1. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Določbe Pogodbe – Področje uporabe – Prenos sedeža dejanske uprave družbe nacionalnega prava v drugo državo članico
(člena 49 PDEU in 54 PDEU)
2. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Omejitve – Davčna zakonodaja – Prenos sedeža dejanske uprave družbe nacionalnega prava v drugo državo članico
(člen 49 PDEU)
3. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Omejitve – Davčna zakonodaja – Prenos sedeža dejanske uprave družbe nacionalnega prava v drugo državo članico
(člen 49 PDEU)
1. Družba, ki je ustanovljena po pravu ene države članice in ki prenese sedež dejanske uprave v drugo državo članico – ne da bi ta prenos sedeža vplival na status te družbe kot družbe prve države članice – se za izpodbijanje zakonitosti obdavčitve s strani prve države članice ob navedenem prenosu sedeža lahko sklicuje na člen 49 PDEU.
Država članica ima možnost naknadno opredeliti navezno okoliščino, ki se zahteva za družbo, da bi se lahko štelo, da je bila ustanovljena po nacionalnem pravu te države članice in ima na podlagi tega pravico do ustanavljanja, ki jo nacionalno pravo zahteva za ohranitev takega statusa. Država članica ima torej možnost naložiti družbi, ustanovljeni na podlagi njenega pravnega reda, omejitve glede prenosa sedeža dejanske uprave te družbe zunaj njenega ozemlja, zato da bi ta družba lahko ohranila pravno osebnost, ki jo ima na podlagi prava te države članice. Vendar pa ta možnost nikakor ne pomeni, da se pravila Pogodbe v zvezi s svobodo ustanavljanja ne uporabljajo za nacionalno zakonodajo na področju ustanavljanja in prenehanja družb.
(Glej točke 27, 30 in 33 ter točko 1 izreka.)
2. Čeprav je namen določb Pogodbe v zvezi s svobodo ustanavljanja glede na njihovo besedilo zagotoviti, da so tuji državljani in družbe v državi članici gostiteljici obravnavani enako kot državljani in družbe te države, obenem tudi prepovedujejo, da bi matična država članica enega od svojih državljanov ali družbo, ustanovljeno v skladu z njeno zakonodajo, ovirala pri ustanavljanju v drugi državi članici.
Toda nacionalna ureditev, v skladu s katero prenos sedeža dejanske uprave družbe nacionalnega prava v drugo državo članico povzroči takojšnjo obdavčitev nerealiziranega kapitalskega dobička, ki se nanaša na prenesena sredstva, medtem ko se ta dobiček ne obdavči, če ta družba prenese svoj sedež znotraj nacionalnega ozemlja zadevne države članice, in se lahko obdavči le, ko pride do njegove dejanske realizacije, in le do višine tega dobička, ustvarja različno obravnavanje v zvezi z obdavčitvijo dobička in lahko družbe nacionalnega prava odvrne od prenosa njihovega sedeža v drugo državo članico. To različno obravnavanje pomeni omejitev, ki je načeloma prepovedana z določbami Pogodbe, ki se nanašajo na svobodo ustanavljanja.
Vendar pa prenos sedeža dejanske uprave družbe iz ene države članice v drugo ne more pomeniti, da se mora matična država članica odpovedati svoji pravici do obdavčitve dobička, ki je nastal v okviru njene davčne pristojnosti pred navedenim prenosom. Namen take ureditve je namreč preprečiti položaje, ki bi lahko posegali v pravico matične države članice, da izvršuje svojo davčno pristojnost v zvezi z dejavnostmi, ki se opravljajo na njenem ozemlju, in je torej lahko utemeljena z razlogi, povezanimi z ohranitvijo razdelitve davčne pristojnosti med državami članicami, ter lahko zagotavlja ohranitev razdelitve davčne pristojnosti med zadevnimi državami članicami.
(Glej točke 35, 37, 41, 46 in 48.)
3. Člen 49 PDEU je treba razlagati tako, da:
– ne nasprotuje zakonodaji države članice, v skladu s katero se davek na nerealizirani kapitalski dobiček, ki se nanaša na sredstva družbe, dokončno odmeri – ne da bi se upošteval kapitalski dobiček ali kapitalske izgube, do katerih bi lahko prišlo pozneje – takrat, ko družba zaradi prenosa sedeža dejanske uprave v drugo državo članico preneha pridobivati dobiček, ki je obdavčljiv v prvi državi članici; v zvezi s tem ni pomembno, da se obdavčeni nerealizirani kapitalski dobiček nanaša na tečajni dobiček, ki ga v državi članici gostiteljici glede na njen veljavni davčni sistem ni mogoče izkazati;
– nasprotuje zakonodaji države članice, ki nalaga takojšnjo izterjavo davka na nerealizirani kapitalski dobiček, ki se nanaša na premoženje družbe, ki prenese sedež dejanske uprave v drugo državo članico, ob navedenem prenosu.
Nacionalna ureditev, ki družbi, ki prenese sedež dejanske uprave v drugo državo članico, daje možnost izbire med, na eni strani, takojšnjim plačilom davka, kar za to družbo ustvarja neugoden finančni položaj, vendar jo razbremeni dodatnega upravnega bremena, in na drugi strani, poznejšim plačilom navedenega davka, h kateremu se, odvisno od primera, prištejejo obresti v skladu z veljavno nacionalno ureditvijo, kar nujno spremlja upravno breme za zadevno družbo, ki je povezano z nadzorom prenesenega premoženja, bi namreč pomenila ukrep, ki bi kljub temu, da zagotavlja uravnoteženo razdelitev davčne pristojnost med državami članicami, manj posegal v svobodo ustanavljanja kot takojšnja izterjava navedenega davka.
(Glej točke 64, 73 in 86 ter točko 2 izreka.)