1.

Obravnavana zadeva se v bistvu nanaša na vprašanje, ali se za tožbo za ugotovitev neobstoja odgovornosti iz delikta uporablja posebna pristojnost „v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v korist „sodišča kraja, kjer je nastal ali kjer grozi škodni dogodek“ v skladu s členom 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. ( 2 ) Če je odgovor nikalen, bi moral biti toženec v skladu s pravilom o splošni pristojnosti iz člena 2 navedene uredbe s tako tožbo tožen pri sodišču kraja, kjer ima stalno prebivališče.

2.

Vprašanje za predhodno odločanje je predložilo Bundesgerichtshof v okviru spora med družbama Folien Fischer AG (v nadaljevanju: Folien Fischer) in Fofitec AG (v nadaljevanju: Fofitec) s sedežem v Švici ter družbo Ritrama SpA s sedežem v Italiji. Z negativno ugotovitveno tožbo, ( 3 ) ki sta jo družbi Folien Fischer in Fofitec vložili pri nemškem sodišču, se predlaga ugotovitev, da družba Ritrama SpA nima nobenega zahtevka iz deliktnega dejanja, ki bi ga lahko bili storili obe tožnici, niti na podlagi prodajne prakse družbe Folien Fischer, ki jo toženka izpodbija, niti zaradi zavrnitve družbe Fofitec, da ji podeli licenco za svoje patente, ki jo zadnji očita.

3.

Gre za nov predlog za razlago, čeprav je Sodišče že obravnavalo vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z negativnimi ugotovitvenimi tožbami v sporu med lastniki blaga, ki se je prevažalo na podlagi konosamentov, in lastnikom ladje, ki je zanj prevzel odgovornost. ( 4 ) Interes za odgovor je še toliko večji, ker so tako sodišča več držav članic kot teoretiki, še posebej v Nemčiji, kot v svoji predložitveni odločbi navaja Bundesgerichtshof, zavzeli zelo različna stališča glede uporabljivosti člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 za take tožbe.

4.

Kot izhaja iz uvodnih izjav 1 in 2 Uredbe št. 44/2001, ta zaradi „nemoten[ega] delovanj[a] notranjega trga“ ureja „poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah […],“ ki se uporabljajo v državah članicah ( 5 ).

5.

V uvodni izjavi 11 Uredbe je navedeno, da „[morajo biti p]ravila o pristojnosti čimbolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina“.

6.

V uvodni izjavi 12 te uredbe je navedeno, da „[mora] [p]oleg stalnega prebivališča toženca […] obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki je v interesu ustreznosti sodnega varstva“.

7.

Pravila o pristojnosti so določena v členih od 2 do 31 Uredbe št. 44/2001, v njenem Poglavju II.

8.

Člen 2(1) navedene uredbe iz oddelka 1 Poglavja II z naslovom „Splošne določbe“ določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

9.

Člen 3(1) Uredbe iz istega oddelka določa:

„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.“

10.

Člen 5, točka 3, Uredbe, ki spada v oddelek 2 Poglavja II z naslovom „Posebna pristojnost,“ določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…]

11.

Folien Fischer je družba s sedežem v Švici, ki se ukvarja z razvojem, proizvodnjo in prodajo plastificiranih papirnih izdelkov in folij. Med drugim v Nemčiji distribuira nosilne materiale za neskončne obrazce za kartice. Družba Fofitec, ki ima sedež prav tako v Švici in je del skupine družb Folien Fischer, je imetnik več patentov na istem področju.

12.

Ritrama SpA je družba s sedežem v Italiji, ki razvija, proizvaja in prodaja laminate in različne vrste predelanih folij.

13.

Družba Ritrama SpA je marca 2007 v dopisu distribucijsko ravnanje družbe Folien Fischer in njeno zavrnitev podelitve patentne licence označila za kršitev protimonopolne zakonodaje.

14.

Po tem dopisu sta družbi Folien Fischer in Fofitec pri Landgericht Hamburg (Nemčija) vložili negativno ugotovitveno tožbo, da bi se ugotovilo, da – na eni strani – družba Folien Fischer ni dolžna opustiti prodajne prakse v zvezi z določanjem popustov in pogojev v distribucijskih pogodbah in – na drugi strani – da družba Ritrama SpA v zvezi s to prodajno prakso nima niti pravice do njene odprave niti pravice do odškodnine. Družbi Folien Fischer in Fofitec sta sodišču predlagali tudi ugotovitev, da družba Fofitec ni dolžna zagotoviti licenc glede dveh evropskih patentov, katerih imetnica je.

15.

Po vložitvi navedene negativne ugotovitvene tožbe sta družbi Ritrama SpA in Ritrama AG, hčerinska družba s sedežem v Švici, preko katere prva po zatrjevanju svoje proizvode med drugim distribuira v Nemčiji, pri Tribunale di Milano (Italija) vložili dajatveno tožbo. V podporo njuni tožbi, s katero uveljavljata pravico do odškodnine in predlagata, naj se družbi Fofitec naloži podelitev licenc za zadevne patente, trdita, da družbi Folien Fischer in Fofitec ravnata protikonkurenčno.

16.

Landgericht Hamburg je negativno ugotovitveno tožbo družb Folien Fischer in Fofitec s sodbo z dne 9. maja 2008 zavrglo kot nedopustno zaradi pomanjkanja mednarodne pristojnosti.

17.

Oberlandesgericht Hamburg (Nemčija) je navedeno odločbo 14. januarja 2010 po pritožbi potrdilo in menilo, da nemška sodišča niso mednarodno pristojna ter v obrazložitvi odločbe navedlo, da pristojnost v zvezi z delikti iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 za negativno ugotovitveno tožbo, kot sta jo vložili družbi Folien Fischer in Fofitec, ni podana, ker se na njeni podlagi uveljavlja, da v Nemčiji ni bil storjen noben delikt.

18.

Družbi Folien Fischer in Fofitec sta pri Bundesgerichtshof (Nemčija) vložili revizijo in vztrajali pri predlogih iz pritožbe. To v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ugotavlja, da Sodišče še ni odločilo, ali je pristojnost na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 podana tudi, če domnevni povzročitelj škode vloži negativno ugotovitveno tožbo, s katero predlaga ugotovitev, da domnevni oškodovanci nimajo zahtevkov, ki izhajajo iz delikta. Meni, da pravilna razlaga navedene določbe v teh primerih ni očitna, kot dokazujejo razhajajoča se stališča doktrine ter različnih sodišč držav članic Unije in Švicarske konfederacije glede enakih pravil, vsebovanih v Luganski konvenciji.

19.

V teh okoliščinah se je Bundesgerichtshof odločilo prekiniti postopek in Sodišču postaviti to vprašanje za predhodno odločanje, s pojasnilom, da se nagiba k uporabi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 za negativno ugotovitveno tožbo:

„Ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe [št. 44/2001] […] razlagati tako, da sodna pristojnost v zvezi z delikti obstaja tudi za negativno ugotovitveno tožbo [‚negative Feststellungsklage‘], s katero morebitni povzročitelj škode uveljavlja, da morebitni oškodovanec na podlagi določenega dejanskega stanja nima zahtevkov, ki izhajajo iz delikta (tukaj: kršitev protimonopolne zakonodaje)?“

20.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v vpisnik pri sodnem tajništvu Sodišča vpisan 18. marca 2011.

21.

Pisna stališča so Sodišču predložili družbi Folien Fischer in Fofitec, družba Ritrama SpA, nemška, francoska, nizozemska, poljska in portugalska vlada ter švicarska vlada. Pisna stališča Komisije, vložena po izteku roka, so bila zavrnjena s sklepom predsednika Sodišča z dne 19. julija 2011.

22.

Na obravnavi 15. februarja 2012 so bile navzoče družbe Folien Fischer, Fofitec in Ritrama SpA, nemška vlada in Komisija.

23.

Najprej, družba Ritrama SpA izpodbija upoštevnost vprašanja za predhodno odločanje za rešitev spora o glavni stvari, ker naj njen dopis iz marca 2007, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče, ne bi bil uradni opomin, ampak samo poziv k pogajanjem za rešitev spora, družbi Folien Fischer in Fofitec pa naj torej ne bi imeli pravnega interesa.

24.

Dodaja, da tudi če bi bil odgovor na postavljeno vprašanje pritrdilen, nemška sodišča ne bi imela mednarodne pristojnosti na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, ker se sporno nezakonito dejanje v smislu procesnega prava ne bi moglo zgoditi v Nemčiji, glede na to, da si stranke iz postopka v glavni stvari ne konkurirajo v Nemčiji, nobena od njih pa tudi ni družba nemškega prava, ker njihovi sedeži niso v Nemčiji. Družba Ritrama SpA je na obravnavi pojasnila, da že od leta 2004 ni prisotna na nemškem trgu. Meni, da čeprav je res, da je njena švicarska hčerinska družba Ritrama AG dejavna v Nemčiji, v civilnem postopku v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo ni mogoče enačiti družb z ločenimi pravnimi osebnostmi.

25.

V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe le nacionalna sodišča ob upoštevanju posebnosti vsake zadeve presodijo nujnost predložitve navedenega predloga, da bi lahko sprejela odločbo, in upoštevnost vprašanj, ki jih postavijo Sodišču. ( 7 ) Če se vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, Sodišče načeloma mora odločiti, vendar – da bi preverilo svojo pristojnost – ob upoštevanju preučitve pogojev, pod katerimi se je nanj obrnilo predložitveno sodišče. ( 8 )

26.

Menim, da je v obravnavani zadevi Bundesgerichtshof v predlogu za sprejetje predhodne odločbe zadostno utemeljilo, da je objektivno potreben za rešitev spora o glavni stvari.

27.

Glede na elemente za razpravo se predvsem ne sme mešati različnih faz utemeljevanja, ki jih mora opraviti sodišče, ki obravnava civilni in gospodarski spor z mednarodnim elementom.

28.

Najprej mora navedeno sodišče preveriti, da je res mednarodno pristojno, med drugim na podlagi določb Uredbe št. 44/2001. Samo to je predmet vprašanja, ki ga je v obravnavani zadevi postavilo predložitveno sodišče.

29.

Pristojno sodišče mora nato preučiti, ali v nacionalnem pravu obstajajo postopkovna pravila ( 9 ), kakršna so tista o pogojih za nedopustnost, na podlagi katerih tožba ne bi bila mogoča. Šele v tej fazi se lahko postavi vprašanje pravnega interesa tožene stranke.

30.

Nato mora navedeno sodišče prek kolizijskih pravil iz aktov prava Unije, mednarodnega prava ali, podredno, nacionalnega prava, ki veljajo v državi članici njegovega sedeža, preveriti, katero pravo se uporablja.

31.

Nazadnje, in šele v tej fazi, mora konkretno v sporu uporabiti zakonodajo, na katero je napotilo ustrezno kolizijsko pravilo. S temi materialnopravnimi določbami so med drugim določeni pogoji, pod katerimi lahko dejanje povzroči škodo oškodovancu, ter dokaze, ki jih mora ta predložiti v podporo svojemu odškodninskemu zahtevku. ( 10 )

32.

Upoštevanje sodne prakse Sodišča o razlagi Bruseljske ali Luganske konvencije je ustrezno ali celo nujno, kadar Uredba št. 44/2001, ki v zvezi z odnosi med državami članicami nadomešča prvo, vsebuje določbe, ki jih je mogoče šteti za enakovredne. ( 11 )

33.

Tak je člen 5, točka 3, ki ga vsebujeta oba navedena akta s ciljem opredelitve pravil o pristojnosti „v zvezi z delitki in kvazidelikti,“ čeprav se besedilo iz Uredbe št. 44/2001 razlikuje od besedila iz Bruseljske konvencije, saj izrecno vključuje pristojnost v zvezi s „kraj[em], […] kjer grozi škodni dogodek,“ enako kot Luganska konvencija, kakor je bila spremenjena leta 2007. Tako dopolnilo je samo pojasnilno ( 12 ) in ne pomeni bistvenega razhajanja med akti, saj je Sodišče že presodilo, da se člen 5, točka 3, Bruseljske konvencije uporablja tudi za opustitvene tožbe, s katerimi se želi preprečiti nastanek škode. ( 13 )

34.

Opozarjam na to, da je predmet obravnavane zadeve določitev področja uporabe pravila o posebni pristojnosti iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, ali natančneje, opredelitev navezne okoliščine, ki jo določa ta določba.

35.

Sodišču se ni treba izreči o vprašanju, ali in pod kakšnimi pogoji so negativne ugotovitvene tožbe mogoče na področju nepogodbene odgovornosti. To vprašanje, ki se nanaša predvsem na pravni interes tožnika, spada na področje veljavnih procesnih predpisov vsake države članice, tudi če je treba posebnosti takih tožb upoštevati pri uporabi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001.

36.

Če Sodišče presodi, da pravila o posebni pristojnosti iz navedene določbe o odstopanju ni mogoče uporabiti za take tožbe, bodo za odločanje o dopustnosti in po potrebi utemeljenosti take tožbe pristojna sodišča, določena s splošnim pravilom iz člena 2 navedene uredbe, torej tista iz držav članic, v katerih ima toženec stalno prebivališče.

37.

Predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ali se določbe člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 uporabljajo za negativno ugotovitveno tožbo, kakršna je ta iz spora o glavni stvari. Natančneje, ali lahko nemško sodišče svojo mednarodno pristojnost opre na to določbo, s katero je za obravnavo zahtevka družb Folien Fischer in Fofitec za ugotovitev neobstoja civilne odgovornosti s področja konkurence na podlagi delikta, ki naj bi ga domnevno storili ti družbi švicarskega prava, ki med drugim poslujeta na nemškem trgu, določeno „sodišč[e] kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek.“

38.

Sodišče se še nikoli ni izreklo o tem vprašanju. So pa o njem zavzela različna stališča sodišča držav članic Unije in Švicarske konfederacije. Po mojih nepopolnih podatkih je veliko sodišč držav članic ( 14 ) ‐ ne pa vsa ‐ ( 15 ) zavrnilo uporabo člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 za negativne ugotovitvene tožbe v zvezi z delikti, medtem ko je bilo Tribunal fédéral suisse naklonjeno uporabi enakih določb člena 5, točka 3, Luganske konvencije, kadar je švicarska pristojnost utemeljena v zvezi z nasprotno dajatveno tožbo. ( 16 )

39.

Predložitveno sodišče navaja, da se tudi nagiba k stališču, da člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 dovoljuje določitev mednarodne pristojnosti pri tožbi za ugotovitev odsotnosti delikta. Bundesgerichtshof navaja, da v nemški doktrini ( 17 ) prevladuje stališče, da je mogoče tudi negativno ugotovitveno tožbo za ugotovitev neobstoja zahtevkov, ki izhajajo iz morebitnega delikta, vložiti pri sodišču, pristojnem v zvezi z delikti.

40.

Na tej podlagi tako države članice, ki so intervenirale v obravnavani zadevi, kot predložitveno sodišče trdijo, da bi bilo treba imeti zrcalno enak pristop za pravila o pristojnosti za negativno ugotovitveno tožbo v zvezi z deliktom in za dajatveno ali njej enakovredno odškodninsko tožbo, ker ji je simetrično nasprotna.

41.

Vendar je mogoče, da navedena simetrija, tako kot je ogledalo lahko izkrivljeno, ni popolna ali celo ni upoštevna. V obravnavani zadevi se – ne brez dvomov – nagibam k stališču, da je mogoče v obravnavani zadevi večinsko zastopano teorijo izpodbiti med drugim na podlagi besedila in namena člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, zaradi različnosti predmeta spora pri negativni ugotovitveni tožbi in dajatveni tožbi v obravnavani zadevi, in praktičnih posledic, ki izhajajo iz predlagane široke razlage.

42.

Že takoj bi želel pojasniti, da ne izključujem možnosti, da se za negativne ugotovitvene tožbe lahko uporabljajo pravila o pristojnosti iz Uredbe št. 44/2001, ob opozorilu, da so pogoji za njihovo dopustnost pri sodiščih držav članic opredeljeni v nacionalnih postopkovnih pravilih. V zvezi s tem ugotavljam, da so nacionalni pristopi različni, je pa možnost uporabe negativne ugotovitvene tožbe načeloma podvržena pogojem v zvezi s predmetom te tožbe in pravnim interesom tožeče stranke za uporabo take oblike pravnega varstva. ( 18 )

43.

Kljub temu menim, da se za tako tožbo v zvezi z delikti iz razlogov, ki jih bom navedel v nadaljevanju, ne uporablja pravilo o posebni pristojnosti iz člena 5, točka 3, navedene uredbe, ampak splošno pravilo o pristojnosti iz člena 2 te uredbe.

44.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se pojmov iz Uredbe št. 44/2001 zaradi zagotovitve polne učinkovitosti in enotne uporabe v vseh državah članicah ne sme razlagati z napotilom na notranje pravo ene ali druge zadevne države, ampak samostojno, predvsem ob upoštevanju sistema in ciljev navedenega akta. ( 19 )

45.

Sodišče je večkrat presodilo, da besedilo „v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, Bruseljske konvencije vključuje vsak zahtevek, „s katerim se uveljavlja odgovornost toženca“ in ki „se ne navezuje na ‚pogodbena razmerja‘“ v smislu člena 5, točka 1, navedene konvencije, s pojasnilom, da pogodba pomeni svobodno prevzeto obveznost ene stranke drugi stranki. ( 20 ) V navedeni sodni praksi, ki jo je mogoče prenesti na člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, je določeno merilo za opredelitev, pri katerem morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer pozitivni pogoj glede predmeta tožbe ter negativni pogoj glede razloga za tožbo. ( 21 )

46.

Iz navedenega sledi, da je sodišče države članice lahko pristojno na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 samo, če je predmet tožbe, ki jo obravnava, „uveljavljanje deliktne ali kvazideliktne odgovornosti tožene stranke,“ ( 22 ) da slednja opusti dejanje, s katerih se lahko povzroča škoda, ali da jo nadomesti, če je že nastala. Pri negativni ugotovitveni tožbi pa ni toženec tisti, ki je obdolžen storitve škodnega dejanja in katere odgovornost se uveljavlja, ampak tožnik uveljavlja nasprotno, da namreč ni storil protipravnega dejanja, ki bi lahko povzročilo škodo, katere posledica bi bila pravica do nadomestila. V zvezi s tem nemška vlada utemeljeno ugotavlja – čeprav se ne strinjam s sklepom, ki ga iz te ugotovitve izpeljuje –, da so pri negativni ugotovitveni tožbi običajne vloge pri deliktih obrnjene, saj je pri njej tožnik domnevni dolžnik terjatve na podlagi deliktnega dejanja, toženec pa je domnevni oškodovanec s tem dejanjem.

47.

Z negativnim ugotovitvenim zahtevkom se torej ne skuša uveljaviti odgovornost toženca, tako kot v navedeni sodni praksi, ampak prav nasprotno, saj zadeva izključitev odgovornosti tožnika. Zahtevek, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, tudi ni tožba zaradi nepogodbene odgovornosti, saj se z njo ne predlaga ugotovitve obstoja kršitev prava o konkurenci, ki naj bi jih storili tožeči stranki v Nemčiji, ampak je njen cilj povsem nasproten, da se navedeni izogneta odgovornosti z ugotovitvijo, da je njuno ravnanje skladno s tem pravom. Natančneje, družbi Folien Fischer in Fofitec ne izpodbijata obstoja dejanj, zaradi katerih bi lahko nastala škoda, ampak trdita, da nista odgovorni, ker navedena dejanja niso protipravna.

48.

Sodišče je v sodni praksi na podlagi zgoraj navedene sodbe, imenovane „Mines de potasse d’Alsace,“ ( 23 ) člen 5, točka 3, Bruseljske konvencije razlagalo tako, da ima tožnik izbiro med krajem škodnega dogodka in krajem nastanka škode. ( 24 ) Čeprav Sodišče tega ni izrecno navedlo, se mi zdi, da je namen izbire med dvema pristojnima sodiščema, ki se je omogočila tožniku iz tožbe v zvezi z delikti, koristiti oškodovancu, ki je načeloma v takem postopkovnem položaju ( 25 ). V sodni praksi nič ne kaže na to, da bi bilo treba enako korist nameniti povzročitelju škodnega dejanja.

49.

Zgoraj navedena sodba Henkel v zvezi z Bruseljsko konvencijo in besedilo člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 res omogočata vključitev upoštevanja še nenastale, a grozeče škode zaradi določenega škodnega dogodka v področje uporabe te določbe. Škoda zaradi delikta je res lahko bodoča, mora pa biti dejanska in ne abstraktna, sicer bi se lahko posebna pristojnost v zvezi z delikti določila po prosti presoji. Tako je res, da tožba zaradi odgovornosti iz delikta lahko temelji na nevarnosti, če vzrok za morebitno škodo obstaja in je določljiv, škoda pa še ni nastala. Vendar negativna ugotovitvena tožba kot taka predpostavlja, da ni nevarnosti nastanka škode, s čimer se zanika obstoj navezne okoliščine in torej posebne pristojnosti v zvezi z njo, ki je določena v členu 5, točki 3, Uredbe št. 44/2001.

50.

Z negativno tožbo se predlaga zasebnopravna ugotovitev, ki po mojem mnenju nujno pomeni, da navezna okoliščina po mednarodnem procesnem pravu ne obstaja. Res si je mogoče predstavljati primer, ko bi tožnik priznal obstoj škode, ki jo je utrpel toženec, bi pa predlagal negativno ugotovitev, da ni odgovoren za navedeno škodo, na primer zato, ker storjeno dejanje ni protipravno ali ker ne obstaja vzročna zveza med zadevnim dejanjem in nastalo škodo. ( 26 ) Vendar se mi celo v tem primeru uporaba člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 za tako negativno ugotovitveno tožbo ne zdi združljiva s sodno prakso, na katero se sklicuje zgoraj navedena sodba Tacconi, ker se v tem primeru zahtevek ne nanaša na „uveljavljanje odgovornosti toženca“ in se torej po mojem mnenju zanj ne uporablja ta posebna določba, ampak pravilo o splošni pristojnosti po stalnem prebivališču toženca.

51.

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče opozarja, da zavrnitev družbe Fofitec, da podeli licenco, učinkuje na ozemlju Zvezne republike Nemčije, ki je država članica, katere pravo se po mnenju Bundesgerichtshofa uporablja na podlagi upoštevnih kolizijskih pravil. Vendar je Sodišče v sodbi Marinari ( 27 ) ugotovilo, da se z Bruseljsko konvencijo ni želelo pravil o krajevni pristojnosti, ki jih določa, vezati na nacionalna pravila v zvezi s pogoji za civilno nepogodbeno odgovornost. Naj v zvezi s tem dodam, da člen 6(3) Uredbe št. 864/2007, ( 28 ) tožniku dovoljuje izbiro prava, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo zaradi omejevanja konkurence, ki prizadene trge več držav članic.

52.

Sodišče je v zvezi z razlago člena 5, točka 3, Bruseljske konvencije in torej tudi podobnega pravila o pristojnosti iz Uredbe št. 44/2001 presodilo, da se navedena določba ne uporablja za tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti, kadar se z njo ne uveljavlja nadomestilo za škodo v njenem smislu, tudi če navedena tožba temelji na domnevno protipravnem ravnanju. ( 29 )

53.

Zato na podlagi jezikovne razlage člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 ni mogoče slediti tezi, da se ta določba uporablja za negativne ugotovitvene tožbe.

54.

Cilj Uredbe št. 44/2001 je med drugim povečati pravno varnost oseb s sedežem v Uniji s tem, da omogoča tožniku, da običajno brez težav ugotovi, na katero sodišče se lahko obrne, in obenem tožencu, da razumno predvidi, pred katerim sodiščem je lahko tožen. ( 30 )

55.

V zvezi s tem iz uvodne izjave 11 Uredbe št. 44/2001 izhaja, da je treba zaradi predvidljivosti in torej pravne varnosti vedno dati prednost načelu, da se pristojnost določa po stalnem prebivališču toženca, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina.

56.

Člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 je pravilo o pristojnosti, ki odstopa od splošnega pravila o pristojnosti iz člena 2(1) navedene uredbe, katerega cilj je zaščititi stranko, zoper katero je vložena tožba tožnika ( 31 ). Zato ga je treba razlagati ozko in omejujoče. ( 32 )

57.

Namen pravila o posebni pristojnosti iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 je v skladu s sodno prakso Sodišča v zvezi z razlago enake določbe Bruseljske konvencije upoštevati „posebno tesno zvezo med sporom in sodiščem kraja, v katerem je nastal škodni dogodek, ki upravičuje podelitev pristojnosti temu sodišču zaradi učinkovitosti sodstva in načela procesne ekonomije.“ ( 33 ) Navedena določba daje tožniku možnost, da izjemoma toži pri sodišču v drugi državi od tiste, v kateri ima toženec stalno prebivališče, in sicer zaradi posebne povezanosti tega sodišča s predmetom spora. Pri takem odstopanju od sodišča stalnega prebivališča toženca je bistveno preveriti, ali glede na podatke o zadevnem sporu res obstaja dejavnik povezanosti, ( 34 ) ki mora biti v tem primeru še posebej tesna, saj mora med sporom in sodiščem, ki ga obravnava, to je sodiščem ( 35 )„kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“ v smislu navedene določbe, obstajati „posebno tesna vez.“

58.

Pri negativni ugotovitveni tožbi take tesne povezanosti ni mogoče opredeliti brez tveganja nejasnosti. Tako bi morala pri sporu o glavni stvari mednarodna pristojnost nemškega sodišča temeljiti na protikonkurenčnem učinku opustitev ali dejanj dveh družb s sedežem v Švici na škodo italijanske družbe Ritrama SpA, ki zanika opravljanje dejavnosti v Nemčiji, je pa nedvomno proizvajala in tržila v drugih državah članicah Unije, na nemški trg. Na področju konkurence je namreč več dejavnikov, ki lahko povzročijo razpršitev pristojnosti v zvezi s protipravnimi dejanji in njihovimi učinki.

59.

Menim, da namen člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 ne omogoča, da se na področje njene uporabe vključi spore v zvezi z neobstojem delikta. Enak sklep velja za splošno sistematiko, katere del je navedena določba.

60.

Res je, da je Sodišče v zgoraj nevedeni sodbi Tatry, izdani za razlago člena 21 Bruseljske konvencije, ( 36 ) v zvezi z litispendenco presodilo, da imata na področju pomorskega prevoza na podlagi konosamenta zahtevek za nadomestilo škode in nasprotni zahtevek za ugotovitev, da škode ni bilo, enak vzrok in predmet. ( 37 ) Predložitveno sodišče in stranke, ki so predložile stališča, razen družbe Ritrama SpA, menijo, da bi bilo treba to sodno prakso prenesti na razlago člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 in da mora iz tega izhajati sklep, da se podlaga za pristojnost iz navedenega člena uporablja tudi za negativne ugotovitvene tožbe. ( 38 )

61.

Poleg tega menim, da sodna praksa na podlagi zgoraj navedene sodbe Tatry ni resna ovira za omejujočo razlago člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, ki jo predlagam. Priznam, da je lahko na področju deliktov predmet negativne ugotovitvene tožbe enak predmetu dajatvene tožbe, s katero je povezana, ker se z eno predlaga sodna ugotovitev, da potencialni povzročitelj ni storil škodnega dejanja, z drugo pa ugotovitev nasprotnega.

62.

Vendar, čeprav pojem predmeta spora dejansko omogoča opredelitev obsega sodišču predloženega spora glede litispendence in učinka pravnomočnosti na tej podlagi v skladu z navedeno sodbo, iz nje ne sledi, da ta pojem omogoča opredelitev, ali v danem sporu obstaja ustrezna navezna okoliščina na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001.

63.

Sodišče se je namreč v zgoraj navedeni sodbi Tatry opredelilo samo glede določb v zvezi z litispendenco, ki kot take ne določajo podlage za pristojnost, ampak samo opredeljujejo, katero od dveh sodišč, pri katerih je bila tožba vložena istočasno, se mora prvo opredeliti v zvezi s tem. Problematika se torej dejansko razlikuje od tiste, ki je Sodišču predložena v obravnavani zadevi.

64.

Poleg tega se mi zdi, da tehnika redakcije, uporabljena pri členu 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, vodi v sklep, da sodna pristojnost ne temelji na predmetu spora, ampak na navezni okoliščini za vsako posebno pristojnost posebej, kar sta dva različna dejavnika, kot izhaja iz primerjalne analize pravil o pristojnosti iz navedenega člena. Tako je na primer „v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji“ navezna okoliščina „kraj[…] izpolnitve zadevne obveznosti“ (člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001), „v preživninskih zadevah“ pa je to „kraj[…], kjer ima preživninski upravičenec stalno prebivališče ali običajno prebivališče“ (člen 5, točka 2, Uredbe št. 44/2001).

65.

Tisti intervenienti, ki trdijo, da člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 zajema tožbe za ugotovitev odsotnosti odgovornosti iz delikta, navajajo, da se pri drugih podlagah za pristojnost iz člena 5 navedene uredbe za negativno ugotovitveno tožbo uporablja enako pravilo kot za dajatveno tožbo.

66.

Kljub temu menim, da v primerih, na katere se člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 ne nanaša, pozitivnost ali negativnost tožbe ne vpliva na navezno okoliščino, določeno z navedenim členom 5. Nasprotno, v zvezi z delikti je značaj tožbe bistven za določitev sodne pristojnosti, ker se razlikuje na podlagi tega, ali je škodni dogodek nastal ali ne, kar je odločilno za navezno okoliščino.

67.

Francoska vlada je vložila poseben predlog za omejitev učinka pravnomočnosti na podlagi negativne ugotovitvene tožbe, kakršna je ta v sporu o glavni stvari, na ozemlje države članice sedeža pristojnega sodišča, glede na to, da tožbe, kakršna je ta, kot take po francoskem pravu o nepogodbeni odgovornosti niso dopustne.

68.

Menim, da bi bilo v nasprotju s sistemom, ki ga uvaja Uredba št. 44/2001, če bi se najprej priznala podlaga za sodno pristojnost, kakršna je ta iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, potem pa bi se kasneje sklenilo, da bi bilo treba zaradi nedopustnosti pravnih ali praktičnih posledic tega priznanja učinek morebitne odločbe zadevnega sodišča omejiti na ozemlje države članice, na katerega se nanaša.

69.

Določbe Uredbe št. 44/2001 morajo učinkovati v vseh državah članicah, brez omejevanja na ozemlje ene ali druge države članice kot predlaga francoska vlada, sicer bi navedena uredba izgubila polni učinek. ( 39 ) Namen in cilj Uredbe št. 44/2001 je, da se določijo pravila o pristojnosti, ki veljajo za vsa sodišča vseh držav članic hkrati in na podlagi katerih se za isti spor izda ena odločba z mednarodnim področjem uporabe. ( 40 )

70.

Res je, da je Sodišče potrdilo, da lahko ena stranka „torpedira“ ali „zaobide“ tožbo druge stranke s široko uporabo pravila o litispendenci na podlagi člena 21 Bruseljske konvencije. ( 41 ) Vendar bi priznanje, da bi negativna ugotovitvena tožba v zvezi z delikti lahko temeljila na posebni pristojnosti iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, po mojem mnenju povečalo nevarnost torpednih tožb, ker bi domnevnim povzročiteljem škode omogočalo, da si za vložitev tožbe izberejo drugo sodišče, kot je sodišče stalnega prebivališča toženca. ( 42 )

71.

Izogniti se je treba taki razlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, ki bi zadostila teoriji, povzročila pa bi take težave v praksi.

72.

Zato menim, da bi se moralo Sodišče odločiti za ozko razlago področja uporabe pravila o posebni pristojnosti iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 v zvezi z morebitno uporabo tega pravila za negativne ugotovitvene tožbe glede nepogodbene odgovornosti in dati prednost pravilu o splošni pristojnosti na podlagi stalnega prebivališča toženca.

73.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Bundesgerichtshof, odgovori:

Člen 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da sodna pristojnost v zvezi z delikti ne obstaja za negativno ugotovitveno tožbo, s katero domnevni povzročitelj škode uveljavlja, da domnevni oškodovanec na podlagi določenega dejanskega stanja nima zahtevkov, ki izhajajo iz delikta.