|
6.11.2010 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 301/18 |
Pritožba, ki jo je Grain Millers, Inc. vložila 15. septembra 2010 zoper sodbo Sodišča (sedmi senat) z dne 9. julija 2010 v zadevi T-430/08: Grain Millers, Inc. proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), Grain Millers GmbH & Co. KG
(Zadeva C-447/10 P)
()
2010/C 301/26
Jezik postopka: angleščina
Stranke
Pritožnica: Grain Millers, Inc. (zastopnika: L.-E. Ström, K. Martinsson, odvetnika)
Drugi stranki v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), Grain Millers GmbH & Co. KG
Predlog
Pritožnica Sodišču predlaga, naj:
|
— |
Grain Millers, Inc. predlaga, da se sodba Splošnega sodišča Evropske unije (sedmi senat) v zadevi T-430/08, z dne 9. julija 2010 s katero je bila potrjena odločba drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 23. julija 2008 (zadeva R 478/2007-2) v zvezi s postopkom z ugovorom med Grain Millers GmbH & Co. KG in Grain Millers, Inc v celoti razveljavi in UUNT naloži plačilo stroškov postopka pred Sodiščem in Splošnim sodiščem in da se toženima strankama naloži plačilo stroškov postopka pred Odborom za pritožbe UUNT in Oddelkom za ugovore UUNT. |
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Ta zadeva se nanaša na vprašanje ali je družba Grain Millers GmbH & KG predložila dovolj dokazov glede uporabe znaka GRAIN MILLERS za izpolnitev pogojev iz člena 8(4) Uredbe (1) tako, da ta znak preprečuje ugoditev prijavi znamke Skupnosti št.003650256 GRAIN MILLERS, ki jo je vložila pritožnica.
Splošno sodišče je prej v združenih zadevah Alberto Jorge Moreira da Fonsecal proti UUNT (General Optica), od T-318/06 do T-321/06, točke 33, 34 in 35, 24. marca 2009 podalo razlago namena pogoja „ki je več kot zgolj lokalnega pomena“ iz člena 8(4) Uredbe, in sicer da se omeji možnost uveljavljanja prejšnjega znaka zoper registracijo na tiste znake, ki so zares pomembni pri čemer je treba to presojati ne samo z vidika geografske dimenzije temveč tudi z vidika ekonomske dimenzije znakovega pomena, ki se presoja glede na čas v katerem je izpolnjeval svojo funkcijo v gospodarskem prometu in stopnjo njegove uporabe. Vendar pa v izpodbijani sodbi Splošno sodišče ni sprejelo tega pristopa in nič ne kaže na to, da je Splošno sodišče vedelo za načela iz te zadeve.
Pritožnica navaja, da je Splošno sodišče napačno odločilo, da člen 8(4) Uredbe ne zahteva dokazila o resni in dejanski uporabi znaka v utemeljitev ugovora, kot je to razvidno iz člena 43(2) Uredbe.
Splošno sodišče je ravnalo napačno, ko je odstopilo od sodne prakse glede presoje dokazov in potrebnega dokaznega standarda.
(1) Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti
UL L 11, str. 1.