1. Državljanstvo Evropske unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Pravica do izstopa in vstopa – Področje uporabe
(člena 20 PDEU in 21 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 4(1))
2. Državljanstvo Evropske unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Omejitev pravice do vstopa in prebivanja zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja – Splošna načela – Neposredni učinek
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 27)
3. Državljanstvo Evropske unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Omejitev pravice do vstopa in prebivanja zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja – Obseg
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 27)
4. Državljanstvo Evropske unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Omejitev pravice do vstopa in prebivanja zaradi javnega reda ali javne varnosti
(člen 21 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 27)
5. Državljanstvo Evropske unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Omejitev pravice do vstopa in prebivanja zaradi javnega reda ali javne varnosti
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 27(1) in (2))
1. Oseba, ki ima državljanstvo države članice, ima v skladu s členom 20 PDEU status državljana Unije in torej lahko, tudi proti svoji državi članici izvora, uveljavlja pravice, ki so povezane s tem statusom, predvsem pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, kot je podeljena s členom 21 PDEU. Pravica do prostega gibanja vključuje tako pravico, da državljani Evropske unije vstopajo v drugo državo članico, kot je njihova država članica izvora, kot tudi soodnosno pravico slednjo zapustiti. Temeljnim svoboščinam, zagotovljenim s to pogodbo, bi bila odvzeta vsebina, če bi država članica izvora lahko brez tehtne utemeljitve prepovedala svojim državljanom zapustiti svoje ozemlje zaradi vstopa na ozemlje druge države članice.
Ker člen 4(1) Direktive 2004/38 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic izrecno določa, da imajo vsi državljani Unije z veljavno osebno izkaznico ali potnim listom pravico, da zapustijo ozemlje države članice zaradi potovanja v drugo državo članico, se torej položaj, v katerem je oseba, ki namerava potovati z ozemlja države, katere državljan je, na ozemlje druge države članice, navezuje na pravico do prostega gibanja in prebivanja državljanov Unije v državah članicah.
(Glej točke od 24 do 27.)
2. Dejstvo, da nacionalni zakon za prenos Direktive 2004/38 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ne velja za državljane zadevne države članice, ne sme ovirati nacionalnega sodišča pri zagotavljanju polnega učinka upoštevnih določb prava Unije in natančneje člena 27 navedene direktive. Sodišče, ki mu je zadeva predložena v odločanje, mora zato po potrebi odločiti, da ne bo uporabilo določbe nacionalne zakonodaje, ki ni skladna s pravom Unije, in tako zlasti razveljaviti posamično upravno odločbo, sprejeto na podlagi take določbe. Poleg tega se lahko posameznik sklicuje na določbe tega člena, ki so brezpogojne in dovolj natančne, proti državi članici, katere državljan je.
(Glej točki 31 in 32.)
3. Čeprav lahko države članice prosto določajo zahteve javnega reda in javne varnosti v skladu s svojimi nacionalnimi potrebami, ki so lahko različne glede na državo članico in glede na obdobje, je treba te zahteve, v okviru Unije in predvsem kot utemeljitev za odstopanje od temeljnega načela prostega gibanja oseb, razlagati ozko, tako da njihovega obsega ne more enostransko določiti vsaka od držav članic brez nadzora institucij Unije.
(Glej točko 34.)
4. Pravo Unije ne nasprotuje zakonski določbi države članice, ki omogoča upravnemu organu, da prepove državljanu te države, da jo zapusti zaradi davčnega dolga družbe, katere eden od poslovodij je, vendar pod dvojnim pogojem, da je cilj zadevnega ukrepa odziv na – v nekaterih izrednih okoliščinah, ki lahko izhajajo zlasti iz vrste ali pomena tega dolga – resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe, in da zastavljeni cilj ni zgolj ekonomski. Nacionalno sodišče mora preveriti, ali je ta dvojni pogoj izpolnjen.
Po eni strani načeloma ni izključeno, da lahko neizterjava davčnih terjatev spada med zahteve javnega reda. Po drugi strani, ker je namen izterjave javnih terjatev, zlasti davkov, zagotovitev financiranja intervencij zadevne države članice glede na odločitve, ki so zlasti izraz njene splošne gospodarske in socialne politike, se za ukrepe, ki jih sprejmejo javni organi, da bi zagotovili to izterjavo, načeloma ne more šteti, da so bili sprejeti izključno iz ekonomskih ciljev v smislu določb člena 27(1) Direktive 2004/38 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.
(Glej točke 37, 38 in 40 ter točko 1 izreka.)
5. Čeprav bi bil ukrep prepovedi zapustitve ozemlja sprejet pod pogoji, določenimi v členu 27(1) Direktive 2004/38 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, pogoji, ki so določeni v odstavku 2 tega člena, nasprotujejo takemu ukrepu, če temelji izključno na obstoju davčnega dolga družbe, katere eden od poslovodij je zadevna stranka, in samo zaradi te lastnosti, brez posebne presoje osebnega obnašanja zadevne osebe in brez omembe, da bi ta kakor koli predstavljala grožnjo za javni red, in če prepoved zapustitve ozemlja ni primerna za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja in gre prek tega, kar je potrebno za izpolnitev tega cilja. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali gre za tak primer v zadevi, ki mu je predložena v odločanje.
(Glej točko 49 in točko 2 izreka.)