Zadeva C-556/10

Evropska komisija

proti

Zvezni republiki Nemčiji

„Neizpolnitev obveznosti države — Prevoz — Razvoj železnic Skupnosti — Direktiva 91/440/EGS — Člen 6(3) in Priloga II — Direktiva 2001/14/ES — Člena 4(2) in 14(2) — Upravljavec infrastrukture — Organizacijska neodvisnost in neodvisnost pri odločanju — Holdinška struktura — Direktiva 2001/14 — Člena 7(3) in 8(1) — Določitev uporabnin na podlagi neposrednih stroškov — Zaračunavanje — Neposredni stroški — Skupni stroški — Direktiva 2001/14 — Člen 6(2) — Neobstoj ukrepov za spodbujanje znižanja stroškov — Direktiva 91/440 — Člen 10(7) — Direktiva 2001/14 — Člen 30(4) — Regulatorni organ — Pristojnosti“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 28. februarja 2013

1. Promet – Skupna politika – Razvoj železnic Skupnosti – Nacionalni upravljavec železniške infrastrukture – Neodvisnost – Merila presoje, našteta v delovnem dokumentu Komisije – Zavezujoč pravni učinek – Neobstoj – Obveznost prenosa – Neobstoj

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/14; Direktiva Sveta 91/440)

2. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Dokaz neizpolnitve obveznosti – Dokazno breme Komisije – Predložitev elementov, ki dokazujejo neizpolnitev obveznosti – Domneve – Nedopustnost

   (člen 258 PDEU)

3. Promet – Železniški promet – Direktiva 2001/14 – Dodeljevanje železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitev uporabnin – Naložitev uporabnin za uporabo železniške infrastrukture – Obveznosti držav članic – Obseg – Določitev uporabnine za uporabo železniške infrastrukture – Izključitev – Pristojnost upravljavca infrastrukture

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/14, členi 4(1), 7(3) in 8(1))

4. Promet – Železniški promet – Direktiva 2001/14 – Dodeljevanje železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitev uporabnin – Naložitev uporabnin za uporabo železniške infrastrukture – Obveznosti držav članic – Vzpostavitev mehanizmov za spodbujanje zniževanja stroškov zagotavljanja infrastrukture in višine uporabnin za dostop – Obveznost določitve ločenih ukrepov – Neobstoj

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/14, členi 6(2) in (3), 7(3) in 8(1))

5. Promet – Skupna politika – Razvoj železnic Skupnosti – Obveznosti držav članic – Določitev regulatornega organa za železniški trg – Pristojnosti – Obveznost določitve pravice do ukrepanja, ne da bi bila podana konkretna pritožba ali sum kršitve – Neobstoj

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/14, člen 30(4); Direktiva Sveta 91/440, člen 10(7))

1.  Dokument Komisije, v katerem so našteta merila, na podlagi katerih je ta presojala neodvisnost nacionalnega upravljavca železniške infrastrukture, kot to zahteva Direktiva 2001/14 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture, in ukrepe, sprejete za zagotovitev te neodvisnosti, in ki ni bil nikoli objavljen v Uradnem listu Evropske unije ter je bil objavljen tri leta po poteku roka za prenos navedene direktive in ni bil vključen v noben zakonodajni akt, nima zavezujočega pravnega učinka.

   Zato državi članici ni mogoče očitati, da teh meril ni vključila v določbe zakonskih predpisov, s katerimi sta bili v nacionalni pravni red preneseni Direktiva 91/440 o razvoju železnic Skupnosti in Direktiva 2001/14. V teh okoliščinah zgolj to, da merila niso bila prenesena v nacionalno pravo, ne pomeni, da nacionalni upravljavec železniške infrastrukture pri sprejemanju odločitev ni neodvisen od podjetja, v katero je vključen in ki kot holding nadzoruje tudi prevoznike v železniškem prometu.

   (Glej točke 35, 58, 62 in 65.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 66.)

3.  Glede ureditve zaračunavanja uporabnin člen 4(1) Direktive 2001/14 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture določa razdelitev pristojnosti med državo članico in upravljavcem infrastrukture. Države članice namreč izdelajo okvir za zaračunavanje uporabnin, medtem ko obračunavanje in pobiranje uporabnin izvaja upravljavec infrastrukture. Vendar lahko država naloži pribitke za skupno pokrivanje stroškov upravljavca infrastrukture, če jih trg prenese in če to ne izključuje uporabe infrastrukture s strani tistih tržnih delov, ki lahko plačajo vsaj stroške, nastale neposredno zaradi izvajanja železniških prevoznih storitev, in stopnjo donosnosti naložbe. V zvezi s tem ima zaradi upoštevanja ciljev, ki se uresničujejo z Direktivo 2001/14, uporabnina za infrastrukturo najnižjo raven, ki ustreza stroškom, nastalim neposredno pri izvajanju storitve, določene v členu 7(3) te direktive, in najvišjo raven, ki izhaja iz skupnih stroškov upravljavca infrastrukture, kot to določa člen 8(1) te direktive. Načel neposrednih stroškov in skupnih stroškov ni mogoče zamenjati. Ureditev iz člena 8(1) je mogoče uporabiti le, če trg to prenese, in treba je opraviti tržno študijo, da se preveri, ali je tako.

   Zato iz navedenega izhaja, da to, da država članica v svoji zakonodaji ni navedla določno, ali je treba uporabiti načelo neposrednih stroškov ali načelo skupnih stroškov, temveč njena zakonodaja omogoča celotno kritje nastalih stroškov in upravljavcu infrastrukture dopušča razlikovanje med storitvami medkrajevnega prevoza potnikov, lokalnega prevoza potnikov in prevoza blaga ter razlikovanje glede na segmente na notranjem trgu teh prevoznih storitev, ne pomeni, da ta država članica ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi Direktive 2001/14. Direktiva 2001/14 pa državam članicam ne nalaga določitve podrobnejših pravil za zaračunavanje uporabnin.

   (Glej točke 84, 85, 87 in 88.)

4.  Iz člena 6(2) in (3) Direktive 2001/14 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture izhaja, da lahko države članice ukrepe za spodbujanje zniževanja stroškov zagotavljanja infrastrukture in višine uporabnin za dostop določijo v okviru večletne pogodbe ali s predpisi. Vendar ni nikjer določeno, da morajo biti ti ukrepi sprejeti ločeno.

   Poleg tega ukrepi za spodbujanje znižanja stroškov zagotavljanja infrastrukture lahko le povzročijo znižanje uporabnin za dostop ne glede na to, ali so določeni na podlagi člena 7(3) Direktive 2001/14 ali na podlagi člena 8(1) te direktive.

   (Glej točke 101, 107 in 110.)

5.  Naloga regulatornega organa iz člena 30(4) Direktive 2001/14 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture je, da v okviru dodeljevanja zmogljivosti in zaračunavanja uporabnin nadzoruje in zagotavlja enakopraven dostop do železniške infrastrukture. Zato možnost tega organa, da pridobi informacije, izhaja iz člena 30(2) Direktive 2001/14, ki določa, da ima prosilec pravico vložiti pravno sredstvo pri tem organu, če meni, da je bil nepravično obravnavan, diskriminiran ali kako drugače oškodovan. Zato niti navedeni člen 30(4) niti člen 10(7) Direktive 91/440 o razvoju železnic Skupnosti ne zahtevata, da ima regulatorni organ pristojnosti, ki mu omogočajo, da pridobi informacije, ne da bi bila podana pritožba ali sum, da sta bili navedeni direktivi kršeni, in da naloži sankcije za te morebitne kršitve. Tako državi članici ni mogoče očitati, da v nacionalni zakonodaji ni določila takih ukrepov.

   (Glej točke 120, 124, 126 in 128.)