010 potrdilo, pri čemer se je oprlo na člen 176(1) WBR, ki za sodišče, ki mora zaslišati pričo, ki prebiva v tujini, določa možnost, in ne dolžnost, da zaprosi za pravno pomoč. To sodišče je pojasnilo, da mora priče načeloma zaslišati sodišče, pred katerim poteka postopek, in da v obravnavani zadevi nobena okoliščina ne upravičuje odstopanja od tega pravila v korist Lippensa in drugih, zlasti ob upoštevanju ugovora, ki so ga vložili Kortekaas in drugi. Zaslišanja v Belgiji prav tako ni mogoče utemeljiti z jezikovnimi razlogi, saj naj bi imeli Lippens in drugi možnost, da jim pri zaslišanju na Nizozemskem pomaga tolmač.

20

Lippens in drugi so pri pritožbenem sodišču vložili kasacijsko pritožbo zoper ta sklep Gerechtshof te Amsterdam.

21

Predložitveno sodišče meni, da ni v nasprotju z Uredbo št. 1206/2001, da na eni strani sodišče države članice v skladu z veljavnim pravom te države na zaslišanje povabi pričo, ki ima stalno prebivališče v drugi državi članici, in da ima na drugi strani to, da se priča ne odzove vabilu, posledice, ki jih določa to pravo.

22

Glede tega predložitveno sodišče meni, da nobena določba Uredbe št. 1206/2001 ne omogoča sklepanja, da načini pridobivanja dokazov, določeni v tej uredbi, izključujejo uporabo drugih načinov pridobivanja dokazov, ki jih določa pravo držav članic. Meni, da je cilj Uredbe št. 1206/2001 le olajšati pridobivanje dokazov in da držav članic ne zavezuje k spreminjanju načinov pridobivanja dokazov, določenih v njihovem nacionalnem procesnem pravu. Sprašuje pa se, ali iz sodbe z dne 28. aprila 2005 v zadevi St. Paul Dairy (C-104/03, ZOdl., str. I-3481, točka 23) izhaja, da morajo države članice uporabiti navedeno uredbo pri pridobivanju dokazov, ki so v drugi državi članici.

23

V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba Uredbo [št. 1206/2001], zlasti njen člen 1(1), razlagati tako, da mora sodišče, ki želi zaslišati pričo, ki prebiva v drugi državi članici, za to vrsto dokazov vselej uporabiti postopek, ki ga določa navedena uredba […], ali pa lahko uporabi postopek, ki ga določa njegovo nacionalno procesno pravo, kot je poziv priče pred to sodišče?“

24

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba določbe Uredbe št. 1206/2001, zlasti njen člen 1(1), razlagati tako, da mora pristojno sodišče države članice, ki želi kot pričo zaslišati stranko, ki prebiva v drugi državi članici, za takšno zaslišanje vselej uporabiti načine pridobitve dokazov, kot so določeni v tej uredbi, ali pa ima to sodišče možnost, da stranko povabi in jo zasliši v skladu s pravom svoje države članice.

25

Najprej je treba opozoriti, da se v skladu s členom 1(1) Uredbe št. 1206/2001 ta uredba uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar sodišče države članice v skladu z zakonodajo te države zaprosi, bodisi da pristojno sodišče druge države članice pridobi dokaze bodisi da samo neposredno pridobi dokaze v drugi državi članici.

26

Glede tega je najprej treba ugotoviti, da je stvarno področje uporabe Uredbe št. 1206/2001, kakor je opredeljeno v navedenem členu in kot izhaja iz ureditve te uredbe, omejeno na dva načina pridobitve dokazov, namreč na pridobitev dokazov, ki ga opravi zaprošeno sodišče v skladu s členi od 10 do 16 navedene uredbe na podlagi zaprosila sodišča iz druge države članice, in neposredno pridobivanje dokazov, ki ga opravi sodišče, ki je zaprosilo, v drugi državi članici na način, določen v členu 17 iste uredbe.

27

Nasprotno pa Uredba št. 1206/2001 ne vsebuje nobene določbe, ki bi urejala ali izključevala možnost sodišča države članice, da stranko, ki prebiva v drugi državi članici, povabi, da pride in neposredno priča pred njim.

28

Torej se Uredba št. 1206/2001 načeloma uporablja le takrat, kadar se sodišče države članice odloči pridobiti dokaze na enega od dveh načinov, ki sta predvidena v tej uredbi, v tem primeru pa mora slediti postopkom v zvezi s tema načinoma.

29

Dalje je treba opozoriti, da je v skladu z uvodnimi izjavami 2, 7, 8, 10 in 11 Uredbe št. 1206/2001 njen cilj preprosto, učinkovito in hitro izvajanje čezmejnega pridobivanja dokazov. Pridobivanje dokazov sodišča države članice v drugi državi članici ne sme upočasnjevati nacionalnega postopka. Zato je bila z navedeno uredbo za vse države članice razen Kraljevine Danske sprejeta ureditev, da bi se odstranile ovire, ki bi se na tem področju lahko pojavile (glej sodbo z dne 17. februarja 2011 v zadevi Weryński, C-283/09, ZOdl., str. I-601, točka 62).

30

Temu cilju pa ne ustreza razlaga določb Uredbe št. 1206/2001, ki bi na splošno prepovedovala sodišču države članice, da v skladu s svojim nacionalnim pravom stranko, ki prebiva v drugi državi članici, povabi kot pričo in jo zasliši ob uporabi svojega nacionalnega prava. Kot so namreč navedli češka in poljska vlada ter v točki 44 sklepnih predlogov generalni pravobranilec, bi takšna razlaga vodila k omejitvi možnosti tega sodišča, da zasliši takšno stranko.

31

Tako je jasno, da je lahko v nekaterih okoliščinah, zlasti če je stranka, ki je povabljena kot priča, pripravljena priti prostovoljno, za pristojno sodišče preprosteje, učinkoviteje in hitreje, da jo zasliši v skladu z določbami svojega nacionalnega prava, namesto da uporabi način pridobitve dokazov, ki je predviden v Uredbi št. 1206/2001.

32

Glede tega je treba poudariti, da zaslišanje, ki ga opravi pristojno sodišče v skladu s svojim nacionalnim pravom, temu ne omogoča le neposrednega zaslišanja stranke, temveč tudi to, da ji predstavi trditve drugih strank ali prič, ki so morda navzoče pri zaslišanju, in da z morebitnimi dodatnimi vprašanji preveri verodostojnost njenega pričanja ob upoštevanju vseh dejanskih in pravnih vidikov zadeve. Takšno zaslišanje se tako razlikuje od pridobitve dokazov s strani zaprošenega sodišča v skladu s členi od 10 do 16 navedene uredbe, čeprav člen 12 te uredbe pod določenimi pogoji dovoljuje navzočnost in sodelovanje predstavnikov zaprošenega sodišča pri takšnem pridobivanju dokazov. Čeprav neposredno pridobivanje dokazov v skladu s členom 17 iste uredbe omogoča sodišču, ki je zaprosilo, da samo opravi zaslišanje v skladu s pravom svoje države članice, pa zanj veljajo pogoj pridobitve dovoljenja, pogoji, ki jih določi osrednji organ ali pristojni urad zaprošene države članice, in druga podrobna pravila, določena v tem členu.

33

Končno, razlago, po kateri Uredba št. 1206/2001 ne ureja izčrpno čezmejne pridobitve dokazov, temveč je njen cilj le olajšati takšno pridobivanje z omogočanjem uporabe drugih sredstev, ki imajo enak cilj, potrjuje člen 21(2) Uredbe št. 1206/2001, ki izrecno dovoljuje sporazume ali dogovore med državami članicami, katerih namen je še bolj olajšati pridobivanje dokazov, če so ti v skladu s to uredbo.

34

Sodišče je v točki 23 zgoraj navedene sodbe St. Paul Dairy sicer res ugotovilo, da bi bilo v okoliščinah, kakršne so bile v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, mogoče predlog za zaslišanje priče uporabiti kot sredstvo za izognitev pravilom Uredbe št. 1206/2001, ki pod enakimi jamstvi in z enakimi učinki za vse posameznike urejajo posredovanje in izvršitev zaprosil sodišča države članice, zato da se pridobijo dokazi v drugi državi članici.

35

Vendar pa se ta ugotovitev ne sme razlagati tako, da sodišču države članice, ki je pristojno za obravnavanje zadeve v glavni stvari in ki želi zaslišati pričo, ki prebiva v drugi državi članici, nalaga, da opravi zaslišanje v skladu z določbami Uredbe št. 1206/2001.

36

Glede tega je treba poudariti, da so bile okoliščine v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, zaznamovane s tem, da je bil predlog ene od strank za predčasno zaslišanje priče vložen neposredno pri sodišču države članice, v kateri je priča prebivala, ki pa ni bilo pristojno za obravnavo zadeve v glavni stvari. Takšen predlog bi bilo torej mogoče dejansko uporabiti kot sredstvo za izognitev pravilom Uredbe št. 1206/2001, saj lahko pristojnemu sodišču, na katero mora biti naslovljen ta predlog, onemogoči, da pričo zasliši po pravilih, ki jih določa navedena uredba. Okoliščine obravnavane zadeve pa se razlikujejo od okoliščin zadeve, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba St. Paul Dairy, saj je bil predlog za predčasno zaslišanje vložen pri pristojnem sodišču.

37

Iz navedenega izhaja, da ima pristojno sodišče države članice možnost, da kot pričo povabi stranko, ki prebiva v drugi državi članici, in jo zasliši v skladu s pravom svoje države članice.

38

Poleg tega navedeno sodišče ohrani možnost – če se stranka kot priča brez opravičljivega razloga ne odzove vabilu – da sprejme morebitne ukrepe, ki jih določa pravo njegove države članice, pod pogojem, da jih izvede v skladu s pravom Unije.

39

V teh okoliščinah je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba določbe Uredbe št. 1206/2001, zlasti njen člen 1(1), razlagati tako, da ima pristojno sodišče države članice, ki želi kot pričo zaslišati stranko, ki prebiva v drugi državi članici, možnost, da jo zaradi takega zaslišanja povabi in zasliši v skladu s pravom svoje države članice.

40

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah, zlasti njen člen 1(1), je treba razlagati tako, da ima pristojno sodišče države članice, ki želi kot pričo zaslišati stranko, ki prebiva v drugi državi članici, možnost, da jo zaradi takega zaslišanja povabi in zasliši v skladu s pravom svoje države članice.