—

Razlogom za razglasitev ničnosti, navedenim v tožbi, naj se ugodi,

—

člen 1(1) Odločbe Komisije C(2009) 8107 konč. z dne 28. oktobra 2009 o davčni amortizaciji finančnega dobrega imena (goodwill) za prevzem obsežnih deležev v tujih družbah (državna pomoč št. C 45/2007 (prej NN 51/2007, prej CP 9/2007)) naj se razglasi za ničen v delu, v katerem je razglašeno, da člen 12(5) prečiščenega besedila zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (TRLIS) vsebuje elemente državne pomoči,

—

podredno, člen 4 naj se razglasi za ničen v delu, v katerem je določeno, da odredba vračila pomoči velja za posle, sklenjene preden je bila končna odločba, ki je predmet te tožbe, objavljena v Uradnem listu Evropske unije, in

—

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

1.

Kršitev člena 107(1) PDEU, ker izpodbijana odločba šteje, da je ukrep v tej zadevi državna pomoč. V zvezi s tem je treba potrditi, da Komisija ni dokazala, da daje zadevni davčni ukrep prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“, kot zahteva člen 107(1) PDEU. Komisija zgolj domneva, da je ta davčni ukrep selektiven, ker se uporablja samo za pridobitev deležev v tujih družbah in ne za pridobitev deležev v domačih družbah. Tožeča stranka meni, da je to razlogovanje napačno in se vrti v krogu. Dejstvo, da uporaba zadevnega ukrepa – kot katere koli druge davčne določbe – temelji na izpolnjevanju nekaterih objektivnih pogojev, še ne pomeni, da je ta ukrep selektiven de iure ali de facto. Zaradi samodejnosti razlogovanja, ki ga uporablja Komisija, bi lahko vse davčne določbe šteli za selektivne prima facie.

Poleg tega tako pravna analiza ukrepa kot tudi statistični podatki, ki jih je predložila Kraljevina Španija, dokazujejo, da je član 12(5) TRLIS splošen ukrep, na voljo de iure in de facto vsem družbam, ki so zavezanke za španski davek od dohodkov pravnih oseb, ne glede na njihovo velikost, njihovo vrsto, njihov sektor ali njihov izvor.

Po drugi strani je namen prima facie različnega obravnavanja člena 12(5) TRLIS, ki sicer še zdaleč ne pomeni selektivne ugodnosti, davčno izenačiti vse pridobitve delnic, ne glede na to, ali so domače ali tuje, ker je glede na to, da čezmejne združitve niso mogoče, amortizacijo dobrega imena mogoče izvesti samo na nacionalni ravni, za kar pa dejansko obstajajo davčne določbe, ki to dovoljujejo, člen 12(5) TRLIS pa zgolj razširja to možnost na pridobitev deležev tujih družb.

Podredno, odločba Komisije je nesorazmerna, saj bi morala vsaj tiste primere, v katerih pride do prevzema nadzora nad tujimi družbami, izenačiti s primeri združitev na nacionalni ravni in bi bili ti primeri torej utemeljeni z sistematiko in logiko španskega sistema.

2.

Kršitev člena 107(1) PDEU zaradi napačne uporabe prava pri identifikaciji upravičenca ukrepa.

Komisija bi morala podredno, čeprav je menila, da člen 12(5) TRLIS vsebuje elemente državne pomoči, izvesti izčrpno ekonomsko analizo, da bi določila upravičence v sistemu pomoči. Tožeča stranka meni, da so v vsakem primeru upravičenci do pomoči (v obliki višje cene za nakup deležev) prodajalci deležev in ne – kot trdi Komisija – španska podjetja, ki so uporabila ta ukrep.

3.

Nazadnje tožeča stranka navaja kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj v zvezi s časovno uporabo odredbe za vračilo pomoči.