—

za M. O’Briena R. Allen, QC, in R. Crasnow, barrister,

—

za Council of Immigration Judges I. Rogers, barrister,

—

za vlado Združenega kraljestva S. Behzadi-Spencer, zastopnica, skupaj s T. Wardom, QC,

—

za Irsko D. O’Hagan, zastopnik, skupaj z B. Dohertyjem, barrister,

—

za latvijsko vlado M. Borkoveca, Z. Rasnača in I. Kalniņš, zastopniki,

—

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, zastopnik,

—

za Evropsko komisijo M. van Beek in N. Yerrell, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določbe 2, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, ki je bil sklenjen 6. junija 1997 (v nadaljevanju: Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom) in je v Prilogi k Direktivi Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 267), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 98/23/ES z dne 7. aprila 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 278, v nadaljevanju: Direktiva 97/81).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med D. P. O’Brienom, Queen’s Counsel in nekdanji recorder na Crown Court, in Ministry of Justice, nekdanji Department for Constitutional Affairs, zaradi zavrnitve izplačila starostne pokojnine, izračunane pro rata temporis glede na starostno pokojnino, ki jo je treba izplačati sodniku, zaposlenemu s polnim delovnim časom, ki se upokoji, ko dopolni 65. leto starosti, in ki je opravljal enako delo kot D. P. O’Brien.

3

V skladu z Direktivo 98/23 o razširitvi Direktive 97/81 na Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska se je rok za prenos te direktive, ki je bil naložen tej državi članici, iztekel 7. aprila 2000.

4

V členu 1 Direktive 97/81 je pojasnjeno, da je cilj te direktive izvajanje Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom.

5

V uvodni izjavi 11 te direktive je navedeno:

„ker so podpisnice želele skleniti okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom, ki postavlja splošna načela in minimalne zahteve za delo s krajšim delovnim časom; ker so želele določiti splošen okvir za odpravo diskriminacije delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, in prispevati k razvoju možnosti za delo s krajšim delovnim časom na taki podlagi, ki je sprejemljiva za delodajalce in delavce“.

6

V uvodni izjavi 16 navedene direktive je navedeno:

„ker glede pojmov, uporabljenih v Okvirnem sporazumu [o delu s krajšim delovnim časom], ki niso natančno opredeljeni, daje ta direktiva državam članicam možnost, da jih glede na nacionalno zakonodajo in prakso same opredelijo, kakor to velja za druge direktive s področja socialne politike, v katerih se uporabljajo podobni pojmi, pod pogojem, da ti pojmi upoštevajo vsebino [tega] [o]kvirnega sporazuma“.

7

Upoštevne določbe Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom za zadevo v postopku v glavni stvari so:

„Določba 1: Namen

Namen tega okvirnega sporazuma je:

Določba 2: Področje uporabe

Določba 3: Opredelitev pojmov

V tem sporazumu:

[…]

Določba 4: Načelo nediskriminacije

[…]“

8

Združeno kraljestvo je Direktivo 97/81 in Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom izvedlo z uredbo o delavcih, zaposlenih s krajšim delovnim časom (preprečevanje manj ugodnega obravnavanja), iz leta 2000 (Part-time Workers (Prevention of Less Favourable Treatment) Regulations 2000, v nadaljevanju: uredba o delavcih, zaposlenih s krajšim delovnim časom), ki je bila sprejeta 8. junija 2000, začela pa je veljati 1. julija 2000.

9

Člen 1, točka 2, uredbe o delavcih, zaposlenih s krajšim delovnim časom vsebuje med drugim te opredelitve:

„‚pogodba o zaposlitvi‘ pomeni pogodbo o opravljanju dela ali pripravništvu, ki je lahko izrecna ali implicitna in (če je izrecna) ustna ali pisna;

‚delavec‘ pomeni posameznika, ki je sklenil ali dela na podlagi ali je (razen kadar se z določbo te uredbe zahteva drugače), če je zaposlitev prenehala, delal na podlagi:

10

Člen 5 uredbe o delavcih, zaposlenih s krajšim delovnim časom prepoveduje neupravičeno manj ugodno obravnavanje delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom.

11

Člen 12 z naslovom „Zaposlitve Krone“ iz dela IV te uredbe z naslovom „Posebne kategorije oseb“ v prvem odstavku določa, da se navedena uredba uporablja za zaposlitve Krone in osebe v službi Krone, tako kot se uporablja za druge zaposlitve ter druge zaposlene ali delavce. V odstavku 2 tega člena je pojasnjeno, da „zaposlitev Krone“ pomeni zaposlitev v okviru ali za potrebe ministrstva ali katerega koli uradnika ali organa, ki v imenu Krone opravlja funkcije, podeljene z zakonom.

12

Vendar člen 17 uredbe o delavcih, zaposlenih s krajšim delovnim časom z naslovom „Nosilci sodniške funkcije“ določa, da se ta uredba ne uporablja „za posameznike kot nosilce sodniške funkcije, če so plačani na podlagi dnevnega honorarja“.

13

Člen 21 zakona o sodiščih iz leta 1971 (Courts Act 1971) je v prvotni različici določal:

„(1)   Njeno Veličanstvo lahko občasno imenuje kvalificirane osebe, ki bodo znane kot recorderji in bodo delovale na Crown Court kot sodniki, zaposleni s krajšim delovnim časom, ter opravljale take druge sodniške funkcije, kot so jim lahko podeljene s tem ali katerim koli drugim zakonom.

(2)   Za recorderja se lahko imenuje samo oseba, ki jo Njenemu Veličanstvu priporoči Lord Chancellor in ki je barrister ali solicitor z najmanj desetletno prakso.

(3)   Pri imenovanju osebe za recorderja se določi mandat, za katerega je imenovana, ter pogostost in trajanje obdobij med tem mandatom, ko bo ta oseba morala biti na voljo, da prevzame dolžnosti recorderja.

[…]

(7)   Recorderjem se iz sredstev, ki jih zagotovi parlament, izplačujejo plačilo in dodatki, ki jih lahko določi Lord Chancellor s soglasjem ministra za javno upravo.“

14

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je pokojninski sistem pravosodnega osebja predvsem urejen z zakonom o sodniških pokojninah iz leta 1981 (Judicial Pensions Act 1981), kakor je bil spremenjen z zakonom o sodniških pokojninah in upokojitvi iz leta 1993 (Judicial Pensions and Retirement Act 1993). V skladu s členom 1(6) tega zakona, kakor je bil spremenjen, „sodniška funkcija, ki izpolnjuje zahtevane pogoje“ za dostop do pokojninskega sistema pravosodnega osebja, pomeni vse funkcije iz priloge 1 k navedenem zakonu, če se izvrševanje te funkcije opravlja za plačo. Predložitveno sodišče poleg tega pojasnjuje, da ne obstaja nobena izrecna določba o pokojnini recorderjev ali drugih sodnikov, plačanih na podlagi dnevnega honorarja.

15

Iz spisa je razvidno, da Združeno kraljestvo ni sprejelo ukrepov na podlagi določbe 2, točka 2, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom.

16

Iz spisa, ki je na razpolago Sodišču, je razvidno, da se sodniki v Združenem kraljestvu zgodovinsko opisujejo kot „nosilci funkcije“, ki ne delajo na podlagi pogodbe.

17

Po zakonu o sodiščih iz leta 1971 se je število sodnikov, zaposlenih s krajšim delovnim časom, znatno povečalo. Med njimi je treba razlikovati tiste, ki so plačani na podlagi dnevnega honorarja, med katere spadajo recorderji, kot je D. P. O’Brien, in tiste, ki prejemajo plačo. Recorderji delajo predvsem na Crown Courts. Njihovo dnevno plačilo znaša 1/20 plače Circuit Judge s polnim delovnim časom. V nasprotju s sodniki, zaposlenimi s polnim delovnim časom, in sodniki, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, ki prejemajo plačo, recorderji nimajo pravice do starostne pokojnine.

18

D. P. O’Brien je bil leta 1962 vpisan v imenik odvetnikov in leta 1983 je bil imenovan za Queen’s Counsel. Kot recorder je delal od leta 1978 do upokojitve leta 2005 ob dopolnitvi 65. leta starosti. Takrat je s sklicevanjem na Direktivo 97/81 in uredbo o delavcih, zaposlenih s krajšim delovnim časom zahteval izplačilo starostne pokojnine, izračunane pro rata temporis glede na tisto, do katere bi imel pravico Circuit Judge s polnim delovnim časom, ki se je upokojil na isti datum. Department for Constitutional Affairs je to zavrnil, ker je štel, da D. P. O’Brien ni bil upravičen do starostne pokojnine.

19

Ta je nato septembra 2005 začel postopek pri Employment Tribunal. To sodišče je ugodilo njegovemu zahtevku, vendar D. P. O’Brien ni uspel v pritožbenem postopku pri Employment Appeal Tribunal, ker je bila tožba na prvi stopnji prepozna. Nato je bilo odločeno, da bo vsebinska vprašanja in vprašanje roka Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) obravnavalo skupaj kot vzorčno zadevo („test case“). To sodišče je decembra 2008 ugodilo pritožbi D. P. O’Briena glede vprašanja roka, vendar je Employment Tribunal naložilo, naj vsebinsko zavrne zahtevek. D. P. O’Brien je nato vložil pritožbo pri predložitvenem sodišču.

20

To sodišče poudarja, da je sodniška funkcija ena od najstarejših in najpomembnejših funkcij nacionalnega prava. Prav tako poudarja, da je recorder nosilec funkcije, ki mu daje visoko stopnjo neodvisnosti presoje, in ni dolžan upoštevati navodil višjega organa o načinu izvrševanja svoje funkcije sodnika. Vendar Supreme Court of the United Kingdom poudarja, da ima po njegovem mnenju sodniška funkcija večino značilnosti delovnega razmerja.

21

Supreme Court of the United Kingdom iz sodne prakse Sodišča sklepa, da ne obstaja enotna opredelitev pojma „delavec“. Prav tako pripominja, da je učinek določbe 2, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom v povezavi z uvodno izjavo 16 Direktive 97/81, da razlago pojma „delavec“ prepušča nacionalnemu pravu, vendar nacionalno pravo ne more izpodriniti načel prava Unije tako, da jih ogrozi.

22

To sodišče se sprašuje, ali je treba dopustnost odstopanja nacionalnega prava od morebitnega pravila prava Unije presojati glede na nekatere ali vse naslednje preudarke, in sicer, prvič, število prizadetih oseb, drugič, poseben položaj sodstva, za katero je neodvisnost odločanja bistveni element, in tretjič, bolj ali manj prostovoljno naravo tega odstopanja. V zvezi z zadnjenavedenim Supreme Court of the United Kingdom pripominja, da se zdi, da je izključitev – s členom 17 uredbe o delavcih, zaposlenih s krajšim delovnim časom – sodnikov, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ki so plačani na podlagi dnevnega honorarja, namerna izključitev posebne kategorije, medtem ko so njihovi kolegi, zaposleni s polnim delovnim časom ali s krajšim delovnim časom z redno plačo in ki opravljajo enako ali podobno delo, ob upokojitvi upravičeni do starostne pokojnine.

23

V teh okoliščinah je Supreme Court of the United Kingdom odločilo prekiniti postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

24

Latvijska vlada dvomi o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe. Bilo bi v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo in načelom pravne varnosti, če bi se štelo, da se lahko Direktiva 97/81 uporablja za dejansko stanje, ki je nastalo predvsem pred njenim začetkom veljavnosti v Združenem kraljestvu in ki je trajalo kratek čas po njenem začetku veljavnosti, medtem ko je pravica do starostne pokojnine, ki jo je uveljavljal D. P. O’Brien, nastala po izteku roka za prenos Direktive 97/81.

25

Sodišče je glede uporabe ratione temporis navedene direktive že ugotovilo, da se novo pravilo, razen izjem, takoj uporabi za prihodnje učinke položaja, ki je nastal med veljavnostjo starega pravila. Sodišče je tako sklenilo, da določbe iste direktive urejajo izračun delovne dobe, zahtevane za pridobitev starostne pokojnine, vključno z obdobji dela pred začetkom veljavnosti te direktive (sodba z dne 10. junija 2010 v združenih zadevah Bruno in drugi, C-395/08 in C-396/08, ZOdl., str. I-5119, točke od 53 do 55).

26

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je treba zato šteti za dopusten.

27

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pravo Unije razlagati tako, da je v pristojnosti držav članic, da opredelijo pojem „delavci, ki […] so sklenili pogodbo o delu ali delovno razmerje“ iz določbe 2, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom.

28

Poudariti je treba, da je področje uporabe ratione personae Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom opredeljeno v določbi 2, točka 1, tega sporazuma. Na podlagi te določbe se navedeni sporazum uporablja za „delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom in so sklenili pogodbo o delu ali delovno razmerje, kot ju opredeljujejo veljavni zakoni, kolektivne pogodbe ali praksa v vsaki državi članici“. Niti Direktiva 97/81 niti Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom ne vsebujeta opredelitve pojmov „delavec“, „pogodba o delu“ ali „delovno razmerje“.

29

V uvodni izjavi 16 Direktive 97/81 je glede pojmov, uporabljenih v Okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, ki niso natančno opredeljeni, navedeno, da Direktiva 97/81 daje državam članicam možnost, da jih glede na nacionalno zakonodajo in/ali prakso same opredelijo, kakor to velja za druge direktive s področja socialne politike, v katerih se uporabljajo podobni pojmi, pod pogojem, da se v zvezi s temi pojmi upošteva vsebina tega okvirnega sporazuma.

30

Stranke v postopku v glavni stvari, vse vlade, ki so predložile stališča, in Evropska komisija se povsem strinjajo, da pojem delavca v pravu Unije ni enoten, ampak se spreminja glede na zadevno področje uporabe (sodbi z dne 12. maja 1998 v zadevi Martínez Sala, C-85/96, Recueil, str. I-2691, točka 31, in z dne 13. januarja 2004 v zadevi Allonby, C-256/01, Recueil, str. I-873, točka 63).

31

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da – kot je razvidno iz besedila uvodne izjave 11 Direktive 97/81 – namen Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom ni uskladiti vseh nacionalnih pravil v zvezi s pogodbami o delu ali delovnimi razmerji s krajšim delovnim časom, temveč zgolj „določiti splošen okvir za odpravo diskriminacije delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom“, in sicer z določitvijo splošnih načel in minimalnih zahtev.

32

Iz zgoraj navedenih ugotovitev je razvidno, da je zakonodajalec Unije s sprejetjem te direktive štel, da je treba pojem „delavci, ki delajo s krajšim delovnim časom in so sklenili pogodbo o delu ali delovno razmerje“ razlagati v smislu nacionalnega prava.

33

Sodišče je sprejelo ta pristop tako, da je spomnilo, da delavec spada na področje uporabe Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, če je sklenil pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakonodaja, kolektivne pogodbe ali običaji v zadevni državi članici (glej sodbo z dne 12. oktobra 2004 v zadevi Wippel, C-313/02, ZOdl., str. I-9483, točka 40).

34

Diskrecijska pravica, ki jo imajo države članice na podlagi Direktive 97/81 glede opredelitve pojmov, ki so uporabljeni v Okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, kljub temu ni neomejena. Kot je poudarila generalna pravobranilka v točkah 36 in 37 sklepnih predlogov, je mogoče nekatere pojme, ki so uporabljeni v tem okvirnem sporazumu, opredeliti v skladu z nacionalnim pravom in/ali prakso, če se spoštujejo polni učinek navedene direktive in splošna načela prava Unije.

35

Države članice namreč ne smejo uporabiti zakonodaje, ki lahko ogroža uresničitev ciljev, ki jim sledi direktiva, in ki tej direktivi odvzame polni učinek (glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2011 v zadevi El Dridi, C-61/11 PPU, ZOdl., str. I-3015, točka 55).

36

Države članice zlasti ne morejo s kršitvijo polnega učinka Direktive 97/81 samovoljno izključiti nekaterih kategorij oseb iz varstva, ki naj bi se s to direktivo in Okvirnim sporazumom o delu s krajšim delovnim časom uveljavilo (glej po analogiji z Direktivo Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368, v nadaljevanju: Okvirni sporazum o delu za določen čas) sodbo z dne 13. septembra 2007 v zadevi Del Cerro Alonso, C-307/05, ZOdl., str. I-7109, točka 29).

37

Ta razlaga je podkrepljena z določbami teh dveh aktov, ki ne vsebujejo nobene navedbe, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da so nekatere kategorije zaposlitev izključene iz njunega področja uporabe. Nasprotno, kot je razvidno iz samega besedila določbe 2, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, je področje njegove uporabe široko opredeljeno in se na splošno nanaša na delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom in so sklenili pogodbo o delu ali delovno razmerje, kot ju opredeljujejo veljavni zakoni, kolektivne pogodbe ali praksa v vsaki državi članici. Opredelitev pojma „delavec, ki dela s krajšim delovnim časom“ v smislu tega okvirnega sporazuma, ki je navedena v določbi 3, točka 1, tega sporazuma, zajema vse delavce, brez razlikovanja glede na javni ali zasebni status njihovih delodajalcev (glej po analogiji z Okvirnim sporazumom o delu za določen čas sodbo z dne 22. decembra 2010 v združenih zadevah Gavieiro Gavieiro in Iglesias Torres, C-444/09 in C-456/09, ZOdl., str. I-14031, točki 39 in 40 ter navedena sodna praksa).

38

Ugotoviti je treba, kot je navedla Komisija, da bo opredelitev „delavec, ki je sklenil pogodbo o delu ali delovno razmerje“ v smislu določbe 2, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom vplivala na obseg in polni učinek načela enakega obravnavanja iz navedenega sporazuma.

39

V obravnavani zadevi vlada Združenega kraljestva meni, da v nacionalnem pravu že dolgo velja, da sodniki, ki so nosilci sodniške funkcije, niso zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi in da to pravo prav tako ne priznava kategorije „delovno razmerje“, ki naj bi bila drugačna od razmerij, ki nastanejo s pogodbo. Zato Ministry of Justice in ta vlada menita, da kategorija sodnikov kot celota ne spada v področje uporabe Direktive 97/81. Zato naj bi bil edini namen člena 17 uredbe o delavcih, zaposlenih s krajšim delovnim časom, v katerem je pojasnjeno, da se ta uredba ne uporablja za sodnike, zaposlene s krajšim delovnim časom, ki so plačani na podlagi dnevnega honorarja, dolgoveznost.

40

V skladu z razlago – v nacionalnem pravu – pojma „delavec, ki je sklenil pogodbo o delu ali delovno razmerje“, kot jo predlaga vlada Združenega kraljestva, izvrševanje sodniške funkcije takoj izključi obstoj pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, s čimer se sodnikom odvzame varstvo iz Direktive 97/81 in Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom.

41

V zvezi s tem je treba poudariti, da samo okoliščina, da so sodniki opredeljeni kot nosilci sodniških funkcij, kot taka ni dovolj, da se jim odvzame varstvo pravic, določeno v tem okvirnem sporazumu.

42

Iz točk od 34 do 38 te sodbe in zlasti iz potrebe, da se ohrani polni učinek načela enakega obravnavanja iz navedenega okvirnega sporazuma, je namreč razvidno, da je taka izključitev lahko dopustna le, če se zadevno delovno razmerje po naravi bistveno razlikuje od tistega med delodajalci in njihovimi zaposlenimi, ki po nacionalni zakonodaji spadajo v skupino delavcev, sicer se šteje za samovoljno.

43

Predložitveno sodišče je pristojno za dokončno presojo, kako je razmerje med sodniki in Ministry of Justice po naravi bistveno drugačno od delovnega razmerja med delodajalcem in delavcem. Sodišče lahko kljub temu predložitveno sodišče opozori na nekatera načela in merila, ki jih bo moralo upoštevati pri svoji presoji.

44

V zvezi s tem je treba poudariti, kot je to storila generalna pravobranilka v točki 48 sklepnih predlogov, da bo predložitveno sodišče pri preizkusu za ugotovitev, ali je narava navedenega razmerja bistveno drugačna od narave delovnega razmerja med delodajalci in njihovimi zaposlenimi, ki po nacionalni zakonodaji spadajo v kategorijo delavcev, moralo v skladu s smislom in namenom Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom upoštevati, da mora biti ta razmejitev opravljena predvsem ob upoštevanju razlikovanja med to kategorijo in kategorijo samozaposlenih poklicev.

45

S tega vidika je treba upoštevati postopek imenovanja in razrešitve sodnikov ter tudi organiziranost njihovega dela. V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da se od sodnikov pričakuje, da delajo ob določenih urah in v določenih obdobjih, čeprav lahko svoje delo organizirajo bolj fleksibilno kot delavci drugih poklicev.

46

Poleg tega je treba ugotoviti, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, da so sodniki upravičeni do nadomestila za odsotnost zaradi bolezni, materinstva ali očetovstva in podobnih dajatev.

47

Poudariti je treba, da okoliščina, da za sodnike veljajo predpisi o delu in da jih je mogoče šteti za delavce v smislu določbe 2, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, nikakor ne ogroža načela neodvisnosti sodstva in možnosti držav članic, da predvidijo obstoj posebnih predpisov, ki veljajo za delavce v pravosodju.

48

Kot je poudarilo Supreme Court of the United Kingdom v točki 27 predložitvene odločbe, sodniki ostajajo neodvisni pri izvrševanju sodne funkcije kot take v smislu člena 47, drugi pododstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

49

Teh ugotovitev ne izpodbije utemeljitev latvijske vlade, v skladu s katero naj bi uporaba prava Unije za sodstvo povzročila nespoštovanje nacionalnih identitet držav članic, kar naj bi bilo v nasprotju s členom 4(2) PEU. Ugotoviti je namreč treba, da uporaba Direktive 97/81 in Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom za sodnike, zaposlene s krajšim delovnim časom, ki so plačani na podlagi dnevnega honorarja, ne more vplivati na nacionalno identiteto, temveč naj bi bil namen te uporabe zgolj omogočiti tem sodnikom, da uživajo splošno načelo enakega obravnavanja, ki je eden od ciljev teh besedil, ter jim zagotoviti varstvo zoper diskriminacijo delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom.

50

Enako velja glede utemeljitve, v skladu s katero sodniki kot celota ne spadajo na področje uporabe Direktive 97/81 in Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, ker naj se prosto gibanje delavcev na podlagi člena 51 PDEU ne bi uporabljalo za dejavnosti, ki so del izvajanja javne oblasti. Poudariti je namreč treba, da se ta okvirni sporazum ne nanaša na prosto gibanje delavcev.

51

V teh okoliščinah je treba na prvo postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba pravo Unije razlagati tako, da je v pristojnosti držav članic, da opredelijo pojem „delavci, ki […] so sklenili pogodbo o delu ali delovno razmerje“ iz določbe 2, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom in zlasti da določijo, ali ta pojem zajema sodnike, če ni posledica tega samovoljna izključitev te kategorije oseb iz varstva, ki ga ponujata Direktiva 97/81 in ta okvirni sporazum. Izključitev iz tega varstva je lahko dopustna le, če se razmerje med sodniki in Ministry of Justice po naravi bistveno razlikuje od tistega med delodajalci in njihovimi zaposlenimi, ki na podlagi nacionalne zakonodaje spadajo v kategorijo delavcev.

52

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom – če sodniki na podlagi nacionalnega prava spadajo pod pojem „delavci, ki […] so sklenili pogodbo o delu ali delovno razmerje“ iz določbe 2, točka 1, tega sporazuma – razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno pravo za dostop do sistema starostne pokojnine razlikuje med sodniki, zaposlenimi s polnim delovnim časom, in med sodniki, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, ali med sodniki, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, ki opravljajo svojo dejavnost na podlagi različnih sistemov.

53

Kot je razvidno iz spisa, predloženega Sodišču, to vprašanje izhaja iz okoliščine, da člen 17 uredbe o delavcih, zaposlenih s krajšim delovnim časom izrecno določa, da se ta uredba ne uporablja za nosilce sodniške funkcije, ki so plačani na podlagi dnevnega honorarja, kot so recorderji. Ti se zato ne morejo sklicevati na člen 5 te uredbe, ki prepoveduje neupravičeno manj ugodno obravnavanje delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, tako da se v nasprotju s sodniki, zaposlenimi s polnim delovnim časom, in sodniki, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, ki prejemajo plačo, ne morejo vključiti v pokojninski sistem pravosodnih poklicev in po upokojitvi uživati pokojnine na podlagi navedenega sistema.

54

V skladu z določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ne smejo biti manj ugodni od pogojev za primerljive delavce, zaposlene s polnim delovnim časom, zgolj zato, ker delajo krajši delovni čas, razen če je različno obravnavanje upravičeno iz objektivnih razlogov. V skladu z določbo 4, točka 2, tega okvirnega sporazuma se, kjer je primerno, uporabi načelo pro rata temporis.

55

Poudariti je treba, da pojem „pogoji zaposlitve“ iz določbe 4 Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom zajema starostne pokojnine, ki izhajajo iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Bruno in drugi, točka 42).

56

Različno obravnavanje sodnikov, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ki so plačani na podlagi dnevnega honorarja, izhaja iz okoliščine, da zaradi svojega plačila ne morejo uživati niti pokojnine na podlagi pokojninskega sistema pravosodnih poklicev po upokojitvi niti varstva, ki ga ponuja člen 17 uredbe o delavcih, zaposlenih s krajšim delovnim časom.

57

Vlada Združenega kraljestva v zvezi s tem trdi, da se Direktiva 97/81 in Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom nanašata le na diskriminacijo med sodniki, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, in sodniki, zaposlenimi s polnim delovnim časom, ne pa na diskriminacijo med različnimi kategorijami delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ki svojo dejavnost opravljajo na podlagi različnih sistemov.

58

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da – kot je poudarila sama vlada Združenega kraljestva na obravnavani – ko je bila sprejeta uredba o delavcih, zaposlenih s krajšim delovnim časom so bili vsi sodniki, zaposleni s krajšim delovnim časom, z nekaterimi izjemami, plačani na podlagi dnevnega honorarja. Torej je treba v tem okviru presojati položaj sodnikov, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ki so plačani na tej podlagi. Tako, če nacionalne določbe prejemnikom plače dajejo pravico, da se vključijo v pokojninski sistem pravosodnih poklicev, to pomeni, da je ta pravica pridržana sodnikom, ki delajo s polnim delovnim časom, in da so na ta način sodniki, ki delajo s krajšim delovnim časom, izključeni, ker so, razen nekaterih izjem, plačani na podlagi dnevnega honorarja.

59

V teh razmerah okoliščina, da so sodniki, zaposleni s krajšim delovnim časom, ki prejemajo plačo, glede pravice do starostne pokojnine obravnavani enako kot sodniki, zaposleni s polnim delovnim časom, ni upoštevna. Zato ni treba preizkusiti, ali Direktiva 97/81 in Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom dovoljujeta razlikovanje – ki ga je uvedlo nacionalno pravo za opredelitev pravice do starostne pokojnine – med sodniki, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, ki svojo dejavnost opravljajo na podlagi različnih sistemov.

60

Preučiti je torej treba, ali nepriznanje starostne pokojnine sodnikom, zaposlenim s krajšim delovnim časom, ki so plačani na podlagi dnevnega honorarja, povzroči, da so ti v primerjavi z delavci, zaposlenimi s polnim delovnim časom, ki so v primerljivem položaju, obravnavani manj ugodno.

61

V zvezi s tem določba 3 Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom zagotavlja merila za opredelitev pojma „primerljiv delavec, zaposlen s polnim delovnim časom“. Ta pojem, opredeljen v točki 2, prvi odstavek, te določbe, pomeni „delavca, zaposlenega v istem podjetju s polnim delovnim časom, ki ima istovrstno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, opravlja enako ali podobno delo/poklic, pri čemer je treba upoštevati druge okoliščine, na primer daljšo delovno dobo in izobrazbo/spretnost“. Ugotoviti je treba, da se ta merila nanašajo na vsebino dejavnosti prizadetih oseb.

62

Torej ni mogoče trditi, da sodniki, ki delajo s polnim delovnim časom, in recorderji niso v primerljivem položaju zaradi različne kariere, ker imajo recorderji vedno možnost opravljati funkcijo odvetnika. Odločilno je namreč, ali opravljajo vsebinsko enako dejavnost. V zvezi s tem so zadevne stranke, vključno z vlado Združenega kraljestva, na obravnavi navedle, da recorderji in sodniki, zaposleni s polnim delovnim časom, opravljajo enake funkcije. Pojasnjeno je bilo namreč, da je njihovo delo enako ter da ga opravljajo na istih sodiščih in na istih obravnavah.

63

V skladu z določbo 4 Okvirnega sporazuma o delu za določen čas in načelom prepovedi diskriminacije je lahko drugačno obravnavanje delavca, zaposlenega s krajšim delovnim časom, v primerjavi s primerljivim delavcem, zaposlenim s polnim delovnim časom, upravičeno le iz objektivnih razlogov.

64

Pojem „stvarni [objektivni] razlogi“ v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu za določen čas je treba razumeti tako, da ne dopušča, da bi se upravičilo različno obravnavanje delavcev, zaposlenih za določen čas, in delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, s tem, da je različno obravnavanje določeno s splošnim in abstraktnim predpisom. Nasprotno, navedeni pojem zahteva, da zadevno razlikovanje ustreza dejanski potrebi, da se z njim lahko doseže uresničevani cilj, in da je nujno za dosego tega cilja (glej po analogiji z določbo 5, točka 1(a), Okvirnega sporazuma o delu za določen čas zgoraj navedeno sodbo Del Cerro Alonso, točki 57 in 58).

65

Ker med postopkom pred Sodiščem ni bil naveden noben razlog za utemeljitev, bo v pristojnosti predložitvenega sodišča, da preizkusi, ali je neenako obravnavanje med sodniki, zaposlenimi s polnim delovnim časom, in sodniki, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, ki so plačani na podlagi dnevnega honorarja, mogoče upravičiti.

66

Spomniti je treba, da diskriminacije ne morejo upravičevati preudarki glede proračunskih sredstev (glej v tem smislu sodbi z dne 23. oktobra 2003 v združenih zadevah Schönheit in Becker, C-4/02 in C-5/02, Recueil, str. I-12575, točka 85, in z dne 22. aprila 2010 v zadevi Zentralbetriebsrat der Landeskrankenhäuser Tirols, C-486/08, ZOdl., str. I-3527, točka 46).

67

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Okvirni sporazum o delu za določen čas razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno pravo za dostop do sistema starostne pokojnine razlikuje med sodniki, zaposlenimi s polnim delovnim časom, in sodniki, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, ki so plačani na podlagi dnevnega honorarja, razen če tako različno obravnavanje upravičujejo objektivni razlogi, kar pa je pristojno preizkusiti predložitveno sodišče.

68

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov

je Sodišče (drugi senat)

razsodilo: