Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 5. septembra 2012 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Bundesverwaltungsgericht – Nemčija) – Bundesrepublik Deutschland proti Y (C-71/11), Z (C-99/11)

(Združeni zadevi C-71/11 in C-99/11) (1)

(Direktiva 2004/83/ES - Minimalni standardi glede pogojev priznanja statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite - Člen 2(c) - Status „begunca“ - Člen 9(1) - Pojem „dejanja preganjanja“ - Člen 10(1)(b) - Veroizpoved kot razlog za preganjanje - Povezava med tem razlogom za preganjanje in dejanji preganjanja - Pakistanska državljana, pripadnika ahmadijske verske skupnosti - Dejanja pakistanskih organov, s katerimi se prepoveduje izpovedovanje vere v javnosti - Dejanja, ki so dovolj resna, da je lahko posameznika utemeljeno strah preganjanja zaradi veroizpovedi - Posamična presoja dejstev in okoliščin - Člen 4)

(2012/C 331/08)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Bundesverwaltungsgericht

Stranke v postopku v glavni stvari

Pritožnica: Bundesrepublik Deutschland

Drugi stranki v postopku: Y (C-71/11), Z (C-99/11)

Ob udeležbi: Vertreter des Bundesinteresses beim Bundesverwaltungsgericht, Bundesbeauftragter für Asylangelegenheiten beim Bundesamt für Migration und Flüchtlinge

Predmet

Predloga za sprejetje predhodne odločbe - Bundesverwaltungsgericht – Razlaga členov 2(c) in 9(1)(a) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 96) – Pogoji, da se oseba obravnava kot begunec – Zadostna resnost dejanja preganjanja – Dejanja pakistanskih organov za omejevanje dejavnosti ahmadijske verske skupnosti

Izrek

Člen 9(1)(a) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite je treba razlagati tako, da:

—	ni vsak poseg v pravico do verske svobode, ki pomeni kršitev člena 10(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, „dejanje preganjanja“ v smislu navedene določbe te direktive;

—	je lahko obstoj dejanja preganjanja posledica posega v zunanji izraz navedene svobode in

—

morajo pristojni organi za presojo, ali je poseg v pravico do verske svobode, ki pomeni kršitev člena 10(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, lahko „dejanje preganjanja“, ob upoštevanju osebnih okoliščin zadevne osebe preveriti, ali ji zaradi uresničevanja te svobode v izvorni državi resno grozi preganjanje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje s strani enega od subjektov iz člena 6 Direktive 2004/83.

Člen 2(c) Direktive 2004/83 je treba razlagati tako, da je strah prosilca pred preganjanjem utemeljen, če pristojni organi ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin menijo, da je razumno pričakovati, da bo po vrnitvi v izvorno državo opravljal verska dejanja, zaradi katerih mu bo resno grozilo preganjanje. Navedeni organi pri posamični obravnavi prošnje za priznanje statusa begunca od prosilca ne morejo utemeljeno pričakovati, da se bo tem verskim dejanjem odpovedal.

(1) UL C 130, 30.4.2011

UL C 173, 11.6.2011.