1. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Pravica državljanov Unije do stalnega prebivanja
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člena 7(1) in 16(1))
2. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Pogoji za pravico do prebivanja na podlagi prava Unije
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 37)
3. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Pravica državljanov Unije do stalnega prebivanja
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člena 7(1) in 16(1))
1. Člen 16(1) Direktive 2004/38 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic je treba razlagati tako, da državljana Unije, ki je v državi članici gostiteljici prebival več kot pet let samo na podlagi nacionalnega prava te države, ni mogoče obravnavati tako, kot da je pridobil pravico do stalnega prebivališča v skladu s to določbo, če med tem prebivanjem ni izpolnjeval pogojev iz člena 7(1) iste direktive.
Pojem zakonitega prebivanja, ki ga vključuje izraz „ki zakonito prebivajo“ iz člena 16(1) Direktive 2004/38, mora ob upoštevanju konteksta, v katerem se uporablja, in ciljev, ki jim sledi Direktiva 2004/38, namreč obsegati prebivanje, ki je v skladu s pogoji, določenimi v tej direktivi, zlasti s pogoji iz njenega člena 7(1). Zato prebivanja, ki je v skladu s pravom države članice, vendar ne izpolnjuje pogojev iz člena 7(1) Direktive 2004/38, ni mogoče šteti za „zakonito“ prebivanje v smislu člena 16(1) te direktive.
(Glej točke 34, 46, 47 in 51 ter točko 1 izreka.)
2. Člen 37 Direktive 2004/38 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic zgolj določa, da ta direktiva ne nasprotuje temu, da se s pravom držav članic uvede ureditev, ki je ugodnejša od uvedene z določbami te direktive. Vendar to dejstvo nikakor ne pomeni, da je treba te ugodnejše določbe vključiti v sistem, ki ga vzpostavlja ta direktiva.
Vendar je naloga vsake države članice, da se ne odloči samo, ali bo uvedla tako ureditev, temveč tudi, kakšni so pogoji in učinki te ureditve, zlasti glede pravnih posledic pravice do prebivanja, ki se prizna zgolj na podlagi nacionalnega prava.
(Glej točki 49 in 50.)
3. Prebivanje državljana tretje države v državi članici pred pristopom te tretje države k Evropski uniji je treba upoštevati – če ni posebnih določb v pristopnem aktu – za pridobitev pravice do stalnega prebivališča na podlagi člena 16(1) Direktive 2004/38 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, če to prebivanje izpolnjuje pogoje iz člena 7(1) te direktive.
V zvezi s tem, če lahko zadevna oseba dokaže, da je bilo to prebivanje v skladu z navedenimi pogoji, upoštevanje navedenega prebivanja od datuma pristopa zadevne države članice k Uniji ne povzroči retroaktivnosti člena 16 te direktive, temveč zgolj določa sedanje učinke položajev, ki so nastali pred datumom prenosa te direktive.
(Glej točki 62 in 63 ter točko 2 izreka.)