—

za T. Kahvecija A. Durmuş in E. Köse, odvetnika,

—

za O. Inana H. Drenth, odvetnik,

—

za nizozemsko vlado C. Wissels in J. Langer, zastopnika,

—

za poljsko vlado M. Szpunar in M. Arciszewski ter A. Miłkowska, zastopniki,

—

za Evropsko komisijo M. van Beek in G. Rozet, zastopnika,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 7 Sklepa Pridružitvenega sveta št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve (v nadaljevanju: Sklep št. 1/80). Pridružitveni svet je bil ustanovljen s Sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani in države članice EGS ter Skupnost na drugi strani podpisale v Ankari 12. septembra 1963 in je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, str. 10, v nadaljevanju: Sporazum o pridružitvi EGS-Turčija).

2

Predloga sta bila podana v okviru sporov med Staatssecretaris van Justitie (državni sekretar za pravosodje, v nadaljevanju: Staatssecretaris) in T. Kahvecijem na eni strani ter O. Inanom na drugi strani glede vprašanja, ali se družinski člani delavca, ki ima turško državljanstvo in državljanstvo države članice gostiteljice, lahko sklicujejo na člen 7 Sklepa št. 1/80.

3

Člen 7 Sklepa št. 1/80 določa:

„Družinski člani turškega delavca, zakonito zaposlenega v eni od držav članic, ki so pridobili dovoljenje, da se mu pridružijo:

[…]“

4

Člen 14(1) Sklepa št. 1/80 določa:

„Določbe tega dela se uporabljajo ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem.“

5

Člen 18(1), začetek in točka (e), zakona o tujcih iz leta 2000 (Vreemdelingenwet 2000, Stb. 2000, št. 495, v nadaljevanju: Vw 2000) določa, da se prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje lahko zavrne, če tujec pomeni grožnjo za javni red ali nacionalno varnost. Na podlagi člena 19 tega zakona se lahko dovoljenje za začasno prebivanje iz istih razlogov odvzame.

6

V skladu s členom 67(1), začetek in točka (b), Vw 2000 lahko Staatssecretaris tujca razglasi za nezaželenega, če je s pravnomočno sodno odločbo obsojen za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena vsaj triletna zaporna kazen. Na podlagi odstavka 3 tega člena tujec, ki je razglašen za nezaželenega, na Nizozemskem ne more prebivati zakonito.

7

Člen 3.86(1), začetek in točka (d), uredbe o tujcih iz leta 2000 (Vreemdelingenbesluit 2000, Stb. 2000, št. 497) določa, da se lahko prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi člena 18(1), začetek in točka (e), Vw 2000 zavrne zaradi nevarnosti za javni red, če je bil med drugim tujec s pravnomočno sodbo obsojen za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen zapora treh let ali več, in mu je bila izrečena kazen zapora, katere nepogojni del je vsaj enak obdobju, določenem v členu 3.86(2) te uredbe, ki določa drsečo lestvico, ki temelji na dolžini prebivanja zadevne osebe na Nizozemskem.

8

T. Kahveci je turški državljan. Njegova žena, tudi turška državljanka, je bila rojena na Nizozemskem turškemu delavcu in je vključena na zakoniti trg dela na Nizozemskem. Junija 1999, preden je njen mož istega leta zakonito prišel na Nizozemsko, je pridobila nizozemsko državljanstvo in obdržala turško.

9

V dovoljenju za prebivanje, ki je bilo izdano T. Kahveciju, je bila določena omejitev, in sicer „prebivanje pri ženi R. Kahveci“. To dovoljenje je bilo večkrat podaljšano, nazadnje do 12. marca 2009. Do začetka prestajanja zaporne kazni je T. Kahveci živel pri svoji ženi.

10

T. Kahveci je bil 23. januarja 2007 pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen šestih let in devetih mesecev.

11

Staatssecretaris je z odločbo z dne 20. marca 2007 T. Kahvecija zaradi njegove obsodbe razglasil za nezaželenega in mu odvzel dovoljenje za prebivanje.

12

Ugovor, ki ga je T. Kahveci vložil zoper to odločbo, je bil zavrnjen z razlogom, da se ne more sklicevati na člen 7 Sklepa št. 1/80, ker ima njegova žena nizozemsko državljanstvo. Zato naj ga ne bi bilo mogoče obravnavati kot družinskega člana turškega delavca, ki je vključen na zakoniti trg dela, čeprav je zadnji poleg nizozemskega državljanstva obdržal tudi turško državljanstvo.

13

Sodnik za začasne odredbe pri Rechtbank ’s -Gravenhage je pritožbo T. Kahvecija zoper zavrnitev tega ugovora razglasil za utemeljeno, zato je Staatssecretaris vložil pritožbo pri Raad van State.

14

Ta trdi, da se je za T. Kahvecija Sklep št. 1/80 prenehal uporabljati in da za njegovo ženo ni bilo več smiselno, da bi se sklicevala na izboljšanje razmer na socialnem področju, ki je bilo uvedeno s tem sklepom.

15

O. Inan je turški državljan. Njegov oče, H. Inan, tudi turški državljan, čigar vključitev na zakoniti trg dela na Nizozemskem ni vprašljiva, ima od leta 1993 poleg turškega tudi nizozemsko državljanstvo.

16

O. Inan je zakonito prišel na Nizozemsko leta 1999. V dovoljenju za prebivanje, ki mu je bilo izdano, je bila določena omejitev, in sicer „združitev družine pri očetu, H. Inanu“. To dovoljenje je bilo večkrat podaljšano, nazadnje do 10. junija 2005. Do začetka prestajanja zaporne kazni je O. Inan živel pri očetu.

17

O. Inan je bil 22. maja 2007 pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen sedmih let.

18

Staatssecretaris je z odločbo z dne 13. novembra 2007 O. Inana zaradi njegove obsodbe razglasil za nezaželenega in zavrnil njegovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje.

19

Postopek v glavni stvari je nato potekal enako kot postopek, ki ga je začel T. Kahveci, ki je opisan v točkah od 12 do 14 te sodbe.

20

V teh okoliščinah je Raad van State – ker je menilo, da je rešitev dveh zadev, o katerih odloča, odvisna od razlage prava Unije – prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji, katerih besedilo je v vsaki od obravnavanih zadev enako:

21

Zadevi C-7/10 in C-9/10 sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 9. februarja 2010 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

22

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7 Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da se lahko družinski člani turškega delavca, ki je vključen na zakoniti trg dela v državi članici, še naprej sklicujejo na to določbo, če je ta delavec pridobil državljanstvo države članice gostiteljice, hkrati pa obdržal turško državljanstvo.

23

Najprej je treba navesti, da je člen 7 Sklepa št. 1/80 sestavni del prava Unije (glej sodbo z dne 20. septembra 1990 v zadevi Sevince, C-192/89, Recueil, str. I-3461, točki 8 in 9). Države članice so torej vezane z obveznostmi, ki izhajajo iz te določbe, natančno tako, kot morajo spoštovati pravice, določene v pravu Unije.

24

Nato je treba opozoriti, da ima v skladu s sodno prakso člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 neposredni učinek, tako da imajo turški državljani, za katere se ta določba uporablja, pravico, da se pred sodišči držav članic nanjo neposredno sklicujejo, da bi se izključila uporaba pravil notranjega prava, ki so v nasprotju z njo (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 17. aprila 1997 v zadevi Kadiman, C-351/95, Recueil, str. I-2133, točka 28; z dne 22. decembra 2010 v zadevi Bozkurt, C-303/08, ZOdl., str. I-13445, točka 31, in z dne 16. junija 2011 v zadevi Pehlivan, C-484/07, ZOdl., str. I-5203, točka 39).

25

Po tem pojasnilu je treba zaradi odgovora na postavljeni vprašanji to določbo razlagati glede na njeno besedilo, cilj, ki se z njo uresničuje, in sistem, ki ga uvaja (glej v tem smislu sodbo z dne 23. marca 2006 v zadevi Honyvem Informazioni Commerciali, C-465/04, ZOdl., str. I-2879, točka 17).

26

Kot je razvidno iz besedila navedenega člena 7, prvi odstavek, morata biti za pridobitev pravic iz te določbe prej kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, mora biti zadevna oseba družinski član turškega delavca, ki je že vključen na zakoniti trg dela države članice gostiteljice, in drugič, od pristojnih organov te države mora pridobiti dovoljenje, da se pridruži navedenemu delavcu v njej (glej zgoraj navedeno sodbo Bozkurt, točka 26).

27

Ko sta navedena pogoja izpolnjena, je treba zaradi uporabe člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 preveriti še, ali zadevni turški državljan že določen čas zakonito prebiva na ozemlju države članice gostiteljice z delavcem, od katerega izvaja svoje pravice (glej zlasti sodbo z dne 7. julija 2005 v zadevi Aydinli, C-373/03, ZOdl., str. I-6181, točka 29).

28

Posledično je Sodišče že razsodilo, da imajo družinski člani delavca, ki ima zgolj turško državljanstvo, ki izpolnjujejo pogoje, navedene v točkah 26 in 27 te sodbe, v tej državi nujno pravico do prebivanja, ki temelji neposredno na členu 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 (zgoraj navedena sodba Pehlivan, točka 43).

29

V zadevah iz postopkov v glavni stvari ni sporno, da – kot je bilo navedeno v točkah od 8 do 10 in od 15 do 17 te sodbe – T. Kahveci in O. Inan izpolnjujeta pogoje iz točk 26 in 27 te sodbe.

30

Torej je treba glede na cilj, ki se uresničuje s členom 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 in glede na sistem, ki ga ta uvaja, preveriti še, ali dejstvo, da je turški delavec, ki je že vključen na zakoniti trg dela države članice gostiteljice, ob turškem državljanstvu pridobil še državljanstvo države članice gostiteljice, za njegove družinske člane pomeni, da se nimajo več pravice sklicevati na to določbo.

31

Glede tega je treba opozoriti, da ima sistem postopne pridobitve pravic iz člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 dvojni cilj.

32

Najprej ta določba pred iztekom začetnega obdobja treh let omogoča prisotnost družinskih članov delavca migranta pri njem, da bi tako z združitvijo družine spodbujala zaposlitev in prebivanje turškega delavca, ki je že zakonito vključen v državo članico gostiteljico (glej zlasti sodbe z dne 22. junija 2000 v zadevi Eyüp, C-65/98, Recueil, str. I-4747, točka 26; z dne 11. novembra 2004 v zadevi Cetinkaya, C-467/02, ZOdl., str. I-10895, točka 25, in zgoraj navedeno sodbo Bozkurt, točka 33).

33

Dalje, namen iste določbe je okrepitev trajne vključenosti družine turškega delavca migranta v državo članico gostiteljico, tako da se zadevnemu družinskemu članu po treh letih zakonitega prebivanja omogoči, da sam vstopi na trg dela. Glavni cilj, ki se s tem uresničuje, je utrjevanje položaja tega družinskega člana, ki je v tej fazi že zakonito vključen v državo članico gostiteljico, tako da se mu omogoči pridobivanje sredstev za lastno življenje v zadevni državi in da si torej v njej ustvari samostojen položaj glede na položaj delavca migranta (glej zlasti zgoraj navedene sodbe Eyüp, točka 26; Cetinkaya, točka 25, in Aydinli, točka 23; sodbo z dne 18. julija 2007 v zadevi Derin, C-325/05, ZOdl., str. I-6495, točki 50 in 71, ter zgoraj navedeno sodbo Bozkurt, točka 34).

34

Glede na splošni cilj Sklepa št. 1/80, ki je – v nasprotju s sporazumom o sodelovanju, kakršen je ta, ki je bil sklenjen med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Kraljevino Maroko, podpisan v Rabatu 27. aprila 1976 in potrjen v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2211/78 z dne 26. septembra 1978 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 13, str. 155) – na socialnem področju izboljšati ureditev za turške delavce in njihove družinske člane, da bi se postopno uresničilo prosto gibanje delavcev (glej zlasti sodbi z dne 11. novembra 1999 v zadevi Mesbah, C-179/98, Recueil, str. I-7955, točka 36, in z dne 16. marca 2000 v zadevi Ergat, C-329/97, Recueil, str. I-1487, točka 43), je torej namen sistema, uvedenega zlasti s členom 7, prvi odstavek, tega sklepa, ustvariti ugodne razmere za združitev družine v državi članici gostiteljici (glej zgoraj navedeno sodbo Pehlivan, točka 45).

35

Ta cilj, ki se uresničuje s Sklepom št. 1/80, bi bil oviran, če bi se delavec, ki ima še vedno turško državljanstvo, moral zaradi pridobitve državljanstva države članice gostiteljice odpovedati uveljavljanju ugodnih razmer za združitev družine v državi članici gostiteljici.

36

Poleg tega je treba poudariti, da je Sodišče razsodilo, da turški državljani, ki izpolnjujejo pogoje iz ene od določb Sklepa št. 1/80, zaradi tega pridobijo pravice, ki jim jih daje ta sklep (glej zlasti sodbo z dne 18. decembra 2008 v zadevi Altun, C-337/07, ZOdl., str. I-10323, točki 28 in 29, in zgoraj navedeno sodbo Bozkurt, točka 39), in da država članica ne sme določiti drugačne ureditve, kot je ta, ki izhaja iz Sklepa št. 1/80, ali določiti drugih pogojev od tistih iz tega sklepa (glej zgoraj navedeno sodbo Pehlivan, točka 56).

37

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča namreč tako iz primarnosti prava Unije kot iz neposrednega učinka določbe, kot je člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80, izhaja, da države članice ne morejo enostransko spremeniti vsebine sistema postopnega vključevanja turških državljanov v državo članico gostiteljico in da torej nimajo več možnosti sprejetja ukrepov, ki bi lahko negativno vplivali na pravni status, ki je tem državljanom izrecno priznan s pravom, ki izhaja iz Sporazuma o pridružitvi EGS-Turčija (glej zgoraj navedeno sodbo Pehlivan, točka 56 in navedena sodna praksa).

38

Ureditev, kot je ta iz postopkov v glavni stvari, v kateri je določeno, da se na pravice iz člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 ni več mogoče sklicevati, če je turški delavec, ki je že zakonito vključen v državo članico gostiteljico, pridobil nizozemsko državljanstvo, ravno negativno vpliva na pravni status, ki je turškim državljanom izrecno priznan s pravom, ki izhaja iz Sporazuma o pridružitvi EGS-Turčija.

39

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da kar zadeva turške državljane, kot sta T. Kahveci in O. Inan, člen 14(1) Sklepa št. 1/80 zagotavlja ustrezno pravno podlago za presojo, kdaj je mogoče turškemu državljanu, ki je bil obsojen za kaznivo dejanje, z izgonom iz države članice gostiteljice odvzeti pravice, ki jih ima neposredno na podlagi tega sklepa (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Derin, točka 74, in Bozkurt, točka 54).

40

Glede tega je Sodišče menilo, da morajo zadevni nacionalni organi v posameznem primeru presoditi osebno vedenje storilca kaznivega dejanja ter trenutno, resnično in zadosti resno nevarnost, ki jo pomeni za javni red in javno varnost, poleg tega pa morajo ti organi zagotoviti spoštovanje tako načela sorazmernosti kot temeljnih pravic zadevne osebe. Natančneje, ukrep izgona na podlagi člena 14(1) Sklepa št. 1/80 je mogoče izreči le, če individualno ravnanje zadevne osebe pomeni konkretno tveganje za nove hude kršitve javnega reda (glej zgoraj navedeni sodbi Derin, točka 74, in Bozkurt, točka 60).

41

Iz navedenega izhaja, da je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti tako, da je treba člen 7 Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da se lahko družinski člani turškega delavca, ki je vključen na zakoniti trg dela v državi članici, še naprej sklicujejo na to določbo, če je ta delavec pridobil državljanstvo države članice gostiteljice in hkrati obdržal turško državljanstvo.

42

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 7 Sklepa št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki ga je sprejel Pridružitveni svet, ustanovljen s Sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, je treba razlagati tako, da se lahko družinski člani turškega delavca, ki je vključen na zakoniti trg dela v državi članici, še naprej sklicujejo na to določbo, če je ta delavec pridobil državljanstvo države članice gostiteljice in hkrati obdržal turško državljanstvo.