1. 

Varstvo avtorskih pravic je zelo zapleten pravni sektor, v katerem se prepletajo različni interesi in v katerem je hiter tehnološki razvoj korenito spremenil in še naprej spreminja samo naravo avtorskopravno varovanih del, način njihove uporabe in načine trženja, ter nenehno zastavlja nove izzive za varovanje avtorskih pravic samih del in za pravilno uravnoteževanje zadevnih interesov.

2. 

V okviru strategije za spodbujanje razvoja informacijske družbe v Evropi je zakonodajalec Evropske unije poskušal uskladiti nekatere vidike avtorskega prava med drugim s sprejetem Direktive 2001/29/ES (v nadaljevanju: Direktiva 2001/29), ( 2 ) ki je predmet tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (Avstrija). Direktiva 2001/29 je bila sprejeta s splošno znanimi cilji zagotoviti usklajen pravni okvir na notranjem trgu in preprečiti izkrivljanja, ki bi bila posledica različnih ureditev v državah članicah, ( 3 ) ter omogočiti prilagajanje novim oblikam izkoriščanja pravic, novim oblikam uporabe in tehnološkemu razvoju. ( 4 )

3. 

Vendar pa je Direktiva 2001/29 kompromisna rešitev med različnimi pravnimi tradicijami in pojmovanji v državah članicah Evropske unije, ( 5 ) zato z njo niso bilo usklajeni številni vidiki ureditve avtorskega prava, saj je dovolila številna odstopanja ter državam članicam pri prenosu prepustila precej manevrskega prostora, tako da se je postavilo vprašanje, ali se ni zakonodajalec Unije kljub splošno znanim ciljem v praksi dejansko odrekel uskladitvi avtorskega prava. ( 6 )

4. 

V teh okoliščinah je direktiva povzročila številne težave pri izvajanju, katerih vzorčni primer je tudi nacionalni postopek, v katerem se zastavljajo štiri vprašanja za predhodno določanje, ki so bila v obravnavani zadevi zastavljena Sodišču. Navedeni postopek se namreč nanaša na spor med mednarodno skupino, dejavno na področju spletnega trženja nosilcev zvoka in slike, ter kolektivno organizacijo avtorjev v zvezi s plačilom „pravičnega nadomestila“, določenega v Direktivi 2001/29 kot nadomestila za uporabo avtorskopravno zaščitenih del. Dejanska uporaba pojma pravično nadomestilo v državah članicah je eno najkompleksnejših vprašanj Direktive 2001/29 ter nenehno povzroča težave v odnosu med direktivo in različnimi nacionalnimi predpisi, s katerimi je bila prenesena. Sodišče je to vprašanje že obravnavalo in oblikovalo nekatera vodilna načela na tem področju, ( 7 ) v bližnji prihodnosti pa se bo z njim še večkrat ponovno ukvarjalo. ( 8 )

5. 

Pred preučitvijo vprašanj iz obravnavane zadeve, v kateri je Sodišče po eni strani pozvano, naj dopolni svojo sodno prakso v zvezi s pojmom pravičnega nadomestila, in po drugi, naj odgovori na nekatera nova posebna vprašanja, ki se s tem v zvezi zastavljajo, moram ugotoviti, da odgovori, ki jih je dalo Sodišče in ki jih bo še dalo na različna vprašanja, ki jih zastavljajo nacionalna sodišča, nujno spadajo v pravni okvir, ki ga določajo obstoječi predpisi prava Unije. Če torej v določenem pravnem okviru odgovori Sodišča zagotovijo pomembne usmeritve za ugotovitev dejanskih oblik, obsega in načinov varstva avtorskih pravic in za tehtanje različnih zadevnih interesov, pa mora zakonodajalec Unije zagotoviti primeren pravni okvir, ki tudi na podlagi političnih odločitev omogoča nedvoumno določanje navedenih oblik, obsega in načinov ter navedenega tehtanja. S tega vidika lahko samo pozdravimo zadnjo pobudo, ki jo je Evropska komisija prevzela z odobritvijo akcijskega načrta za posodobitev področja avtorskih pravic. ( 9 )

6. 

Menim, da je s tem v zvezi še pomembno opozoriti, da bo iz analize nekaterih vprašanj, zastavljenih v tej zadevi, jasno razvidno, da so številne težave v zvezi z uporabo Direktive 2001/29 posledica nezadostne ravni uskladitve avtorskega prava v Uniji. Po mojem mnenju to dokazuje, da je, čeprav je pomembno spoštovati zgoraj omenjene različne pravne tradicije in pojmovanja, ki jih imajo države članice na tem področju, za vzpostavitev sodobnega evropskega pravnega okvira za avtorsko pravo, ki bo ob upoštevanju različnih zadevnih interesov omogočal obstoj dejanskega enotnega trga v tem sektorju ter spodbujal ustvarjalnost, inovacije in pojav novih modelov gospodarske dejavnosti, vendarle treba nujno nadaljevati v smeri doseganja bistveno višje ravni uskladitve nacionalnih zakonodaj v primerjavi z ravnjo, doseženo z Direktivo 2001/29.

7.

Države članice v skladu s členom 2 Direktive 2001/29 za avtorje načeloma določijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo neposredno ali posredno, začasno ali stalno reproduciranje svojih del na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma.

8.

Vendar pa člen 5(2) in (3) Direktive 2001/29 določa, da lahko države članice določijo nekatere izjeme in omejitve te pravice. Na podlagi člena 5(2)(b) iste direktive lahko države članice določijo avtorjem izjemo izključne pravice reproduciranja njihovih del „v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo“ (tako imenovanja izjema „privatnega razmnoževanja“). ( 10 )

9.

Člen 42 Urheberrechtsgesetz ( 11 ) (avstrijski zakon o avtorski pravici, v nadaljevanju: UrhG) določa:

„1.   Vsakdo lahko za osebno uporabo na papirju ali podobnem nosilcu izdela posamezne kopije dela.

2.   Vsakdo lahko za osebno uporabo in za namen raziskovanja na nosilcu, drugačnem od navedenih v odstavku 1, izdela posamezne kopije dela, v obsegu, ki ga opravičuje nekomercialni namen, ki naj se doseže.

3.   Vsakdo lahko za osebno uporabo izdela posamezne kopije dela, ki je bilo objavljeno v okviru poročanja novic, pod pogojem, da gre za podobno rabo.

4.   Vsaka fizična oseba lahko za privatno uporabo in za namene, ki niso neposredno ali posredno komercialni, na nosilcih, drugačnih od tistih, ki so navedeni v odstavku 1, izdela posamezne kopije dela.

5.   Brez poseganja v odstavka 6 in 7 tega člena, reproduciranje ni za privatno ali osebno uporabo, če je opravljeno z namenom, da se delo s kopijo da na voljo javnosti. Kopije, izdelane za privatno ali osebno uporabo, se ne smejo uporabljati zato, da se delo da na voljo javnosti.

[…]“

10.

Člen 42(6) UrhG pod določenimi pogoji določa tako imenovano izjemo za osebno uporabo v šolah in na univerzah za namen izobraževanja. Odstavek 7 istega člena pod določenimi pogoji določa izjemo za kopije, ki jih izdelajo subjekti, dostopni javnosti, ki zbirajo dela za namene, ki niso neposredno ali posredno ekonomski ali komercialni (tako imenovana kopija za osebno uporabo zbirk).

11.

Člen 42b UrhG določa:

„1.   Če se pričakuje, da se bo neko delo, ki se oddaja po radiu, daje na voljo javnosti ali zapiše na nosilec slike ali zvoka v komercialne namene, zaradi njegove narave reproduciralo z zapisom na nosilec slike ali zvoka v skladu s členom 42, od (2) do (7), in sicer za osebno ali privatno uporabo, ima avtor pravico do primerne odškodnine (odškodnino za prazne nosilce zvoka ali slike), če se nosilci podatkov na nacionalnem trgu komercialno dajejo v promet za plačilo; za nosilce podatkov se štejejo prazni nosilci slike ali zvoka, primerni za take načine reprodukcije, ali drugi za to uporabljeni nosilci slike ali zvoka.

[…]

3.   Primerno odškodnino dolguje:

[…]

5.   Pravico do odškodnine iz odstavkov 1 in 2 sme uveljavljati samo kolektivna organizacija avtorjev.

6.   Kolektivna organizacija avtorjev mora povrniti primerno odškodnino:

12.

Člen 13 Verwertungsgesellschaftengesetz (avstrijski zakon o kolektivni organizaciji avtorjev, v nadaljevanju: VerwGesG ( 12 )) določa:

„1.   Kolektivne organizacije avtorjev lahko ustanovijo socialne in kulturne organizacije za upravičence, ki jih zastopajo, in za njihove družinske člane.

2.   Kolektivne organizacije avtorjev, ki uveljavljajo pravico do odškodnine za prazne nosilce zvoka ali slike, morajo ustanoviti socialne ali kulturne organizacije in jim nakazati 50 % zneska ustvarjenih prihodkov iz naslova tega nadomestila, z odbitkom ustreznih stroškov upravljanja.“

13.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, družba Austro-Mechana Gesellschaft zur Wahrnehmung mechanisch-musikalischer Urheberrechte Gesellschaft m.b.H. (v nadaljevanju: Austro-Mechana), je kolektivna organizacija avtorjev, ki v Avstriji kot taka ter na podlagi pogodb z drugimi tujimi in avstrijskimi kolektivnimi organizacijami avtorjev uresničuje pravice avtorjev in imetnikov sorodnih pravic. Predvsem pa je subjekt, ki je upravičen, da v Avstriji prejme plačilo odškodnine za prazne nosilce zvoka ali slike iz člena 42b(1) UrhG.

14.

Tožene družbe, Amazon.com International Sales Inc., Amazon EU Sàrl, Amazon.de GmbH, Amazon.com GmbH v likvidaciji in Amazon Logistik GmbH (v nadaljevanju: skupaj tudi: družbe skupine Amazon), pripadajo mednarodni skupini Amazon, ki je med drugim dejavna na področju spletne prodaje, med drugim tudi nosilcev zvoka ali slike v skladu z avstrijsko zakonodajo.

15.

Družbe skupine Amazon so v Avstriji vsaj od leta 2003 v medsebojnem sodelovanju in na podlagi spletnih naročil dajale v promet nosilce zvoka ali slike, kot so prazni nosilci CD in DVD, spominske kartice in predvajalniki MP3.

16.

Austro-Mechana toži družbe skupine Amazon in od njih nerazdelno zahteva plačilo primerne odškodnine iz člena 42b(1) UrhG za nosilce podatkov, ki so bili dani na trg v Avstriji od leta 2002 do 2004. Za prvo polletje 2004 Austro-Mechana zahteva plačilo primerne odškodnine v višini 1856275 EUR. Za leti 2002 in 2003 ter za obdobje od junija 2004 predlaga, naj se družbam skupine Amazon naloži predložitev računovodskih izkazov v zvezi z nosilci podatkov, ki so bili dani na trg v Avstriji, in si pridržuje pravico določitve višine zahtevka za plačilo za navedena obdobja.

17.

Prvostopenjsko sodišče je z delno sodbo ugodilo zahtevku za predložitev računovodskih izkazov in pridržalo odločitev o zahtevku za plačilo. Pritožbeno sodišče je potrdilo prvostopenjsko sodbo.

18.

Oberster Gerichtshof, predložitveno sodišče, ki odloča o pritožbi, je prekinilo odločanje v glavni stvari in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja ( 13 ):

19.

Predložitvena odločba je v sodno tajništvo prispela 12. oktobra 2011. Stališča so predložile družbe skupine Amazon, Austro-Mechana, avstrijska, finska, francoska in poljska vlada ter Evropska komisija. Na obravnavi, ki je bila 6. decembra 2012, so nastopile družbe skupine Amazon, Austro-Mechana, avstrijska in poljska vlada ter Komisija.

20.

Vprašanja za predhodno odločanje, ki jih zastavlja predložitveno sodišče, zadevajo pojem „pravično nadomestilo“ iz Direktive 2001/29. ( 14 )

21.

Iz člena 42(4) UrhG izhaja, da je Republika Avstrija sprejela v svojo nacionalno ureditev „izjemo privatnega razmnoževanja“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29. „Pravično nadomestilo“ za avtorje v zvezi s to izjemo je določeno v členu 42b(1) UrhG kot „primerna odškodnina“.

22.

Iz člena 42b(1) UrhG pa je razvidno, da so avtorji v Avstriji upravičeni do primerne odškodnine ne le kadar njihova dela reproducirajo fizične osebe v zasebne namene v skladu s členom 42(4) UrhG, ampak tudi v vseh primerih reproduciranja samega dela, ki so navedeni v odstavkih od 2 do 7 člena 42 UrhG. Iz tega sledi, da v avstrijskem pravu primerna odškodnina ne ustreza samo pravičnemu nadomestilu, ki ga dolguje fizična oseba za izjemo privatnega razmnoževanja, ampak se dolguje tudi v drugih primerih, ki jih UrhG šteje za „osebno uporabo“ in spadajo med izjeme iz člena 42 UrhG. ( 15 )

23.

Na podlagi te predhodne ugotovitve, ki bo, kot bomo videli, pomembna med presojo, menim, da obseg vprašanj za predhodno odločanje, razen drugega vprašanja za predhodno odločanje, ki zadeva izključno izjemo iz člena 5(2)(b) direktive, ni omejen na izjemo privatnega razmnoževanja, ampak se mora obravnavati v povezavi s pojmom pravičnega nadomestila na splošno v skladu z Direktivo 2001/29.

24.

S tem v zvezi naj mimogrede še opozorim, da takšen sistem, ki določa plačilo pravičnega nadomestila tudi za izjeme, ki niso „izjema privatnega razmnoževanja“, pod pogojem, da so izjeme, določene v nacionalni zakonodaji, skladne z določbami direktive, sam po sebi ni neskladen z Direktivo 2001/29. ( 16 ) Predložitveno sodišče bo torej moralo, če bo treba, na podlagi meril prava Unije ( 17 ) oceniti skladnost teh izjem z določbami direktive ( 18 ).

25.

Glede na navedeno menim, da je treba za to, da bi lahko primerno odgovorili na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih zastavlja predložitveno sodišče, ponovno opozoriti na nekatera načela, ki jih je izreklo Sodišče v zvezi s pojmom pravično nadomestilo iz Direktive 2001/29.

26.

Kot sem že opozoril v točki 4, je imelo Sodišče že večkrat priložnost se izreči glede pojma pravično nadomestilo iz Direktive 2001/29. Iz sodne prakse je zlasti razvidno, da je to samostojen pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati enotno v vseh državah članicah, ki so sprejele izjemo privatnega razmnoževanja. Ta enotna razlaga je neodvisna od možnosti, ki je priznana samim državam članicam, da v mejah, določenih s pravom Unije in zlasti z navedeno direktivo, določijo obliko, načine financiranja in pobiranja ter višino tega pravičnega nadomestila. ( 19 )

27.

Nastanek in višina pravičnega nadomestila sta vezana na škodo, ki avtorju nastane z reproduciranjem njegovega varovanega dela za zasebno uporabo brez njegovega dovoljenja. S tega vidika je treba pravično nadomestilo šteti za protidajatev za škodo, ki je povzročena avtorju. Iz tega izhaja, da mora biti pravično nadomestilo obvezno izračunano na podlagi merila škode, ki je avtorjem varovanih del povzročena z uvedbo izjeme privatnega razmnoževanja. ( 20 ) Vendar pa je iz uvodne izjave 31 Direktive 2001/29 razvidno, da je treba zagotoviti „pravično ravnotežje“ med pravicami in interesi avtorjev, ki so upravičeni do pravičnega nadomestila, na eni strani ter pravicami in interesi uporabnikov varovanih del na drugi strani. ( 21 )

28.

Razmnoževanje, ki ga opravi fizična oseba v zasebne namene, je treba šteti za dejanje, ki lahko povzroči škodo avtorju zadevnega dela. Zato je torej načeloma dolžnost osebe, ki je povzročila škodo imetniku izključne pravice reproduciranja, in sicer avtorju, da nadomesti škodo, povezano s tem reproduciranjem, tako da financira nadomestilo, ki bo izplačano imetniku pravice. ( 22 )

29.

Vendar pa je, ob upoštevanju praktičnih težav pri identifikaciji zasebnih uporabnikov in pri nalaganju obveznosti povrnitve škode, ki so jo povzročili imetnikom pravic, ter ob upoštevanju dejstva, da se lahko škoda, povzročena s posamično zasebno uporabo, izkaže za minimalno, in torej ne povzroči nastanka obveznosti plačila, ( 23 ) Sodišče menilo, da imajo države članice možnost, da za financiranje pravičnega nadomestila uvedejo „pristojbino za privatno razmnoževanje“, ki se ne naloži zadevnim zasebnikom, temveč tistim, ki razpolagajo z opremo, aparati in nosilci za digitalno reproduciranje in ki za te namene pravno ali dejansko dajejo to opremo na razpolago zasebnikom ali zanje opravijo storitev reproduciranja. V okviru takega sistema morajo pristojbino za privatno razmnoževanje plačati osebe, ki razpolagajo s to opremo. ( 24 )

30.

Sodišče je dalje pojasnilo, da glede na to, da navedeni sistem zavezancem omogoča, da znesek pristojbine za privatno razmnoževanje prenesejo v ceno dajanja navedene opreme, aparatov in nosilcev za reproduciranje na razpolago ali v ceno opravljene storitve reproduciranja, strošek pristojbine na koncu nosi zasebni uporabnik, ki to ceno plača, zato ga je treba v teh okoliščinah dejansko šteti za „posrednega zavezanca“ za pravično nadomestilo. Navedeni sistem je v skladu s „pravičnim ravnotežjem“, ki ga je treba vzpostaviti med interesi avtorjev in interesi uporabnikov varovanih del. ( 25 )

31.

Sodišče je pojasnilo, da je torej nujna povezava med uporabo pristojbine za privatno razmnoževanje glede navedene opreme, aparatov in nosilcev za digitalno reproduciranje ter njihovo uporabo za namene privatnega reproduciranja. Torej uporaba pristojbine za privatno razmnoževanje brez razlikovanja za vse vrste opreme, aparatov in nosilcev za digitalno reproduciranje, vključno s primerom, v katerem opremo, aparate in nosilce za digitalno reproduciranje kupijo osebe, ki niso fizične, za namen, ki očitno ni privatno razmnoževanje, ni v skladu s členom 5(2) Direktive 2001/29. ( 26 )

32.

Kadar pa je zadevna oprema dana na razpolago fizičnim osebam v zasebne namene, nikakor ni treba dokazati, da so te s to opremo dejansko izdelale zasebne kopije in tako dejansko povzročile škodo avtorju varovanega dela. Sodišče meni, da se za te fizične osebe lahko utemeljeno domneva, da bodo v celoti izkoristile to razpolaganje in da bodo torej v celoti izkoristile funkcije te opreme, vključno z reproduciranjem. Iz tega izhaja, da že sama sposobnost te opreme ali aparatov za izdelovanje kopij zadostuje za utemeljitev uporabe pristojbine za privatno razmnoževanje, pod pogojem, da so bili ta oprema ali aparati dani na razpolago fizičnim osebam kot zasebnim uporabnikom. ( 27 )

33.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali gre za pravično nadomestilo v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, če nacionalna zakonodaja določa pristojbino za privatno razmnoževanje v obliki primerne odškodnine, ki jo je izključno treba uveljavljati prek kolektivne organizacije, od tistega, ki v državi z namenom prodaje prvi da na trg nosilce podatkov, če navedena nacionalna zakonodaja pod določenimi pogoji določa tudi pravico do povračila te primerne odškodnine v primeru, da se plačilo primerne odškodnine ne zahteva.

34.

Predložitveno sodišče meni, da če avstrijska zakonodaja določa uporabo pristojbine za privatno razmnoževanje brez razlik, je ta „očitno“ v nasprotju s sodbo Padawan. ( 28 ) Vendar pa predložitveno sodišče ugotavlja tudi, da se obravnavana nacionalna zakonodaja precej razlikuje od zakonodaje, ki je predmet zadeve Padawan, saj določa možnost povračila navedene pristojbine.

35.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da tako možnost izrecno določa člen 42b(6) UrhG samo v dveh primerih, in sicer v primeru nadaljnjega izvoza nosilcev in v primeru reproduciranja dela s soglasjem avtorja. V avstrijskem pravu naj bi torej obveznost plačila primerne odškodnine obstajala tudi v primeru uporabe nosilcev, s katerimi niso kršene avtorske pravice. ( 29 ) Predložitveno sodišče se zlasti sklicuje na dva primera: prvič, na primere reproduciranja dela, ki jih določa člen 42 UrhG in spadajo pod drugo izjemo iz člena 5(2) ali (3) Direktive 2001/29, za katere pa naj bi nacionalna zakonodaja v skladu z direktivo določala plačilo „pravičnega nadomestila“ avtorju, ( 30 ) in drugič, na primer uporabe nosilcev za shranjevanje podatkov, ki jih „ustvari“ uporabnik, kar pa je po mnenju predložitvenega sodišča treba primerjati z reproduciranjem s soglasjem avtorja, zato mora biti v tem primeru po analogiji obvezna povrnitev pristojbine. ( 31 )

36.

Po mnenju predložitvenega sodišča se dvom poraja le še v zvezi s skladnostjo rešitve glede povračila, ki je določena v obravnavani nacionalni zakonodaji, s pravom Unije. Sistem, ki temelji na možnosti naknadnega povračila, zahteva plačilo pravičnega nadomestila tudi v primeru dobave nosilcev, ki jih uporabljajo podjetniki očitno za namene, ki v sistemu, določenem v direktivi in nacionalni zakonodaji, ne bi smeli zahtevati plačila pravičnega nadomestila in s tem s stroški in tveganji morebitnega povračila bremeniti oseb, ki ne bi smele biti zavezane za plačilo pravičnega nadomestila. Predložitveno sodišče ne izključuje, da bi lahko bila taka zakonodaja kot celota nezdružljiva s pravom Unije.

37.

Prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga zastavlja predložitveno sodišče, je razdeljeno na tri dele. Podrobno bom analiziral vsakega od treh delov, kar mi bo nato omogočilo podati skupen odgovor na to vprašanje.

38.

Predložitveno sodišče v prvem delu prvega vprašanja za predhodno odločanje v točki (a) navaja tri elemente, značilne za nacionalno zakonodajo, v zvezi s katerimi se navedenemu sodišču zastavlja vprašanje skladnosti s pojmom pravično nadomestilo iz Direktive 2001/29.

39.

Prvič, predložitveno sodišče izpostavlja, da obravnavana nacionalna zakonodaja določa pravično nadomestilo v obliki primerne odškodnine. Pravično nadomestilo [primerna odškodnina] je pojem iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (2006/115/ES). ( 32 ) Iz sodne prakse je razvidno, da je tudi to samostojen pojem prava Unije. ( 33 ) Glede tega menim, da glede na samostojnost, ki jo uživajo države članice v mejah, ki jih določa pravo Unije, zlasti pa Direktiva 2001/29 pri določitvi oblike„pravičnega nadomestila“, ( 34 ) nobena določba državi članici ne prepoveduje, da določi pravično nadomestilo v obliki „primerne odškodnine“, pod pogojem, da sistem, ki ga določa, izpolnjuje zahteve Direktive 2001/29 in vsebuje značilnosti pravičnega nadomestila v smislu same direktive in sodne prakse Sodišča. ( 35 )

40.

Drugič, prvi del prvega vprašanja za predhodno odločanje izpostavlja, da obravnavana zakonodaja določa, da je treba pravico do primerne odškodnine uveljavljati izključno prek kolektivne organizacije. Po mojem mnenju tudi taka določba ni sama po sebi v nasprotju z Direktivo 2001/29. Iz sodne prakse, navedene v odstavku 26 zgoraj, je namreč razvidno, da so države članice samostojne tudi pri določanju načinov zbiranja „pravičnega nadomestila“, v mejah, ki jih določa pravo Unije in zlasti sama direktiva. ( 36 ) Posredovanje kolektivnih organizacij pri zbiranju prihodkov iz avtorskih pravic je v državah članicah precej razširjeno in temelji zlasti na praktičnih razlogih. ( 37 ) Zato taka zakonodaja zaradi tega, ker pravično nadomestilo izterjajo izključno kolektivne organizacije, določene v nacionalni zakonodaji, če take kolektivne organizacije dejansko zastopajo različne imetnike pravic, sama po sebi ni nezdružljiva s pravom Unije.

41.

Tretjič, v prvem delu prvega vprašanja za predhodno odločanje je navedeno, da nacionalna zakonodaja določa, da je za plačilo primerne odškodnine zavezan tisti, ki v državi z namenom prodaje prvi da na trg nosilce podatkov, ki so primerni za reproduciranje del. S tem v zvezi je treba ugotoviti, da je iz sodne prakse, navedene v točkah od 26 do 32 zgoraj, razvidno, da smejo države članice, čeprav je Sodišče izjavilo, da pravično nadomestilo dolguje oseba, ki povzroči škodo avtorju z reproduciranjem njegovih del brez dovoljenja, in da mu zato ta oseba mora plačati pravično nadomestilo v zvezi s povzročeno škodo, določiti sistem, ki za pravično nadomestilo bremeni druge subjekte, zlasti pa tiste, ki dajo nosilce na voljo uporabnikom in ki lahko ta znesek prenesejo v ceno tega dajanja na voljo. Iz te sodne prakse je torej mogoče sklepati, da dejstvo, da pravično nadomestilo bremeni subjekte, ki so na višji ravni v distribucijski verigi nosilcev v primerjavi s fizičnimi osebami, ni samo po sebi v nasprotju s pravom Unije.

42.

V zvezi z drugim delom prvega vprašanja za predhodno odločanje, in sicer točko (b), je treba ugotoviti, da med strankama ni sporno, da je ta, kot je poleg tega ugotovilo tudi samo predložitveno sodišče in ob upoštevanju možne utemeljitve, obravnavane v okviru analize tretjega dela prvega vprašanja za predhodno odločanje, če obravnavana zakonodaja brez razlikovanja določa uporabo pristojbine, ki ustreza plačilu pravičnega nadomestila za vsako rabo nosilca, vključno torej z uporabo nosilca za namene, ki niso povezani z reproduciranjem in za katere se zahteva plačilo pravičnega nadomestila, v nasprotju z direktivo, kot jo razlaga sodna praksa Sodišča. ( 38 )

43.

Predložitveno sodišče v vprašanju za predhodno odločanje loči med dvema kategorijama potencialnih kupcev nosilca od subjekta, ki je prvi zavezan za plačilo primerne odškodnine, oziroma tistega, ki ga z namenom prodaje prvi da na trg. Ne da bi moral podrobno analizirati okoliščine vseh različnih subjektov, ki od tega subjekta lahko kupijo nosilec, menim, da sta pomembni dve ugotovitvi.

44.

Prvič, kot je navedeno zgoraj v točki 22, zadevna nacionalna zakonodaja določa obveznost plačila primernega nadomestila ne le na podlagi izjeme privatnega razmnoževanja za fizično osebo v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29, ampak tudi za vse druge uporabe, opredeljene kot „osebne“, ki so zajete z drugimi izjemami, ki so določene v zadevni avstrijski zakonodaji. V teh okoliščinah torej ni izključeno, da se te druge izjeme uporabljajo za druge subjekte, razen fizičnih oseb, na primer knjižnice ali raziskovalne ustanove. Zato je mogoče, da so lahko subjekti, ki niso fizične osebe, zavezani za plačilo primerne odškodnine (ki ustreza pravičnemu nadomestilu), ker uporabljajo nosilec za namene, za katere se tako plačilo zahteva. V primeru zakonodaje, kakršna je obravnavana, torej okoliščina, da subjekt, ki kupi nosilec, ni fizična oseba, ampak pravna oseba, te osebe ne izvzame samodejno iz obveznosti plačila primerne odškodnine, kar ni nujno v nasprotju s pravom Unije.

45.

Drugič, obratno okoliščina, da fizična oseba kupi nosilec, po mojem mnenju ne pomeni nujno, da ta oseba uporablja nosilec za osebne namene tako, da bi bilo treba nujno uporabiti domnevo, določeno v sodni praksi, navedeni zgoraj v točki 32, ki bi zahtevala plačilo pravičnega nadomestila. Vprašanje bo podrobneje analizirano v okviru drugega vprašanja za predhodno odločanje, menim pa, da je pomembno že zdaj poudariti, da je seveda mogoče, da fizična oseba ne kupi nosilca kot zasebnik, ampak na primer kot podjetje ali oseba, ki se poklicno ukvarja z dejavnostjo. Če lahko torej fizična oseba dokaže, da je kupila nosilec za namene, ki so očitno drugačni od privatnega razmnoževanja (ali od uporabe nosilca za druge namene, za katere se plača pravično nadomestilo), menim, da se zanjo ne bi smelo zahtevati plačilo tega nadomestila.

46.

Osrednji del vprašanja, ki ga zastavlja predložitveno sodišče, je prav v tretjem delu prvega vprašanja za predhodno odločanje, in sicer v točki (c). Navedeno sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko določitev sistema povračila pravičnega nadomestila tistim, ki ga niso dolžni plačati, odpravi nezakonitost, ki je posledica uporabe pristojbine, ki ustreza pravičnemu nadomestilu, brez razlikovanja?

47.

S tem v zvezi je treba predvsem opozoriti, da je predložitveno sodišče, kot je razvidno iz točke 35 zgoraj, v predložitveni odločbi pojasnilo, da okvir uporabe pravice do povračila iz člena 42b(6) UrhG ni omejen na dva zakonsko izrecno določena primera, ampak se uporablja tudi za nekatere druge primere. Razširitev področja uporabe predpisa, ki določa pravico do povračila za nadaljnje primere, ki jih omenja predložitveno sodišče, je treba šteti za dokazan element. ( 39 )

48.

Menim tudi, da se ob upoštevanju ugotovitev o možnosti a priori izjeme od plačila pravičnega nadomestila, ki so navedene v nadaljevanju, lahko šteje, da je nacionalna zakonodaja, ki določa sistem povračila pravičnega nadomestila, združljiva s pravom Unije, in da je treba ta sistem uporabljati ne le za posamezne specifične primere, ampak na splošno za vse primere, v katerih se ne zahteva plačilo pravičnega nadomestila, ker uporaba nosilca ne pomeni dejanja, ki bi lahko povzročilo škodo avtorju dela. ( 40 )

49.

Dvomi predložitvenega sodišča, ki so predmet vprašanja, zastavljenega Sodišču, niso povezani z obsegom uporabe sistema povračila. Predložitveno sodišče namreč ugotavlja, da sistem, ki temelji na plačilu pravičnega nadomestila brez razlikovanja in na poznejši, čeprav posplošeni, možnosti povračila, nalaga stroške in tveganja, povezana s pridobitvijo povračila, subjektom, od katerih se ne zahteva plačilo pravičnega nadomestila v skladu z Direktivo 2001/29. Ti subjekti, ki uporabljajo nosilce za rabe, za katere se ne zahteva plačilo pravičnega nadomestila, bi ga morali najprej plačati, šele pozneje pa bi lahko pridobili povračilo s tveganji in stroški, ki so s tem povezani.

50.

Glede teh dvomov Komisija in skupina Amazon menita, da možnost, ki jo imajo države članice, da določijo obliko in načine zbiranja pravičnega nadomestila, ne more segati tako daleč, da bi jim omogočila, da se odločijo za sistem povračil, ki nalaga obveznosti osebam, ki ne spadajo v področje uporabe pojma pravičnega nadomestila, katerega opredelitev je določena v Direktivi 2001/29 in ne spada v pristojnosti držav članic. S tega vidika možnost pridobitve povračila ne bi odpravila nezdružljivosti nacionalne zakonodaje, ki določa izterjavo pravičnega nadomestila tudi takrat, kadar v sodni praksi ne obstaja zahtevana zveza med nadomestilom in uporabo nosilcev z navedeno direktivo.

51.

S tem v zvezi pa je treba ugotoviti, da je iz spisa razvidno, da v primeru, da v Avstriji oseba, ki prva z namenom prodaje da nosilec na nacionalni trg, verodostojno zagotovi, da ne ona ne njeni kupci nosilca ne bodo uporabljali za namene, zaradi katerih bi bili zavezani za plačilo primerne odškodnine za privatno ali osebno uporabo, ima ta oseba možnost biti upravičena do neke vrste „a priori izjeme“ od obveznosti plačila primerne odškodnine.

52.

Ta „a priori izjema“ se lahko pridobi pri družbi Austro-Mechana z ustreznim obrazcem in se odobri podjetjem, za katere se lahko z zelo veliko verjetnostjo od samega začetka šteje, da ne bodo razmnoževala avtorskopravno varovanih del za rabe, za katere se zahteva plačilo primerne odškodnine. Po navedbah družbe Austro-Mechana na obravnavi naj bi bila ta „a priori izjema“ navedena v samem besedilu člena 42b(1) UrhG, ki določa, da ima avtor pravico do primerne odškodnine samo v primeru, ko je „treba pričakovati“, da se bo delo reproduciralo na nosilcu. Če je torej razumno pričakovati, da bo nosilec uporabljen za druge namene in ne za reproduciranje dela, taka pravica ne nastane ab initio.

53.

V skladu s sodno prakso je torej Sodišče pristojno, da nacionalnemu sodišču zagotovi vse elemente razlage prava Unije, ki mu bodo omogočili oceniti združljivost predpisov nacionalne zakonodaje z zakonodajo Unije. ( 41 ) S tega vidika menim, da bi bila z Direktivo 2001/29 skladna zakonodaja, ki po eni strani določa možnost a priori izjeme od plačila pravičnega nadomestila za subjekte, fizične ali pravne osebe, za katere je mogoče na podlagi objektivnih elementov – tudi če so le indici – razumno predpostavljati, da kupujejo nosilce za namene, ki očitno niso povezani z nameni, za katere se zahteva plačilo pravičnega nadomestila, ( 42 ) po drugi pa posplošeno možnost naknadne pridobitve povračila tega pravičnega nadomestila v vseh tistih primerih, v katerih je dokazano, da uporaba nosilca ni povezana z dejanjem, ki bi lahko avtorju dela povzročilo škodo.

54.

Takšen sistem namreč po eni strani omogoča a priori zmanjšanje števila primerov, v katerih se osebe, od katerih se ne zahteva plačilo pravičnega nadomestila, bremenijo s tveganji in stroški, povezanimi s plačilom pravičnega nadomestila, po drugi pa omogoča pridobitev povračila v primeru, ko je bilo plačano pravično nadomestilo, ki ni bilo zahtevano. Tovrsten sistem po mojem mnenju lahko zagotovi učinkovito in strogo varstvo avtorskih pravic ter pravo ravnovesje med pravicami in interesi različnih kategorij zadevnih subjektov. ( 43 )

55.

Predložitveno sodišče mora tudi preveriti dejanski vpliv in učinkovitost delovanja sistema a priori izjeme v obravnavani zadevi iz postopka v glavni stvari. Po mojem mnenju bo moralo v ta namen navedeno sodišče zlasti preveriti vrsto elementov in med njimi predvsem, ali je sistem a priori izjeme dejansko utemeljen v avstrijskem pravu, kot trdi družba Austro-Mechana, nato pa, ali obravnavana zakonodaja zavezuje družbo Austro-Mechana k objektivni uporabi tega „pooblastila za a priori izjemo“, ali pa ji omogoča določeno mero lastne presoje pri uporabe tega pooblastila. V drugem primeru se nedvomno postavi vprašanje glede nepristranskosti družbe Austro-Mechana, ki je posledica tega, da je to kljub temu, da ima nekatere vidike javnega interesa, zasebna družba, ki ima interes pri odločanju o odobritvi ali zavrnitvi izjeme.

56.

Nazadnje, če pa bi predložitveno sodišče menilo, da sistem a priori izjeme ne ustreza zgoraj navedenim zahtevam, se sprašujem, ali zakonodaje, ki določa posplošeno možnost povračila, ni mogoče vseeno šteti za skladno s pravom Unije, čeprav pomeni, da se stroški in tveganje predplačila pravičnega nadomestila prenesejo na subjekte, od katerih se plačilo ne zahteva.

57.

Menim torej, da bi bilo treba za ugotovitev morebitne skladnosti tovrstne zakonodaje s pravom Unije v konkretnem primeru primerjati pravico avtorjev do polnega varstva pravic, povezanih z njihovimi deli, ki je navedena v členu 17(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, s pravico podjetij, ki tržijo nosilce, da ne ustvarjajo nepotrebnih stroškov, povezano s svobodo gospodarske pobude, ki jo priznava člen 16 iste Listine.

58.

Glede tega naj spomnim, da je Sodišče prav v zvezi z Direktivo 2001/29 izjavilo, da se morajo države članice ob njenem prenosu naslanjati na tako razlago te direktive, ki zagotavlja pravilno ravnovesje med različnimi temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Skupnosti. Poleg tega morajo organi oblasti in sodišča držav članic pri izvajanju ukrepov za prenos direktive ne le razlagati svojo nacionalno zakonodajo tako, da bo združljiva z direktivo, ampak tudi poskrbeti, da ne bo temeljila na razlagi, ki bi bila v navzkrižju s temeljnimi pravicami ali z drugimi splošnimi načeli prava Skupnosti. ( 44 )

59.

S tem v zvezi še ugotavljam, da je dejstvo, da je plačilo pravičnega nadomestila „začasno“ naloženo subjektom – ki ga niso dolžni plačati – pod pogojem, da se jim lahko pozneje povrne, del sistema iz sodbe Padawan. V tej sodbi je Sodišče dejansko priznalo, da je mogoče zahtevati plačilo pravičnega nadomestila od oseb, ki niso dejanski dolžniki takega plačila, vendar ga bodo potem prenesli na nadaljnje kupce. ( 45 )

60.

Predložitveno sodišče zastavlja Sodišču drugo vprašanje za predhodno odločanje samo v primeru negativnega odgovora na prvo. To sodišče namreč meni, da bi moralo v primeru, da bi bilo prvo vprašanje rešeno negativno, in torej v primeru, da bi navedeno sodišče izjavilo, da je obravnavana nacionalna zakonodaja nezdružljiva s pravom Unije, za razrešitev spora o glavni stvari kljub temu poskusiti poiskati razlago take zakonodaje, ki bo združljiva z Direktivo 2001/29. S pristopom predložitvenega sodišča se strinjam. ( 46 )

61.

Ker pa sem na podlagi razmišljanja v prejšnjem delu teh zaključnih predlogov menil, da bi lahko bil odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, menim, da v primeru, da bi Sodišče tako usmeritev sprejelo, ne bi bilo treba odgovoriti na drugo vprašanje. Naslednje razmišljanje predstavljam torej samo za primer, če bi Sodišče zavzelo drugačen pristop od tega, ki sem ga predvidel, in negativno odgovorilo na prvo vprašanje za predhodno odločanje.

62.

Drugo vprašanje za predhodno odločanje je razdeljeno na dva dela. Predložitveno sodišče s prvim delom (točka 2.1) sprašuje Sodišče, ali gre za „pravično nadomestilo“ v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES, če pravica iz obravnavane nacionalne zakonodaje do primernega nadomestila obstaja le pri dajanju nosilcev podatkov na trg fizičnim osebam, ki uporabljajo te nosilce za reproduciranje v zasebne namene. Kot so navedle vse intervenientke, ki so predložile pripombe na drugo vprašanje, bi lahko na to vprašanje odgovorili samo pritrdilno. V zvezi s tem namreč zadostuje ugotoviti, da je iz samega besedila člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 razvidno, da obveznost izterjave pravičnega nadomestila nastane, če se nosilci podatkov za reproduciranje dajo v promet fizičnim osebam, ki jih uporabljajo v zasebne namene.

63.

Drugi del drugega vprašanja za predhodno odločanje (točka 2.2), na katero je treba odgovoriti samo v primeru pritrdilnega odgovora na prvi del, pa je bolj pomemben. S tem vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ali je treba pri dajanju nosilcev podatkov na trg fizičnim osebam – vse dokler ni dokazano nasprotno – domnevati, da bodo te nosilce podatkov uporabljale v zasebne namene.

64.

Iz točke 32 zgoraj je razvidno, da je Sodišče v večkrat omenjeni sodbi Padawan že potrdilo, da je mogoče domnevati, da bodo fizične osebe v primeru, da so jim nosilci dani na voljo v zasebne namene, slednje uporabile za reproduciranje avtorskopravno varovanih del. Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali se taka domneva lahko razširi glede na to, da lahko domnevamo, da fizične osebe nosilce, ki so jim dani na voljo, uporabljajo v zasebne namene (in je torej ob upoštevanju domneve iz točke 32 zgoraj mogoče domnevati, da jih bodo uporabljale za reproduciranje varovanih del).

65.

S tem v zvezi je treba omeniti, da je domneva, ki jo je Sodišče priznalo v točkah od 54 do 56 sodbe Padawan, utemeljena z okoliščino, da je dejansko praktično nemogoče ugotoviti, ali fizične osebe uporabljajo kupljeni nosilec za reproduciranje avtorskopravno varovanih del v zasebne namene, kar zahteva plačilo pravičnega nadomestila. Zaradi te nezmožnosti je Sodišče odločilo, da se lahko v primeru, da fizična oseba kupi nosilec v zasebne namene, domneva, da ga uporablja za reproduciranje varovanih del. V tem okviru menim, da bi bilo delovanje te domneve dejansko izničeno, če ne bi bilo mogoče – razen, če ni dokazano drugače – domnevati, da bo fizična oseba nosilec, ki ga kupi, uporabila za zasebne namene. Če ne bi bilo tako, bi vsakokrat, ko fizična oseba kupi nosilec, obstajala negotovost glede njegove uporabe in s tem tudi glede obstoja obveznosti plačila pravičnega nadomestila. ( 47 )

66.

Zato menim, da je treba na drugi del drugega vprašanja za predhodno odločanje glede na zgoraj navedeno razlago odgovoriti pritrdilno. Vendar pa, kot je pojasnjeno že v točki 45 zgoraj, je v vsakem primeru nujno, da je domneva glede uporabe nosilca za zasebne namene v primeru, da ga kupi fizična oseba, relativna. Fizična oseba sama ali subjekt, zavezan za plačilo pravičnega nadomestila, mora torej imeti možnost, da lahko za namen morebitne a priori izjeme od plačila pravičnega nadomestila ali za namen morebitnega povračila dokaže, da je fizična oseba kupila nosilec za namene, ki so očitno drugačni od privatnega razmnoževanja ali od uporabe nosilca za druge namene, za katere se zahteva plačilo pravičnega nadomestila. V tem primeru ni sporno, da se plačilo pravičnega nadomestila ne zahteva.

67.

S tretjim vprašanjem za predhodno odločanje, na katerega mora Sodišče odgovoriti v primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje ali na vprašanje 2.1, predložitveno sodišče sprašuje, ali iz člena 5 Direktive 2001/29/ES ali drugih določb prava Unije izhaja, da ne obstaja pravica do plačila pravičnega nadomestila, ki jo mora uveljavljati kolektivna organizacija, če je kolektivna organizacija zakonsko dolžna, da polovico izkupička ne izplača upravičencem, temveč socialnim in kulturnim organizacijam.

68.

Predložitveno sodišče se zlasti sprašuje, ali je lahko avstrijski sistem primerne odškodnine zaradi obveznosti iz člena 13 VerwGesG za kolektivne organizacije avtorjev, da ustanovijo socialne ali kulturne organizacije za imetnike avtorskih pravic in jim nakažejo polovico zneska prihodkov, ustvarjenih z „nadomestilom za prazne nosilce“, nezdružljiv s pojmom pravičnega nadomestila iz Direktive 2001/29. Dvom, ki ga glede tega izraža predložitveno sodišče, ima dva vidika. Po eni strani se morajo avtorji zadovoljiti, da prejmejo v denarju samo polovico nadomestila za škodo, ki jim je bila povzročena z uporabo njihovega dela. Po drugi strani pa se predložitveno sodišče sklicuje na možno dejansko diskriminacijo med avstrijskimi in tujimi avtorji glede možnosti izkoriščanja zgoraj navedenih socialnih in kulturnih organizacij.

69.

Glede tega vprašanja je treba predhodno zavzeti stališče v zvezi z nekaterimi vprašanji glede njegove dopustnosti.

70.

Prvič, menim, da je treba zavrniti ugovor avstrijske vlade, po katerem naj bi bilo to vprašanje za predhodno odločanje nedopustno, ker, kot naj bi priznalo tudi samo predložitveno sodišče, ne vpliva na rešitev postopka v glavni stvari. S tem v zvezi je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da bi lahko Sodišče glede na domnevo o pomembnosti vprašanj v zvezi z razlago prava Unije, ki jih zastavlja nacionalno sodišče, zavrnilo sprejetje predhodne odločbe o teh vprašanjih le, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari in kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja. ( 48 ) Iz predložitvene odločbe je jasno razvidno, da predložitveno sodišče ne izključuje možnosti, da bi bila posledica morebitne nezdružljivosti nacionalne zakonodaje z Direktivo 2001/29, ki bi bila ugotovljena na podlagi odgovora Sodišča na tretje vprašanje za predhodno odločanje, zavrnitev tožbenega zahtevka v glavni stvari. Zato je jasno, da navedeno sodišče meni, da bi lahko bilo vprašanje odločilno za rešitev postopka. Zato je treba po mojem mnenju to vprašanje šteti za dopustno.

71.

Menim pa, da je treba za nedopustno razglasiti tretje vprašanje za predhodno odločanje v delu, v katerem se brez razlikovanja nanaša na „drug[e] določb[e] prava Unije“. Glede tega je Sodišče že ugotovilo, da je na presplošna vprašanja nemogoče koristno odgovoriti. ( 49 ) Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso v postopku za sprejetje predhodne odločbe nujno, da nacionalno sodišče po eni strani naveden točne razloge, zakaj se sprašuje glede razlage nekaterih določb prava Unije in meni, da v zvezi z njimi od Sodišča potrebuje odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, in po drugi, da vsaj minimalno obrazloži, zakaj je izbralo določbe prava Unije, katerih razlago predlaga, ter kako so povezane z nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu. ( 50 ) Iz teh zahtev je razvidno, da se splošno in neutemeljeno sklicevanje na „drugo določbo prava Unije“, kakršno vsebuje tretje vprašanje za predhodno odločanje, ne more šteti za dopustno. To razlago poleg tega potrjuje besedilo člena 94(c), ki je bilo uvedeno z novim poslovnikom Sodišča in v skladu s katerim vprašanje za predhodno odločanje vsebuje razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po mnenju predložitvenega sodišča obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari.

72.

Zato se bo po mojem mnenju Sodišče moralo izreči izključno glede tistih delov vprašanja za predhodno odločanje, ki zadevajo Direktivo 2001/29 in so navedeni v predložitveni odločbi. Menim pa, da se Sodišču ne bo treba izreči glede različnih trditev, ki so jih predložile stranke, ker nacionalno sodišče glede tega ni zastavilo vprašanja. ( 51 )

73.

Glede vsebine tega vprašanja za predhodno odločanje je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje Sodišče, ali se lahko zavezanec zaradi morebitne nezdružljivosti nacionalne zakonodaje, ki določa plačilo polovice pravičnega nadomestila ne neposredno avtorjem ampak socialnim in kulturnim organizacijam, ki opravljajo dejavnosti v njihovo korist, z Direktivo 2001/29 oprosti plačila dolgovanega pravičnega nadomestila.

74.

V zvezi s tem predhodno ugotavljam, da je iz načel, ki jih je izrazilo Sodišče in so navedena zgoraj v točkah 27 in 28, razvidno, da je pojem pravično nadomestilo opredeljen kot odškodnina avtorju za škodo, ki jo je utrpel zaradi reproduciranja njegovega varovanega dela brez dovoljenja. Sodišče je tudi odločilo, da je iz samega besedila člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 razvidno, da pravo Unije določa, da je pravica avtorja do pravičnega nadomestila pravica, ki se ji ni mogoče odpovedati. Zato ga avtor nujno mora prejeti. ( 52 ) Sodišče je tudi izjavilo, da se mora izjema, določena v tej določbi, razlagati ozko in da torej s tako izjemo ni mogoče zajeti ničesar, kar ni izrecno določeno v zadevni določbi, zato se ne more uporabljati za pravico avtorja do nadomestila. ( 53 ) Poleg tega je v skladu s sodno prakso državam članicam naložena obveznost rezultata, da morajo zagotoviti pobiranje pravičnega nadomestila, katerega namen je imetnikom pravic nadomestiti škodo, ki so jo utrpeli na ozemlju te države članice. ( 54 )

75.

Po mojem mnenju je torej logična posledica takih pravnih načel, da mora obstajati dejanska pravica do pravičnega nadomestila, ki je se ji ni mogoče odpovedati in je nujna. Določba nacionalnega prava, ki omejuje uresničevanje take pravice tako, da se imetniku pravice ne plača tudi samo del nadomestila, torej po mojem mnenju ni združljiva s pravom Unije. ( 55 )

76.

Vendar pa glede na zgoraj navedeno ne najdem nobenega elementa, ne v zakonodaji Unije ne v sodni praksi, na podlagi katerega bi lahko štel, da je treba državam članicam naložiti, naj avtorjem izplačajo celoten znesek pravičnega nadomestila v denarju, ali ki bi državam članicam prepovedoval, da določijo, da se del tega nadomestila daje v obliki posrednega nadomestila. Menim, da to, da nacionalna zakonodaja določa oblike posrednega nadomestila za avtorje, ni samo po sebi nezdružljivo s pojmom pravičnega nadomestila. V istem smislu menim, da možnost, da se določi, da se del takega nadomestila dodeli prek oblik kolektivnega nadomestila vsem avtorjem, ni sama po sebi nezdružljiva s pojmom pravičnega nadomestila. ( 56 )

77.

Sistem, ki bi določal, da mora biti plačilo celotnega zneska pravičnega nadomestila v obliki posrednega ali kolektivnega nadomestila, bi tvegal, da ne bo združljiv z zahtevo po učinkovitosti, ki jo vsebuje sam pojem pravičnega nadomestila. Zato se zastavlja vprašanje, v kolikšni meri so dopustne oblike posrednega nadomestila, da se zagotovi učinkovitost pravičnega nadomestila.

78.

Vendar pa glede tega ugotavljam, da pravo Unije ne določa posebej oblik in načinov razdeljevanja pravičnega nadomestila s strani subjektov, ki ga prejemajo, tako da imajo države članice določeno mero diskrecijske pravice pri odločanju, v mejah, določenih s pravom Unije. Zato ni treba, da Sodišče namesto držav članic določi te oblike in načine, ker Direktiva 2001/29 glede tega slednjim ne določa nobenega posebnega merila, ( 57 ) razen tega, da mora biti pravično nadomestilo dejansko.

79.

Kar posebej zadeva dejavnosti, ki jih opravljajo organizacije, ustanovljene in financirane v skladu z obravnavano nacionalno zakonodajo, menim, da bi lahko bile storitve socialnega varstva za avtorje na splošno in njihove družine nedvomno vrste posrednega in kolektivnega nadomestila, združljive s pojmom pravičnega nadomestila in s cilji Direktive 2001/29. ( 58 ) Podobne ugotovitve po mojem mnenju veljajo tudi za dejavnosti kulturne promocije, ki lahko poleg tega, da koristijo varstvu in razvoju kulture na splošno, v skladu tako s cilji PDEU ( 59 ) kot tudi s cilji varstva same avtorske pravice ( 60 ) koristijo tudi neposredno samim avtorjem v obliki bolj ali manj specifične promocije njihovih del.

80.

V zvezi z morebitno diskriminacijo med avstrijskimi in tujimi avtorji glede koristi takih morebitnih oblik posrednega nadomestila, mora po mojem mnenju predložitveno sodišče ugotoviti, ali diskriminacija dejansko obstaja ali ne. Menim pa, da v primeru, če je dostop do takih socialnih storitev odprt brez razlikovanja vsem avtorjem, avstrijskim in tujim, in v primeru, če so kulturne storitve učinkovita oblika posrednega nadomestila, ki lahko koristi brez razlik, čeprav ne nujno enakovredno, tako domačim kot tujim avtorjem, ne gre za diskriminacijo, zaradi katere bi lahko bila nacionalna zakonodaja nezdružljiva s pravom Unije.

81.

Da odgovorim posebej na vprašanje, zastavljeno predložitvenemu sodišču, moram tudi ugotoviti, da avtorji v primeru, če bi priznali, da je posledica vprašanja v zvezi z razdelitvijo pravičnega nadomestila ta, da se zavezanca oprosti obveznosti plačila tega nadomestila, ne bi občutili, da so prejeli kakršno koli odškodnino za škodo, ki so jo utrpeli zaradi prodanih nosilcev v konkretnem primeru. Tak rezultat je po mojem mnenju sam po sebi nezdružljiv s pravom Unije in torej nesprejemljiv. ( 61 )

82.

Zato glede na vse zgoraj navedeno menim, da je v primeru, da nacionalna zakonodaja določa, da je celota prihodkov iz naslova plačila pravičnega nadomestila namenjena v korist avtorjev, polovica v obliki neposrednega nadomestila in druga polovica v oblikah posrednega nadomestila, odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, katerega namen je ugotoviti, ali je dolžnik razrešen obveznosti plačila pravičnega nadomestila lahko le negativen. Predložitveno sodišče pa bo moralo oceniti, ali se pri uporabi nacionalne zakonodaje, obravnavane v postopku v glavni stvari, dejansko uporabljajo posredne oblike nadomestila za avtorje in v kolikšni meri. ( 62 )

83.

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem za predhodno odločanje poziva Sodišče, naj ugotovi, ali člen 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES ali katera druga določba prava Unije nasprotujeta pravici do plačila pravičnega nadomestila, če je v drugi državi članici že bilo plačano podobno nadomestilo za dajanje nosilca podatkov na trg.

84.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je to vprašanje utemeljeno na trditvi, ki so jo predložile družbe skupine Amazon, tožene stranke v postopku v glavni strani, po kateri naj bi že v Nemčiji plačale znesek iz naslova pravičnega nadomestila za del nosilcev, ki so bili dani na trg v Avstriji. Zato te družbe trdijo, da niso dolžne plačati pravičnega nadomestila v Avstriji, ker je drugo plačilo iz naslova tega nadomestila nezakonito. ( 63 )

85.

S tem v zvezi je treba predhodno ugotoviti, da bi bilo treba po mojem mnenju ob uporabi ugotovitev iz točk 71 in 72 zgoraj tudi četrto vprašanje za predhodno odločanje razglasiti za delno nedopustno v delu, v katerem se na splošno sklicuje na vsako „drug[o] določb[o] prava Unije“. Tudi v zvezi s tem vprašanjem se bo Sodišče lahko izreklo izključno glede vidikov, ki so navedeni v predložitveni odločbi, ne da bi se moralo izreči tudi o različnih trditvah, ki so jih predložile stranke, vendar jih predložitveno sodišče ne navaja.

86.

V zvezi s tem menim, da je načeloma dvojno plačilo pravičnega nadomestila za isti nosilec nedopustno. Iz sodne prakse, navedene zgoraj v točkah 27 in 28, ki je večkrat navedena v teh sklepnih predlogih, je namreč razvidno, da pravično nadomestilo ustreza nadomestilu za škodo, ki jo utrpi avtor zaradi nedovoljenega reproduciranja dela. Po mojem mnenju je torej logična posledica take oblike pojma pravičnega nadomestila, da se odškodnina načeloma plača samo enkrat za uporabo vsakega nosilca za reproduciranje, za katerega se zahteva plačilo pravičnega nadomestila. Nobenega razloga ni, ki bi upravičeval dvakratno plačilo pravičnega nadomestila. Zato po mojem mnenju ni sprejemljiva trditev poljske vlade, po kateri diskrecijska pravica, prepuščena državam članicam, v primeru neobstoja usklajene ureditve pravičnega nadomestila, ne ovira prejetja drugega plačila iz naslova pravičnega nadomestila za isti nosilec. ( 64 )

87.

Glede na to pa je treba ugotoviti, kot je ugotovilo že predložitveno sodišče, da je Sodišče priznalo obstoj obveznosti rezultata za državo članico, v kateri je nastala škoda, da izterja pravično nadomestilo za povrnitev škode, ki so jo avtorji utrpeli zaradi uporabe dela. Sodišče je namreč izjavilo, da mora država članica, če je v nacionalno pravo uvedla izjemo privatnega razmnoževanja in če končni uporabniki, ki za privatne namene reproducirajo varovano delo, prebivajo na njenem ozemlju, v skladu s svojo ozemeljsko pristojnostjo zagotoviti učinkovito pobiranje pravičnega nadomestila za škodo, ki so jo utrpeli imetniki pravice na njenem ozemlju. ( 65 )

88.

Sodišče je tudi po eni strani ugotovilo, da se lahko domneva, da je škoda, ki jo je treba povrniti, nastala na ozemlju države članice, na katerem prebivajo končni uporabniki, ki reproducirajo delo in s tem povzročajo škodo, ( 66 ) po drugi pa, da zgolj okoliščina, da ima prodajalec nosilcev za reproduciranje, ki je podjetnik, sedež v drugi državi članici od tiste, v kateri prebivajo kupci, na to obveznost rezultata v breme držav članic ne vpliva. ( 67 )

89.

V obravnavanem primeru torej ni dvoma, da je škoda, ki jo je treba povrniti s plačilom pravičnega nadomestila, nastala v Avstriji, ker so nosilce kupili končni uporabniki v tej državi. V skladu z zgoraj navedeno sodno prakso torej obstaja obveznost avstrijskih organov, da zagotovijo učinkovito pobiranje pravičnega nadomestila za škodo, ki so jo utrpeli avtorji v Avstriji. V tem okviru zavezanec za pravično nadomestilo torej po mojem mnenju ne more pričakovati, da se bo izognil obveznosti plačila tega nadomestila v Avstriji, če bo trdil, da ga je že plačal v drugi državi članici, v kateri avtorji niso utrpeli škode, ki bi upravičila plačilo nadomestila. V primeru, da je bilo plačilo iz tega naslova dejansko izvedeno v drugi državi članici, bo moral zavezanec ta znesek izterjati v zadevni državi članici s pomočjo pravnih sredstev, ki jih zagotavlja navedena pravna ureditev.

90.

Družbe skupine Amazon trdijo, da v Nemčiji ne morejo uveljavljati zahtev za vračilo že plačanega pravičnega nadomestila za nekatere nosilce, ki so bili pozneje dani na trg v Avstriji. Država članica, v kateri je bilo izvedeno nepotrebno plačilo, pa mora tistim, ki niso bili zavezani za plačilo pravičnega nadomestila, zagotoviti ustrezno možnost, da pridobijo, po možnosti s tožbami pred nacionalnimi pravosodnimi organi, vračilo nepotrebnih vplačil iz naslova pravičnega nadomestila.

91.

Če je bilo v obravnavanem primeru pravično nadomestilo resnično plačano dvakrat, bi bila to po mojem mnenju seveda graje vredna posledica nezadostne usklajenosti med zakonodajami držav članic, ki je posledica neusklajenosti sistema pravičnega nadomestila. Naloga zakonodajalca Unije bo, da poveča raven usklajenosti nacionalnih zakonodaj, da bi se v prihodnje preprečila ponovitev takih primerov. ( 68 )

92.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Oberster Gerichtshof, odgovori tako: