1. 

Z obravnavanima predlogoma za sprejetje predhodne odločbe je Sodišče pozvano, naj opredeli dejanja, ki so lahko „dejanja preganjanja“ pri hudi kršitvi verske svobode. Gre za bistveno vprašanje, saj je od odgovora na to vprašanje odvisno, kdo od prosilcev za azil lahko uveljavlja status begunca in uživa mednarodno zaščito v smislu Direktive 2004/38/ES ( 2 ).

2. 

Ta dva predloga sta se pojavila v sporih med Zvezno republiko Nemčijo, ki jo zastopa Bundesministerium des Inneren (zvezno ministrstvo za notranje zadeve), ki ga zastopa Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni urad za migracije in begunce) ( 3 ), ter Y (C-71/11) in Z (C-99/11), dvema pakistanskima državljanoma, ki želita pridobiti status begunca. Navedena dva posameznika sta aktivna pripadnika skupnosti ahmadijcev, islamskega reformističnega gibanja, ki mu že od nekdaj nasprotujejo večinski sunitski muslimani v Pakistanu in katerega verske dejavnosti so zelo omejene s pakistanskim kazenskim zakonikom. Tako Y in Z svoje vere ne moreta javno izražati, ne da bi tvegala obsodbo za bogokletje, za kar je po navedenem zakoniku predpisana zaporna ali celo smrtna kazen.

3. 

Bundesverwaltungsgericht (Nemčija) je v bistvu Sodišču postavilo tri vprašanja. Najprej sprašuje, v kakšnem obsegu je kršitev verske svobode in še posebej pravice posameznika, da javno in celovito živi v skladu s svojo vero, „dejanje preganjanja“ v smislu člena 9(1)(a) Direktive.

4. 

Nato predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ali bi bilo treba pojem dejanja preganjanja omejiti samo na kršitve v zvezi z „jedrom“ verske svobode.

5. 

Nazadnje Sodišče sprašuje, ali obstaja utemeljen strah begunca pred preganjanjem v smislu člena 2(c) Direktive, če le-ta namerava po vrnitvi v svojo izvorno državo opravljati nekatere verske prakse, zaradi katerih se bo izpostavil nevarnosti za življenje, osebno svobodo ali telesno integriteto, ali pa je mogoče od tega posameznika pričakovati, da se odpove takim praksam.

6.

Skupni evropski azilni sistem temelji na popolni in splošni uporabi Konvencije o statusu beguncev ( 4 ) ter spoštovanju pravic in načel, ki so določena v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah ( 5 ).

7.

Znotraj tega sistema se želi z Direktivo za vse države članice določiti minimalne skupne standarde in merila za priznavanje statusa begunca prosilcem za azil v smislu člena 1 Ženevske konvencije. Zato lahko države članice prosto uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde za opredelitev osebe kot begunca, če so ti standardi združljivi z Direktivo ( 6 ).

8.

Pojem „begunec“ je v členu 2(c) Direktive z enakimi besedami kot v členu 1A(2), prvi pododstavek, Ženevske konvencije opredeljen tako:

„‚begunec‘ pomeni državljana tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države […]“

9.

Pripravljavci Ženevske konvencije so se odločili, da ne opredelijo pojma dejanj preganjanja. Le-ta so v členu 9(1) Direktive opredeljena tako:

„Dejanja preganjanja v smislu člena 1A Ženevske konvencije morajo:

10.

Nazadnje, v členu 9(2) Direktive je neizčrpen seznam dejanj, ki lahko ustrezajo tej opredelitvi. Med temi dejanji so tudi „dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja,“„pravni, upravni, policijski in/ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način“ in „pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna.“

11.

Poleg tega se v členu 9(3) Direktive zahteva vzročna zveza med dejanjem preganjanja in razlogi iz člena 10 le-te. Teh razlogov je pet, med njimi je tudi veroizpoved.

12.

Člen 10(1)(b) Direktive določa:

„[…]

13.

Bundesamt je z dvema odločbama, izdanima 4. maja 2004 oziroma 8. julija 2004, zavrnil prošnji za azil Y (C-71/11) in Z (C-99/11) na podlagi člena 16a(1) temeljnega zakona (Grundgesetz). Menil je, da ni dovolj dokazov, da sta zadevni osebi svojo izvorno državo zapustili iz utemeljenega strahu pred preganjanjem.

14.

Ne glede na to pa je Oberverwaltungsgericht po sodbah, ki ju je izdalo Verwaltungsgericht, s sodbama z dne 13. novembra 2008 razsodilo, da sta bila Y in Z kot aktivna ahmadijca izpostavljena nevarnosti preganjanja v smislu člena 60(1), prvi stavek, zakona o prebivanju, delu in vključevanju tujih delavcev na zveznem ozemlju (Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet) v različici, objavljeni 25. februarja 2008 ( 8 ), in da po vrnitvi v svojo izvorno državo ne bi mogla nadaljevati z verskimi praksami v javnosti brez nevarnosti za njuno življenje, telesno integriteto in svobodo.

15.

V obeh zadevah je bila pri Bundesverwaltungsgericht vložena revizija. Le-to ima pomisleke glede razlage Direktive, zlasti zaradi različne sodne prakse nemških sodišč.

16.

V predložitveni odločbi v zadevi C-99/11 je zato opisalo dve smeri sodne prakse ( 9 ). Prva, ki jo zagovarjata Bundesamt in Bundesbeauftragter für Asylangelegenheiten (zvezni pooblaščenec za zadeve na področju azila), je veljala pred uveljavitvijo Direktive in v skladu z njo je bil pojem preganjanja omejen na dejanja, ki posegajo v „jedro“ verske svobode ali v „vitalni verski minimum“ človeka. Navedeno „jedro“ je sestavljeno na eni strani iz pravice vsakogar do proste izbire vere ali do tega, da se za to ne odloči, na drugi strani pa pravice do izražanja vere zasebno ali med tistimi, s katerimi si vero deli. ( 10 ) V skladu z navedeno sodno prakso omejitve javnega izražanja vere, kot so tiste, ki se nalagajo članom skupnosti ahmadijcev, niso dovolj huda kršitev verske svobode, da bi pomenile dejanje preganjanja, razen če ni bil posameznik že izpostavljen nevarnosti za njegovo življenje, telesno integriteto ali svobodo. Če ne, organi od posameznika pričakujejo, da po vrnitvi v svojo izvorno državo ravna razumno ter se vzdrži vsakršnega javnega izražanja svoje vere ali ga omeji.

17.

Drugo smer sodne prakse od uveljavitve Direktive zagovarjajo Oberverwaltungsgericht in druga upravna sodišča. Z njo se pojem preganjanja širi na posege v nekatere javne verske prakse. V slednjem primeru gre lahko za prakse, ki so posebej pomembne za posameznika in/ali so osrednji del verskega nauka.

18.

V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht, da bi odpravilo vse dvome, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja, ki so v obeh zadevah C-71/11 in C-99/11 skoraj popolnoma enaka:

19.

Stališča so predložile stranki iz postopka v glavni stvari, nemška, francoska in nizozemska vlada ter Evropska komisija.

20.

V skladu s členom 2(c) Direktive se državljanu tretje države status begunca prizna, če ga je utemeljeno strah preganjanja ( 11 ) v njegovi izvorni državi zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

21.

Organ, pristojen za obravnavo prošnje za azil, mora torej pri priznanju statusa begunca ugotoviti, da obstaja preganjanje ali nevarnost preganjanja zadevne osebe.

22.

Iz člena 9 v povezavi s členom 10 Direktive izhaja, da je pojem preganjanja sestavljen iz dveh elementov. Prvi je materialni. Gre za „dejanje preganjanja“, opredeljeno v členu 9 Direktive. Ta element je odločilen, saj na njem temelji strah posameznika in pojasnjuje, zakaj se le-ta ne more opreti na zaščito svoje izvorne države ali jo zavrača. Drugi je intelektualni. Gre za motiv iz člena 10 Direktive, zaradi katerega se dejanje ali več dejanj stori ali izvaja.

23.

Organ, pristojen za obravnavo prošnje za azil, mora nato na podlagi ocene dejanskega stanja in okoliščin prošnje za mednarodno zaščito proučiti, ali je strah begunca pred preganjanjem po vrnitvi v njegovo izvorno državo utemeljen.

24.

Predložitveno sodišče z vprašanji poziva Sodišče, naj pojasni področje uporabe obeh navedenih pogojev v zvezi s prošnjo za azil na podlagi kršitve verske svobode.

25.

Jasno je, za kaj gre pri odgovoru na vprašanja predložitvenega sodišča.

26.

Gre za ugotovitev, kdo od prosilcev za azil se lahko utemeljeno boji „dejanja preganjanja“ zaradi kršitve njegove verske svobode in lahko zato uveljavlja status begunca.

27.

To bo Sodišču omogočilo ne samo, da za vse države članice opredeli skupna merila za posamično presojo prošnje za mednarodno zaščito na podlagi veroizpovedi, ampak tudi, da opredeli minimalni prag, pod katerim te države ne bodo mogle zavrniti priznanja obstoja dejanja preganjanja pri prosilcu za azil, ki trpi resno omejitev izvrševanja verske svobode v njegovi izvorni državi.

28.

Podlaga za odgovor na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, bo cilj, ki ga želi uresničiti zakonodajalec Unije s skupnim evropskim azilnim sistemom. Treba se je namreč zavedati, da cilj ni zagotovitev zaščite vsakokrat, kadar posameznik v svoji izvorni državi ne more popolno in učinkovito uveljavljati jamstev, ki mu jih priznava Listina ali EKČP, ampak omejitev priznavanja statusa begunca na posameznike, ki so izpostavljeni nevarnosti hudega odrekanja ali sistematičnega kršenja njihovih najosnovnejših pravic in katerih življenje v njihovi izvorni državi je postalo neznosno.

29.

Zato bo nujno razlikovati med pojmom dejanja preganjanja in vsemi drugimi vrstami diskriminatornih ukrepov. Treba bo torej ločiti med položajem, ko posameznik trpi omejitev ali diskriminacijo pri uveljavljanju ene od svojih temeljnih pravic in emigrira zaradi osebnih razlogov ali zaradi izboljšanja življenjskih pogojev ali socialnega položaja, in položajem, ko posameznik trpi tako hudo omejitev, da zaradi nje lahko ostane brez najosnovnejših pravic, brez možnosti pridobitve zaščite njegove izvorne države.

30.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali in v kakšnem obsegu pomeni dejanje, s katerim se omejuje verska svoboda in še posebej pravica do izražanja vere, „dejanje preganjanja“ v smislu člena 9(1)(a) Direktive.

31.

Menim, da odgovor na to vprašanje zahteva najprej proučitev vprašanja, ali se lahko od posameznika zahteva, da določene vidike izvrševanja svoje vere omeji na to, kar predložitveno sodišče imenuje „jedro“. Če bi bilo namreč možno odgovoriti pritrdilno, bi to neposredno vplivalo na področje uporabe člena 9(1)(a) Direktive.

32.

Verska svoboda je v Evropski uniji določena v členu 10(1) Listine. Ta pravica je z enakim besedilom zagotovljena tudi s členom 9(1) EKČP. V skladu s členom 52(3) Listine je treba torej vsebino in obseg te svoboščine določiti ob upoštevanju sodne prakse, ki jo je v zvezi s tem razvilo Evropsko sodišče za človekove pravice. ( 12 )

33.

Le-to meni, da je verska svoboda eden od temeljev demokratične družbe. Po njegovem gre za temeljni element identitete vernikov in njihovega dojemanja življenja, ki ga cenijo ateisti, agnostiki, skeptiki ali neopredeljeni. ( 13 )

34.

Na eni strani je verska svoboda notranja, to je svoboda imeti veroizpoved, je ne imeti ali jo spremeniti. Pojem veroizpovedi se razlaga široko, saj, kot kaže člen 10(1)(b) Direktive, le-ta zajema teistična, neteistična in ateistična prepričanja. Ne nanaša se samo na tradicionalne veroizpovedi, kot sta katoliška in muslimanska, ampak tudi na sodobnejše ali manjšinske.

35.

Ta del verske svobode uživa absolutno zaščito.

36.

Na drugi strani pa verska svoboda pomeni svobodno izražanje vere. Slednje je lahko zelo različno, saj se lahko izvaja posamično ali skupinsko, zasebno ali javno, z bogoslužjem, izobraževanjem, praksami ali obredi.

37.

Svoboda izražanja vere pa ni absolutna. Z njo se ne varuje katero koli z vero ali s prepričanjem motivirano ali navdihnjeno dejanje in se ne zagotavlja vedno pravica do ravnanja na način, kot narekuje versko prepričanje. ( 14 ) Poleg tega je lahko na nacionalni ravni omejena pod pogoji, izrecno navedenimi v členih 52(1) Listine in 9(2) EKČP.

38.

Ali je v teh okoliščinah mogoče iz vere izluščiti „jedro“, ki bi ga določali nacionalni organi pod nadzorom nacionalnih sodišč in Sodišča, ki bi ga le-ta spraševala prek postopka za predhodno odločanje kot v obravnavanem primeru?

39.

Glede tega je moj odgovor jasno nikalen iz več razlogov.

40.

Prvič, menim da je tak pristop v nasprotju z besedilom členov 9 in 10 Direktive.

41.

Najprej, vsakomur je jasno, koliko je lahko tako početje – ne glede na plemenite namene tistega, ki bi to poskušal – po definiciji samovoljno. Od tod nevarnost, gotovost, da se pojavi toliko različnih razumevanj, kolikor je posameznikov. Taka relativnost opredeljevanja tako temeljnega in osebnega pojma za vsakogar ne more ustrezati cilju Direktive, da je treba najti skupni prag, s katerim bi se poistovetili vsi.

42.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v tem smislu v zgoraj navedeni sodbi Leyla Șahin proti Turčiji v zvezi z nošenjem muslimanske naglavne rute na univerzi Istanbul (Turčija) navedlo, da „v Evropi ni mogoče izluščiti enotnega razumevanja pomena vere v družbi […], smisel ali vpliv dejanj javnega izražanja verskega prepričanja pa nista enaka glede na obdobje in kontekst“. ( 15 ) Predstavljajmo si torej to po svetu in skozi čas. Veroizpoved ne pomeni samo prepričanja, ampak tudi istovetne skupine, povezane z raso ali narodnostjo. V njej se mešajo nacionalne in kulturne tradicije, razume se skrajno, konservativno ali reformistično ter zajema velik razpon verskih prepričanj, obredov, običajev, ki so za nekatere veroizpovedi prav toliko pomembni, kot so nepomembni za druge.

43.

Obredi tako lahko vključujejo slavnostna dejanja, povezana z nekaterimi fazami življenja, ter različne prakse v zvezi z njimi, vključno z gradnjo objektov za bogoslužje, uporabo obrednih formul in objektov, nošenje simbolov ter obeleževanje praznikov in dela prostih dni, kot tudi običaje, kot je spoštovanje predpisanega prehranjevanja, nošenje verskoskladnih oblačil ali prekrival. Poleg tega lahko verska praksa in izobraževanje zajemata svobodno izbiro verskih voditeljev, duhovnikov in učiteljev, svobodno izbiro sestajanja, ustanovitve seminarjev ali verskih šol, človekoljubnih institucij, pisanja, tiska ali izdajanja publikacij. ( 16 )

44.

Vsako od teh dejanj ima poseben pomen glede na nauke zadevne veroizpovedi, v okviru iste skupnosti pa glede na osebnost posameznika. Zato so po mnenju Visokega komisariata za begunce prošnje za azil na podlagi veroizpovedi najzahtevnejše. ( 17 )

45.

Vse to je torej v prid široki razlagi verske svobode, ki vključuje vse njene sestavine, ne glede na javnost ali zasebnost, kolektivnost ali posamičnost.

46.

Gotovo je prav to razlog, zaradi katerega je zakonodajalec Unije posebej poskrbel za to, da je v besedilu člena 9(1) Direktive določil, da je dejanje preganjanja materialno dejanje, ki je po naravi najbolj objektivno merilo za presojo obstoja preganjanja, poleg prizadete svoboščine, če je motiv za dejanje eden od tistih, ki so našteti v členu 10 Direktive. Če bi bilo na primer odločeno, da je „jedro“ tisto, kar sem imenoval notranja svoboščina, bi bilo preganjanje resno dejanje, s katerim bi se kršila ta svoboščina, ne bi pa bilo, če bi se sankcioniral samo zunanji izraz te svoboščine. To pa po mojem mnenju ne bi imelo nobenega smisla.

47.

Dalje, v členu 9(1)(a) Direktive se med temeljnimi človekovimi pravicami posebej obravnava samo pravice, od katerih odstopanja niso možna. Namen zakonodajalca Unije ni bil, da se z Direktivo varovane pravice še podrobneje delijo, ampak da je besedilo dovolj odprto in prilagodljivo, da lahko odraža zelo različne oblike preganjanja, ki se ves čas razvijajo. ( 18 ) S tako razlago bi se odprla vrata razlagi po analogiji z drugimi temeljnimi svoboščinami in pravicami, nastala pa bi nevarnost zoženja polja mednarodne zaščite zunaj besedila, ki ga je uporabil zakonodajalec Unije.

48.

Nazadnje, pri prošnjah za azil na podlagi veroizpovedi se lahko preprosto ugotovi, da se mešajo materialni in intelektualni elementi preganjanja, na katere se nanašata člena 9 oziroma 10 Direktive. Zato ni nobenega objektivnega razloga za uvedbo razlikovanja v zvezi s poljem verske svobode glede na to, ali se z njo izvršuje materialno dejanje preganjanja v skladu s členom 9(1)(a) Direktive ali pa pomeni razlog za to preganjanje v skladu s členom 10(1)(b) le-te.

49.

Drugič, v sodni praksi Sodišča in zlasti Evropskega sodišča za človekove pravice ni ničesar, kar bi omogočalo trditev, da je treba „jedro“ verske svobode omejiti na notranjost in na svobodo izražanja le-te zasebno ali v krogu tistih, s katerimi se deli veroizpoved, izključeno pa bi bilo javno izražanje veroizpovedi.

50.

Kot je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo v zgoraj navedeni sodbi Église métropolitaine de Bessarabie in drugi proti Moldaviji, je „izpovedovanje v besedah ali dejanjih povezano z obstojem verskih prepričanj“. ( 19 ) Izražanje vere je neločljivo povezano z vero in pomeni bistveno sestavino verske svobode, ne glede na to, ali je javno ali zasebno. Kot je navedla Evropska komisija za človekove pravice, alternativa „zasebno ali javno“ iz aktov ne pomeni nič drugega kot to, da se verniku omogoči v eni in/ali drugi obliki izražati svojo vero, in se je ne sme razlagati tako, da se to medsebojno izključuje ali da se pušča javnim organom izbiro. ( 20 )

51.

Nazadnje, tretjič, če obstaja preganjanje, izraz, na podlagi katerega si predstavljamo preganjane posameznike, bodo preganjalci našli vsak, celo najmanjši ali nepomemben razlog za to, da se zoper vernike uporabi nasilje, ki je samo po sebi zaradi značilne resnosti skupaj z resnostjo njegovih posledic v povezavi z navedenim razlogom objektivno merilo za preganjanje. To merilo je tisto, ki bo omogočilo določitev skupnega praga presoje v vseh državah članicah, ki se skuša najti z Direktivo.

52.

Zato ne bo področje verske svobode tisto, kar označuje preganjanje, ampak bo to značaj nasilja nad zadevno osebo in njegove posledice.

53.

Kot je bilo navedeno, je dejanje preganjanja opredeljeno v členu 9(1) Direktive. V skladu z navedeno določbo mora priti do dejanja ali več ukrepov „dovolj resne“ narave ali dovolj ponavljajočih, da predstavljajo „hudo kršitev“ temeljne človekove pravice. Ta pojem je torej dejansko opredeljen na podlagi objektivnega merila, to je narave in značilne resnosti dejanja ali nastalega položaja ter posledic za zadevno osebo v njeni izvorni državi. To je odločilno, ker se na podlagi tega v skladu s členom 2(c) Direktive pojasni, zakaj se prosilec za azil ne more ali noče vrniti v svojo izvorno državo.

54.

Organ, pristojen za obravnavo prošnje za azil, mora pri ugotavljanju materialnega dejanja preganjanja proučiti značaj konkretnega položaja, ki se mu izpostavlja posameznik v svoji izvorni državi, kadar izvršuje svojo temeljno pravico ali kadar krši omejitve le-te v navedeni državi.

55.

Iz zgoraj navedenih razlogov glede cilja skupnega evropskega azilnega sistema menim, da bi moralo biti zadevno dejanje še posebej resno, tako da zadevna oseba ne bi mogla več zakonito prebivati v svoji izvorni državi niti takega prebivanja prenašati.

56.

Preganjanje namreč pomeni skrajno resno dejanje, ker se z njim odkrito in neusmiljeno odreka najosnovnejše pravice človeka zaradi barve njegove kože, narodnosti, spola in spolne usmerjenosti, političnega ali verskega prepričanja. Preganjanje ne glede na obliko in poleg diskriminacije, ki jo povzroča, pomeni zanikanje človeka in se uporablja za njegovo izključitev iz družbe. V ozadju preganjanja je zamisel o prepovedi, prepovedi življenja v družbi z drugimi zaradi spola, prepovedi enakega obravnavanja zaradi osebnih prepričanj ali dostopa do zdravljenja in izobraževanja zaradi rase. Navedene prepovedi so same po sebi sankcija, sankcija tega, kar posameznik je ali kar predstavlja.

57.

Zato je preganjanje hudodelstvo zoper človečnost v smislu člena 7(1)(h) Rimskega statuta mednarodnega kazenskega sodišča ( 21 ) in v skladu s statuti mednarodnih kazenskih sodišč, če se izvaja kolektivno in sistematično zoper določeno prebivalstvo.

58.

Če se izvaja posamično in ločeno proti posamezniku, pa je dejanje preganjanja prav tako hud in nesprejemljiv poseg v človeka, zlasti v njegove najosnovnejše pravice.

59.

To izhaja tudi iz pripravljalnih dokumentov Direktive.

60.

Svet je že v Skupnem stališču 96/196/PNZ ( 22 ) opredelil pojem „preganjanje“ kot dejanja, ki predstavljajo kršitev temeljnih človekovih pravic, npr. pravico do življenja, svobode ali telesne integritete, ali ki osebi nedvomno onemogočajo, da bi še naprej živela v izvorni državi. ( 23 )

61.

Nato se je zakonodajalec Unije leta 2002 pri delu Sveta skliceval na temeljne človekove pravice, s tem da je prvotno navajal „pravico do življenja, pravico do nepodvrženosti mučenju, pravico do svobode in varnosti“, nato pa glede na pridržke nekaterih držav članic navedel pravice, od katerih odstopanja niso možna na podlagi člena 15(2) EKČP. ( 24 )

62.

Pravice iz navedene določbe so t. i. „absolutne“ ali „neodtujljive“ pravice vsakega posameznika. Omejevati jih ni mogoče niti, ko pride do izjemne splošne nevarnosti. Gre za pravico do življenja, pravico do nepodvrženosti mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, pravico do nezasužnjenosti ali nepodložništva ter pravico do tega, da ni samovoljno pridržan ali zaprt. ( 25 )

63.

Tako dejanje preganjanja samo po sebi očitno in neizpodbitno obstaja, če iz razlogov iz člena 10 Direktive človeku grozi usmrtitev, mučenje ali zapor brez kakršne koli druge oblike postopka ali ženski grozi prisilno pohabljenje spolovil ali suženjstvo. Nevarnost takega trpljenja je sama po sebi dovolj resna in nepopravljiva, nesposobnost države, da zaščiti svoje državljane pred takim nasiljem, pa zahteva mednarodno zaščito. Države članice so poleg tega zavezane, da takih posameznikov ne pošljejo v njihovo izvorno državo, za kar so odgovorne na podlagi člena 19(2) Listine in člena 21 Direktive, kot tudi na podlagi njihovih prevzetih obveznosti iz EKČP ( 26 ).

64.

Kadar se z dejanjem preganjanja krši pravica, od katere niso možna odstopanja, potem preganjanje ipso facto obstaja, če je razlog za tako kršitev verska diskriminacija.

65.

Kako pa je, kadar posameznik svojo prošnjo za azil utemeljuje s kršitvijo svobode izražanja vere, ki ni absolutna pravica iz člena 15(2) EKČP?

66.

Zdi se mi, da bi bilo treba tudi za to uporabiti enako merilo.

67.

Svoboda izražanja vere ni pravica, od katere niso možna odstopanja. Je pa temeljna pravica in mogoče bi bilo sklepati, da bi bilo treba omejitev te pravice ali poseg vanjo sankcionirati celo pri lažjem posegu.

68.

Ta omejitev pa je po naravi potrebna za ravnovesje življenja v družbi. V skladu s tem omejitev verske prakse z zakonodajo, s katero se skuša zagotavljati ravnovesje med praksami različnih verskih skupnosti v državi, ne more pomeniti „dejanja preganjanja“ niti posega v versko svobodo. Nasprotno, s tako zakonodajo se prispeva k skrbi za ohranjanje resnične verske raznolikosti ter se v pravni državi v skladu s členoma 52(1) in 9(2) EKČP zagotavlja mirno sobivanje različnih verskih prepričanj, kot naj bi bilo v demokratični družbi. ( 27 ) Zaradi te skrbi je upravičeno kazensko sankcioniranje nespoštovanja nekaterih prepovedi, pod pogojem, da so predpisane sankcije sorazmerne in da se o njih odloča ob zagotavljanju osebnih svoboščin, zlasti pravice do obrambe.

69.

Nesorazmernost, ki bo objektivni znak preganjanja, to je kršitve človekove pravice, od katere niso možna odstopanja, se bo torej pokazala v ravni ukrepov in sankcij, ki so sprejeti ali bi bili lahko sprejeti zoper zadevno osebo.

70.

Pri tem morajo organi, pristojni za obravnavo prošnje za azil, konkretno preveriti, kakšno je uveljavljano pravilo v izvorni državi in kakšna je represivna praksa, in sicer v širšem smislu in ne samo glede kazenske zakonodaje, ki se tam dejansko uporablja.

71.

Razlaga, ki jo predlagam, gre v isto smer kot tista Evropskega sodišča za človekove pravice v sklepu o nedopustnosti v zadevi Z. inT. proti Združenemu kraljestvu. ( 28 )

72.

Na navedeno zadevo je treba posebej opozoriti, ker je vprašanje, ki je bilo predloženo Evropskemu sodišču za človekove pravice, zelo blizu, če ne povsem enako tistemu, ki ga je v svoji predložitveni odločbi v obravnavani zadevi predložilo Bundesverwaltungsgericht. Poleg tega je treba izpostaviti stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, ker se – kot je bilo navedeno – verska svoboda zagotavlja z enakim besedilom v Listini in EKČP, torej bi bilo treba vsebino in obseg te svoboščine določiti ob upoštevanju sodne prakse navedenega sodišča.

73.

V navedeni zadevi je Evropsko sodišče za človekove pravice obravnavalo vprašanje, ali je država pogodbenica lahko odgovorna na podlagi člena 9 EKČP, če zavrne podelitev statusa begunca posamezniku, ki bi se mu po vrnitvi v njegovo izvorno državo odrekla pravica, da javno in svobodno živi v skladu s svojo vero. V tisti zadevi sta dva pakistanska državljana krščanske veroizpovedi trdila, da po vrnitvi v njuno izvorno državo ne bi mogla živeti kot kristjana, ne da bi tvegala sovražno obravnavanje ali ne da bi kaj ukrenila za prikritje njune veroizpovedi. Po mnenju navedenih tožečih strank se je s tem, ko se je od njiju v praksi zahtevalo, da spremenita ravnanje s prikrivanjem njune pripadnosti krščanstvu in z odrekanjem možnosti govorjenja o njuni veri in o njenem izpovedovanju drugim, sama po sebi zanikala njuna pravica do verske svobode.

74.

Evropsko sodišče za človekove pravice je njuno tožbo zavrnilo na podlagi razlikovanja med temeljnimi jamstvi iz členov od 2 do 6 EKČP in drugimi določbami EKČP.

75.

Ponovno je potrdilo, da je država pogodbenica lahko odgovorna, če posamezniku zaradi odstranitve iz države po vrnitvi v njegovo izvorno državo dejansko grozi, da bo umrl ali da bo mučen ali da bo samovoljno zaprt ali pa se mu bo odkrito odreklo sodno varstvo. Navedena sodna praksa se opira na temeljnost teh določb. Evropsko sodišče za človekove pravice pa teh „obvezujočih“ ugotovitev ni želelo samodejno uporabiti za druge določbe EKČP, saj – kot je dodalo – iz povsem praktičnih razlogov „od države pogodbenice, ki izžene, ni mogoče zahtevati, da tujca napoti izključno v državo, v kateri razmere v celoti in popolnoma ustrezajo vsem jamstvom v zvezi s pravicami in svoboščinami iz [EKČP]“.

76.

Tako ni hotelo razširiti navedene sodne prakse na člen 9 EKČP, če posamezniku grozi poseg samo v izražanje njegovega verskega prepričanja. Pojasnilo je namreč, da bi v nasprotnem primeru države pogodbenice zavezalo, „da posredno jamčijo za versko svobodo na preostalem svetu“. Odgovornost države bi lahko obstajala samo v izjemnih okoliščinah, kadar zadevna oseba „dejansko tvega očitno kršitev“ te svoboščine. Po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice pa si je težko predstavljati primer, v katerem dovolj očitna kršitev navedene svoboščine ne pomeni tudi dejanskega tveganja za to, da zadevna oseba umre, da je mučena in se z njo nečloveško in ponižujoče ravna, da celo trpi očitno odrekanje sodnega varstva ali da je samovoljno zaprta.

77.

Zato glede na navedeno menim, da je treba člen 9(1)(a) Direktive razlagati tako, da je huda kršitev verske svobode lahko „dejanje preganjanja“, če prosilec za azil zaradi izvrševanja te svoboščine ali kršitve omejitev le-te v njegovi izvorni državi dejansko tvega usmrtitev, mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen, suženjstvo ali podložništvo ali samovoljen pregon ali zapor.

78.

Navedena razlaga se mi zdi taka, da na eni strani omogoča opredelitev minimalnega skupnega praga za države članice, pod katerega se le-te ne smejo spustiti, na drugi strani pa jim v skladu s členom 3 Direktive pušča svobodo, da sprejmejo ali ohranijo ugodnejše standarde, če so ti standardi združljivi z Direktivo.

79.

Naj prenesem navedeno razlogovanje na položaj tožečih strank iz postopka v glavni stvari.

80.

V Pakistanu, kjer je sunitski islam državna vera, njeni pripadniki pa predstavljajo večino prebivalstva, je ahmadijska skupnost verska manjšina, katere člani se obravnavajo kot krivoverci. Od uveljavitve sklepa XX z dne 28. aprila 1984 sta bila člena 295 in 298-A pakistanskega kazenskega zakonika okrepljena z zakonom o bogokletju, s tem da se s smrtno kaznijo ali zaporno kaznijo kaznuje, kdor ustno ali pisno, z gestami ali vidnimi dejanji žali posvečeno ime preroka Mohameda ali z islamom povezane simbole ali kraje. Poleg tega se v skladu s členoma 298-B in 298-C navedenega zakonika vsak pripadnik ahmadijske verske skupnosti kaznuje s kaznijo zapora treh let in z denarno kaznijo, če javno izraža svojo vero, jo označuje kot islam, jo propagira, spodbuja spreobrnitve, uporablja ali prevzame oznake, opise, nazive ali pozdrave v zvezi z muslimansko vero, javno citira verze iz korana, prevzame islamske prakse kot so pogrebni obredi, ali če kakor koli žali islam.

81.

Glede na te podatke so pogoji iz členov 9 in 10 Direktive izpolnjeni. Intelektualni element dejanja preganjanja iz člena 10 Direktive je verski motiv, saj se člena 298-B in 298-C pakistanskega kazenskega zakonika med drugim jasno nanašata na ahmadijce. Materialni element pa je kazenskopravna zakonodaja, vključno s sankcijami, ki jih določa.

82.

Če pakistanski organi to zakonodajo dejansko izvajajo – kar mora na podlagi rednih poročil držav in organizacij za varstvo človekovih pravic preveriti organ, pristojen za obravnavo prošnje za azil, – ta lahko doseže raven preganjanja.

83.

Kršitev navedene zakonodaje namreč povzroči hud in nedopusten poseg v človeka.

84.

Na eni strani je prepoved, ki jo vsebuje, hud poseg v versko svobodo, saj posamezniku odreka bistveni element njegove osebnosti. Poleg tega pomeni kršitev svobode izražanja in združevanja, zagotovljene v členih 11 in 12 Listine ter členih 10 in 11 EKČP, ker se z njo z omejevanjem pravice do javnega izražanja vere vernikom odreka pravica do svobodnega združevanja in izražanja njihovega prepričanja.

85.

Na drugi strani se s sankcijami v zvezi s to prepovedjo vsakomur, ki izraža svojo vero, odrekajo najosnovnejše pravice, s tem da se mu grozi s kaznijo zapora ali celo smrtno kaznijo.

86.

V odgovor na prvo vprašanje predložitvenega sodišča zato menim, da je treba člen 9(1)(a) Direktive razlagati tako, da je huda kršitev verske svobode, ne glede na to, na kateri njen del se nanaša, lahko „dejanje preganjanja“, če prosilec za azil zaradi izvrševanja te svoboščine ali kršitve omejitev le-te v svoji izvorni državi dejansko tvega usmrtitev, mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen, suženjstvo ali podložništvo ali samovoljen pregon ali zapor.

87.

V teh okoliščinah in v skladu s členom 3 Direktive 2004/83 lahko države članice prosto sprejmejo ali ohranijo ugodnejše standarde, če so ti standardi združljivi z Direktivo.

88.

Glede na predlagani odgovor na prvo vprašanje menim, da drugega vprašanja predložitvenega sodišča ni treba obravnavati.

89.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali je v smislu člena 2(c) Direktive strah begunca pred preganjanjem utemeljen, če ta želi po vrnitvi v izvorno državo opravljati nekatere verske prakse, ki lahko pomenijo nevarnost za njegovo življenje, svobodo ali telesno integriteto, ali pa je razumno od tega posameznika pričakovati, da se odpove takim praksam.

90.

Zelo konkretno, vprašanje je, ali je to določbo mogoče razlagati tako, da strah begunca ni utemeljen, če se ta lahko izogne dejanju preganjanja v svoji izvorni državi s tem, da se odpove javnemu izražanju svoje veroizpovedi.

91.

Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, odločno nasprotujem taki razlagi.

92.

Prvič, za to razlago ni nobene podlage v besedilu Direktive, zlasti njenemu členu 4.

93.

Znano je, da mora organ, pristojen za obravnavo prošnje za azil, pri prošnji za mednarodno zaščito v skladu s členom 2(c) Direktive preveriti, ali je strah posameznika pred preganjanjem po vrnitvi v njegovo izvorno državo utemeljen. Medtem ko je občutek strahu subjektiven, pa je treba v tem primeru dokazati, da strah temelji na bolj objektivnih dejavnikih. Presoja utemeljenosti strahu torej temelji izključno na konkretni presoji tveganj, ki jim bo zadevna oseba izpostavljena po vrnitvi v njeno državo izvora.

94.

To pomeni obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito v vsakem posameznem primeru posebej v skladu z načeli, ki so določena v členu 4 Direktive.

95.

V skladu s členom 4(3)(a) je treba pri tem obravnavati vse razpoložljive informacije in vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na splošne razmere v izvorni državi prosilca, vključno z zakoni in predpisi izvorne države in načinom njihovega izvajanja.

96.

Dalje, to pomeni proučitev, kako se bo posameznik obnašal po vrnitvi v njegovo izvorno državo, zlasti kakšne dejavnosti namerava opravljati.

97.

V skladu s členom 4(2), (3) od (b) do (d) in (4) Direktive mora torej organ, pristojen za obravnavo prošnje za azil, upoštevati vse razpoložljive informacije o prosilcu za azil, med drugim v zvezi z njegovo osebnostjo, značajem, osebnim položajem, njegovim duševnim stanjem, starostjo ter preteklostjo in dejavnostmi, ki jih je ali jih ni opravljal, odkar je zapustil svojo izvorno državo.

98.

Kot je razvidno, gre za zelo konkretne informacije, na podlagi katerih se mora mogoče ugotoviti samo, ali po vrnitvi v izvorno državo obstaja utemeljen strah, da bo prosilec za azil zaradi svojih dejavnosti izpostavljen dejanju preganjanja. Nasprotno pa nič v tej določbi ne nakazuje na to, da bi bilo treba pri presoji utemeljenosti strahu poskušati najti rešitev, ki bi prosilcu za azil omogočala življenje v njegovi izvorni državi brez strahu pred nasiljem, s tem da bi se od njega zahtevalo, naj se odreče nekaterim pravicam in svoboščinam, ki so mu zagotovljene.

99.

Drugič, s tako razlago se v nasprotju s tem, kar izhaja iz uvodne izjave 10 Direktive in ustaljene sodne prakse Sodišča, ne zagotavlja spoštovanje temeljnih pravic iz Listine.

100.

Na eni strani se mi ta razlaga zdi v nasprotju z dolžnim spoštovanjem do človekovega dostojanstva iz člena 1 Listine. S tem, ko se od prosilca za azil zahteva, da prikrije, spremeni ali se odpove javnemu izražanju svoje vere, se namreč od njega zahteva, da spremeni to, kar je lahko temeljni element njegove identitete, in sicer da se na nek način odpove samemu sebi. Nihče pa nima te pravice.

101.

Na drugi strani pa je ta razlaga v nasprotju s členom 10 Listine, ker se z njo skuša zadevni osebi odreči temeljno pravico, ki mu jo zagotavlja navedena določba, razen s členom 52(1) Listine izrecno dovoljenih primerov.

102.

Poleg tega bi lahko organ, pristojen za obravnavo prošnje za azil, s tako razlago še poslabšal položaj v zvezi s kršitvami temeljnih pravic, ki jih prosilec že trpi v svoji izvorni državi. Nazadnje, zaradi nje bi lahko bil delno odgovoren za nasilje, ki ga ta trpi kot žrtev zatiranja.

103.

Tretjič, od prosilca za azil ni mogoče razumno pričakovati, da bi se izognil preganjanju z odrekanjem izražanja svoje vere ali s prikrivanjem katerega koli drugega elementa svoje identitete, ne da bi bile ogrožene pravice, ki se jih skuša z Direktivo varovati, in cilji, ki se jih skuša z njo uresničiti. ( 29 )

104.

Preganjanje namreč ne preneha biti preganjanje zato, ker se lahko posameznik po vrnitvi v svojo izvorno državo obnaša zadržano in neopazno pri izvrševanju svojih pravic in svoboščin, s tem da prikrije svojo spolno usmerjenost in svoja politična prepričanja, tako da se v javnosti zakrije ali se odpove verski praksi. ( 30 ) Če bi bilo tako, bi Direktiva preprosto ostala brez polnega učinka, ker ne bi omogočala zaščite posameznikov, ki se zaradi tega, ker so se odločili za izvrševanje svojih pravic in svoboščin v svoji izvorni državi, izpostavljajo dejanjem preganjanja. V zadevi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, bi bile s tem ogrožene pravice, ki se z Direktivo zagotavljajo Y in Z in s katerimi je upravičeno utemeljena njuna prošnja, to je pravica do javnega izražanja njune vere brez strahu pred preganjanjem.

105.

Četrtič, na tem področju nič ne more temeljiti na racionalnih dejavnikih. Kot je Sodišče razsodilo v sodbi Salahadin Abdulla in drugi ( 31 ), mora biti presoja tveganja vedno opravljena previdno in skrbno, saj so od nje odvisne osebna celovitost in svoboščine posameznikov, ki sta vprašanji s področja temeljnih vrednot Unije ( 32 ). Pričakovanje, da se bo prosilec za azil obnašal razumno, medtem ko živi v negotovosti in strahu pred nasiljem ali zaporom, pa ne omogoča pravilnega razumevanja tveganja, ki mu bo posameznik izpostavljen. Gre za tvegano stavo, pravica do azila pa ne more temeljiti na takemu predvidevanju. Poleg tega menim, da bi se s tem izkazovalo pomanjkanje skrbnosti. Ne glede na prizadevanja zadevne osebe glede načina življenja v javnosti bi v svoji izvorni državi še vedno ostala krivoverka, oporečnica ali homoseksualka. Ve pa se, da so v nekaterih državah vse, celo najmanj pomembne dejavnosti, lahko izgovor za vsakovrstno nasilje.

106.

Glede na navedeno torej menim, da je treba člen 2(c) Direktive razlagati tako, da utemeljen strah pred preganjanjem obstaja, če bo prosilec za azil po vrnitvi v izvorno državo opravljal nekatere verske prakse, zaradi katerih se bo izpostavil nevarnosti preganjanja. V takih okoliščinah in zaradi zagotovitve spoštovanja temeljnih pravic iz Listine menim, da organ, pristojen za obravnavo prošnje za azil, od prosilca ne more razumno pričakovati, da se odpove takim praksam, zlasti izražanju svoje vere.

107.

Na podlagi zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj Bundesverwaltungsgerichtu odgovori: