1.

Evropske institucije še nimajo na voljo ribe babilonke ( 2 ), zaradi katere bi jezikovne pregrade postale brezpredmetne, ampak samo Systran, to je računalniški sistem za omejeno prevajanje besedil, o uporabi katerega so v nekem sporu nastali pomisleki. ( 3 ) Da bi zagotovile komunikacijo v svojih službah, skušajo institucije v zadnjem času zaposlovati ljudi, ki kot tuji jezik obvladajo nemščino, angleščino ali francoščino. ( 4 ) Italija meni, da se s tem krši jezikovna ureditev Unije. Zato ta država članica izpodbija obvestilo o treh tovrstnih natečajih.

2.

Kot je znano, je vprašanje jezikov zelo občutljivo. Člen 290 ES (po spremembi postal člen 342 PDEU) zato določa, da Svet ustrezne uredbe sprejema soglasno, člen 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah pa izrecno priznava načelo večjezičnosti. Osrednji točki te pritožbe sta temu primerno vprašanje diskriminacije na podlagi jezika in načelo večjezičnosti. Poleg tega se postavljajo tudi bolj formalna vprašanja v zvezi z obvestili o natečajih, očita pa se kršitev varstva legitimnih pričakovanj in obveznosti obrazložitve.

3.

Člen 290 ES določa, da je Svet pristojen za ureditev glede jezikov:

„Ureditev glede jezikov v institucijah Skupnosti določi Svet soglasno, ne da bi posegal v določbe, ki jih vsebuje statut Sodišča.“

4.

V zvezi z jezikovno ureditvijo je pomemben tudi člen 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ( 5 ) (v nadaljevanju: Listina), razglašene 7. decembra 2000 v Nici:

„Unija spoštuje kulturno, versko in jezikovno raznolikost.“

5.

Členi 1 in od 4 do 6 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti ( 6 ) v različici, ki se uporablja v tej zadevi, določajo:

„Člen 1

Uradni jeziki in delovni jeziki institucij Unije so angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina.

[…]

Člen 4

Uredbe in drugi dokumenti, ki se splošno uporabljajo, se sestavljajo v uradnih jezikih.

Člen 5

Uradni list Evropske unije izhaja v uradnih jezikih.

Člen 6

Institucije Skupnosti lahko v svojem poslovniku določijo, kateri jeziki naj se uporabljajo v posebnih primerih.“

6.

Člen 1d(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) vsebuje različne prepovedi diskriminacije:

„Pri uporabi teh kadrovskih predpisov je prepovedana kakršna koli diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, narodnostnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega prepričanja, pripadnosti nacionalni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“

7.

Utemeljitev različnega obravnavanja je urejena v členu 1d(6) Kadrovskih predpisov:

„Treba je spoštovati načelo nediskriminacije in načelo proporcionalnosti, vse omejitve njune uporabe pa morajo biti objektivno utemeljene in usmerjene k legitimnim ciljem v splošnem interesu in okviru kadrovske politike. […]“

8.

Člen 27 ureja podlage za politiko zaposlovanja:

„Zaposlovanje mora zagotoviti, da institucija dobi najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike, ki jih izbira na najširšem možnem geografskem območju med državljani držav članic Skupnosti.

Nobeno delovno mesto ni rezervirano za državljane ene od držav članic.“

9.

Člen 28 vsebuje minimalne zahteve za imenovanje za uradnika.

„Uradnik je lahko imenovan le pod pogojem, da:

[…]

10.

Člen 29 ureja postopek za zasedbo prostega delovnega mesta:

„(1)   Pred zasedbo prostega delovnega mesta v instituciji organ za imenovanja najprej preuči

[…]

in nato uporabi natečajne postopke na podlagi bodisi kvalifikacij ali preizkusov ali na podlagi obojih. Natečajni postopek je določen v Prilogi III.“

11.

Med pravili glede vsebine razpisov v skladu s členom 1(1) Priloge III so pomembni zlasti napotki v točki (a) o različnih vrstah natečajev in v točki (f) o jezikovnih zahtevah:

„Podrobno mora navajati:

[…]

[…]“

12.

Člen 1(2) Priloge III ureja objavo:

„Obvestilo o javnem natečaju se objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti najmanj en mesec pred rokom za oddajo prošenj in, kadar je to primerno, najmanj dva meseca pred datumom preizkusov.“

13.

Italijanska republika izpodbija dve obvestili od skupno treh natečajev ( 7 ) Evropskega urada za izbor osebja (v nadaljevanju: EPSO). Obvestila so bila najprej objavljena samo v nemški, angleški in francoski izdaji Uradnega lista. Obvestili o prvih dveh natečajih sta bili predmet tožbe v zadevi T-166/07, obvestilo o tretjem natečaju pa se je izpodbijalo s tožbo v zadevi T-285/07.

14.

Prva dva natečaja sta bila v skladu s točko II. A. pogojev namenjena za oblikovanje rezervnega seznama za zasedbo prostih delovnih mest v evropskih institucijah. Tretji natečaj je v točki II. A. določal, da Evropska komisija ne bo sodelovala pri tem natečaju in zato ne bo zaposlila nobenih kandidatov z rezervnega seznama.

15.

Pogoji za pripustitev glede znanja jezikov so navedeni v točki I. A. 2 obvestila o javnih natečajih EPSO/AD/94/07 in EPSO/AD/95/07 ter v točki I. A. 3 obvestila o javnem natečaju EPSO/AST/37/07. V skladu s temi točkami so morali imeti kandidatke in kandidati temeljito znanje enega od uradnih jezikov EU in zadovoljivo znanje drugega jezika, ki je moral biti nemški, angleški ali francoski jezik.

16.

V točki I. B. je bilo določeno, da se bodo pristopni testi opravljali v drugem jeziku. Temu ustrezno so morali kandidatke in kandidati navesti, ali želijo pristopne teste in preizkuse natečaja opravljati v nemščini, angleščini ali francoščini.

17.

Poleg tega je bilo navedeno, da bodo zaradi jasnosti in razumljivosti besedil splošne narave in sporočil kandidatkam in kandidatom oziroma od kandidatk in kandidatov povabila na posamezne teste in preizkuse ter vsa korespondenca med EPSO ter kandidatkami in kandidati napisana izključno v nemščini, angleščini ali francoščini.

18.

EPSO je 20. junija 2007 ( 8 ) in 13. julija 2007 ( 9 ) v vseh jezikovnih različicah Uradnega lista objavil spremembe zgoraj navedenih obvestil. Tam je bilo navedeno napotilo na prvotna obvestila in določen nov rok za prijavo na posamezni natečaj, ki je bil tako dolg kot prvotno določeni rok. Poleg tega so bili v teh spremembah navedeni izobrazba in delovne izkušnje, potrebne za udeležbo v postopku. Sicer pa je bilo napoteno na vsebino prvotnih obvestil.

19.

Splošno sodišče je Republiki Litvi dopustilo, da intervenira v podporo Italiji v zadevi T-166/07, Helenski republiki pa, da intervenira v zadevi T-285/07. Nato je združilo obe zadevi za obravnavo in izdajo sodbe. S sodbo z dne 13. septembra 2010 je zavrnilo obe tožbi.

20.

Italijanska republika je zoper sodbo vložila to pritožbo. Sodišču predlaga,

21.

Helenska republika prav tako predlaga,

22.

Komisija Sodišču predlaga,

23.

Republika Litva, ki je bila udeležena na prvi stopnji, ni podala stališč v pritožbenem postopku. Ostale stranke so podale pisna stališča, na obravnavi 6. junija 2012 pa ustne navedbe.

24.

Sodišče preizkusi nujno potrebne procesne predpostavke po uradni dolžnosti. ( 10 ) Zato je treba najprej obravnavati presenetljivo okoliščino, da je bila v postopku T-285/07 izrečena sodba proti Komisiji, čeprav ni sodelovala v zadevnem natečaju. ( 11 )

25.

Vendar je to okoliščino mogoče pojasniti s predpisi, sprejetimi ob ustanovitvi EPSO. Člen 4 Sklepa 2002/620/ES ( 12 ) namreč izrecno določa, da se kakršna koli pritožba v zvezi z izvajanjem pristojnosti, dodeljenih EPSO, vloži proti Komisiji. Izvajanje javnih natečajev v skladu s členom 30(1) in Prilogo III h Kadrovskim predpisom se v skladu s členom 2 navedenega sklepa prenese na EPSO. Dopustnost pritožbe torej ni sporna. ( 13 )

26.

Italija s prvim pritožbenim razlogom prereka razlago Splošnega sodišča v točkah 41 in 42 izpodbijane sodbe. Pri tem je šlo za to, ali člen 290 ES, ki je pravna podlaga za jezikovno ureditev, in člen 6 Uredbe št. 1 dopuščata, da se v razpisih prostih delovnih mest zahteva znanje določenih jezikov. Splošno sodišče je ugotovilo:

„41   Uredbo št. 1, ki določa jezikovno ureditev institucij, je Svet sprejel na podlagi člena 290 ES. Člen 6 te uredbe institucijam izrecno dovoljuje, da v svojem poslovniku določijo, kateri jeziki naj se uporabljajo v posebnih primerih, zaradi česar jim je treba priznati določeno operativno avtonomijo, katere namen je zagotovitev njihovega pravilnega delovanja […].

42   Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da se s spornim razpisom prostega delovnega mesta ne krši člen 290 ES, ampak da je bil ta razpis sprejet na podlagi pristojnosti, ki jo institucijam in organom Skupnosti podeljuje člen 6 Uredbe št. 1.“ ( 14 )

27.

Ta razlaga ni združljiva z besedilom zadevnih določb.

28.

V skladu s členom 290 ES Svet soglasno določi ureditev glede jezikov v institucijah Unije. Ta ureditev je bila določena z Uredbo št. 1. V skladu s členom 1 te uredbe so vsi uradni jeziki tudi delovni jeziki institucij. Institucije so s členom 6 pooblaščene, da v svojem poslovniku določijo, kateri jeziki naj se uporabljajo v posebnih primerih.

29.

Razpis natečaja – kot pravilno poudarja Italija – ni poslovnik ali primerljiv pravni akt. Zato člen 6 Uredbe št. 1 ni primerna podlaga za razpise, ki so predmet spora.

30.

V izpodbijani sodbi gre zato pri tem vprašanju za napačno uporabo prava. Vendar to ne pomeni, da je Italija v tem delu s pritožbo uspela.

31.

Poleg tega ni mogoče ugotoviti kršitve člena 290 ES in člena 6 Uredbe št. 1 iz nobenega drugega razloga. Ti določbi ne urejata neposredno, katere zahteve se lahko določijo v razpisu in katerega od 23 uradnih jezikov Unije je treba uporabiti pri razpisu. Zato s tem razpisom ni mogoče kršiti niti člena 290 ES niti člena 6 Uredbe št. 1.

32.

Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti. Vsekakor pa so vprašanja, ki jih zastavlja Italija, pri presoji naslednjih treh pritožbenih razlogov pomembna.

33.

Drugi pritožbeni razlog se nanaša na utemeljevanje v točkah od 52 do 58 izpodbijane sodbe. Italija se je pritožila, da bi morali biti razpisi v skladu s členi 1, 4 in 5 Uredbe št. 1 v celoti objavljeni v vseh uradnih jezikih.

34.

Splošno sodišče v točkah 52 in 53 izpodbijane sodbe in v ustaljeni sodni praksi ( 15 ) izhaja iz tega, da Uredbe št. 1 ni mogoče uporabiti za razmerja med institucijami in njihovimi uslužbenci, saj ureja jezikovno ureditev, ki velja samo v razmerju med Evropsko unijo in državo članico ali osebo, ki spada v pristojnost države članice. Uradniki in drugi uslužbenci Unije ter kandidati za taka delovna mesta naj bi namreč spadali le v pristojnost Unije glede uporabe določb Kadrovskih predpisov, vključno s tistimi, ki se nanašajo na zaposlovanje v instituciji.

35.

Kot pravilno poudarjata Italija in Grčija, pa to stališče ni prepričljivo. Člena 2 in 3 Uredbe št. 1 se sicer nanašata na razmerje do držav članic in do oseb, za katere velja zakonodaja države članice, vendar je sporno, ali za potencialne kandidate natečaja kot take ne velja več zakonodaja njihovih držav članic. V nasprotju z mnenjem Komisije to ni nujna posledica pristojnosti sodišč Unije za tožbe v zvezi s tovrstnimi prijavami.

36.

Predvsem pa Uredba temelji na členu 290 ES, ki je pravna podlaga jezikovne ureditve za institucije Unije. Temu ustrezno člen 1 ureja uradne in delovne jezike institucij. Ni očitno, da naj bi bili to samo jeziki, ki se uporabljajo v razmerju do tretjih oseb. ( 16 ) Delovni jezik je običajno jezik, ki se uporablja tudi za delo v zadevni organizaciji.

37.

V nasprotju z mnenjem Komisije je tudi člen 6 Uredbe št. 1 v prid temu, da se uporablja v razmerju med institucijami in njihovimi zaposlenimi. V skladu z njim institucije namreč v svojih poslovnikih ne morejo določiti, ali je Uredba sploh uporabljiva, ampak samo, kako jo je treba uporabiti v posebnih primerih. Torej bi bil člen 6 morda primerna pravna podlaga, če bi institucije lahko določile jezike za notranjo komunikacijo, ( 17 ) sicer pa potrjuje, da je mogoče Uredbo št. 1 uporabiti za razmerje med institucijami in njihovimi uslužbenci.

38.

Torej je bilo v izpodbijani sodbi tudi glede tega napačno uporabljeno pravo. Da bi se ugotovilo, ali bi jo bilo mogoče podpreti z drugačno razlago, je treba torej preizkusiti, ali je bila omejena objava razpisa združljiva s členoma 4 in 5 Uredbe št. 1.

39.

V skladu s členom 4 Uredbe št. 1 se uredbe in drugi dokumenti, ki se splošno uporabljajo, sestavljajo v uradnih jezikih. Člen 5 določa, da Uradni list izhaja v uradnih jezikih.

40.

Sodišče pa je iz teh določb in iz člena 254(2) ES v sodbi Kik sklepalo, da posamezne odločbe ni nujno treba sestaviti v vseh uradnih jezikih, čeprav bi lahko vplivala na pravice drugega državljana Unije kot naslovnika te odločbe, na primer na pravice konkurenčnega gospodarskega subjekta. ( 18 )

41.

To pa a contrario potrjuje, da morajo biti v členu 4 Uredbe št. 1 navedene uredbe in drugi dokumenti, ki se splošno uporabljajo, sestavljeni v vseh uradnih jezikih. ( 19 ) Ta razlaga je poleg tega edina, ki je združljiva z načeloma pravne varnosti in prepovedi diskriminacije. ( 20 )

42.

Poleg tega je to v skladu z razvojem besedila člena 4 Uredbe št. 1. Tako kot v členu 5 je bilo v tej določbi, dokler ni bila spremenjena ob zadnji širitvi, ( 21 ) vsakič izrecno navedeno skupno število uradnih jezikov. ( 22 ) Ne zdi se, da bi se s spremembami ob zadnji širitvi hotela omejiti uporaba različnih uradnih jezikov. Navedbe iz členov 4 in 5 Uredbe št. 1 o uradnih jezikih je treba torej razumeti tako, da gre za 23 uradnih jezikov.

43.

Obvestilo o javnem natečaju sicer ni uredba, je pa – kot navajata tudi Italija in Grčija – v nasprotju s posamično odločbo vendarle dokument splošnega pomena. Vsebuje namreč roke za prijavo in ostale pogoje, ki so zavezujoči za vsako osebo, ki želi sodelovati na natečaju. ( 23 ) Že zato mora biti načelno sestavljeno v vseh uradnih jezikih.

44.

To potrjuje člen 5 Uredbe št. 1 v povezavi s členom 1(2) Priloge III h Kadrovskim predpisom. V skladu z zadnjenavedeno določbo je treba obvestilo o javnem natečaju ( 24 ) objaviti v Uradnem listu. Ker Uradni list v skladu s členom 5 Uredbe št. 1 izhaja v uradnih jezikih, je treba tudi vse obvezne objave načeloma izvesti v vseh uradnih jezikih.

45.

Razmišljanje Splošnega sodišča v točki 56 izpodbijane sodbe je mogoče vsekakor razumeti tako, da lahko institucije pri razpisih odstopajo od zgoraj navedene določbe:

„Ob teh pogojih so za izbiro jezika notranje komunikacije odgovorne institucije, pri čemer lahko vsaka od svojih uslužbencev ali tistih, ki to želijo postati, zahteva rabo izbranega jezika […]. Za izbiro jezika za zunanjo objavo razpisov prostih delovnih mest so prav tako odgovorne institucije […].“

46.

To mnenje se nazadnje opira na člen 6 Uredbe št. 1. ( 25 ) Če bi lahko institucije v skladu s to določbo določile jezike notranje komunikacije, bi bilo mogoče na podlagi člena 6 dopustiti tudi, da se kandidati za potencialna delovna mesta potegujejo le v teh jezikih, ki jih morajo obvladati.

47.

Kot je bilo že navedeno, pa sam razpis ni pravni akt na podlagi člena 6 Uredbe št. 1. ( 26 ) Komisija poleg tega na tej podlagi še nikoli ni formalno določila jezikov notranje komunikacije ali jezikov v razpisih. Sama praksa, da se v bistvu uporabljajo določeni jeziki, ni taka določitev. Že vsebina take prakse je namreč popolnoma nejasna. Ni mogoče razbrati, pod katerimi pogoji je mogoče uporabiti določen jezik.

48.

Zato člen 6 Uredbe št. 1 ne more utemeljiti odstopanja od členov 4 in 5 te uredbe v povezavi s členom 1(2) Priloge III h Kadrovskim predpisom.

49.

Tudi napotki, objavljeni pozneje v vseh uradnih jezikih, niso odpravili pomanjkljive objave obvestil. Napotki so namreč vsebovali le en del informacij. Predvsem so manjkale zahteve glede znanja jezikov. Sklicevanje na celotno objavo v samo treh jezikih ne more nadomestiti celotne objave v drugih uradnih jezikih. Kot opozarja Grčija, zainteresirane osebe v sporih v glavni stvari, ki niso znale nobenega od treh jezikov, niso mogle vedeti, da tako niso bile kvalificirane za natečaj, in nadaljnja vsebina obvestil, ki so obstajala le v treh jezikih, za njih tako ni bila upoštevna.

50.

Predvsem pa ni nobenega predpisa, ki bi dopuščal odstopanje od celotne objave v vseh jezikih, kot je določeno v členih 4 in 5 Uredbe št. 1 v povezavi s členom 1(2) Priloge III h Kadrovskim predpisom.

51.

Obvestila bi morala biti tako v celoti objavljena v vseh jezikih. O tem, ali so mogoče izjeme za natečaj, ki se nanaša samo na kandidate z določenim maternim jezikom, ( 27 ) v tem primeru ni treba odločati.

52.

Ker gre pri sodbi Splošnega sodišča za napačno uporabo prava in je ni mogoče podpreti niti z drugačno razlago, je treba drugi pritožbeni razlog sprejeti. Izpodbijano sodbo je treba razveljaviti.

53.

Vendar menim, da je treba obravnavati še ostale pritožbene razloge, da se pri prihodnji praksi institucij vzpostavi pravna varnost pri izvedbi natečajev.

54.

Italija s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da objava natečaja v samo treh jezikih krši prepoved diskriminacije glede na državljanstvo v skladu s členom 12 ES (po spremembah postal člen 18 PDEU) in načelo večjezičnosti v skladu s členom 22 Listine.

55.

Pri tem ne gre za to, ali objava javnega natečaja v samo treh jezikih ni bila združljiva s prepovedjo diskriminacije. Ni sporno, da kandidati, čeprav je njihovo znanje nemškega, angleškega ali francoskega jezika zadovoljivo, ne berejo nujno izdaje Uradnega lista v enem od teh treh jezikov, temveč praviloma samo v svojem maternem jeziku. ( 28 ) Zato obstaja nevarnost, da te zainteresirane osebe ne zvedo pravočasno za razpis. Ker je materni jezik tesno povezan z državljanstvom, bi lahko šlo za diskriminacijo glede na državljanstvo. Zato naj prvotni obvestili z dne 28. februarja 2007 in z dne 8. maja 2007 ne bi zadostovati.

56.

V obravnavanem primeru pa je treba ugotoviti, ali je bil ta slabši položaj zaradi državljanstva, ki je prvotno obstajal, pozneje učinkovito rešen z objavo napotkov v drugih jezikih, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točkah od 85 do 91 izpodbijane sodbe. Ker se ta vsebinska napaka razlikuje od že preučene formalne kršitve obveznosti objave v Uradnem listu, ni mogoče neposredno uporabiti ugotovitve o nezadostni odpravi pomanjkljivosti objave, do katere smo pravkar prišli ( 29 ).

57.

Italija, prvič, oporeka možnosti odprave pomanjkljivosti in, drugič, ugovarja, da napotki niso vsebovali vseh podatkov iz prvotnih obvestil.

58.

Italija svoje mnenje o nemožnosti odprave pomanjkljivosti opira na sistematiko ničnostne tožbe. Obvestila naj bi bila v skladu s členom 230 ES (po spremembi postal člen 263 PDEU) v svoji prvotni obliki predmet postopka.

59.

V skladu s tem pojmovanjem pa bi bila tožba izčrpana. Strogo gledano prvotno obvestilo namreč ne obstaja več. Razveljavljeno naj bi bilo s pozneje objavljenimi napotki in nadomeščeno z novimi obvestili. ( 30 ) Ta naj bi bila sestavljena iz kombinacije prvotnega obvestila in novih napotkov, ki naj bi predvsem določali nov rok za prijavo, in treba bi jih bilo izpodbijati z novo tožbo.

60.

Tak formalističen pristop pa se mi vendarle ne zdi nujen. Kot je ugotovilo že Splošno sodišče, z napotki ni bila spremenjena vsebina obvestil, vsekakor kolikor je sporna. ( 31 )

61.

Če pa se spor ni končal, mora biti obvestilo v obliki, v kateri dejansko učinkuje, predmet tega spora. Zato je treba upoštevati pozneje objavljene napotke.

62.

V nasprotju z mnenjem Italije je sicer možnost odprave kršitev postopka v pravu Unije načeloma priznana. ( 32 ) Ukrep odprave napake mora upravičence – v obravnavanem primeru potencialne kandidate – postaviti v položaj, v katerem bi bili, če ne bi prišlo do kršitve postopka. ( 33 )

63.

Pomanjkljivosti prvotnih obvestil v tem primeru niso bile odpravljene. Z rokom za prijavo, ki je bil na novo določen z napotki, je namreč za potencialne kandidate, za katere obvestilo ni bilo objavljeno v njihovem maternem jeziku, veljal enak rok za prijavo kot za kandidate, za katere je bilo obvestilo objavljeno v njihovem maternem jeziku.

64.

Kljub temu potencialni kandidati, ki so bili šele na podlagi pozneje objavljenih napotkov seznanjeni z natečajem, niso bili postavljeni v položaj, v katerem bi bili, če bi bili ustrezni napotki objavljeni že v obvestilu. Tisti, ki so bili seznanjeni s prvotnimi obvestili so namreč imeli bistveno več časa, da so se posebej pripravili na natečaj. Pri natečajih EPSO/AD/94/07 in EPSO/AST/37/07 je tako razlika znašala skoraj štiri mesece, pri natečaju EPSO/AD/95/07 pa več kot dva meseca. Ta čas bi bilo mogoče izkoristiti zlasti za osvežitev potrebnega strokovnega znanja in znanja jezikov.

65.

Zato z napotki glede obvestila ni moglo biti odpravljeno prikrajšanje potencialnih kandidatov – katerih materni jezik je nemščina, angleščina ali francoščina – ki je nastalo s selektivno objavo obvestila.

66.

Splošno sodišče tega prikrajšanja ni opazilo. Zato so njegove ugotovitve v točkah od 85 do 91 izpodbijane sodbe napačne. Sodbo je treba zato tudi iz tega razloga razveljaviti.

67.

Italija poleg tega očita, da v drugih jezikih ni bilo objavljeno celotno obvestilo. Tej trditvi je treba dodati, da so imeli potencialni kandidati, ki so lahko prebrali celotno obvestilo v svojem maternem jeziku, rahlo prednost pred drugimi potencialnimi kandidati, ki so ga morali prebrati v tujem jeziku.

68.

Vendar kot je Splošno sodišče pravilno ugotovilo v točkah 90 in 99 izpodbijane sodbe, ta slabši položaj ni imel take teže, da bi šlo za diskriminacijo glede na državljanstvo.

69.

Nasprotno, kolikor se nanaša na osebe, ki ne obvladajo zadostno nobenega od treh jezikov celotnega obvestila, ne gre za potencialne kandidate. Kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 88 izpodbijane sodbe, te osebe niso imele potrebnega znanja jezikov, da bi bile pripuščene k natečaju.

70.

V tem smislu se obravnavani natečaji razlikujejo od postopkov, ki so bili predmet drugih odločb Splošnega sodišča, ki jih je navedla Italija in ki so pripeljale do razveljavitve obvestil. ( 34 ) Pri teh odločitvah je namreč šlo za postopek, ki ni predpostavljal nobenega poznavanja določenih jezikov. V teh primerih so torej lahko obstajali potencialni kandidati, ki niso razumeli obvestila v nobenem od uporabljenih jezikov, medtem ko so morali potencialni kandidati v postopku, ki je predmet spora, razumeti enega od teh jezikov.

71.

Zato je Splošno sodišče v točki 85 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da so bile z napotki odpravljene te pomanjkljivosti prvotnega obvestila. Vprašanje, ali je bilo sploh dopustno zahtevati znanje nemškega, angleškega ali francoskega jezika namesto drugih tujih jezikov, je treba preučiti v okviru naslednjega pritožbenega razloga.

72.

Drugega dela tretjega pritožbenega razloga torej ni mogoče sprejeti.

73.

Četrti pritožbeni razlog se nanaša na jedro spora, to je na izbiro samo treh jezikov kot mogočega „drugega jezika“ za natečaj. Premisleki, s katerimi je Splošno sodišče zanikalo, da naj bi bil izbor Komisije diskriminatoren in neprimeren, po mnenju Italije kršijo prepoved diskriminacije glede na državljanstvo in načelo večjezičnosti.

74.

Člen 12 ES (po spremembi postal člen 18 PDEU) določa, da je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo, kjer se uporablja pravo Unije. To načelo je zdaj določeno tudi v členu 21(2) Listine.

75.

Splošno sodišče se sicer v točkah od 93 do 104 izpodbijane sodbe ni ukvarjalo z vprašanjem, ali lahko omejitev drugega jezika kot taka pomeni diskriminacijo. Vendar je prišlo do pravilnega sklepa, da taka diskriminacija ni podana.

76.

Omejitev uporabe maternih jezikov v natečajih institucij bi bila diskriminatorna in bi torej morala biti utemeljena. Ker je tisti jezik kandidata, ki ga ta najbolje obvlada, praviloma tesno povezan z njegovim državljanstvom, bi taka določitev potencialne kandidate, ki glede na svoje državljanstvo govorijo drug materni jezik, vsaj posredno postavila v slabši položaj. Pomembne dele natečaja bi morali opravljati v tujem jeziku, medtem ko bi lahko konkurenti uporabljali svoj materni jezik.

77.

V tem smislu je prepoved diskriminacije na podlagi jezika, ki je določena v členu 1d(1) Kadrovskih predpisov in ki jo zdaj določa tudi člen 21(1) Listine, izraz splošne prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo. Hkrati bi bil kršen tudi člen 27(2) Kadrovskih predpisov, ki prepoveduje, da bi bila delovna mesta namenjena državljanom določene države članice.

78.

V obravnavanem primeru nikakor ni omejena uporaba maternega jezika, temveč uporaba drugega jezika. Drugi jezik potencialnih kandidatov je očitno manj tesno povezan z državljanstvom kot materni jezik.

79.

Treba je priznati, da obstajajo določene države, v katerih eden od dopuščenih jezikov uživa poseben položaj glede na druge jezike te države. ( 35 ) Zato obstaja določena verjetnost, da nekateri kandidati iz teh držav posebej dobro obvladajo dopuščeni drugi jezik.

80.

V nasprotju z maternim jezikom pa ustrezno znanje drugega jezika ne temelji samo na zadevnem državljanstvu, ampak tudi na dodatnem prizadevanju zadevne države, družine ali posamezne osebe. V tem smislu obstaja kvečjemu razlika v stopnji znanja tujih jezikov, ki nastane še posebej zaradi dobro urejenega šolskega sistema.

81.

Mogoča prednost zaradi drugega jezika, ki v domovini uživa poseben položaj, zato ne more pomeniti nobene diskriminacije kandidatov iz drugih držav glede na njihovo državljanstvo.

82.

S tega vidika bodo „v slabšem položaju“ samo nekateri kandidati iz drugih držav članic, v katerih se govori več uradnih jezikov Unije, vendar nobeden od treh privilegiranih jezikov. ( 36 ) Taki kandidati na natečaju navsezadnje ne bi mogli uporabiti svojega „naravnega“ drugega jezika. Vsekakor ni razvidno, da ima ta teoretična pomanjkljivost praktične učinke za določene kandidate.

83.

Za večino potencialnih kandidatov omejitev mogočih drugih jezikov nikakor ne pomeni nobene razlike. Gre namreč za tri najbolj razširjene tuje jezike v Uniji. ( 37 ) V skoraj vseh državah članicah se kot prvi tuji jezik pretežno učijo angleščino, v samo nekaj državah članicah večinoma francoščino in zgolj v Luksemburgu v osnovni šoli skoraj izključno nemščino. Kot drugi tuji jezik občutno prevladujeta nemščina in francoščina. Španščina, švedščina (na Finskem) in estonščina (v Estoniji – domnevno za pripadnike ruske manjšine) se sicer ponekod pojavijo, vendar precej manj pogosteje. ( 38 ) Zato je manj verjetno, da sploh obstajajo kandidati, ki občutno bolj obvladajo druge tuje jezike kot pa nemščino, angleščino ali francoščino.

84.

Zato omejitvi drugega jezika na te tri jezike ni mogoče pripisati učinka prikrajšanja zaradi državljanstva.

85.

Dalje, Italija meni, da omejitev izbire drugih jezikov krši načelo večjezičnosti. V skladu s tem načelom naj bi se lahko od kandidatov, ki se potegujejo za delovno mesto pri institucijah, pričakovalo, da poleg jezika svoje države članice znajo še vsaj en jezik, vendar ni nujno, da je ta jezik nemščina, angleščina ali francoščina.

86.

Sicer Lizbonska pogodba v času obvestil leta 2007 še ni začela veljati, tako da načelo večjezičnosti, priznano v členu 22 Listine, še ni imelo nobenega neposrednega zavezujočega učinka. Vendar se je ta člen glede na uradna pojasnila ( 39 ) opiral na takrat veljavni člen 6 EU, ki v odstavku 3 od Unije zahteva spoštovanje nacionalne identitete držav članic (to je del člena 4(2) PEU), ter na člen 151(1) in (4) ES (po spremembi postal člen 167(1) in (4) PDEU), v skladu s katerim Skupnost prispeva k nacionalni in regionalni raznolikosti oziroma spoštuje in spodbuja raznolikost svojih kultur. Člen 3(3), četrti pododstavek, PEU danes še posebej poudarja to nalogo.

87.

Načelo večjezičnosti je del kulturne raznolikosti ( 40 ) in nacionalne identitete držav članic. Temelji torej na osnovnih vrednotah Unije, ki so obstajale že v času spornih obvestil. ( 41 )

88.

Načelo večjezičnosti niti ne zahteva, da Unija v vsakem položaju uporablja vse uradne jezike, ( 42 ) niti ne vsebuje konkretnih pravil o tem, med katerimi jeziki lahko potencialni kandidati, ki se potegujejo za delovna mesta v okviru Unije, izbirajo drugi jezik. To vprašanje se lahko postavlja le v povezavi s splošnim načelom enakega obravnavanja.

89.

To načelo, ki je zdaj že določeno tudi v členu 20 Listine, zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno. ( 43 ) Različno obravnavanje je lahko utemeljeno, če temelji na objektivnem in razumnem merilu – torej kadar je povezano s pravno dopustnim ciljem, ki se mu sledi z zadevno zakonodajo – in je sorazmerno s ciljem, ki se z zadevnim obravnavanjem želi doseči. ( 44 ) Pri tem tehtanju je treba upoštevati zadevne temeljne vrednote Unije, na primer načelo večjezičnosti. Če ukrep nasprotuje taki temeljni vrednoti, mora njegov cilj imeti poseben pomen, da bi bil lahko utemeljen.

90.

Če se na spornih natečajih samo določeni jeziki dopuščajo kot drugi jeziki, potem se različni uradni in delovni jeziki Unije obravnavajo različno.

91.

Splošno sodišče je dajanje prednosti trem jezikom v točkah 93, 94 in 102 izpodbijane sodbe znova oprlo na člen 6 Uredbe št. 1, v skladu s katerim lahko institucije določijo jezikovno ureditev. Vendar kot je bilo že ugotovljeno, ta pristojnost do zdaj še ni bila uporabljena in zato z njo ni mogoče utemeljiti niti pogojev natečaja. ( 45 ) Zato je bilo pravo tudi v tem smislu v sodbi napačno uporabljeno.

92.

Vendar ta napačna uporaba ne povzroči dvoma o rezultatu. Čeprav institucije – kot navaja Komisija – niso uradno določile nobenega notranjega delovnega jezika, je možnost notranje komunikacije nujna predpostavka za delovanje njihovih služb. Zato morajo institucije imeti možnost, da izberejo nove sodelavce glede na to, ali se bodo lahko vključili v sedanje službe in tam delali. Torej je odločilnega pomena, ali znajo jezike, ki se bodo v teh službah dejansko uporabljali kot notranji delovni jeziki. Nič ne pomaga, če uslužbenec popolnoma obvlada več uradnih jezikov, ki jih v njegovi službi sicer nihče ne razume.

93.

Če se take omejitve na enega ali nekaj jezikov ne zahtevajo zaradi posebnih okoliščin, je za enake možnosti in večjezičnost nujno uporabljati vse ali vsaj več jezikov Unije. ( 46 ) Odločitev o tem, kako se bodo ti jeziki uporabljali v praksi, se lahko potem sprejme v posamičnem primeru glede na sposobnosti zadevnega uslužbenca. Komunikacija v institucijah se na en sam jezik omeji le, če se take omejitve zahtevajo zaradi posebnih okoliščin – v okviru posvetovanj Sodišča od leta 1954 dalje na primer obstaja tradicija, da se interne odločitve pišejo izključno v francoščini.

94.

Ker so nemščina, angleščina in francoščina najbolj razširjeni tuji jeziki v Uniji, ( 47 ) lahko institucije domnevajo, da znanje enega od teh jezikov kot tujih jezikov omogoča učinkovito notranjo komunikacijo. Za to komunikacijo ne bi bilo mogoče v primerljivem obsegu uporabiti nobenega drugega jezika. Zato se ti trije jeziki, če se obravnavajo objektivno, dovolj razlikujejo od drugih uradnih jezikov, da se lahko izberejo kot edini dopustni drugi jeziki. Zato načelo enakega obravnavanja ni kršeno niti ob upoštevanju načela večjezičnosti.

95.

Italija se poleg tega sklicuje na člen 1(1)(f) Priloge III h Kadrovskim predpisom. Vendar ta argumentacija ni dopusten nadaljnji razvoj trditve na prvi stopnji, ampak je popolnoma novo stališče, ki do zdaj še ni bilo predmet postopka, zato je v pritožbenem postopku pred Sodiščem nedopustno. ( 48 )

96.

Četrtega pritožbenega razloga zato ni mogoče sprejeti.

97.

Pritožnica s petim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 110 do 115 izpodbijane sodbe napačno odločilo, da ni podana kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, ko je zanikalo, da je večletna praksa Komisije na področju natečajev pri potencialnih kandidatih ustvarila legitimna pričakovanja glede določenih podrobnih pravil natečaja.

98.

Načelo legitimnih pričakovanj spada med nosilna načela Unije. Nanj se lahko sklicuje vsak posameznik, pri katerem je institucija Unije vzbudila legitimna pričakovanja. Če lahko razumen in preudaren posameznik poleg tega predvidi sprejetje ukrepa, ki lahko vpliva na njegove interese, se ob njegovem sprejetju na navedeno načelo ne more sklicevati. Poleg tega posameznik ne more upravičeno pričakovati, da se bo ohranil obstoječi položaj, ki ga lahko institucije Unije na podlagi svoje diskrecijske pravice spremenijo. ( 49 )

99.

V tej zadevi ni treba obravnavati, ali bi morebitna stalna praksa, da se pri izvedbi natečajev uporabljajo vsi uradni jeziki kot drugi jeziki, lahko vzbudila legitimna pričakovanja, ki temeljijo na sodni praksi. Vsekakor ni razloga za domnevo, da so se razumni in preudarni potencialni kandidati pri svojem jezikovnem izobraževanju zanašali na to, da bodo lahko v prihodnje pri natečajih Unije vse uradne jezike uporabljali kot druge jezike. Glede na stalno naraščajoče število uradnih jezikov so morali potencialni kandidati računati na to, da vsi uradni jeziki kot tuji jeziki ne bodo imeli enakega praktičnega pomena. Poleg tega statistike o priučenih tujih jezikih kažejo, da se predvsem angleščina, nemščina in francoščina štejejo za najpomembnejše uradne jezike. ( 50 ) Potencialni kandidati so se torej v večini dejansko že pripravili na to, da so za poklicno napredovanje ti jeziki pomembnejši od drugih jezikov.

100.

Zato tudi tega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

101.

Pritožnica s šestim pritožbenim razlogom uveljavlja, da je Splošno sodišče v točkah 126 in 127 izpodbijane sodbe z ugotovitvijo, da uprava ni bila dolžna utemeljiti izbire treh dopustnih drugih jezikov v spornih obvestilih o natečajih, kršilo člen 253 ES (po spremembi postal člen 296, drugi odstavek, PDEU), v skladu s katerim morajo biti vsi pravni akti obrazloženi.

102.

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta. Jasno in nedvoumno mora izražati razlogovanje institucije Unije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevni subjekti seznanijo z utemeljitvijo ukrepa. To je pogoj za to, da lahko zadevni subjekti uveljavijo svoje pravice in da lahko Sodišče izvede nadzor. V skladu s to sodno prakso pa v obrazložitvi pravnega akta ni treba navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin. Vprašanje, ali obrazložitev pravnega akta izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, je treba presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegovo sobesedilo in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Zlasti bi bilo pretirano zahtevati posebno obrazložitev za različne tehnične odločitve, če je iz izpodbijanega pravnega akta v bistvenem razviden cilj, ki mu sledi institucija Unije. ( 51 )

103.

Splošno sodišče v točki 125 izpodbijane sodbe ni obravnavalo teh zahtev, ampak je svoje razmišljanje tam omejilo na to, ali sta obvestili vsebovali nujne informacije za izvedbo natečaja.

104.

Očitek Italije je pravilen v smislu, da Splošno sodišče s tem razmišljanjem ni obravnavalo njenega tožbenega razloga. Nujne vsebine obvestila o natečaju ni mogoče enačiti z njegovo obrazložitvijo.

105.

Vendar je Splošno sodišče v točki 126 še ugotovilo, da za omejitev mogočih drugih jezikov na tri jezike ni potrebna utemeljitev, saj je ta omejitev v skladu z notranjimi potrebami uprave. S tem je Splošno sodišče izpolnilo zahtevo iz členov 36 in 53 Statuta Sodišča, da morajo biti njegove odločitve obrazložene.

106.

V nasprotju z mnenjem Italije te ugotovitve Splošnega sodišča o nujni obrazložitvi obvestil ni mogoče izpodbijati niti vsebinsko. Očitno je namreč, da je namen pogojev natečaja prepoznati kandidate, ki najbolj ustrezajo notranjim zahtevam institucij, ki zaposlujejo. Prav tako je splošno znano, da so angleščina, nemščina in francoščina najbolj razširjeni tuji jeziki v Uniji in so torej najprimernejši za uporabo pri notranji komunikaciji služb. V obvestilih ni treba posebej poudarjati teh vidikov.

107.

Zato tudi tega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

108.

S sedmim pritožbenim razlogom se nazadnje očita kršitev členov 1d(1) in (6), 28(f) in 27(2) Kadrovskih predpisov v točkah od 128 do 135 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da naloga komisije vsakokratnega natečaja ni zgolj ocenjevanje jezikovnega znanja kandidatov.

109.

Italija meni, da organ, ki objavi obvestilo, predizbora kandidatov ne bi smel preventivno izvesti le na jezikovni podlagi. Prav tako naj bi za jezikovne zahteve natečaja načelno veljala druga merila kot za strokovne kvalifikacije kandidatov.

110.

Argumenti, ki jih je temu v prid navedla Italija, zlasti prepoved diskriminacije glede na državljanstvo, pa ne utemeljujejo nobenih posebnih zahtev glede drugega jezika kandidata. ( 52 ) Tudi sicer niso razvidni nobeni razlogi, iz katerih naj bi bila komisija pooblaščena, da izključi kandidate na podlagi pomanjkljivega znanja določenega drugega jezika, institucijam pa naj bi bilo to pri določitvi pogojev natečaja prepovedano.

111.

Zato tudi tega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

112.

V skladu s členom 61(1) Statuta Sodišče razveljavi odločitev Splošnega sodišča, če je pritožba utemeljena. Nato lahko samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

113.

Ker sta drugi in prvi del tretjega pritožbenega razloga utemeljena, je treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Hkrati je iz preizkusa drugega pritožbenega razloga razvidno, da izpodbijani obvestili o natečaju nista izpolnjevali zahtev iz členov 4 in 5 Uredbe št. 1 in iz člena 1(2) Priloge III h Kadrovskim predpisom. Na podlagi preučitve prvega dela tretjega pritožbenega razloga poznejša objava napotkov glede obvestila ne more odpraviti morebitnega prikrajšanja potencialnih kandidatov, katerih materni jezik je nemščina, angleščina ali francoščina. Zato je o zadevi glede na to treba odločiit. Tudi obvestili je zato treba razglasiti za nični.

114.

Nazadnje, Sodišču želim predlagati, naj izrecno omeji učinek svoje sodbe, da se izogne pravni negotovosti.

115.

V zvezi s tožbami kandidatov je Sodišče ugotovilo, da so pravice tožeče stranke pri razveljavitvi preizkusa v okviru javnega natečaja za sestavo rezervnega seznama za zaposlitev ustrezno varovane, če komisija in organ, pristojen za imenovanja, znova preučita svoje odločitve in v zvezi z primerom tožeče stranke skušata doseči pravično rešitev; nikakršnega razloga ni, da bi se podvomilo o končnih rezultatih natečaja ali da bi se razveljavila imenovanja na mesto uradnika, do katerih je prišlo na podlagi tega natečaja. Ta sodna praksa temelji na preudarku, da je treba vzpostaviti ravnotežje med interesi kandidata, ki je bil postavljen v slabši položaj zaradi napake v okviru natečaja, in interesi preostalih kandidatov. Sodišče mora namreč upoštevati ne samo nujnost, da se znova vzpostavijo pravice kandidatov, ki so bili postavljeni v slabši položaj, ampak tudi legitimno pričakovanje že izbranih kandidatov. ( 53 )

116.

V obravnavani zadevi ni treba odločiti, kateri ukrepi so nujni za odpravo morebitnega prikrajšanja potencialnih kandidatov. Vendar je treba upoštevati legitimna pričakovanja že izbranih kandidatov. Ta postopek zato ne sme povzročiti dvoma o rezervnih seznamih, sestavljenih v prvotnem natečaju, to pomeni tudi o morebitnih imenovanjih na podlagi teh seznamov.

117.

V skladu s členom 122(1) Poslovnika Sodišče odloči o stroških, če je pritožba utemeljena in če samo dokončno odloči v sporu.

118.

V skladu s členom 69(2) v povezavi s členom 118 Poslovnika Sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Italija predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov postopka, in ker je z drugim pritožbenim razlogom in s prvim delom tretjega pritožbenega razloga v celoti uspela, se Komisiji naloži plačilo stroškov Italijanske republike in lastnih stroškov na obeh stopnjah.

119.

Člen 69(4), prvi pododstavek, Poslovnika določa, da države članice, ki se postopka udeležijo kot intervenientke, nosijo svoje stroške.

120.

Sodišču torej predlagam, naj odloči tako: