—

za Interseroh Scrap and Metals Trading GmbH A. Oexle, odvetnik,

—

za Sonderabfall-Management-Gesellschaft Rheinland-Pfalz mbH (SAM) C. v. der Lühe, odvetnik,

—

za belgijsko vlado M. Jacobs in T. Materne, zastopnika,

—

za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, zastopnica,

—

za portugalsko vlado L. Fernandes in M. João Lois, zastopnika,

—

za Evropsko komisijo G. Wilms in A. Marghelis, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 18 Uredbe (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov (UL L 190, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 308/2009 z dne 15. aprila 2009 (UL L 97, str. 8, v nadaljevanju: Uredba št. 1013/2006).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru tožbe, ki jo je vložila družba Interseroh Scrap and Metals Trading GmbH (v nadaljevanju: družba Interseroh), specializirana za trgovanje z jeklenimi in kovinskimi odpadki, proti družbi Sonderabfall-Management-Gesellschaft Rheinland-Pfalz mbH (SAM) (v nadaljevanju: družba SAM), ki jo je zvezna dežela Porenje-Pfalška pooblastila med drugim za nadzor nad potjo nevarnih odpadkov v tej deželi, v zvezi s podrobnostmi, ki bi morale biti navedene v dokumentu iz Priloge VII k Uredbi št. 1013/2006 (v nadaljevanju: dokument o pošiljki).

3

V uvodni izjavi 7 Uredbe št. 1013/2006 je navedeno, da je pomembno, da se nadzorovanje in kontrola pošiljk odpadkov organizirata in urejata na način, ki upošteva potrebo po ohranjanju, varovanju in izboljšanju kakovosti okolja in človekovega zdravja ter krepi enotnejšo uporabo te uredbe v vsej Evropski uniji.

4

V uvodni izjavi 15 Uredbe št. 1013/2006 je navedeno, da je pri pošiljkah odpadkov, ki so navedeni v prilogah III, IIIA ali IIIB k tej uredbi in so namenjeni za predelavo, smiselno zagotoviti minimalno stopnjo nadzora in kontrole z zahtevo, da takšne pošiljke spremljajo nekateri podatki.

5

V skladu s členom 1(1) Uredbe št. 1013/2006 ta uredba določa postopke in ureditev kontrole pošiljanja odpadkov, odvisno od porekla, cilja in poti pošiljke, vrste poslanih odpadkov in vrste obdelave, ki se uporablja za odpadke na njihovem cilju.

6

Člen 3(2)(a) Uredbe št. 1013/2006 določa, da za pošiljke odpadkov, namenjenih za predelavo, ki so navedeni v Prilogi III ali IIIB k tej uredbi, veljajo splošne zahteve po informacijah, določene v členu 18 navedene uredbe, če količina odpremljenih odpadkov presega 20 kg.

7

V Prilogi III k Uredbi št. 1013/2006 so v „Seznamu ‚zelenih‘ odpadkov“ med drugim zajeti odpadki iz Priloge IX h Konvenciji o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja, podpisani v Bazlu 22. marca 1989 in odobreni v imenu Skupnosti s Sklepom Sveta 93/98/EGS z dne 1. februarja 1993 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 18, str. 301, v nadaljevanju: Bazelska konvencija).

8

Priloga IX k Bazelski konvenciji določa, da odpadki iz te priloge načeloma niso zajeti v členu 1(1)(a) te konvencije in torej načeloma ne štejejo za „nevarne odpadke“ na podlagi te konvencije.

9

Koda B 1010 iz navedene Priloge IX zajema „Odpadke kovin in njihovih zlitin v kovinski, nedisperzni obliki“, med drugim drobce železa in jekla, kroma, bakra, niklja, aluminija, cinka in kositra.

10

Člen 18 Uredbe št. 1013/2006 z naslovom „Odpadki, ki jih spremljajo določene informacije“ določa:

„1.   Za odpadke iz člena 3(2) in (4), ki so namenjeni pošiljanju, veljajo naslednje postopkovne zahteve:

2.   Pogodba iz Priloge VII med osebo, ki organizira pošiljanje odpadkov in prejemnikom, ki odpadke predela, učinkuje ob začetku pošiljanja in vključuje obveznost, da kadar pošiljanje odpadkov ali njihova predelava ne more biti dokončana, kot je bilo predvideno, ali kadar je bila izvedena nezakonita pošiljka, za osebo, ki organizira pošiljanje odpadkov, ali, če ta oseba ni sposobna dokončati pošiljanja odpadkov ali njihove predelave (npr. če je plačilno nesposobna), za prejemnika, da:

Oseba, ki organizira pošiljanje, ali prejemnik na zahtevo zadevnega pristojnega organa zagotovi izvod pogodbe.

3.   Za namene inšpekcijskega nadzora, izvrševanja, načrtovanja in statistike lahko države članice v skladu z nacionalno zakonodajo zahtevajo informacije iz odstavka 1 o pošiljkah iz tega člena.

4.   Informacije iz odstavka 1 se obravnavajo kot zaupne, kadar se to zahteva z zakonodajo Skupnosti in nacionalno zakonodajo.“

11

Člen 20(2) Uredbe št. 1013/2006 določa, da med drugim oseba, ki organizira pošiljanje, in prejemnik informacije, dane na podlagi člena 18(1), hranita najmanj tri leta od datuma začetka pošiljanja.

12

Dokument o pošiljki iz Priloge VII k Uredbi št. 1013/2006 je tak:

13

V skladu z informacijami, ki jih je Verwaltungsgericht Mainz posredovalo Sodišču, ustava Zvezne republike Nemčije (Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland, v nadaljevanju: ustava) zagotavlja varstvo poslovnih skrivnosti v skladu z določbami iz svojega člena 12, ki se nanaša na svobodo opravljanja poklica, v povezavi s členom 14, ki se nanaša na pravico do lastnine. V skladu z ustaljeno sodno prakso Bundesverfassungsgericht (ustavno sodišče) so nabavni viri podjetja poslovne skrivnosti, za katere velja varstvo temeljnih pravic.

14

Družba Interseroh je hčerinska družba družbe Interseroh SE, ene izmed najpomembnejših evropskih družb, specializiranih za zbiranje, obdelavo in trgovanje s sekundarnimi surovinami, in sicer s starim železom, odpadnim papirjem, plastičnimi odpadki in rabljenim lesom. V družbi Interseroh SE je zaposlenih okoli 2000 delavcev na okoli sto lokacijah v trinajstih državah.

15

Družba Interseroh kot trgovski posrednik svojim strankam, ki so jeklarne, livarne in metalurški obrati, zagotavlja dobavo vseh naročenih količin kovinskih odpadkov različnih kakovosti.

16

V tem smislu družba Interseroh opravlja dejavnosti izključno kot „trgovski posrednik“ („Streckenhändlerin“). Značilnosti te posebne oblike trgovanja je, da trgovec kupi blago pri povzročitelju ali zbiralcu in ga preproda, ne da bi ga sam pridobil fizično v posest. Pogodbena razmerja so vzpostavljena le med trgovcem in povzročiteljem na eni strani ter trgovcem in prejemnikom na drugi strani.

17

Vrste kovine, ki jih prodaja družba Interseroh, štejejo za „odpadke“ iz kode B 1010 Bazelske konvencije, ki je v Prilogi IX k tej konvenciji in zato na „Seznamu ‚zelenih‘ odpadkov“ iz Priloge III k Uredbi št. 1013/2006. Za njihov čezmejni prevoz so zato veljale zahteve po informacijah, določene v členu 18 navedene uredbe.

18

Oseba, ki organizira pošiljanje, v obravnavani zadevi družba Interseroh, mora po mnenju družbe SAM v skladu s členom 18(1)(a) Uredbe št. 1013/2006 zagotoviti, da med prevozom odpadke spremlja dokument o pošiljki. Na podlagi členov 18(1)(b) in 20(2) Uredbe št. 1013/2006 mora prejemnik dobave ta dokument podpisati in hraniti najmanj tri leta.

19

Praktična posledica te razlage je, da mora trgovec v položaju, v kakršnem je družba Interseroh, ob upoštevanju navedb iz polja 6 navedenega dokumenta svojim odjemalcem razkriti nabavne vire, tako da imajo njegovi odjemalci možnost s povzročiteljem ali zbiralcem navezati stik neposredno in pri sklepanju nadaljnjih pogodb obiti storitve trgovskega posrednika.

20

Družba Interseroh meni, da obveznost, da mora odjemalcem razkriti svoje nabavne vire, krši pravico do varstva njenih poslovnih skrivnostih in resno ovira opravljanje gospodarske dejavnosti trgovskega posrednika. Poleg tega naj bi ji zaradi te obveznosti nastala premoženjska škoda, ker naj bi bile informacije v zvezi z nabavnimi viri pomemben del njenega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovne vrednosti podjetja. Nazadnje naj bi družba Interseroh že izgubila veliko odjemalcev zaradi obveznosti razkritja svojih nabavnih virov.

21

Družba Interseroh se je zato pri prevozu odpadkov večkrat odločila, da v polju 6 dokumenta o pošiljki namesto povzročitelja ali zbiralca označi sebe ali da ga sploh ne izpolni. Ker je torej dejanski povzročitelj ali zbiralec razviden iz dobavnic in potrdil o tehtanju, ki morajo prav tako spremljati prevoz odpadkov in ki jih je treba predložiti ob kontroli, so bili zaradi očitnega nasprotja med navedbami na dobavnicah in potrdilih o tehtanju na eni strani ter v polju 6 dokumenta o pošiljki na drugi strani proti izvršnemu direktorju družbe Interseroh uvedeni postopki v zvezi s kršitvami.

22

Tako je bilo zlasti pri kontroli vozila 7. maja 2009 na avtocesti A3 pri Montabauru. Zaradi tega je družba SAM z odločbo z dne 5. avgusta 2009 izvršnemu direktorju družbe Interseroh naložila plačilo globe v višini 150 EUR. Po vložitvi ugovora zoper to odločbo zdaj poteka postopek pred Staatsanwaltschaft Mainz (državno tožilstvo v Mainzu).

23

Družba Interseroh je zato z vlogo z dne 18. decembra 2009 pri predložitvenem sodišču vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da kot trgovski posrednik v polju 6 dokumenta o pošiljki ni dolžna navesti identitete povzročitelja odpadkov.

24

Predložitveno sodišče meni, da zaupno obravnavanje informacij o povzročitelju načeloma nalaga ustava v skladu z določbami njenega člena 12 v povezavi s členom 14, saj je splošno priznano, da so nabavni viri podjetja poslovne skrivnosti, za katere velja varstvo temeljnih pravic.

25

V teh okoliščinah je Verwaltungsgericht Mainz prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

26

Predložitveno sodišče izhaja iz stališča, da člen 18(1) Uredbe št. 1013/2006 osebi, ki organizira pošiljanje odpadkov, na katere se ta določba nanaša, nalaga obveznost, da v celoti izpolni dokument o pošiljki in ga posreduje prejemniku pošiljke v podpis in hrambo. Ta obveznost naj bi vključevala razkritje identitete povzročitelja odpadkov prejemniku pošiljke z morebitnimi škodljivimi posledicami za trgovskega posrednika v situaciji, v kakršni je družba Interseroh, kot so navedene v točkah 20 in 21 te sodbe.

27

Predložitveno sodišče v teh okoliščinah sprašuje, ali se lahko trgovski posrednik, kot je tožeča stranka, ki organizira pošiljanje odpadkov, zato da bi se izognil razkritju identitete povzročitelja odpadkov prejemniku pošiljke v dokumentu o pošiljki, učinkovito sklicuje bodisi na člen 18(4) Uredbe št. 1013/2006, ki dopušča zaupno obravnavanje informacij v nekaterih okoliščinah, bodisi, podredno, na splošno načelo prava Unije, kot je načelo varstva poslovnih skrivnosti,

28

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in stališč, predloženih Sodišču, je razvidno, da gre pri vseh pošiljkah v zadevi v postopku v glavni stvari za surovine, kot so kovine različne kakovosti, ki jih posrednik kupi in preproda in ki štejejo za odpadke s seznama „zelenih“ nenevarnih odpadkov.

29

Predložitveno sodišče s prvim, tretjim in četrtim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18(4) Uredbe št. 1013/2006 razlagati tako, da trgovcu posredniku, ki organizira pošiljanje odpadkov, omogoča, da prejemniku pošiljke ne razkrije identitete povzročitelja odpadkov, kadar bi bilo nerazkritje potrebno za varstvo poslovnih skrivnosti posrednika.

30

Člen 18(4) Uredbe št. 1013/2006 določa, da se informacije iz odstavka 1 tega člena, torej informacije iz dokumenta o pošiljki, obravnavajo kot zaupne, kadar se to zahteva z zakonodajo Skupnosti in nacionalno zakonodajo.

31

Glede identitete oseb, ki naj bi jim bila naložena dolžnost zaupnosti, na katero se sklicuje člen 18(4) Uredbe št. 1013/2006, je iz dobesedne in sistematične razlage navedene določbe razvidno, da je mogoče dolžnost zaupnosti, na katero se sklicuje, naložiti vsaki osebi, ki hrani zadevne informacije, kar vključuje tako organe države odpreme in ciljne države kot tudi vse fizične ali pravne osebe, ki so udeležene v pošiljanju odpadkov.

32

Besedilo člena 18(4) Uredbe št. 1013/2006 namreč ne razlikuje med osebami, ki bi lahko hranile zadevne informacije, in se zlasti ne sklicuje na člen 18(3) Uredbe št. 1012/2006, ki se nanaša izrecno na javne organe.

33

Vendar je iz člena 18 Uredbe št. 1013/2006 razvidno tudi to, da dolžnost zaupnosti, na katero se sklicuje odstavek 4 tega člena, ne nasprotuje posredovanju informacij iz Priloge VII k tej uredbi med podjetji, ki so udeležena v pošiljanju odpadkov.

34

Člen 18(1)(a) Uredbe št. 1013/2006 na eni strani določa, da se izda dokument o pošiljki, ki mora obvezno spremljati vsako pošiljko odpadkov, za katere se uporablja ta določba. Oseba, ki organizira to pošiljanje, mora torej med drugim izpolniti polje 6 dokumenta o pošiljki, določenega v Prilogi VII k navedeni uredbi, v katerem je treba navesti ime povzročitelja odpadkov.

35

Na drugi strani člen 18(1)(b) Uredbe št. 1013/2006 določa, da mora dokument o pošiljki podpisati oseba, ki organizira pošiljanje odpadkov, in prejemnik pošiljke odpadkov, medtem ko člen 20(2) te uredbe določa, da morata organizator in prejemnik informacije, na katere se nanaša člen 18(1) navedene uredbe, hraniti najmanj tri leta od datuma začetka pošiljanja.

36

Namen teh določb je, da prejemnik pošiljke prejme vse informacije iz dokumenta o pošiljki in se torej med drugim seznani z identiteto povzročitelja odpadkov, ki je, kot je določeno v Prilogi VII k tej uredbi, naveden v polju 6 navedenega dokumenta.

37

Morebitna dolžnost zaupnega obravnavanja na podlagi člena 18(4) Uredbe št. 1013/2006 na to ne more vplivati, ker se, kot navaja generalni pravobranilec v točki 50 sklepnih predlogov, vprašanje zaupnega obravnavanja informacij iz dokumenta o pošiljki postavi šele po izdaji in posredovanju navedenega dokumenta. Člen 18(4) Uredbe št. 1013/2006 se lahko uporablja samo, če so bile v skladu s predpisi iz odstavka 1 tega člena v povezavi s Prilogo VII k tej uredbi informacije pred tem v dokumentu o pošiljki res navedene.

38

Zato je, kot navaja generalni pravobranilec v točki 64 sklepnih predlogov, obseg dolžnosti zaupnosti nujno omejen na razmerja oseb, ki imajo dostop do dokumenta o pošiljki – in sicer pristojnih upravnih organov in oseb, ki so udeležene v postopku pošiljanja – do tretjih oseb.

39

Ta razlaga je utemeljena z besedilom člena 18(4) Uredbe št. 1013/2006, ki izrecno določa, da se informacije iz dokumenta o pošiljki „obravnavajo kot zaupne“, in ne določa nobene morebitne izjeme od obveznosti vpisa vseh zahtevanih informacij v dokument o pošiljki. Prav tako je podprta z opombo 3 k Prilogi VII k tej uredbi, v kateri je določeno, da je treba – če oseba, ki pripravi pošiljko, ni povzročitelj ali zbiralec – predložiti podatke o povzročitelju ali zbiralcu.

40

Odgovor na prvo, tretje in četrto vprašanje je torej tak, da je treba člen 18(4) Uredbe št. 1013/2006 razlagati tako, da trgovcu posredniku, ki organizira pošiljanje odpadkov, ne omogoča, da prejemniku pošiljke ne razkrije identitete povzročitelja odpadkov, kot je določeno v odstavku 1 tega člena v povezavi s Prilogo VII k navedeni uredbi, čeprav bi bilo to nerazkritje potrebno zaradi varstva poslovnih skrivnosti tega trgovca posrednika.

41

Drugo vprašanje je postavljeno le za primer, da člen 18(4) Uredbe št. 1013/2006 trgovcu posredniku, ki organizira pošiljanje odpadkov, ne omogoča, da bi se izognil razkritju identitete povzročitelja odpadkov prejemniku pošiljke. Predložitveno sodišče ugotavlja, da, kot je bilo navedeno v točki 13 te sodbe, ustava zagotavlja varstvo poslovnih skrivnosti, ki med drugim zadeva nabavne vire podjetja. Ne obstaja pa upoštevna nacionalna določba, na podlagi katere bi bilo mogoče zadevne temeljne pravice omejiti. V teh okoliščinah se postavlja vprašanje, ali so poslovne skrivnosti varovane na podlagi primarnega prava Unije, ki omejuje obseg člena 18(1) Uredbe št. 1013/2006.

42

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18(1) Uredbe št. 1013/2006 razlagati tako, da pri pošiljanju odpadkov, na katere se ta določba nanaša, trgovcu posredniku nalaga izpolnitev polja 6 dokumenta o pošiljki in njegovo posredovanje prejemniku, ne da bi bilo mogoče obseg te obveznosti omejiti s pravico do varstva poslovnih skrivnosti.

43

V zvezi s tem členi 15(1), 16 in 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zagotavljajo pravico do dela in opravljanja svobodno izbranega ali sprejetega poklica, svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico. Poleg tega sta svoboda opravljanja poklicne dejavnosti in lastninska pravica v skladu z ustaljeno sodno prakso del splošnih načel prava Unije (glej sodbe z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Nemčija proti Svetu, C-280/93, Recueil, str. I-4973, točka 78; z dne 10. julija 2003 v združenih zadevah Booker Aquaculture in Hydro Seafood, C-20/00 in C-64/00, Recueil, str. I-7411, točka 68; z dne 12. julija 2005 v združenih zadevah Alliance for Natural Health in drugi, C-154/04 in C-155/04, ZOdl., str. I-6451, točka 126, in z dne 6. decembra 2005 v združenih zadevah ABNA in drugi, C-453/03, C-11/04, C-12/04 in C-194/04, ZOdl., str. I-10423, točka 87). Sicer pa je tudi varstvo poslovnih skrivnosti v skladu z ustaljeno sodno prakso splošno načelo prava Unije (glej sodbo z dne 14. februarja 2008 v zadevi Varec, C-450/06, ZOdl., str. I-581, točka 49 in navedena sodna praksa).

44

Vendar je treba navesti, da čeprav bi obveznost razkritja identitete povzročitelja odpadkov prejemniku pošiljke odpadkov ogrozila varstvo poslovnih skrivnosti trgovskega posrednika, zaradi tega obseg določbe sekundarnega prava, ki je jasna in nepogojna, ne bi mogel biti omejen.

45

Kot je bilo torej navedeno v točkah od 33 do 40 te sodbe, je namen upravnega postopka sledenja iz člena 18 Uredbe št. 1013/2006, da se prejemnik pošiljke seznani z identiteto povzročitelja odpadkov in da iz besedila te uredbe ni mogoče razbrati nobene izjeme.

46

V teh okoliščinah nobena neutemeljena ogrozitev varstva poslovnih skrivnosti, čeprav bi jo bilo mogoče dokazati, ne bi mogla omejiti obsega uporabe člena 18 Uredbe št. 1013/2006, ampak bi lahko ogrozila veljavnost te določbe. Nacionalno sodišče pa Sodišču ni postavilo vprašanja o veljavnosti člena 18 Uredbe št. 1013/2006 niti ni izrazilo dvoma o tem, in Sodišče nima na voljo dovolj dejstev, da bi lahko presodilo o veljavnosti te določbe.

47

Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 18(1) Uredbe št. 1013/2006 razlagati tako, da pri pošiljanju odpadkov, na katere se ta določba nanaša, trgovcu posredniku nalaga izpolnitev polja 6 dokumenta o pošiljki in njegovo posredovanje prejemniku, ne da bi bilo mogoče obseg te obveznosti omejiti s pravico do varstva poslovnih skrivnosti.

48

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov

je Sodišče (četrti senat)

razsodilo: