12.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 80/11

—

ugotovi, da Zvezna republika Nemčija ni izpolnila obveznosti iz člena 63 PDEU in člena 40 Sporazuma EGP s tem, da je ohranila predpise, na podlagi katerih so dividende, izplačane omejeno davčno zavezanim pokojninskim skladom, in obresti, izplačane takim pokojninskim skladom in omejeno davčno zavezanim pokojninskim blagajnam, davčno slabše obravnavane kot dividende oziroma obresti, izplačane neomejeno davčno zavezanim pokojninskim blagajnam oziroma neomejeno davčno zavezanim pokojninskim skladom;

—

Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov.

Pri obdavčitvi obresti, ki jih prejmejo pokojninske blagajne, se ne plača davka na dobiček iz kapitala in tudi ne davka od dobička pravnih oseb, če je prejemnik obresti domača davka oproščena pokojninska blagajna. Tako odpade kakršna koli obdavčitev zadevnih prejemkov. Za tuje pokojninske blagajne pa ni predvidena nobena ustrezna oprostitev plačila davka na dobiček iz kapitala, tako da ga je treba vsekakor plačati, in sicer v višini 25 % bruto zneska skupaj s solidarnostnim prispevkom.

Pri obdavčitvi dividend, ki so jih prejeli pokojninski skladi, so lahko domači pokojninski skladi davek na dobiček iz kapitala vključili v postopek za odmero davka. Po eni strani je bila posledica tega, da je bilo mogoče izdatke podjetja odšteti od davka. Po drugi strani je to povzročilo, da se je davek na dobiček iz kapitala vračunal v splošni davčni dolg, tako da se je uporabila splošna stopnja davka od dobička pravnih oseb v višini 15 %. Tuji pokojninski skladi pa niso mogli prejeti nobenih takih prilagoditev: zanje je sporna ureditev v vsakem pogledu izključevala odbitek izdatkov podjetja, vključno s tistimi, ki so neposredno povezani s prejemki, doseženimi na domačem ozemlju.

Nazadnje, kar zadeva obdavčitev obresti, ki so jih prejeli pokojninski skladi, je pravna podlaga v bistvu podobna pravni podlagi, ki obstaja, kadar pokojninski skladi prejmejo dividende: tako kot v primeru dividend so torej tuji pokojninski skladi tako glede odbitka izdatkov podjetja kot tudi glede davčne stopnje v slabše obravnavani.

Po mnenju Komisije je to slabše obravnavanje tujih pokojninskih blagajn oziroma pokojninskih skladov nezdružljivo s prostim pretokom kapitala. V nobenem primeru naj zadevno razlikovanje ne bi bilo objektivno upravičeno.

Člen 63 PDEU naj bi prepovedoval vse ukrepe, s katerimi bi bil čezmejni pretok kapitala v primerjavi z domačim pretokom kapitala slabše obravnavan. V zvezi s tem člena 65(1)(a) PDEU ni mogoče razumeti tako, da je vsaka davčna ureditev, v skladu s katero se davčne zavezance razlikuje glede na njihovo prebivališče ali glede na kraj, v katerem je naložen njihov kapital, brez nadaljnjega združljiva s Pogodbo. Omejena naj bi bila s členom 65(3) PDEU, na podlagi katerega nacionalni ukrepi, navedeni v členu 63(1), ne smejo biti sredstvo samovoljne diskriminacije ali prikritega omejevanja prostega pretoka kapitala in plačil v smislu člena 63. Taka razlikovanja naj bi bila združljiva s pravom EU le, če se uporabljajo za položaje, ki niso objektivno primerljivi, ali kadar so utemeljeni z nujnimi razlogi v splošnem interesu. Taka utemeljitev naj bi veljala samo, če ureditev ne presega tistega, kar je potrebno za dosego z njo zasledovanega cilja.

V zvezi z vprašanjem odbitka izdatkov podjetja želi Komisija opozoriti na to, da morajo države članice tudi glede pri viru odtegnjenega davka spoštovati v Pogodbi določene prepovedi diskriminacije. V zvezi s tem naj se država vira ne bi mogla sklicevati na enostranske ureditve v drugi državi članici, da bi se s tem izognila svojim obveznostim. Nemčija naj ne bi navedla, da je bilo z drugimi državami članicami dogovorjeno, da so slednje odbile izdatke podjetja namesto Nemčije. Tudi če bi tak dogovor obstajal, pogosto ne bi privedel do cilja, na primer če so zadevni prejemki v drugi državi oproščeni davka ali če davčni zavezanec v celoti gledano nima dobička. Poleg tega naj v primeru metode odbitka odbitek izdatkov podjetja v državi sedeža ne bi mogel nadomestiti odbitka v državi vira. Kajti v obravnavanem primeru načeloma obe državi obdavčujeta isti dohodek. Torej naj bi bila obdavčitev, ki ne obsega bruto dohodkov, ampak neto prejemke, zagotovljena le, kadar obe državi uporabita svoje predpise o odbitku izdatkov podjetja. Tako odbitek s strani države vira ne vodi do dvojnega obdavčevanja, ampak le zagotavlja enako obravnavanje s primerjavi s popolnoma notranjimi položaji.