1. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Razlaga glede na zadevni splošni interes – Člen 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 – Cilj – Zahteva po razpoložljivosti
(Uredba Sveta št. 40/94, člen 7(1)(c))
2. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Prekrivanje področij uporabe razlogov iz člena 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 40/94
(Uredba Sveta št. 40/94, člen 7(1)(b) in (c))
3. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke, sestavljene izključno iz znakov ali označb, ki se lahko uporabljajo za označevanje značilnosti proizvoda ali storitve – Pojem – Znaki, sestavljeni izključno iz številk
(Uredba Sveta št. 40/94, člen 7(1)(c))
4. Znamka Skupnosti – Učinki znamke Skupnosti – Omejitve – Člen 12(b) Uredbe št. 40/94 – Predmet
(Uredba Sveta št. 40/94, člena 7(1)(c) in 12(b))
5. Znamka Skupnosti – Odločba Urada – Načelo enakega obravnavanja – Načelo dobrega upravljanja – Predhodna praksa odločanja Urada
1. Vsak od razlogov, naštetih v členu 7(1) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, je treba razlagati ob upoštevanju splošnega interesa, ki stoji za tem členom. Splošni interes, ki stoji za členom 7(1)(c) te uredbe, je zagotovitev, da lahko znake, ki opisujejo eno ali več lastnosti proizvodov ali storitev in za katere je bila zahtevana registracija kot znamke, vsi gospodarski subjekti, ki ponujajo take proizvode ali storitve, uporabljajo svobodno.
Da bi se zagotovila popolna uresničitev tega cilja svobodne uporabe, za zavrnitev registracije s strani Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) na podlagi člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 ni nujno, da se sporni znak pri zahtevi za registracijo dejansko uporablja za opis. Poleg tega ni pomembno, da obstajajo drugi znaki, ki so običajnejši od spornega znaka in s katerimi se označujejo enake lastnosti proizvodov ali storitev, ki so navedeni v zahtevi za registracijo. Iz vsega navedenega je razvidno, da se za uporabo člena 7(1)(c) navedene uredbe ne zahteva, da je sporni znak običajno sredstvo označevanja.
(Glej točke od 36 do 40.)
2. Opisni znaki, na katere se nanaša člen 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, so brez slehernega razlikovalnega učinka tudi v smislu člena 7(1)(b) te uredbe. Znak pa je lahko brez slehernega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) tudi iz drugih razlogov, kot je morebitna opisnost. Obstaja torej neko prekrivanje področij uporabe člena 7(1)(b) in člena 7(1)(c), pri čemer se prva določba razlikuje od druge, ker prva vključuje vse okoliščine, v katerih znak ni tak, da bi razlikoval proizvode ali storitve enega podjetja od proizvodov ali storitev drugih podjetij.
V teh okoliščinah je zaradi pravilne uporabe člena 7(1) Uredbe št. 40/94 treba skrbeti, da je uporaba razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(c) še naprej ustrezno omejena na primere, na katere se pravzaprav nanaša ta razlog za zavrnitev.
(Glej točke od 46 od 48.)
3. Primeri, na katere se pravzaprav nanaša razlog za zavrnitev, naveden v členu 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, so tisti, v katerih je mogoče z znakom, za katerega se zahteva, da se registrira kot znamka, označiti „lastnost“ proizvodov ali storitev, za katere je vložena prijava. Zakonodajalec je namreč s tem, da je v členu 7(1)(c) navedene uredbe uporabil izraze „vrsta, kakovost, količina, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve“, navedel, da je treba vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor in čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve šteti za lastnosti proizvodov ali storitev, in natančneje pojasnil, da ta seznam ni izčrpen, saj je mogoče upoštevati še druge lastnosti proizvodov ali storitev.
To, da je zakonodajalec izbral izraz „lastnost“, poudarja dejstvo, da se ta določba nanaša le na tiste znake, s katerimi je označeno lastništvo proizvodov ali storitev, za katere je zahtevana registracija, ki ga zainteresirani krog zlahka ugotovi. Registracijo znaka je tako mogoče zavrniti na podlagi člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 le, če je mogoče razumno predvideti, da ga bo zainteresirani krog dejansko prepoznal kot opis ene od navedenih lastnosti.
Ta pojasnila so posebej upoštevna pri znakih, ki so sestavljeni izključno iz številk. Ker so taki znaki po navadi enaki številom, je mogoče z njimi zlasti v trgovini označevati količino. Da pa bi bilo mogoče na podlagi člena 7(1)(c) zavrniti registracijo znaka, ki je sestavljen izključno iz številk, z obrazložitvijo, da označuje količino, se mora razumno predvideti, da je z vidika zainteresiranega kroga količina, nakazana s temi številkami, značilna za proizvode ali storitve, za katere se zahteva registracija.
(Glej točke od 48 do 52.)
4. Pravilo iz člena 12(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti ne vpliva odločilno na razlago pravila iz člena 7(1)(c) te uredbe. Člen 12 navedene uredbe se namreč nanaša na omejitev pravic iz znamke Skupnosti, člen 7 te uredbe pa na razloge za zavrnitev registracije znaka kot znamke.
Okoliščina, da se z navedenim členom 12(b) zagotavlja, da lahko vsi gospodarski subjekti svobodno uporabljajo označbe, ki se nanašajo na lastnosti proizvodov in storitev, nikakor ne omejuje področja uporabe tega člena 7(1)(c). Ravno nasprotno, z navedeno okoliščino se dokazuje interes, da se absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(c) dejansko uporabi za vsak znak, s katerim je mogoče označiti lastnosti proizvodov ali storitev, za katere se zahteva njegova registracija kot znamke.
(Glej točke od 59 do 61.)
5. Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) mora izvajati svoje pristojnosti v skladu s splošnimi načeli prava Unije, kot sta načelo enakega obravnavanja in načelo dobrega upravljanja.
Glede na ti načeli mora Urad v okviru preizkusa zahteve za registracijo znamke Skupnosti upoštevati odločbe, ki so že bile sprejete o podobnih zahtevah, in posvetiti posebno pozornost vprašanju, ali je treba odločiti v enakem smislu.
(Glej točki 73 in 74.)