Pritožba, ki jo je Freixenet, SA vložila 8. julija 2010 zoper sodbo Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 27. aprila 2010 v zadevi T-109/08, Freixenet proti UUNT

(Zadeva C-344/10 P)

()

2010/C 274/12

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Pritožnica: Freixenet, SA (zastopniki: F. de Visscher, E. Cornu in D. Moreau, odvetniki)

Druga stranka v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Predlogi

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja tri pritožbene razloge.

V prvem pritožbenem razlogu navaja, v bistvu, kršitev pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja, člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter členov 73, drugi stavek, in 38(3) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (1) (postala člena 75, drugi stavek, in 37(3) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (2)).

Prvi del tega pritožbenega razloga se nanaša na nespoštovanje pravila o kontradiktornosti. Po mnenju pritožnice je v nasprotju s tem, kar je presodilo Splošno sodišče v izpodbijani sodbi, odbor za pritožbe UUNT v odločbi, ki je bila predložena Splošnemu sodišču, opravil novo presojo razlikovalnega učinka znamke pritožnice, ne da bi bilo ob tem pritožnici omogočeno podati pripombe glede tega novega pristopa. V zvezi s tem naj bi bila utemeljitev, ki jo je glede odločbe prvega odbora za pritožbe podalo Splošno sodišče, nepravilna in nezadostna glede na načelo postopkovne pravičnosti in glede na dolžnost spoštovanja pravice do obrambe. V izpodbijani sodbi naj bi bila pravica do obrambe in načelo postopkovne pravičnosti kršena tudi s tem, da je bilo razsojeno, da ima Urad pravico pritožnico obvestiti o elementih dejanskega stanja in ji ob tem navesti, da namerava svojo zavrnilno odločbo utemeljiti s temi elementi, nato pa – potem ko je prejel pisne pripombe pritožnice glede teh elementov – sprejeti odločitev, da vsaj dela teh elementov ne uporabi, in svojo odločbo utemeljiti s presojo, ki je glede elementov dejanskega stanja in konceptualno drugačna, ne da bi ob tem dal pritožnici možnost predložiti pripombe.

V drugem delu pritožbenega razloga pritožnica navaja, v glavnem, da je Splošno sodišče kršilo zahtevo po obrazložitvi, saj v sodbi ne bi smelo biti ugotovljeno, da je odločba prvega odbora za pritožbe, v kateri ni naveden noben dokaz, ki to odločbo utemeljuje, dovolj obrazložena glede uporabe člena 7(1)(b), niti ne bi smelo biti razsojeno, da bi bilo navajanje dokazov nepotrebno, ker se je prvi odbor za pritožbe oprl na „sklepanje na podlagi praktičnih izkušenj“. Poleg tega naj bi negotovost glede dejanskega stanja in dokazov, na katerih naj bi temeljila odločitev Urada in Splošnega sodišča, pomenila kršitev pravice do obrambe in obveznosti obrazložitve iz člena 73 zgoraj navedene Uredbe št. 40/94.

V drugem pritožbenem razlogu pritožnica navaja, da je Splošno sodišče kršilo člen 7(1)(b) navedene Uredbe št. 40/94. Čeprav je z dokazi utemeljila, da je prijavljena znamka sestavljena iz kombinacije zelo značilnih elementov, ki jo precej razlikujejo od drugih oznak na trgu, naj bi Splošno sodišče sprejelo le nedoločno in splošno zanikanje Urada, da bi s tem odreklo prijavljeni znamki razlikovalni učinek. Splošno sodišče naj bi presojalo razlikovalni učinek znamke bolj strogo, kot pa presoja bolj tradicionalne znamke. V sodbi naj bi bilo zato kršeno pravilo, da je treba glede razlikovalnega učinka znamke opraviti konkretno presojo. Po drugi strani naj bi Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da velika večina potrošnikov izvirnega videza znamke ne zazna kot nekaj, kar je uporabno za določitev porekla zadevnega penečega vina, temveč pri tem rajši uporabi etiketo, zavrnilo varstvo za obliko embalaže proizvoda, čeprav je ta možnost izrecno določena v členu 4 navedene uredbe.

V tretjem pritožbenem razlogu pritožnica navaja, da je Splošno sodišče kršilo člen 7(3) Uredbe št. 40/94, ker je bila s sodbo določena zahteva, da bi prijavljena znamka morala z uporabo pridobiti razlikovalni učinek v vsaki od držav članic Unije. Splošno sodišče naj bi namreč s tem, da ni priznalo, da je bil glede velikega dela zainteresirane javnosti razlikovalni učinek pridobljen z uporabo, medtem ko pa je ugotovilo, da je znamka pritožnice ta razlikovalni učinek dosegla vsaj v Španiji, postavilo pravilo, ki je glede na navedeno uredbo pretirano in netočno.

(1)  UL 1994, L 11, str. 1.

(2)  UL L 78, str.1.