1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Belgija s tem, da poleg predložitve potrdila o registraciji zahteva predložitev potrdila o skladnosti vozila, zato da se pred registracijo vozila, ki je bilo predhodno registrirano v drugi državi članici, opravi tehnični pregled, in s tem, da zahteva, da se za ta vozila pred registracijo opravi tehnični pregled, ne da bi upoštevala rezultate tehničnega pregleda, ki je bil opravljen v drugi državi članici, ni izpolnila obveznosti na podlagi Direktive Sveta 1999/37/ES z dne 29. aprila 1999 o dokumentih za registracijo vozil (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 4, str. 351), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/103/ES z dne 20. novembra 2006 (UL L 363, str. 344, v nadaljevanju: Direktiva 1999/37), in na podlagi člena 34 PDEU.

2

V uvodnih izjavah 1, 3, 5, 6 in 9 Direktive 1999/37 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

3

Člen 1 te direktive določa:

„Ta direktiva velja za dokumente, ki so jih izdale države članice ob registraciji vozila.

Direktiva ne posega v pravice držav članic, da za začasno registracijo vozil uporabljajo dokumente, ki morda ne izpolnjujejo vseh zahtev te direktive.“

4

Člen 4 iste direktive določa:

„Za namene te direktive druge države članice priznajo potrdilo o registraciji, ki ga je izdala država članica, za identifikacijo vozila v mednarodnem prometu ali za njegovo ponovno registracijo v drugi državi članici.“

5

Direktiva 2009/40/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o tehničnih pregledih motornih vozil in njihovih priklopnikov (prenovitev) (UL L 141, str. 12), ki je začela veljati 26. junija 2009, je nadomestila Direktivo Sveta 96/96/ES z dne 20. decembra 1996 o približevanju zakonodaje držav članic, ki se nanaša na tehnične preglede motornih vozil in njihovih priklopnikov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 2, str. 514), na katero se je v predhodnem postopku sklicevala Komisija. Ob upoštevanju datuma izteka roka, navedenega v obrazloženem mnenju, in sicer 9. decembra 2009, se za to tožbo uporablja Direktiva 2009/40. V zvezi s tem je treba navesti, kot je navedeno v uvodni izjavi 1 Direktive 2009/40, da je bila z njo zaradi jasnosti prenovljena Direktiva 96/96, vendar se določbe, ki so upoštevne v obravnavani zadevi, niso spremenile.

6

V uvodnih izjavah 2, 5, od 10 do 12 in 26 Direktive 2009/40 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

7

Člen 3 Direktive 2009/40 določa:

„1.   Države članice sprejmejo ukrepe, za katere menijo, da so potrebni, da je mogoče dokazati, da je vozilo opravilo tehnični pregled, ki izpolnjuje vsaj zahteve iz te direktive.

O teh ukrepih uradno obvestijo druge države članice in Komisijo.

2.   Vsaka država članica na enaki podlagi, kot če bi sama izdala dokazilo, prizna dokazilo, izdano v drugi državi članici, da je motorno vozilo, registrirano na ozemlju te druge države, skupaj s svojim priklopnikom ali polpriklopnikom opravilo tehnični pregled, ki izpolnjuje vsaj zahteve iz te direktive.

3.   Države članice uporabijo ustrezne postopke za ugotavljanje, če je to izvedljivo, ali zmogljivost zavor vozil, registriranih na njihovem ozemlju, izpolnjuje zahteve iz te direktive.“

8

Člen 5 Direktive 2009/40 določa:

„Ne glede na določbe prilog I in II lahko države članice:

[…]

[…]

9

V Prilogi II k navedeni direktivi so opisane postavke obveznega preskusa, med drugim za zavorne sisteme.

10

Člen 23(1), prvi pododstavek, (2) in (7), kraljevega odloka z dne 15. marca 1968 o splošni ureditvi tehničnih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati vozila in njihovi priklopniki, njihovi sestavni deli in varnostna oprema (Moniteur belge z dne 28. marca 1968, popravki v Moniteur belge z dne 23. aprila 1968), kakor je bil spremenjen s kraljevim odlokom z dne 20. maja 2009 (Moniteur belge z dne 5. junija 2009, str. 40090, v nadaljevanju: kraljevi odlok), določa:

„1.   Vozila, ki se dajo na trg, se pregledajo, da se preveri njihova skladnost s predpisanimi določbami, ki se nanašajo nanje.

[…]

2.   Pregled, ki se opravi:

[…]

7.   Kdor pripelje vozilo, mora ob pregledu pristojni osebi predložiti zadnje potrdilo o opravljenem pregledu in potrdilo o opravljenem preizkusu tehnične brezhibnosti, če mora biti vozilo z njima opremljeno, ter te dokumente:

11

Člen 23a kraljevega odloka določa:

„1.   Pregled, kakor ga določa člen 23, je lahko:

Pri celovitem pregledu je treba preveriti:

Delni pregled je lahko:

2.   Glede na rednost celovitih pregledov razlikujemo:

[…]“

12

Člen 23e(1) in (4) kraljevega odloka določa:

1.   Neodvisno od določb, ki se nanašajo na redne preglede, so izredni pregledi obvezni:

[…]

[…]

4.   Pri izrednem pregledu, določenem v odstavku 1, točka 3, tega člena je treba skupaj z vozilom predložiti zadnje potrdilo o registraciji, izdano za to vozilo, ter bodisi ustrezno registrsko oznako bodisi komercialno tablico in ustrezno potrdilo o registraciji.

Pri tem pregledu se poleg celovitega pregleda vozila opravi tudi dodatni pregled v skladu s prilogo 22.

Če se predloži poročilo pooblaščenega centra za opravljanje tehničnih pregledov, ki ni starejše od dveh mesecev, ko se opravi izredni pregled vozila, in se nanaša vsaj na točke iz priloge 22, se opravi izključno celoviti pregled vozila.

Rezultat tega pregleda se podrobno opiše v poročilu o pregledu rabljenega vozila, ki se izda skupaj s potrdilom o opravljenem pregledu.

Vlogi za registracijo se ugodi, če je predloženo potrdilo o opravljenem pregledu v skladu s členom 23i(1) in je bil po potrebi opravljen dopolnilni preizkus v skladu s prilogo 22.

13

V prilogi 15 kraljevega odloka so povzeti točke o tem, kaj je treba pregledati, in vzroki pomanjkljivosti, navedeni v Prilogi II k Direktivi 2009/40.

14

V prilogi 22 h kraljevemu odloku je opredeljenih več točk, na katere se nanaša „dopolnilni preizkus“, ki se opravi pri izrednem pregledu iz člena 23e(1), točka 3, tega odloka. V skladu z besedilom navedene priloge se z dopolnilnim preizkusom preveri vsaj splošno stanje vozila (na primer vpliv korozije na varnost, notranje stanje), opravi „pregled On Board“ (med drugim aktivnih in pasivnih varnostnih elementov), preverijo mehanski deli (med drugim sklopka, motor, menjalnik), deli opreme (na primer odbijači, pokrov motorja, spojlerji) ter luči in oprema (med drugim klimatska naprava, električni pomik stekel).

15

Komisija je ob upoštevanju, da nekatere določbe belgijske zakonodaje v zvezi s postopkom registracije vozil niso bile v skladu s pravom Unije, z dopisom z dne 1. decembra 2008 Kraljevino Belgijo pozvala, naj predloži svoja stališča.

16

Kraljevina Belgija je v odgovoru z dne 30. januarja 2009 zatrjevano kršitev v celoti priznala. Ker Komisija s tem odgovorom ni bila zadovoljna, je 8. oktobra 2009 izdala obrazloženo mnenje, s katerim je Kraljevino Belgijo pozvala, naj v dveh mesecih od njegovega prejema sprejme ukrepe, ki so potrebni za uskladitev z njim. Kraljevina Belgija je na to mnenje odgovorila z dopisom z dne 15. decembra 2009, v katerem je izrazila svojo namero o uskladitvi z njim. V dopisu z dne 11. februarja 2010 pa je kljub temu zagovarjala obstoječo belgijsko ureditev.

17

Tej državi članici je bilo 7. junija 2010 poslano podrobno mnenje, v katerem ji je bil dan štiritedenski rok za predložitev rešitve, s katero bi se preprečilo, da o zadevi odloča Sodišče. Kraljevina Belgija se je z elektronskim sporočilom z dne 30. junija 2010 zavezala, da bo sporno ureditev spremenila, ob tem pa izrazila željo, da bi obdržala tehnični pregled pred registracijo vozila v imenu drugega imetnika, ki pa bi ga omejila samo na pregled po točkah, navedenih v novi prilogi 42 (predvsem vizualni pregled), če so nekateri pogoji izpolnjeni. S tako načrtovano spremembo naj predložitev potrdila o skladnosti med opredeljenimi pogoji ne bi bila več potrebna. Komisiji je bil predložen osnutek kraljevega odloka z vsebino v tej smeri skupaj z zavezo, da bo sprejet proti koncu leta 2010.

18

Komisija je vseeno menila, da predlagani ukrepi ne morejo pomeniti konca kršitve. Po izmenjavi dopisov je bil 11. januarja 2011 posredovan nov osnutek kraljevega odloka, o katerem so službe Komisije in belgijski organi razpravljali 26. januarja 2011.

19

Ker Kraljevina Belgija ni upoštevala obrazloženega mnenja, se je Komisija odločila vložiti to tožbo.

20

Komisija v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga. V okviru prvega trdi, da Kraljevina Belgija z zahtevanjem, da se za vozila, ki so predhodno registrirana v drugi državi članici, opravi tehnični pregled, preden se registrirajo v Belgiji, ne da bi se upoštevali rezultati tehničnega pregleda, opravljenega v drugi državi članici, ni izpolnila obveznosti na podlagi člena 34 PDEU. Komisija v okviru drugega tožbenega razloga trdi, da Kraljevina Belgija s tem, da poleg predložitve potrdila o registraciji zahteva predložitev potrdila o skladnosti, zato da se pred registracijo vozila, ki je bilo predhodno registrirano v drugi državi članici, opravi tehnični pregled, ni izpolnila obveznosti na podlagi Direktive 1999/37.

21

Kraljevina Belgija navaja, da drugi tožbeni razlog, v okviru katerega Komisija trdi, da ta država članica ni izpolnila nobenih obveznosti na podlagi Direktive 1999/37, ni dopusten, ker je Komisija v uradnem opominu, obrazloženem mnenju ter povzetku pravnega okvira in tožbenih razlogov svoja stališča omejila na neizpolnitev obveznosti iz člena 4 te direktive.

22

Po mnenju te države članice nedopustnost tega tožbenega razloga ne more biti delna, saj se tožbeni predlogi v zvezi z njim ne nanašajo na nobenega od členov Direktive 1999/37, drugače od tistih v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 16. julija 2009, Komisija proti Poljski (C-165/08, ZOdl., str. I-6843, točke od 45 do 48). Poleg tega to, da je Kraljevina Belgija razumela, da se tožbeni razlog nanaša le na člen 4 Direktive 1999/37, in da je njen zagovor osredotočen na ta člen, Komisije ne razbremeni obveznosti, da navede natančne predloge, in ne more vplivati na to, da bi ti naknadno postali dopustni.

23

Komisija meni, da je drugi tožbeni razlog dopusten. Kraljevina Belgija naj bi dobro vedela, da se je ta tožbeni razlog nanašal na člen 4 navedene direktive, tako da pravica te države članice do obrambe ni bila kršena. Komisija pa je navedeni tožbeni razlog v repliki vseeno preoblikovala, tako da je domnevno neizpolnitev obveznosti omejila na navedeni člen.

24

Najprej je treba spomniti, da je namen predhodnega postopka v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti države, zadevni državi članici omogočiti, da po eni strani izpolni obveznosti, ki ji jih nalaga pravo Unije, in da se po drugi strani učinkovito brani pred očitki Komisije (sodbi z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Komisija proti Franciji, C-340/02, ZOdl., str. I-9845, točka 25, in z dne 26. aprila 2012 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C-508/10, točka 33).

25

Predmet tožbe, vložene na podlagi člena 258 PDEU, je zato omejen s predhodnim postopkom iz te določbe. Pravilni potek tega postopka je bistveno zagotovilo, ki se želi doseči s PDEU, ne samo za varstvo pravic zadevne države članice, ampak tudi za to, da bo v morebitnem sodnem postopku predmet spora jasno določen (glej sodbi z dne 13. decembra 2001 v zadevi Komisija proti Franciji, C-1/00, Recueil, str. I-9989, točka 53, in z dne 29. aprila 2010 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-160/08, ZOdl., str. I-3713, točka 42, ter zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nizozemski, točka 34).

26

Komisija mora na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 38(1)(c) Poslovnika Sodišča v vseh tožbah, ki jih vlaga na podlagi člena 258 PDEU, natančno navesti očitke, glede katerih zahteva odločitev Sodišča, ter vsaj v obliki povzetka navesti pravne in dejanske elemente, na katerih ti očitki temeljijo (glej zlasti sodbi z dne 13. decembra 1990 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-347/88, Recueil, str. I-4747, točka 28, in z dne 16. junija 2005 v zadevi Komisija proti Italiji, C-456/03, ZOdl., str. I-5335, točka 23, ter zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nizozemski, točka 35).

27

Torej mora tožba Komisije vsebovati koherenten in natančen povzetek razlogov, ki so jo prepričali, da zadevna država članica ni izpolnila ene od obveznosti iz Pogodb (zgoraj navedena sodba Komisija proti Nizozemski, točka 36).

28

V okviru obravnavane tožbe je treba ugotoviti, da ta vsebuje jasen pregled dejanskih in pravnih elementov, na katerih temelji. Res je, da Komisija v okviru tožbenih predlogov ne navaja nobenega določenega člena Direktive 1999/37. Vendar je tako iz predhodnega postopka, zlasti iz obrazloženega mnenja, ki ga je Komisija naslovila na Kraljevino Belgijo, kot iz povzetka pravnega okvira in tožbenih razlogov razvidno, da ta institucija zatrjuje neizpolnitev obveznosti iz člena 4 te direktive.

29

Navesti je treba tudi, da je Kraljevina Belgija v obravnavani zadevi imela možnost učinkovito uveljavljati svoja obrambna sredstva zoper očitke, ki jih je navedla Komisija.

30

Iz navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog Komisije v zvezi z neizpolnitvijo obveznosti razglasiti za nedopusten.

31

Členi 23(1) in (7), 23a(1) ter 23e(1) in (4) kraljevega odloka po mnenju Komisije splošno in sistematično določajo pregled pred registracijo rabljenih vozil, ki so bila predhodno registrirana v drugih državah članicah, ne da bi se upoštevali že opravljeni pregledi v teh državah. Komisija meni, da je iz sodb z dne 20. septembra 2007 v zadevi Komisija proti Nizozemski (C-297/05, ZOdl., str. I-7467, točke od 67 do 71) in z dne 5. junija 2008 v zadevi Komisija proti Poljski (C-170/07, točke od 36 do 41) razvidno, da ker z Direktivo 96/96 ni bila opravljena dokončna uskladitev, ureditev, ki ne zajema načela priznavanja dokumentov, ki so jih izdale druge države članice, kot določa člen 3(2) te direktive, ne more temeljiti na njej, ampak jo je treba presojati na podlagi člena 34 PDEU.

32

Komisija poudarja, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da sporna nacionalna ureditev pomeni ukrep z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve pri uvozu, saj nekatere zainteresirane odvrača od tega, da bi take avtomobile uvažali v Belgijo (sodbi z dne 16. novembra 2000 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-217/99, Recueil, str. I-10251, točka 18, in z dne 7. junija 2007 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-254/05, ZOdl., str. I-4269, točka 30). Čeprav bi jo bilo mogoče upravičiti z razlogi cestne varnosti ter varstvom okolja in potrošnika, ta ureditev ni sorazmerna. Enak rezultat bi bilo namreč mogoče doseči z manj omejujočimi ukrepi, kot sta priznavanje dokumentov o opravljenem tehničnem pregledu, ki ga druga država članica izda v sodelovanju s carinskimi organi, ali možnost, da si belgijski organi pridržijo pravico, da takrat, ko se vozilo, ki je bilo predhodno registrirano v drugi državi članici, registrira v Belgiji, potrošnika obvestijo, da je bilo njegovo vozilo registrirano na podlagi potrdila o opravljenem tehničnem pregledu druge države članice in da bo morda naknadno moralo skozi dodatne preglede.

33

Najprej, Kraljevina Belgija meni, da sporna ureditev ne pomeni ovire za prosti pretok blaga in da ni diskriminatorna.

34

V zvezi s tem navaja, da je tehnični pregled pred registracijo dovoljen na podlagi člena 5(a) Direktive 2009/40, ki nacionalnim organom omogoča, da v okviru polja proste presoje določijo zahteve, ki jih je treba izpolniti za uspešno opravljanje tehničnega pregleda, in načine za njihovo izvajanje. Poleg tega naj bi se izredni pregled nanašal le na primere, v katerih se lastnik vozila zamenja, in naj bi brez diskriminacije veljal za vsa vozila, ne glede na to, ali so bila predhodno registrirana v Belgiji ali drugi državi članici, in ne glede na to, do kdaj velja potrdilo o opravljenem pregledu, izdano ob rednem pregledu.

35

Dalje, ta država članica trdi, da osnutek kraljevega odloka, na katerega se je sklicevala v predhodnem postopku in katerega začetek veljavnosti je bil predviden za avgust 2011, določa, da se upoštevajo rezultati rednih tehničnih pregledov, ki so bili opravljeni pred največ dvema mesecema v Belgiji ali drugi državi članici, in sicer tako, da se izredni pregled pred registracijo v imenu drugega lastnika omeji na preizkus zavor in vizualni pregled tehničnega stanja vozila in se nanaša na pregled po točkah, določenih v Prilogi II k Direktivi 2009/40 in prilogi 22 h kraljevemu odloku. Tako naj bi se izognili vsem odvečnim preizkusom v Belgiji ali drugi državi članici.

36

Kraljevina Belgija podredno navaja, da je nacionalni ukrep upravičen s cilji prometne varnosti, varstva potrošnika, saj zmanjšuje možnost prevare z nastavitvijo števca kilometrov, in varstva okolja, saj prispeva k zmanjšanju vpliva vozila v prometu na okolje. Ukrep naj bi bil tudi sorazmeren.

37

Zlasti kar zadeva prometno varnost, naj bi bil še posebej pregled zavornega sistema edina učinkovita metoda za oceno stanja obrabe delov in za zagotovitev tega, da delovanje zavor ustreza veljavnim predpisom. To, da se je ta preizkus obdržal v novem kraljevem odloku, ki je bil sprejet 1. junija 2011, naj bi bilo upravičeno, ker se lahko nepravilnost tega sistema pokaže kmalu po pregledu. Poleg tega, tudi če bi drugi ukrepi, kot so tisti, ki jih predlaga Komisija, omogočali doseči cilj prometne varnosti pod enakimi pogoji, bi morala država članica imeti možnost, da v okviru polja proste presoje ta cilj doseže z nacionalnim ukrepom, ki se ji zdi sorazmeren.

38

Ta država članica tudi poudarja, da če ni popolne uskladitve na področju tehničnega pregleda, morajo države članice določiti stopnjo prometne varnosti, ki se zagotavlja, in sicer ob upoštevanju zahtev prostega pretoka blaga (sodba z dne 27. marca 1984 v zadevi Komisija proti Italiji, 50/83, Recueil, str. 1633, točka 12, in po analogiji sodba z dne 13. julija 1994 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-131/93, Recueil, str. I-3303, točka 16).

39

Komisija v repliki trdi, da Kraljevina Belgija z vztrajanjem pri nujnosti tega, da se preizkus zavor obdrži v novem kraljevem odloku, implicitno priznava, da podvajanje celotnega tehničnega pregleda ni niti nujno niti sorazmerno.

40

Kar zadeva spremembe sporne ureditve, ki jih predlaga tožena država članica in se nanašajo predvsem na opravljanje omejenega pregleda ter nikakor ne zadostujejo za odpravo domnevne kršitve, se Komisija sklicuje na ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero ni mogoče upoštevati ukrepov, ki jih zadevna država članica sprejme zato, da bi izpolnila obveznosti, potem ko je bila tožba zaradi neizpolnitve obveznosti vložena (sodbi z dne 1. oktobra 1998 v zadevi Komisija proti Španiji, C-71/97, Recueil, str. I-5991, točka 18, in z dne 8. marca 2001 v zadevi Komisija proti Portugalski, C-276/98, Recueil, str. I-1699, točka 20).

41

Poleg tega po mnenju Komisije ni mogoče sprejeti niti trditev, ki se nanašajo na nujnost in sorazmernost podvajanja pregleda zavor. Če namreč vozilo prihaja iz druge države članice, naj bi bil preizkus zavor opravljen v skladu s Prilogo II k Direktivi 2009/40 in bi morale druge države članice priznati veljavnost takega preizkusa. Če bi Kraljevina Belgija kljub temu še vedno dvomila o tem, ali preizkusi zavor, opravljeni v drugi državi članici, ustrezajo stopnji varnosti, ki obstaja v Belgiji, bi namesto sistematičnega in splošnega pregleda zadostovala ocena morebitnih razlik v delovanju zavor za vsak posamezen primer in v preizkusih učinkovitosti med Kraljevino Belgijo in zadevno državo članico.

42

Po drugi strani naj navedeni preizkus ne bi bil nujen, da bi se izognili morebitnim nedavnim napakam v sistemu zavor, saj se te lahko pojavijo tudi pri uvoženih vozilih, pri katerih se lastnik ne zamenja, za katera tak pregled ni predviden. Enako velja za vozila, registrirana v Belgiji, pri katerih se voznik ne zamenja, ki predstavljajo večino vozil, ki vozijo po belgijskih cestah.

43

Najprej je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso obstoj neizpolnitve obveznosti presoditi glede na položaj države članice, kot je obstajal ob preteku roka, določenega v obrazloženem mnenju (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nizozemski z dne 20. septembra 2007, točka 64 in navedena sodna praksa). Sodišče naknadnih sprememb ne more upoštevati (glej zlasti sodbi z dne 18. novembra 2004 v zadevi Komisija proti Irski, C-482/03, točka 11, in z dne 4. februarja 2010 v zadevi Komisija proti Švedski, C-185/09, ZOdl., str. I-14, točka 9).

44

Glede na to, da je Kraljevina Belgija obrazloženo mnenje Komisije, datirano z 8. oktobrom 2009, prejela 9. oktobra, in da je bil rok, določen tej državi članici, dva meseca od prejema tega mnenja, je torej treba presojati obstoj očitane neizpolnitve obveznosti 9. decembra 2009. Kraljevega odloka, ki je bil sprejet po tem datumu, zato v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati.

45

Poleg tega je treba navesti, da je Komisija kljub neobstoju izrecne navedbe v pisnem postopku v odgovoru na pisno postavljeno vprašanje Sodišča in na obravnavi prvi tožbeni razlog omejila samo na vozila, registrirana v drugi državi članici, pri katerih se pri ponovni registraciji v Belgiji zamenja lastnik.

46

Komisija v obravnavani zadevi Kraljevini Belgiji očita, da ni izpolnila obveznosti na podlagi člena 34 PDEU, ker nalaga, da se mora za vozilo, ki je bilo predhodno registrirano v drugi državi članici, pred registriranjem v Belgiji opraviti tehnični pregled, ne da bi se upoštevali rezultati tehničnega pregleda, ki je bil opravljen v tej drugi državi članici.

47

Skladnost navedenega tehničnega pregleda s pravom Unije je najprej treba preučiti ob upoštevanju obveznosti držav članic na podlagi Direktive 2009/40, šele potem glede na člen 34 PDEU.

48

Kar zadeva Direktivo 2009/40, so njeni cilji, ki so navedeni v uvodni izjavi 26 te direktive, uskladitev ureditve na področju tehničnega pregleda, preprečitev kakršnega koli izkrivljanja konkurence med prevozniki in zagotovitev, da se vozila pravilno pregledajo in vzdržujejo.

49

Kljub polju proste presoje, ki ga imajo države članice na podlagi člena 5 te direktive, ureditev, ki ne vključuje načela priznavanja dokumentov, ki jih izdajo druge države članice in potrjujejo, da je bil tehnični pregled uspešno opravljen, kot jo določa člen 3(2) navedene direktive, ne more temeljiti na tej direktivi in jo je zato treba presojati glede na člen 34 PDEU (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Nizozemski z dne 20. septembra 2007, točke od 67 do 71, in Komisija proti Poljski z dne 5. junija 2008, točke od 36 do 42).

50

V zvezi s tem je treba opozoriti, da prepoved ukrepov z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve pri uvozu, določena s členom 34 PDEU, v skladu z ustaljeno sodno prakso velja za vse ukrepe držav članic, ki bi lahko neposredno ali posredno dejansko ali potencialno ovirali trgovino znotraj Skupnosti (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Belgiji z dne 16. novembra 2000, točka 16, ter sodbe z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-65/05, ZOdl., str. I-10341, točka 27; z dne 15. marca 2007 v zadevi Komisija proti Finski, C-54/05, ZOdl., str. I-2473, točka 30; z dne 24. aprila 2008 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C-286/07, točka 27, in z dne 6. oktobra 2011 v zadevi Bonnarde, C-443/10, ZOdl., str. I-9327, točka 26).

51

V obravnavani zadevi belgijski organi s tem, da nalagajo obvezen tehnični pregled vozil, preden jih novi lastnik registrira, tak pregled splošno in sistematično zahtevajo za vsa rabljena vozila, katerih lastnik se zamenja in ki so bila predhodno registrirana v drugih državah članicah, ne da bi kakor koli upoštevali morebitne preglede, ki so bili že opravljeni v teh državah članicah. Zato lahko ta izredni pregled, ker se opravi poleg pred kratkim opravljenih tehničnih pregledov v drugi državi članici in brez priznavanja njihovih rezultatov, nekatere zainteresirane osebe odvrne od nakupa takih vozil, ki prihajajo iz drugih držav članic (glej po analogiji zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Nizozemski z dne 20. septembra 2007, točka 73, in Komisija proti Poljski z dne 5. junija 2008, točka 44).

52

Iz navedenega izhaja, da zahteva, da se tak izredni tehnični pregled vozila opravi, preden se to registrira v imenu drugega lastnika v Belgiji, pomeni ukrep z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve pri uvozu, prepovedane s členom 34 PDEU, razen če jo je mogoče objektivno utemeljiti.

53

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se nacionalna ureditev, ki pomeni ukrep z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve, lahko upraviči z enim od razlogov splošnega interesa, naštetih v členu 36 PDEU, ali z nujnimi zahtevami. V obeh primerih mora nacionalna določba zagotavljati uresničevanje cilja, ki se mu sledi, in ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno za njegovo dosego (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Nizozemski z dne 20. septembra 2007, točka 75, in Komisija proti Poljski z dne 5. junija 2008, točka 46, ter sodbo z dne 10. februarja 2009 v zadevi Komisija proti Italiji, C-110/05, ZOdl., str. I-519, točka 59).

54

V skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso morajo pristojni nacionalni organi dokazati, da njihova ureditev ustreza merilom, na katera je opozorjeno v prejšnji točki (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2008 v zadevi Komisija proti Portugalski, C-265/06, ZOdl., str. I-2245, točka 39, ter zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Nizozemski z dne 20. septembra 2007, točka 76, in Komisija proti Luksemburgu, točka 37). To dokazovanje mora biti dejansko in se mora nanašati na okoliščine obravnavane zadeve (sodba z dne 8. maja 2003 v zadevi ATRAL, C-14/02, Recueil, str. I-4431, točka 67).

55

Pojasnila, ki jih Kraljevina Belgija navaja v zvezi s tem, se nanašajo na nujnost doseganja ciljev varstva potrošnikov in okolja ter prometne varnosti, ki v skladu s sodno prakso pomenijo nujne razloge v splošnem interesu, ki bi lahko upravičili oviro za prosti pretok blaga (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Komisija proti Nizozemski z dne 20. septembra 2007, točka 77, Komisija proti Portugalski z dne 10. aprila 2008, točka 38; Komisija proti Poljski z dne 5. junija 2008, točka 49, in Komisija proti Italiji z dne 10. februarja 2009, točka 60).

56

Glede varstva potrošnikov in okolja Kraljevina Belgija navaja, da nekateri preizkusi v okviru tehničnega pregleda omogočajo omejitev tveganja prevar pri kilometraži in vpliva vozila, danega v promet, na okolje. Vendar ne pojasnjuje, na katere preizkuse se to nanaša niti kako ti pripomorejo k zagotavljanju doseganja navedenih ciljev.

57

Zato je treba ugotoviti, da Kraljevina Belgija ni dejansko izkazala ustreznosti tehničnega pregleda niti njegove nujnosti za zagotovitev varstva potrošnikov in okolja. Zgolj abstraktno navajanje takih ciljev namreč ne more upravičiti ukrepa, kot je sporni tehnični pregled.

58

Glede ustreznosti cilja, da se zagotovi prometna varnost, je treba navesti, da se Kraljevina Belgija v odgovoru na tožbo sklicuje na navedeni cilj v zvezi z opravljanjem pregleda zavornega sistema, ki ga določa novi kraljevi odlok, sprejet 1. junija 2011, ki ga, kot je bilo opozorjeno v točki 44 te sodbe, ni mogoče upoštevati za namene te tožbe. Kraljevina Belgija se v dupliki sklicuje na varstvo prometne varnosti v zvezi s tehničnim pregledom, in sicer na vse točke pregleda razen preizkusa zavor, čeprav ne omenja posebej pregleda splošnega stanja vozila in preizkusa mehanskih delov. Kraljevina Belgija trdi, da uporaba vozila, katerega tehnične značilnosti so pomanjkljive, pomeni nevarnost za prometno varnost.

59

V skladu z ustaljeno sodno prakso res velja, da če ni določb o popolni uskladitvi na ravni Unije, morajo države članice določiti, do katere ravni nameravajo zagotoviti varnost v cestnem prometu na svojem ozemlju, upoštevaje zahteve prostega pretoka blaga v Evropski uniji (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Italiji z dne 27. marca 1984, točka 12, ter po analogiji zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Nemčiji z dne 13. julija 1994, točka 16, in Komisija proti Italiji z dne 10. februarja 2009, točka 61).

60

Kot pa je opozorjeno v točki 54 te sodbe, morajo pristojni nacionalni organi dokazati, da njihova ureditev zagotavlja uresničevanje cilja, ki se mu sledi, in ne presega tega, kar je nujno potrebno za njegovo doseganje.

61

Čeprav v obravnavani zadevi zmožnost uresničitve cilja prometne varnosti ni bila izpodbijana, je treba ugotoviti, da Kraljevina Belgija ni konkretno dokazala, da je glede na cilj, ki se uresničuje, za vozila iz drugih držav članic nujen tehnični pregled pri njihovem ponovnem registriranju v Belgiji. Med drugim je treba navesti, da se nevarnost za prometno varnost, ki jo predstavlja uporaba vozila s pomanjkljivimi tehničnimi lastnostmi, lahko pojavi tudi pri uvoženih vozilih, pri katerih se lastnik ne zamenja, za katera pregled ni predviden. Enako velja za vozila, registrirana v Belgiji, pri katerih se lastnik ne zamenja, ki predstavljajo večino vozil, ki vozijo po belgijskih cestah.

62

Ob upoštevanju teh elementov je treba ugotoviti, da Kraljevina Belgija z zahtevanjem, da se za vozila, ki so bila predhodno registrirana v drugi državi članici, pred registriranjem v imenu novega lastnika opravi tehnični pregled, ne da bi se upoštevali rezultati tehničnega pregleda, opravljenega v drugi državi članici, ni izpolnila obveznosti na podlagi člena 34 PDEU.

63

Po navedbah Komisije belgijska ureditev, ki zahteva, da se za vozilo, ki je bilo predhodno registrirano po pravilih Unije v drugi državi članici, poleg potrdila o registraciji predloži potrdilo o skladnosti, zato da bi se lahko opravil tehnični pregled tega vozila, preden se to na novo registrira, je v nasprotju s členom 4 Direktive 1999/37 in izniči bistvo načela priznavanja usklajenih potrdil o registraciji, ki jih izdajo druge države članice.

64

Nacionalna ureditev naj bi imela omejevalni učinek na uvoz rabljenih vozil v Belgijo, saj v večini držav članic vozila niso opremljena s potrdilom o skladnosti vozila. Komisija meni, da tega ukrepa ni mogoče upravičiti z razlogi, kot je nujnost poznavanja tehničnih lastnosti vozila za vodenje politike prometne varnosti ali varstvo potrošnikov, predvsem zoper prevaro ali krajo vozil. Navedeni ukrep naj bi bil vsekakor nesorazmeren s takim ciljem, glede na to, da na evropski ravni obstajajo številna sredstva za uresničitev teh ciljev.

65

Komisija je v zvezi s tem tako v repliki kot na obravnavi pred Sodiščem opozorila, da mora organ vsake države članice, ki izda potrdilo o skladnosti, v skladu s členom 4(5) Direktive Sveta z dne 6. februarja 1970 o približevanju zakonodaje držav članic o homologaciji motornih in priklopnih vozil (70/156/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 1, str. 44), katerega vsebina je bila povzeta v členu 8(5) Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (okvirna direktiva) (UL L 263, str. 1), ustreznim organom v drugih državah članicah poslati kopijo certifikata o homologaciji za vsak tip vozila, ki mora vsebovati tehnične lastnosti tega vozila.

66

Poleg tega glede na to, da se rešitev, ki jo predlaga Kraljevina Belgija, in sicer vzpostavitev informatizirane zbirke podatkov, ki bi vsebovala vse tehnične podatke o vozilih in zaradi katere bi bila predložitev potrdila o skladnosti odveč, ne more izvesti pred koncem leta 2012, ta država članica svoje zakonodaje ni sprejela v postavljenem roku in se ne more sklicevati na notranji položaj, da bi upravičila nespoštovanje obveznosti in rokov, ki izhajajo iz predpisov Unije.

67

Kraljevina Belgija meni, da tudi če bi bil ta tožbeni razlog dopusten, je zadevna nacionalna ureditev v skladu s členom 4 Direktive 1999/37 upravičena in sorazmerna. Po mnenju te države članice problematika predložitve potrdila o skladnosti presega samo registracijo vozil, saj v že obstoječih dokumentih o registraciji niso navedene vse tehnične značilnosti, ki so povzete v potrdilu o skladnosti.

68

Kraljevina Belgija v utemeljitev navaja iste tri cilje, ki jih je navedla v odgovor na prvi tožbeni razlog, in sicer varstvo okolja, varstvo potrošnikov in prometno varnost.

69

Izpodbija to, da naj bi bili ukrepi, na katere se Komisija sklicuje v tožbi, manj omejujoči in bolj prilagojeni ciljem, ki se uresničujejo s predložitvijo potrdila o skladnosti, kot sporna ureditev. Ta država članica ob sklicevanju na dvome, ki jih je med javnim posvetovanjem glede registracije vozil marca 2011 Komisija sama izrazila o učinkovitosti sedanjega sistema izmenjave informacij, ki ga je predlagala kot veljavno alternativo za sporne ukrepe, in zaradi neobstoja delujoče zbirke podatkov, ki bi bila dostopna vsem pristojnim službam, navaja, da je predložitev potrdila o skladnosti edina, najuporabnejša in najcenejša rešitev za dobro vodenje politik na področju okolja in prometne varnosti.

70

Komisija v repliki navaja, da je Kraljevina Belgija v dopisu z dne 26. januarja 2010 in s tem, da je razširila obrambo in se sklicevala tudi na člen 36 PDEU, priznala, da lahko zahteva po predložitvi potrdila o skladnosti nekaterim potrošnikom povzroča nevšečnosti in pomeni oviro za prosti pretok, ki je v nasprotju s členom 34 PDEU. Vendar – v nasprotju s tem, kar trdi tožena država članica – ker je iz člena 1 Direktive 1999/37 mogoče sklepati, da obstaja možnost odstopanja in zato nepopolna uskladitev, je treba po mnenju Komisije ta nacionalni ukrep presojati izključno na podlagi člena 4 te direktive, ki naj bi bil predmet popolne uskladitve. Ker Komisija ne priznava niti odstopanja iz naslova varstva okolja, meni, da trditve belgijskih organov v zvezi s tem niso upoštevne.

71

Komisija podredno meni, da utemeljitev tožene države članice, ki se nanaša na upravičenost omejitve, ni prepričljiva. To, da je bilo vozilo registrirano že v drugi državi članici, naj bi namreč pomenilo, da so pristojni organi te države članice menili, da vozilo ustreza tehničnim zahtevam, ki se uporabljajo v skladu s pravom Unije. Ker bi morala Kraljevina Belgija na podlagi izmenjave informacij med pristojnimi organi poznati tehnične značilnosti vsakega vozila, splošni ukrep, s katerim se zahteva predložitev potrdila o skladnosti, ni niti nujen niti sorazmeren. Poleg tega trditev Kraljevine Belgije, ki se nanaša na dvom o učinkovitosti obstoječega sistema izmenjave informacij, ne more biti upoštevna, saj držav članic ne razbremeni obveznosti spoštovanja veljavnih določb.

72

Kraljevina Belgija v dupliki opozarja, da Direktiva 1999/37 predvideva možnost odstopanja, in navaja, da je iz člena 1 te direktive razvidno, da se ta nanaša na dokumente, ki jih države članice izdajo ob registraciji vozil, in nikakor ne posega v pravico držav članic, da za začasno registracijo vozil uporabijo dokumente, ki morda ne ustrezajo vsem zahtevam navedene direktive.

73

Ugotoviti je treba, da je iz samega besedila člena 4 Direktive 1999/37, ki določa, da druge države članice pri novi registraciji vozila v teh državah morajo priznati potrdilo o registraciji, ki ga država članica izda po modelu iz priloge k tej direktivi, razvidno, da ta določba, kar zadeva spoštovanje načela priznavanja potrdil o registraciji vozil, državam članicam ne dopušča nobenega polja proste presoje.

74

Kakor je namreč razvidno iz uvodnih izjav 3, 5 in 6 Direktive 1999/37, naj bi se z njo prispevalo k prostemu gibanju vozil na ozemlju drugih držav članic, tako da kot nujni pogoj za registracijo vozila, ki je bilo prej registrirano v drugi državi članici, zahteva dokument, ki potrjuje to registracijo in tehnične značilnosti vozila, da bi se olajšalo ponovno dajanje navedenih vozil v promet v drugi državi članici in da bi se tako prispevalo k pravilnemu delovanju notranjega trga.

75

Sodišče pa je že presodilo, da je tehnične značilnosti rabljenih vozil, ki so predhodno registrirana v drugih državah članicah, mogoče opredeliti na podlagi že obstoječih dokumentov o registraciji (zgoraj navedena sodba Komisija proti Poljski z dne 5. junija 2008, točka 38).

76

Kraljevina Belgija zato sistematične zahteve po predložitvi potrdila o skladnosti ne more upravičiti z nujnostjo preizkusa tehničnih značilnosti vozil, ki imajo potrdilo o registraciji.

77

Kot je Komisija pravilno navedla, taka zahteva izniči bistvo načela priznavanja potrdil o registraciji, ki jih izdajo druge države članice, kakor ga določa člen 4 Direktive 1999/37.

78

Kot je razvidno iz člena 1, drugi odstavek, Direktive 1999/37, lahko države članice le pri začasni registraciji uporabijo dokumente, ki ne ustrezajo potrdilu o registraciji, določenemu v tej direktivi.

79

Kraljevina Belgija se v obravnavani zadevi ne more sklicevati na razloge splošnega interesa, opredeljene v členu 36 PDEU, ali na nujne zahteve, ki jih obravnava sodna praksa Sodišča, saj je iz zgoraj navedenega razvidno, da razen pri začasni registraciji Direktiva 1999/37 državam članicam ne omogoča, da ob registraciji vozila, ki je predhodno registrirano v drugi državi članici, zahtevajo kak drug dokument kot potrdilo o registraciji. Kadar je namreč neko vprašanje usklajeno na ravni Unije, je treba vsako nacionalno določbo v zvezi z njim presojati glede na določbe tega usklajevalnega ukrepa, in ne glede na določbe primarnega prava (glej v tem smislu sodbe z dne 12. oktobra 1993 v zadevi Vanacker in Lesage, C-37/92, Recueil, str. I-4947, točka 9; z dne 13. decembra 2001 v zadevi DaimlerChrysler, C-324/99, Recueil, str. I-9897, točka 32, in z dne 30. aprila 2009 v zadevi Lidl Magyarország, C-132/08, ZOdl., str. I-3841, točka 42).

80

Glede na zgornje preudarke je treba ugotoviti, da Kraljevina Belgija s tem, da pri opravljanju obveznega tehničnega pregleda vozila, ki je bilo pred registriranjem v Belgiji registrirano v drugi državi članici, poleg predložitve usklajenega potrdila o registraciji sistematično zahteva predložitev potrdila o skladnosti vozila, ni izpolnila obveznosti na podlagi člena 4 Direktive 1999/37.

81

V teh okoliščinah je treba tožbo, ki jo je vložila Komisija, šteti za utemeljeno.

82

V skladu s členom 69(2) Poslovnika se stranki, ki v postopku ni uspela, naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se Kraljevini Belgiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s tožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: