1. 

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je prva zadeva, v kateri Sodišče odloča o razlagi Direktive 2002/92/ES ( 2 ) o zavarovalnem posredovanju, ki določa pravila za začetek in opravljanje dejavnosti zavarovalnega in pozavarovalnega posredovanja, ki jo izvajajo fizične in pravne osebe v Evropski uniji.

2. 

S postavljenim vprašanjem se v bistvu želijo dobiti pojasnila v zvezi s pojmom „zavarovalnega posredovanja“ v smislu člena 2, točka 3, drugi odstavek, navedene direktive. ( 3 ) V skladu z navedeno določbo se dejavnost posredovanja ne šteje kot taka, če jo opravljata zavarovalnica ali uslužbenec zavarovalnice, ki dela pod njenim okriljem.

3. 

Zadeva se nanaša na spor med Enosi Epangelmation Asfaliston Ellados (EEAE, grško združenje zavarovalniških strokovnjakov) in drugimi združenji strokovnjakov za zavarovalno posredovanje, in sicer Syllogos Asfalistikon Praktoron N. Attikis (SPATE), Panellinios Syllogos Asfalistikon Symvoulon (PSAS), Syndesmos Ellinon Mesiton Asfaliseon (SEMA) in Panellinios Syndesmos Syntoniston Asfalistikon Symvoulon (PSSAS) (v nadaljevanju: EEAE in drugi) ter Ypourgos Anaptyxis Antagonistikotitas kai Naftilias (minister za razvoj) in Omospondia Asfalistikon Syllogou Ellados (grška zveza združenj zavarovateljev, v nadaljevanju: OASE).

4. 

Združenje EEAE in drugi so v tem sporu izpodbijali skladnost nacionalnih ukrepov za prenos z Direktivo 2002/92 v delu, v katerem naj bi ti posegali v opravljanje poklica neodvisnega zavarovalnega posrednika v Grčiji. Kot izhaja iz spisa, sme v skladu z zadevno nacionalno zakonodajo vsak uslužbenec zavarovalnice občasno in ob upoštevanju zgornje meje prihodkov opravljati dejavnost zavarovalnega posredovanja, ne da bi zanj veljale zahteve, ki se uporabljajo na podlagi navedene direktive.

5.

V uvodnih izjavah 9, 13 in 14 Direktive 2002/92 je navedeno:

6.

Člen 1(1) Direktive 2002/92 določa:

„Ta direktiva določa pravila za začetek opravljanja in opravljanje dejavnosti zavarovalnega in pozavarovalnega posredovanja, ki jo izvajajo fizične in pravne osebe, registrirane v državi članici, ali ki se želijo tam registrirati.“

7.

V skladu s členom 2, točka 3, Direktive 2002/92:

„V tej direktivi:

[…]

Če to dejavnost opravlja zavarovalnica ali uslužbenec zavarovalnice, ki dela pod okriljem zavarovalnice, se ta dejavnost ne šteje kot zavarovalno posredovanje.

Občasno posredovanje podatkov v okviru druge poklicne dejavnosti, če ta dejavnost ni pomoč stranki pri sklepanju ali izvajanju zavarovalne pogodbe, upravljanje z zahtevki zavarovalnice in poravnava škode ter izvedenska cenitev zahtevkov, se prav tako ne šteje kot zavarovalno posredovanje.“

8.

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Registracija“, v odstavku 6 določa:

„Države članice zagotovijo, da zavarovalnice uporabljajo storitve zavarovalnega in pozavarovalnega posredovanja samo registriranih zavarovalnih in pozavarovalnih posrednikov in oseb[,] navedenih v členu 1(2).“

9.

Člen 4(1) navedene direktive določa:

„Zavarovalni in pozavarovalni posredniki morajo imeti ustrezno znanje in sposobnost, kot se zahtevata v posrednikovi domači državi članici.

[…]

Državam članicam ni treba od vseh fizičnih oseb, ki delajo v podjetju in opravljajo dejavnost zavarovalnega ali pozavarovalnega posredovanja, zahtevati, da izpolnjujejo pogoje iz prvega pododstavka tega odstavka. Države članice zagotovijo, da ustrezen delež oseb znotraj upravljavske strukture teh podjetij, odgovornih za posredovanje zavarovalnih produktov in vse druge osebe, neposredno vključene v zavarovalno ali pozavarovalno posredovanje, izkazujejo znanje in sposobnost, ki sta potrebna za opravljanje nalog.“

10.

Direktiva 2002/92 je bila v grško pravo prenesena s predsedniškim odlokom 190/2006 ( 4 ), ki v členu 2(3), drugi pododstavek, določa:

„„,zavarovalno posredovanje‘ je dejavnost uvajanja, predlaganja ali izvajanja pripravljalnih opravil zaradi sklenitve zavarovalnih pogodb, ali dejavnost sklepanja teh pogodb, ali pomoč pri njihovem vodenju in izvajanju, zlasti če gre za zahtevke. Če to dejavnost opravlja zavarovalnica ali uslužbenec zavarovalnice, ki je v razmerju do nje zavezan s pogodbo o zaposlitvi in dela pod njenim okriljem, se ta dejavnost ne šteje za zavarovalno posredovanje. […]“

11.

Predsedniški odlok 190/2006 je bil spremenjen z zakonom 3557/2007 ( 5 ), z njegovim členom 15(2) pa je bil v člen 2(3) navedenega odloka dodan ta novi pododstavek:

„Izjemoma lahko vsak zaposleni v zavarovalnici, naveden v prejšnjem odstavku, opravlja dejavnost zavarovalnega posredovanja, ne da bi zanj veljale določbe tega odloka, če njegovi letni bruto prihodki od take dejavnosti skupaj ne presegajo zneska pet tisoč (5000) EUR.“

12.

V skladu s členom 11(3)(b) zakona 3557/2007 bi moral minister za razvoj z odlokom, sprejetim v 30 dneh od objave navedenega zakona, določiti dokumente, ki potrjujejo splošna, podjetniška ali strokovna znanja oseb, ki se potegujejo za delovno mesto zavarovalnega ali pozavarovalnega posrednika, posrednika za vezano zavarovanje ali pozavarovanje, zaposlenega v zavarovalnici, zavarovalnici, ki ponuja zavarovanja ali pozavarovanja, ter primere, v katerih morajo biti te osebe dodatno usposobljene.

13.

Odlok K3-8010 z dne 8. avgusta 2007 ( 6 ) državnega sekretarja za razvoj je bil sprejet na podlagi člena 11(3)(b) zakona 3557/2007. Odstavek XX navedenega odloka določa:

„Zaposleni v zavarovalnici lahko opravlja dejavnost posredovanja, ne da bi se moral registrirati pri pristojni poklicni zbornici, če njegovi letni bruto prihodki od te dejavnosti v obliki provizij skupaj ne presegajo zneska pet tisoč (5000) EUR. Če letni bruto prihodki od te dejavnosti presegajo navedeni znesek, se mora registrirati pri pristojni poklicni zbornici v skladu s pogoji, ki veljajo za kategorijo zavarovalnega posrednika, za katero se odloči, da se bo registriral. Status [uslužbenca] na področju zavarovanja ni združljiv s statusom zavarovalnega svetovalca.“

14.

Združenje EEAE in drugi predstavljajo poklicna združenja, katerih cilj je obramba poklicnih in finančnih interesov njihovih članov, ki delajo v zavarovalnem posredovanju kot pripadniki svobodnih poklicev. Združenje EEAE in drugi so 29. oktobra 2007 pri predložitvenem sodišču vložili ničnostno tožbo med drugim zoper odstavek XX odloka K3-8010. S to tožbo so izpodbijali skladnost tega odstavka z Direktivo 2002/92 v delu, v katerem je njena uporaba pod nekaterimi pogoji izključena za vsakega uslužbenca zavarovalnice, ki opravlja dejavnost zavarovalnega posredovanja, vendar ni usposobljen v skladu s členom 4(1) navedene direktive.

15.

Predložitveno sodišče, kot izhaja iz predložitvene odločbe, izraža pomisleke glede utemeljenosti tožbe za razglasitev ničnosti odstavka XX odloka K3-8010. Navedeno sodišče namreč meni, da dokler grški zakonodajni okvir, ki se razlaga skladno z Direktivo 2002/92, zagotavlja, da uslužbenec zavarovalnice, ki občasno opravlja dejavnost posredovanja, pri tej dejavnosti vedno dela pod okriljem in nadzorom zavarovalnice, ki zagotovi tudi potrebno usposabljanje, je treba zahteve iz navedene direktive šteti za izpolnjene, pri čemer ni pomembna povezava med zadevnim uslužbencem in njegovim podjetjem, kadar opravlja to dejavnost.

16.

Ker pa se zdi, da se neki drugi senat navedenega sodišča s tem ne strinja, je Symvoulio tis Epikrateias (Grčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„„Ali je treba člen (2), [točka 3], drugi odstavek, Direktive 2002/92, ki določa, da ,[č]e to dejavnost opravlja zavarovalnica (navedena v odstavku 1 te določbe) ali uslužbenec zavarovalnice, ki dela pod okriljem zavarovalnice, se ta dejavnost ne šteje kot zavarovalno posredovanje‘, razlagati tako, da uslužbencu zavarovalnice, ki ne izpolnjuje pogojev iz člena 4(1) [te] direktive, dovoljuje, da občasno, in ne kot glavno poklicno dejavnost, opravlja dejavnost zavarovalnega posredovanja, čeprav ta uslužbenec ni v razmerju podrejenosti s podjetjem, ki pa kljub temu nadzoruje njegova dejanja, ali pa [ta] Direktiva dopušča tako dejavnost samo, če se opravlja v okviru razmerja podrejenosti?“

17.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v sodnem tajništvu Sodišča vpisan 3. novembra 2011. Združenje EEAE in drugi, zveza OASE, grška, belgijska, ciprska in avstrijska vlada ter Evropska komisija so predložili pisna stališča. Zveza OASE, grška vlada in Komisija so se udeležile obravnave 20. junija 2013.

18.

V uvodu ugotavljam, da se zdi, da iz spisa izhaja, da dobesedna razlaga upoštevnih določb Direktive 2002/92 ne vodi do enoznačnega rezultata, ki bi predložitvenemu sodišču omogočal rešitev spora, o katerem odloča. Zato se je primerno sklicevati na dobro ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je treba pri določanju pomena določbe prava Unije hkrati upoštevati njene cilje, okvir in besedilo. ( 7 )

19.

V zvezi s tem je znano, da so zavarovalni posredniki bistveni akterji pri prodaji zavarovalnih produktov v Evropski uniji. Kot izhaja iz uvodnih izjav 6 in 7, je cilj Direktive 2002/92 odpraviti ovire, na katere bi lahko naleteli navedeni posredniki pri izvajanju svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev. Zavarovalni posredniki imajo pomembno vlogo tudi pri varstvu interesov zavarovalcev, ne le s trženjem zavarovalnih produktov prek različnih zavarovalnic, temveč zlasti s svetovanjem in pomočjo zavarovalcem z analizo njihovih posamičnih potreb. ( 8 )

20.

Z Direktivo 2002/92, zasnovano kot usklajevalni ukrep, ki je izraz novega pristopa, po katerem se zakonodaja sprejema glede na dejavnost, ne pa glede na zadevni predmet ( 9 ), so bila torej določena pravila za začetek opravljanja in opravljanje dejavnosti zavarovalnega posredovanja, pri čemer se za zavarovalne posrednike določijo obveznosti, kot sta registracija in spoštovanje minimalnih poklicnih zahtev ( 10 ). Ta direktiva je tudi instrument varstva zavarovalcev, njen namen pa je strankam olajšati dostop do ponujenih zavarovalnih storitev.

21.

Z Direktivo 2002/92 je bil za to uveden sistem medsebojnega priznavanja ( 11 ), ki temelji na usklajeni usposobljenosti in omejitvi uporabe storitev posrednikov, ki se izraža kot obveznost, naložena zavarovalnicam, da uporabljajo le storitve zavarovalnega posredovanja, ki jih opravljajo registrirani posredniki. ( 12 )

22.

Posledica novega funkcionalnega pristopa, sprejetega v Direktivi 2002/92, je, da se njeno področje uporabe določa z omejitvijo pojma dejavnosti posredovanja ( 13 ) ali z izključitvijo oseb, ki ponujajo nekatere vrste storitev posredovanja, z navedenega področja uporabe. ( 14 )

23.

Zadevni pojem dejavnosti „zavarovalno posredovanje“ iz člena 2, točka 3, Direktive 2002/92 je opredeljen kot dejavnost uvajanja, predlaganja ali izvajanja drugih pripravljalnih opravil pred sklenitvijo zavarovalnih pogodb, ali dejavnosti sklepanja teh pogodb, ali pomoč pri vodenju in izvajanju teh pogodb, zlasti kadar gre za zahtevke.

24.

Vendar drugi odstavek člena 2, točka 3, te direktive določa, da če to dejavnost opravlja zavarovalnica ali uslužbenec zavarovalnice, ki dela pod okriljem zavarovalnice, se ta dejavnost ne šteje za zavarovalno posredovanje. To pomeni, da za te kategorije oseb ne veljajo zahteve iz navedene direktive, hkrati pa lahko opravljajo dejavnost predlaganja, sklepanja teh pogodb ali pomoč pri vodenju in izvajanju teh pogodb. Poleg tega se zdi, da je v navedeni direktivi razlikovanje med dejavnostjo zavarovalnice in dejavnostjo njenih uslužbencev odveč, razen pri sklepanju pogodb brez osebnega stika s predstavnikom zavarovalnice. ( 15 )

25.

Nasprotno, v tretjem odstavku točke 3 člena 2 Direktive 2002/92 je iz pojma posredovanja izključena dejavnost, ki se opravlja občasno in pri kateri se zagotavljajo informacije v okviru druge poklicne dejavnosti. ( 16 )

26.

Poleg tega so nekatere dejavnosti, čeprav spadajo pod pojem zavarovalnega posredovanja, izključene s področja uporabe Direktive 2002/92 na podlagi njenega člena 1(2). To velja za kategorijo oseb, ki ponujajo zavarovalne pogodbe, ki kumulativno izpolnjujejo vse zadevne pogoje, vključno s pogojem pravila de minimis v zvezi z zgornjo mejo letne premije, ki ne sme presegati 500 EUR, in pogojem v zvezi z največ petletnim trajanjem pogodbe.

27.

Direktiva 2002/92 tako vsebuje funkcionalno opredelitev pojma posredovanja, da bi se zajele različne kategorije posrednikov (posrednik, zastopnik, podzastopnik) in hkrati druge prodajne poti, kot je „bančno pozavarovanje“. ( 17 ) Kot namreč izhaja iz uvodne izjave 9 te direktive, lahko zavarovalne produkte prodaja zelo širok spekter oseb in institucij. ( 18 )

28.

Za zavarovalnega posrednika iz člena 2, točka 5, Direktive 2002/92 se šteje vsaka fizična ali pravna oseba, ki proti plačilu sprejme ali izvaja zavarovalno posredovanje. To po eni strani pomeni, da gre torej za dejavnost, ki se opravlja poklicno, in po drugi strani, da se osebe, ki opravljajo dejavnost posredovanja brez finančnega ali ekonomskega povračila, ne štejejo za posrednike v smislu te direktive.

29.

V zvezi s tem poudarjam, da je mogoče poklic zavarovalnega posrednika opravljati tudi po modelu povezanega posredovanja. V skladu s členom 2, točka 7, navedene direktive oseba, ki opravlja tako dejavnost, dela v imenu in za račun ene ali več zavarovalnic.

30.

Poleg tega ugotavljam, da v Direktivi 2002/92 v skladu z novim pristopom niso zajete nacionalne razlike med različnimi vrstami posredovanja. Razlikovanje med zastopniki in posredniki ( 19 ) namreč med izvajanjem pripravljalnih opravil ni moglo biti uvedeno v vseh državah članicah. Poklic zavarovalnega posrednika v smislu navedene direktive zato v državah članicah spada v več poklicnih podkategorij ( 20 ) Ker pa navedena direktiva določa minimalne zahteve v zvezi z načinom zagotavljanja in vsebino informacij, ki jih morajo zavarovalni posredniki zagotoviti potencialnim strankam, bi te morale moči ugotoviti, za katero vrsto posrednika gre. ( 21 )

31.

Koristno je pripomniti, da so države članice glede na posebnosti v zvezi s področjem uporabe in opredelitvami v Direktivi 2002/92 uporabile različne rešitve za prenos navedene direktive. Tako je treba v skladu s francosko zakonodajo razlikovati, po eni strani, med dejavnostmi zunaj področja posredovanja in, po drugi strani, dejavnostmi, ki spadajo v opredelitev zavarovalnega posredovanja, vendar zanje ne veljajo z njim povezane obveznosti. ( 22 ) Finska zakonodaja pa določa splošno opredelitev posredovanja, pri čemer se primerjajo dejavnosti, opredeljene kot „neposredovanje“, ki se nanašajo na dejavnosti zavarovalnic in njihovih zaposlenih. ( 23 )

32.

Države članice so določile tudi izjeme glede obveznosti vpisa v nacionalni register zavarovalnih posrednikov, tako kot v belgijskem pravu v zvezi z zavarovanjem tveganj same zavarovalnice posrednika ali pri posredovanju v zvezi z zavarovalnimi pogodbami, ki izpolnjujejo vse pogoje iz člena 1(2) Direktive 2002/92. ( 24 ) Taka je tudi zakonodaja Združenega kraljestva v zvezi z občasnim zagotavljanjem informacij v zvezi z zavarovanjem ali pri ponujanju zavarovalnih pogodb, ki dopolnjuje glavno dejavnost, in sicer pod pogojem v zvezi s trajanjem pogodb in zgornjo mejo prihodkov. ( 25 )

33.

Na vprašanje je treba odgovoriti ob upoštevanju teh premislekov.

34.

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali omejitev pojma posredovanja iz člena 2, točka 3, Direktive 2002/92 zajema položaj, v katerem uslužbenec ( 26 ) zavarovalnice, ki ne izpolnjuje pogojev v zvezi z usposobljenostjo, ki veljajo na podlagi navedene direktive za zavarovalne posrednike, in ni v razmerju podrejenosti, temveč se njegova dejavnost nadzoruje, lahko občasno opravlja dejavnost zavarovalnega posredovanja.

35.

Najprej je treba pojasniti, da dejavnost posredovanja v grškem pravu ureja več hierarhično različnih aktov, katerih besedilo poraja nekaj vprašanj. Opredelitev zavarovalnega posredovanja je namreč navedena v predsedniškem odloku 190/2006, nazadnje spremenjenem z zakonom 3557/2007. S tem zakonom je bilo uvedeno odstopanje od zgoraj navedene opredelitve, ki temelji na zgornji meji prihodkov in se uporablja za vsakega uslužbenca zavarovalnice. Zdi se torej, da je ta v skladu z navedeno določbo izvzet pri formalnostih v zvezi z opravljanjem dejavnosti posredovanja, vendar v njej ni pojasnjeno, kdo mora izpolnjevati obveznosti v zvezi s tako izključenimi dejavnostmi. Nazadnje, na podlagi pooblastitve iz zakona 3557/2007 je bil sprejet odlok K3-8010, ki določa razmeroma nenatančna pravila za izvajanje navedenega odstopanja.

36.

Ker pa je tožba, vložena pri predložitvenem sodišču, zadevala le razglasitev ničnosti določb odloka K3-8010, je ta analiza omejena le na odlok, zlasti njegov odstavek XX.

37.

Iz spisa namreč izhaja, da je bila z nacionalno zakonodajo, izpodbijano pred predložitvenim sodiščem, uvedena izjema, katere obseg se razlikuje glede na področje uporabe izključitve iz člena 2, točka 3, Direktive 2002/92 v delu, v katerem ta daje vsakemu zaposlenemu v zavarovalnici možnost, da občasno opravlja dejavnost zavarovalnega posredovanja proti plačilu, za katero velja zgornja meja 5000 EUR, ne da bi moral izpolnjevati posebne pogoje iz člena 4(1) navedene direktive. Poleg tega je iz spisa razvidno, da uslužbenec v zavarovalniškem sektorju ne more opravljati dejavnosti zavarovalnega svetovalca, lahko pa opravlja dejavnost posredovanja.

38.

V zvezi s tem ugotavljam, da se stališča strank, ki so v obravnavani zadevi predložile pisna stališča, razhajajo. Tako odstavek XX odloka K3-8010 po mnenju združenja EEAE in drugih ni skladen z Direktivo 2002/92, ker je v skladu z njim uslužbenec zavarovalnice obravnavan enako kot zavarovalni posrednik. Po navedbah belgijske in avstrijske vlade je treba člen 2, točka 3, drugi odstavek, navedene direktive razlagati tako, da uslužbenec zavarovalnice, ki ni usposobljen v skladu s členom 4(1) navedene direktive, ne more občasno opravljati dejavnosti zavarovalnega posredovanja.

39.

Zveza OASE ter grška in ciprska vlada predlagajo, naj se upošteva, da lahko z vidika člena 2, točka 3, drugi odstavek, Direktive 2002/92 uslužbenec zavarovalnice, ki ni usposobljen v skladu s členom 4(1) navedene direktive, opravlja dejavnost zavarovalnega posredovanja občasno, in ne kot glavno poklicno dejavnost.

40.

Komisija nazadnje trdi, da odstopanje, določeno v členu 2, točka 3, navedene direktive, velja za dejavnosti uslužbencev zavarovalnice, ki delajo pod okriljem delodajalca, tudi kadar te ne spadajo izključno v okvir njihove „pogodbe o zaposlitvi“.

41.

Zdi se, da je treba razlikovati med tremi glavnimi primeri v zvezi z izvajanjem dejavnosti posredovanja glede na področje uporabe Direktive 2002/92.

42.

Prvič, predpostaviti je treba zadevni primer v obravnavani zadevi, to je primer zaposlenega v zavarovalnici. V tem primeru lahko dejavnosti uslužbenca spadajo v splošno opredelitev zavarovalnega posredovanja, vendar iz navedene direktive izhaja, da se ne štejejo za take.

43.

Kot poudarja avstrijska vlada, je eden od razlogov za izključitev teh dejavnosti s področja uporabe Direktive 2002/92 in s tem izvzetje oseb, ki jih opravljajo, od zahtev iz navedene direktive, povezan s tem, da naj bi zavarovalnice ali njihovi zaposleni izpolnjevali poklicne zahteve, ki zagotavljajo varstvo zavarovalcev, zlasti ker se v skladu z navedeno direktivo zavarovalnice štejejo za take, potem ko so predhodno pridobile uradno dovoljenje v skladu s členom 6 Prve Direktive Sveta 79/267/EGS z dne 5. marca 1979 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega življenjskega zavarovanja (UL L 63, str. 1).

44.

Po mojem mnenju je glavni cilj take omejitve področja uporabe Direktive 2002/92 zavarovalnicam omogočiti, da po eni strani tržijo svoje zavarovalne produkte in da lahko po drugi strani delujejo kot posrednice za trženje produktov drugih zavarovalnic, na primer članic iste skupine ali zavarovalnic, ki so povezane z njimi na podlagi trgovinskih ali drugih sporazumov. Ti premisleki vsekakor očitno veljajo za uslužbence navedenih zavarovalnic.

45.

Ker lahko namreč zavarovalnica deluje le prek svojih zaposlenih, je treba upoštevati, da je treba te, kadar delajo v imenu in za račun delodajalca, obravnavati enako kot zavarovalnico, zato so njihove dejavnosti izključene s področja uporabe navedene direktive. V tem primeru torej pogodbeno razmerje, nastalo ob posredniški prodaji zavarovanja, zadevno zavarovalnico zavezuje v razmerju do zavarovalca, ker uslužbenec dela le kot njen pooblaščenec.

46.

Komisija poleg tega v zvezi s pravno povezavo med zavarovalnico in zaposlenim upravičeno ugotavlja, da je treba člen 2, točka 3, Direktive 2002/92 razlagati tako, da zajema vse dejavnosti, ki jih opravljajo uslužbenci zavarovalnice, ki delajo pod okriljem delodajalca, tudi kadar ne spadajo izključno v okvir njihove „pogodbe o zaposlitvi“ v smislu nacionalnega delovnega prava. Upoštevanje različnosti pogodbenih razmerij, ki lahko zavezujejo uslužbenca v razmerju do delodajalca v različnih državah članicah, bi namreč izključevalo vsako enotno razlago zadevnega odstopanja. ( 27 ) Poleg tega se zdi, da način plačevanja uslužbenca glede na opredelitve iz te direktive ni upošteven.

47.

Nasprotno, polni učinek Direktive 2002/92 po mojem mnenju izključuje, da bi lahko uslužbenci zavarovalnice v svojem imenu opravljali dejavnost posredovanja brez izpolnjevanja pogojev iz navedene direktive. Kot poudarja belgijska vlada pri navedbi dejavnosti zavarovalnega posredovanja, ki se opravlja občasno in kot dopolnilna dejavnost zunaj okvira pogodbe o zaposlitvi, ki uslužbenca zavezuje v razmerju do zavarovalnice, zadevna nacionalna zakonodaja v postopku v glavni stvari ne spada v okvir člena 2, točka 3, drugi odstavek, navedene direktive. Ne gre več namreč za neposredno prodajo zavarovalnih produktov, temveč za zavarovalno posredovanje v pravem pomenu.

48.

Vendar iz spisa izhaja, da je v zadevni zakonodaji v postopku v glavni stvari zaposlenemu v zavarovalnici pripisana „dvojna vloga“, ker lahko dela, po eni strani, kot zaposleni, ki se obravnava enako kot delodajalec, in hkrati, po drugi strani, kot neodvisni neusposobljeni zastopnik, če ne preseže določene zgornje meje prihodkov ( 28 ). Ugotavljam, da se z navedeno zakonodajo dopušča trikotno pogodbeno razmerje, katerega struktura zajema, prvič, uslužbenca in zavarovalca, drugič, navedenega zavarovalca in zavarovalnico ter, tretjič, uslužbenca in zavarovalnico. S to zakonodajo se je poleg tega pojavila zmeda glede pravil v zvezi z razporeditvijo odgovornosti, kar zadeva obveznosti, značilne za posrednika v razmerju do zavarovalca.

49.

Vendar če bi se dopustila ta možnost, bi se s tem po mojem mnenju zaobšel cilj Direktive 2002/92, zlasti glede na njeno področje uporabe v povezavi s pojmom zavarovalnega posredovanja, zahtevami glede strokovne usposobljenosti posrednikov in zahtevo po varstvu zavarovalcev.

50.

V teh okoliščinah je treba poudariti, da je razlika med zaposlenim v zavarovalnici, za katerega velja zahteva po lojalnosti do delodajalca, in zavarovalnim posrednikom zlasti v stopnji neodvisnosti in nepristranskosti, ker naj bi posrednik svetoval na podlagi dolžnosti objektivne analize, kar ne velja za uslužbenca, ki dela v imenu in interesu zavarovalnice. Predlagana razlaga je podprta s ciljem Direktive 2002/92, to je posrednikom omogočiti lažje izvajanje svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev. Uslužbenec zavarovalnice kot tak pa zaradi svojega statusa nima te možnosti.

51.

Grška vlada seveda upravičeno trdi, da v navedeni direktivi ni izčrpne uskladitve. Vendar to nikakor ne vpliva na njen cilj, ki je določiti minimalne zahteve glede strokovnega znanja in usposobljenosti posrednikov, da bi se vzpostavil pravi evropski trg zavarovalnega posredovanja. Navedena direktiva torej pušča manevrski prostor glede podrobnih pravil, ne pa glede samega načela minimalnosti zahtev, če gre za dejavnosti zavarovalnega posredovanja.

52.

Določbe iz člena 4(1), četrti pododstavek, Direktive 2002/92, v skladu s katerimi državam članicam ni treba od vseh oseb, ki delajo v podjetju, zahtevati, da izpolnjujejo zahteve v zvezi z ustreznim znanjem in usposobljenostjo, so očitno prilagoditev zahtev, podobna tisti pri reguliranih poklicih. Tako je jasno, da tako kot odvetniška pisarna zaposluje pravnike, ki niso vpisani v imenik odvetnikov, in osebje, ki nima popolne pravne izobrazbe, je jasno, da vsem zaposlenim v zavarovalnici ni treba izpolnjevati zahtev po strokovni usposobljenosti.

53.

Drugič, predpostaviti je treba primer povezanega zavarovalnega posrednika v smislu člena 2, točka 7, Direktive 2002/92, ki dela pod popolnim okriljem zavarovalnice ali drugega posrednika. ( 29 )

54.

S pravnega vidika gre za zastopnika take zavarovalnice ali drugega posrednika, ki se ne obravnava enako kot ta zavarovalnica ali posrednik, ker ima status samozaposlenega. ( 30 ) Člen 12(1) Direktive 2002/92 določa, da morajo zavarovalni posredniki vseeno stranki zagotoviti informacije o okoliščinah, ki bi lahko vplivale na njihovo nepristranskost, zlasti če njihovo svetovanje temelji na obveznosti nepristranske analize. Povezani posredniki morajo razkriti svojo pristranskost, kar ne velja za zavarovalnice ali njihove uslužbence.

55.

Vendar poudarjam, da mora povezani posrednik delovati kot posrednik v imenu in za račun zavarovalnice. Zdi se, da to izključuje možnost, da bi lahko uslužbenec deloval hkrati kot tak in kot povezani posrednik delodajalca.

56.

Dejavnost povezanega zavarovalnega posredovanja namreč nujno pomeni, da posredovanje dopolnjuje drugo dejavnost. Če bi ta „druga dejavnost“ lahko zajemala delovno razmerje z zavarovalnico, bi se tedaj postavilo vprašanje, kakšne bi bile posledice za ohranitev varstva zavarovalcev in izognitev zamenjevanju različnih vlog.

57.

V skladu z zadevno zakonodajo v postopku v glavni stvari lahko vsak zaposleni v zavarovalnici, po dobesedni razlagi, tudi tehnično osebje ter osebje za varovanje in čiščenje, prejema prihodke kot prinašalec poslov, ki se obravnava enako kot posrednik v smislu obligacijskega prava. ( 31 ) Poleg tega ugotavljam, da se zdi, da je zastopnik grške vlade med obravnavo izpodbijal to branje nacionalnih določb, ne da bi dokazal obstoj določb v nacionalnem pravu, ki bi omejevale navedeno možnost le na specializirane uslužbence zavarovalnic.

58.

Tretjič, nazadnje je treba predpostaviti primer neodvisnega zavarovalnega posrednika, ki zastopa stranko v razmerju do zavarovalnice. Direktiva 2002/92 se v celoti uporablja za tak primer, države članice pa morajo določiti zahteve v zvezi z znanjem in usposobljenostjo, ki ju morajo imeti posredniki.

59.

V zvezi s tem ugotavljam, da je bilo pri prenovitvi Direktive 2002/92 določeno, da se njeno področje uporabe razširi tako, da vključuje prodajanje zavarovalnih pogodb, ki jih sklenejo zavarovalnice in pozavarovalnice brez posredovanja zavarovalnega posrednika. Tudi predlog revidirane direktive naj bi se uporabljal za vse prodajne poti (neposredni zavarovatelji, podjetja za izposojo vozil itd.). ( 32 ) Poudariti je treba, da je v prenovitvi navedene direktive določeno, da zavarovalne police, ki se prodajajo skupaj s storitvami, spadajo na področje uporabe revidirane direktive. ( 33 )

60.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj se na vprašanje, ki ga je postavilo Symvoulio tis Epikrateias, odgovori:

Člen 2, točka 3, drugi odstavek, Direktive 2002/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. decembra 2002 o zavarovalnem posredovanju je treba razlagati tako, da uslužbenec zavarovalnice, ki ni usposobljen v skladu s členom 4(1) te direktive, ne more občasno in zunaj razmerja podrejenosti, izhajajočega iz pogodbenega razmerja, ki ga zavezuje v razmerju do te zavarovalnice, in ob upoštevanju letne zgornje meje sredstev opravljati dejavnosti zavarovalnega posredovanja. Dejavnosti zaposlenega v zavarovalnici, ki dela v imenu in za račun delodajalca, pa so izključene s področja uporabe navedene direktive.