SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

VERICE TRSTENJAK,

predstavljeni 6. septembra 2011 ( 1 )

Zadeva C-277/10

Martin Luksan

proti

Petrusu van der Letu(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo Handelsgericht Wien (Avstrija))

„Direktiva 93/83/EGS — Direktiva 2006/116/ES — Direktiva 2001/29/ES — Direktiva 2006/115/ES — Avtorske pravice glavnega režiserja na kinematografskem delu — Dodelitev izključnih pravic izkoriščanja filmskemu producentu — Predpostavke — Člen 14bis SBK — Člen 17 Listine o temeljnih pravicah — Primerna odškodnina za avtorja — Člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 — Pravica do plačila nadomestila za zasebne reprodukcije — Pravično nadomestilo“

Kazalo

 

I – Uvod

 

II – Pravo, ki se uporablja

 

A – Mednarodno pravo

 

B – Pravo Unije

 

1. Listina o temeljnih pravicah

 

2. Direktiva o satelitskem in kabelskem oddajanju

 

3. Direktiva o trajanju varstva

 

4. Direktiva Infosoc

 

5. Direktiva o dajanju v najem in posojanju

 

a) Direktiva 92/100

 

b) Direktiva 2006/115

 

C – Nacionalno pravo

 

III – Dejansko stanje, postopek pred nacionalnim sodiščem in vprašanja za predhodno odločanje

 

A – Dejansko stanje

 

B – Postopek pred nacionalnim sodiščem

 

1. Izključne pravice izkoriščanja

 

2. Zakonske pravice do nadomestila

 

C – Vprašanja za predhodno odločanje

 

IV – Postopek pred Sodiščem

 

V – Prvo vprašanje in prvi del drugega vprašanja za predhodno odločanje

 

A – Bistvene trditve strank v postopku

 

B – Pravna presoja

 

1. Avtorstvo glavnega režiserja kinematografskega dela

 

a) Direktiva o satelitskem in kabelskem oddajanju

 

b) Direktiva o trajanju varstva in Direktiva Infosoc

 

c) Vmesni sklep

 

2. Ali je treba izključne pravice izkoriščanja originarno dodeliti glavnemu režiserju kot avtorju filma?

 

a) Načelna dodelitev izključnih pravic izkoriščanja avtorju filma

 

b) Pristojnost za omejitev izključnih pravic izkoriščanja, dodeljenih avtorju filma

 

c) Dopustnost originarne dodelitve izključnih pravic izkoriščanja filmskemu producentu

 

d) Vmesni sklep

 

3. Pogoji za originarno dodelitev izključne pravice izkoriščanja filmskemu producentu

 

a) Nedopustnost analogije s členom 3(4) in (5) Direktive o dajanju v najem in posojanju

 

b) Zahteve prava Unije

 

i) Obstoj pogodbe

 

ii) Postopek drugačnih sporazumov

 

iii) Pravica do pravičnega nadomestila

 

– Avtorska pravica glavnega režiserja kot avtorja filma: lastniška vloga, varovana kot temeljna pravica

 

– Pogoji za upravičenost poseganja v lastniško vlogo

 

iv) Vmesni sklep

 

4. Združljivost nacionalne ureditve, kot je člen 38(1), prva poved, UrhG, z zahtevami prava Unije

 

VI – Drugi del drugega vprašanja ter tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje

 

A – Bistvene trditve strank v postopku

 

B – Pravna presoja

 

1. Uvodna opomba

 

2. Pravično nadomestilo v skladu s členom 5(2)(b) Direktive Infosoc

 

a) Komu pripada pravično nadomestilo?

 

b) Druge zahteve

 

3. Združljivost nacionalne ureditve, kot je člen 38(1), druga poved, UrhG, z zahtevami prava Unije

 

VII – Dodatna opomba

 

VIII – Predlog

I – Uvod

1.

Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Handelsgericht Wien (v nadaljevanju: predložitveno sodišče), se nanaša na področje avtorske pravice za kinematografska dela, v bistvenem pa se odpirajo tri vprašanja, ki se nanašajo na pravice avtorja filma in filmskega producenta.

2.

Najprej želi predložitveno sodišče izvedeti, ali člen 2(1) Direktive 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o trajanju varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic (kodificirano besedilo) ( 2 ) (v nadaljevanju: Direktiva o trajanju varstva) opredeljuje pojem avtor filma le za namene te direktive ali pa se z njim določa veljava, ki presega okvir te direktive.

3.

Dalje predložitveno sodišče zastavlja vprašanje, ali je nacionalna ureditev, po kateri izključne pravice izkoriščanja, kot so reprodukcija, pravica radiodifuznega oddajanja po satelitu in druge priobčitve filma javnosti, predvsem v obliki dajanja na voljo javnosti, originarno pripadajo filmskemu producentu, ne pa avtorju ali več avtorjem filma, združljiva z zahtevami prava Unije. Predložitveno sodišče postavlja to vprašanje v zvezi s členom 2 Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo ( 3 ) (v nadaljevanju: Direktiva o satelitskem in kabelskem oddajanju) ter v zvezi s členoma 2 in 3 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi ( 4 ) (v nadaljevanju: Direktiva Infosoc). V skladu s temi določbami zgoraj navedene izključne pravice izkoriščanja načeloma pripadajo avtorju kinematografskega dela.

4.

Nato se v obravnavanem postopku zastavlja vprašanje, komu pripada pravično nadomestilo po členu 5(2)(b) Direktive Infosoc, če države članice za pravico reproduciranja filmov v skladu s členom 2 te direktive predvidijo omejitve v zvezi s kopiranjem za zasebno uporabo.

II – Pravo, ki se uporablja

A – Mednarodno pravo

5.

Člen 14bis Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del, dopolnjena v Parizu 24. julija 1971 ( 5 ), (tako imenovana Spremenjena Bernska konvencija, v nadaljevanju: SBK) določa:

„1.   Brez škode za pravico avtorja kakršnega koli dela, ki bi bilo lahko prirejeno ali reproducirano, uživa kinematografsko delo varstvo kot izvirno delo. Imetnik avtorske pravice na kinematografskem delu ima enake pravice kot avtor izvirnega dela, pri čemer so mišljene tudi pravice, ki so določene v 14. členu te konvencije.

(a)

Določanje imetnikov avtorske pravice na kinematografskem delu je prepuščeno zakonom države, v kateri se varstvo zahteva.

(b)

V državah unije, v katerih zakoni vštevajo med te imetnike avtorje, ki so kaj prispevali k realizaciji kinematografskega dela, se ti avtorji, če so se zavzeli za ta prispevek, ne morejo upreti reproduciranju, dajanju v promet, javnemu predvajanju in izvajanju, žičnemu in radiodifuznemu prenašanju za javnost, priobčitvi javnosti, dopolnitvi s podnapisi in dvojim besedilom (dubliranje) kinematografskega dela, razen če ni drugače ali kaj posebnega dogovorjeno.

(c)

Vprašanje, ali mora imeti za uporabo tega odstavka pod b) zgoraj omenjena zaveza obliko pismene pogodbe ali ustreznega pismenega akta ali ne, rešujejo zakoni države unije, v kateri ima proizvajalec kinematografskega dela svoj sedež ali običajno prebivališče. Državi unije, v kateri se zahteva varstvo, pa je prepuščena pravica, da določi v svojih zakonih, ali mora imeti ta zaveza obliko pismene pogodbe ali drugega ustreznega pismenega akta. Države, ki izkoristijo to pravico, morajo o tem obvestiti generalnega direktorja s pismeno izjavo, ki jo ta takoj sporoči drugim državam unije.

(d)

Z besedami ‚če ni drugače ali kaj posebnega določeno‘ je treba razumeti vsak omejevalni pogoj, ki utegne spremljati omenjeno zavezo.

3.   Če ni v domačih zakonih drugače določeno, ne velja drugi odstavek 2 tega člena pod b) za avtorje scenarijev, dialogov in glasbenih del, ustvarjenih za realizacijo kinematografskega dela in ne za njegovega glavnega realizatorja. Države unije, katerih zakoni ne predvidevajo uporabe zgoraj navedenega drugega odstavka pod b) za omenjenega realizatorja, pa morajo o tem obvestiti generalnega direktorja s pismeno izjavo, ki jo ta takoj sporoči vsem drugim državam unije.“

B – Pravo Unije

1. Listina o temeljnih pravicah

6.

Člen 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ureja lastninsko pravico in določa:

„1.   Vsakdo ima pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti. Lastnina se nikomur ne sme odvzeti, razen v javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo. Uživanje lastnine se lahko uredi z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa.

2.   Zagotovljeno je varstvo intelektualne lastnine.“

2. Direktiva o satelitskem in kabelskem oddajanju

7.

V uvodnih izjavah od 24 do 26 Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju je navedeno:

„(24)

ker usklajevanje zakonodaje, predvideno v tej direktivi, obsega usklajevanje določb, ki zagotavljajo visoko stopnjo varstva avtorjem, izvajalcem, proizvajalcem fonogramov in RTV-organizacijam; ker pri takšnem usklajevanju ne sme priti do tega, da RTV-organizacija izkoristi razlike v stopnjah varstva s prestavljanjem dejavnosti v škodo avdiovizualnih produkcij;

(25)

ker je zagotovljeno varstvo avtorski sorodnih pravic treba uskladiti s tistim iz Direktive 92/100/EGS […] v namene priobčitve javnosti po satelitu; ker bo to še zlasti zagotovilo, da se izvajalcem in proizvajalcem fonogramov zagotovi pravično nadomestilo za priobčitev javnosti po satelitu njihovih izvedb in fonogramov;

(26)

ker določbe iz člena 4 državam članicam ne preprečujejo razširitve domneve iz člena 2(5) Direktive 92/100/EGS na izključne pravice iz člena 4; ker določbe člena 4 poleg tega državam članicam ne preprečujejo, da predvidijo ovrgljivo domnevo dovoljenja izkoriščanja glede na izključne pravice izvajalcev iz istega člena, dokler je taka domneva skladna z Mednarodno konvencijo za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in RTV-organizacij[.]“

8.

Člen 1 Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju vsebuje opredelitve. Odstavek 5 tega člena določa:

„Za namene te direktive velja glavni režiser kinematografskega ali avdiovizualnega dela za njegovega avtorja ali soavtorja. Države članice lahko predvidijo, da za soavtorje veljajo tudi drugi.“

9.

Člen 2 Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju spada v poglavje o radiodifuznem oddajanju po satelitu in ureja pravico radiodifuznega oddajanja. Ta člen določa:

„Države članice za avtorja predvidijo izključno pravico, da dovoli priobčitev javnosti po satelitu avtorskopravno varovanih del v skladu z določbami iz tega poglavja.“

10.

Člen 4 Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju zadeva pravice izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in RTV-organizacij. Ta člen določa:

„1.   Za namene priobčitve javnosti po satelitu so pravice izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in RTV-organizacij varovane v skladu z določbami iz členov 6, 7, 8 in 10 Direktive 92/100/EGS.

2.   Za namene odstavka 1 se izraz ‚oddajanje na brezžični način‘ v Direktivi 92/100/EGS razume tako, kot da vanj spada priobčitev javnosti po satelitu.

3.   Za izvrševanje pravic iz odstavka 1 se uporabljata člena 2(7) in 12 Direktive 92/100/EGS.“

3. Direktiva o trajanju varstva

11.

Uvodna izjava 5 Direktive o trajanju varstva določa:

„Določbe te direktive ne bi smele vplivati na uporabo določb člena 14bis(2)(b), (c) in (d) ter (3) Bernske konvencije v državah članicah.“

12.

Člen 2 te direktive zadeva kinematografska ali avdiovizualna dela in določa:

„1.   Glavni režiser kinematografskega ali avdiovizualnega dela velja za njegovega avtorja ali soavtorja. Države članice lahko določijo druge soavtorje.

2.   Varstvo kinematografskih ali avdiovizualnih del preneha 70 let po smrti zadnje preživele osebe od naštetih oseb, ne glede na to, ali so te osebe določene kot soavtorji: glavni režiser, pisec scenarija, avtor dialogov in skladatelj glasbe, ustvarjene posebej za uporabo v kinematografskem ali avdiovizualnem delu.“

13.

V Direktivi 2006/116 je kodificirana Direktiva 93/98/EGS. Če je podano sklicevanje na Direktivo o trajanju varstva, se to nanaša na Direktivo 2006/116. Ker pa v zvezi s predhodno navedenimi določbami ni nobenih razlik v primerjavi z Direktivo 93/98, navedbe ustrezno veljajo za Direktivo 93/98.

4. Direktiva Infosoc

14.

Uvodna izjava 20 Direktive Infosoc določa:

„Ta direktiva temelji na načelih in pravilih, ki so že opredeljena v trenutno veljavnih direktivah na tem področju, še posebej direktivah 91/250/EGS […], 92/100/EGS […], 93/83/EGS […], 93/98/EGS […] in 96/9/ES […], in razvija ta načela in pravila ter jih umešča v kontekst informacijske družbe. Določbe te direktive ne smejo vplivati na določbe navedenih direktiv, razen če v tej direktivi ni drugače določeno.“

15.

V členu 1(2) Direktive Infosoc je določeno:

„Razen v primerih iz člena 11 se ta direktiva ne dotika in ne vpliva na obstoječe določbe Skupnosti v zvezi s:

[…]

(b)

pravico dajanja v najem, pravico posojanja in določenimi pravicami, sorodnimi avtorski, na področju intelektualne lastnine;

(c)

avtorsko in sorodnimi pravicami, ki veljajo za kabelsko in satelitsko oddajanje programov;

(d)

trajanjem varstva avtorske in določenih sorodnih pravic;

[...]“

16.

Člen 2 Direktive Infosoc določa:

„Pravica reproduciranja

Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:

(a)

avtorjem za njihova dela;

(b)

izvajalcem za posnetke njihovih nastopov;

(c)

proizvajalcem fonogramov za njihove fonograme;

(d)

producentom prvega posnetka filmov za izvirnik in primerke njihovih filmov;

(e)

RTV-organizacijam za posnetke njihovih oddaj ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom.“

17.

Člen 3 Direktive Infosoc določa:

„Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic

1.   Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.

2.   Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo vsakršno obliko dajanja na voljo njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način tako, da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami:

(a)

izvajalcem za posnetke njihovih nastopov;

(b)

proizvajalcem fonogramov za njihove fonograme;

(c)

producentom prvega posnetka filmov za izvirnik in primerke njihovih filmov;

(d)

RTV-organizacijam za posnetke njihovih oddaj ne glede na to, ali oddajajo po žici ali na brezžični način, vključno s kablom ali satelitom.

3.   Pravice iz odstavka 1 in 2 se ne izčrpajo z nobenim dejanjem priobčitve javnosti oziroma dajanja na voljo javnosti, kot ju določa ta člen.“

18.

Člen 5(2)(b) Direktive Infosoc določa:

„Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:

[…]

(b)

v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za zasebno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, pri katerem se upošteva uporaba ali neuporaba tehničnih ukrepov po členu 6 na zadevnem delu ali predmetu[.]“

5. Direktiva o dajanju v najem in posojanju

a) Direktiva 92/100

19.

Člen 2 Direktive Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine ( 6 ) zadeva imetnike pravic in predmet pravice dajanja v najem in pravice posojanja. Odstavek 2 tega člena določa:

„Za namene te direktive velja glavni režiser kinematografskega ali avdiovizualnega dela za njegovega avtorja ali soavtorja. Države članice lahko predvidijo, da za soavtorje veljajo tudi drugi.“

b) Direktiva 2006/115

20.

V Direktivi 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (kodificirano besedilo) ( 7 ) (v nadaljevanju: Direktiva o dajanju v najem in posojanju) je bila konsolidirana Direktiva 92/100.

21.

Člen 2 te direktive ima naslov „Opredelitev pojmov“. Odstavka 1 in 2 tega člena določata:

„1.   V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

2.   Glavni režiser kinematografskega ali avdiovizualnega dela velja za njegovega avtorja ali soavtorja. Države članice lahko predvidijo, da za soavtorje veljajo tudi druge osebe.“

22.

Člen 3(4) in (5) Direktive 2006/115 določa:

„4.   Kadar izvajalci s producentom filma sklenejo individualno ali kolektivno pogodbo v zvezi s produkcijo filma, se brez poseganja v odstavek 6 domneva, če v pogodbi ni določeno drugače, da je izvajalec, zajet v tej pogodbi, prenesel svojo pravico dajanja v najem, pod pogoji iz člena 5.

5.   Države članice lahko glede avtorjev predvidijo podobno domnevo kot v odstavku 4.“

23.

Člen 5, od (1) do (3), Direktive 2006/115 določa:

„Neodpovedljiva pravica do pravičnega nadomestila

1.   Kadar je avtor ali izvajalec prenesel ali dodelil svojo pravico dajanja v najem v zvezi s fonogramom oziroma izvirnikom ali primerek filma producentu fonograma ali filma, ta avtor ali izvajalec obdrži pravico, da za najem dobi pravično nadomestilo.

2.   Pravici do pridobitve pravičnega nadomestila za najem se avtorji ali izvajalci ne morejo odpovedati.

3.   Uveljavljanje pravice do pridobitve pravičnega nadomestila se lahko zaupa kolektivnim organizacijam, ki zastopajo avtorje ali izvajalce.“

C – Nacionalno pravo

24.

Člen 16a(5) avstrijskega zveznega zakona o avtorski pravici na književnih in umetniških delih ter o sorodnih pravicah (v nadaljevanju: UrhG) določa:

„Če upravičenec do izkoriščanja konkretnega dela ali po členu 38(1) upravičeni filmski producent za plačilo prepusti drugim osebam dajanje v najem ali posojanje primerkov, ima avtor v razmerju do upravičenca do izkoriščanja tega dela oziroma filmskega producenta neodpovedljivo pravico do primernega deleža pri tem plačilu. Če pravica do nadomestila za posojanje primerkov po zakonu ali na podlagi pogodbe pripada nekomu drugemu, ima avtor neodpovedljivo pravico do pravičnega deleža nadomestila.“

25.

Člen 38(1) UrhG določa:

„Pravico do izkoriščanja avtorskega dela na komercialno izdelanih kinematografskih delih ima imetnik podjema (filmski producent) ob upoštevanju omejitve iz člena 39(4). Zakonska pravica do plačila nadomestila avtorju pripada do polovice filmskemu producentu in do polovice avtorju, če ni neodpovedljiva in če se filmski producent ni dogovoril česa drugega z avtorjem. Ta določba ne vpliva na avtorske pravice na delih, ki se uporabljajo za ustvaritev kinematografskega dela.“

26.

Člen 39(1) UrhG določa:

„Kdor pri ustvarjanju komercialno izdelanih kinematografskih del sodeluje tako, da se delu kot celoti pripiše lastnost intelektualne stvaritve, lahko od producenta zahteva, da je na filmu in v napovedih kinematografskega dela omenjen kot njegov avtor.“

27.

Člen 42b(1) UrhG določa:

„Če se pričakuje, da se bo neko delo, ki se oddaja po radiu, daje na voljo javnosti ali zapiše na nosilec slike ali zvoka v komercialne namene, zaradi njegove narave reproduciralo z zapisom na nosilec slike ali zvoka v skladu s členom 42, od (2) do (7), za lastno ali zasebno uporabo, ima avtor pravico do pravičnega nadomestila (nadomestila za prazne nosilce zvoka ali slike), če se nosilci podatkov v domači državi komercialno dajejo v promet za plačilo; za nosilce podatkov se štejejo prazni nosilci slike ali zvoka, primerni za take načine reprodukcije, ali drugi za to predvideni nosilci slike ali zvoka.“

III – Dejansko stanje, postopek pred nacionalnim sodiščem in vprašanja za predhodno odločanje

A – Dejansko stanje

28.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je scenarist in glavni režiser dokumentarnega filma z naslovom „Fotos von der Front“ (Fotografije s fronte) o nemški vojni fotografiji med drugo svetovno vojno. V njem je kritično prikazana razklanost, značilna za vojno fotografijo. V ta namen je tožeča stranka na podlagi obsežnega razpoložljivega slikovnega gradiva opravila individualni izbor. Dokumentarni film je kinematografsko delo.

29.

Tožena stranka v postopku v glavni stvari je producent, ki ustvarja kinematografska dela in druga avdiovizualna dela v komercialne namene. Je (komercialni) producent omenjenega filma.

30.

Tožeča in tožena stranka v postopku v glavni stvari sta 13. marca 2008 sklenili „režijski in avtorski dogovor“, po katerem tožeča stranka v postopku v glavni stvari nastopa kot scenarist in glavni režiser, tožena stranka v postopku v glavni stvari pa prevzame produciranje in izkoriščanje filma.

31.

Ob upoštevanju moralnih pravic avtorja, ki jih ima tožeča stranka, je ta toženi stranki v postopku v glavni stvari priznala vse avtorske in/ali avtorski sorodne pravice na tem filmu. Vendar sta bili iz priznanja pravic izvzeti pravica do dajanja na voljo javnosti v digitalnih omrežjih in pravica do razširjanja televizijskih programskih vsebin po tako imenovanem Closed Circuit TV, torej oddajanje zaprtim krogom uporabnikov, in Pay-TV, torej (kodirano) oddajanje za ločeno plačilo. Zakonska pravica do nadomestila ni bila izrecno urejena.

32.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zakonske pravice do nadomestila, predvsem „nadomestila za prazne nosilce zvoka ali slike“ na podlagi člena 42b UrhG, vnaprej, torej pred sklenitvijo omenjenega „režijskega in avtorskega dogovora“, odstopila kolektivni organizaciji za njihovo fiduciarno upravljanje.

33.

Premiera filma je bila 14. maja 2009. Prvi prenos je potekal prek BRalpha 7. septembra 2009; film je na voljo tudi na DVD-ju v video obliki.

34.

Poleg tega je tožena stranka v postopku v glavni stvari omogočila tudi dostop do obravnavanega filma po spletu, zadevne pravice pa je odstopila portalu „Movieeurope.com“. S te platforme je mogoče prenesti film prek sheme Video na zahtevo. Tožena stranka je omogočila dostop do napovednika filma tudi prek spletne platforme „YouTube“, posedovala pa je tudi pravice za Pay-TV, in sicer v korist portala „Scandinavia.tv“.

B – Postopek pred nacionalnim sodiščem

35.

Tožeča stranka je pred predložitvenim sodiščem vložila tožbo zoper toženo stranko v postopku v glavni stvari.

1. Izključne pravice izkoriščanja

36.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari vidi v tem, da tožena stranka izkorišča in odstopa pravice v zvezi z načini izkoriščanja, ki so pogodbeno pridržani slednji, neizpolnitev obveznosti in kršitev avtorske pravice. Prvič, tožeča stranka predlaga ugotovitev, da njej pripadata pravica do dajanja na voljo javnosti (video na zahtevo) ter pravica do razširjanja televizijskih programskih vsebin za zaprte kroge uporabnikov in prek Pay-TV v zvezi s scenarijem in kinematografskim delom, ki ga je kot glavni režiser ustvarila tožeča stranka.

37.

Nasprotno pa tožena stranka v postopku v glavni stvari meni, da ji kot filmskemu producentu pripadajo vse izključne pravice izkoriščanja filma. Na podlagi ureditve v členu 38(1), prva poved, UrhG naj bi pripadale izključne pravice izkoriščanja, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, od vsega začetka toženi stranki kot filmskemu producentu, ne pa tožeči stranki. Pridržek tožeče stranke v „režijski in avtorski dogovor“ naj bi bil zato brez učinka.

38.

Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da pravice izkoriščanja na komercialno izdelanih kinematografskih delih v skladu s členom 38(1), prva poved, UrhG pripadajo filmskemu producentu. Ta nacionalna določba se v skladu s sodno prakso vrhovnega sodišča ne razlaga kot (domnevni) prenos, temveč kot originarna, neposredna dodelitev pravic izkoriščanja izključno filmskemu producentu. Ob upoštevanju te razlage člena 38(1), prva poved, UrhG drugačni sporazumi niso neveljavni, pravic pa avtor filma prav tako ne more pridobiti nazaj.

39.

Predložitveno sodišče dvomi, da bi bila taka razlaga člena 38(1), prva in druga poved, UrhG v skladu s pravom Unije.

2. Zakonske pravice do nadomestila

40.

Drugič, tožeča stranka v postopku v glavni stvari predlaga ugotovitev, da njej pripadajo zakonske pravice do nadomestila, predvsem „nadomestilo za prazne nosilce zvoka ali slike“ na podlagi člena 42b UrhG, in sicer do polovice.

41.

Nasprotno pa tožena stranka v postopku v glavni stvari trdi, da ji kot filmskemu producentu pripadajo tudi zakonske pravice do nadomestila iz UrhG, predvsem tako imenovano „nadomestilo za prazne nosilce zvoka ali slike“, in sicer v celoti, saj naj bi za te pravice veljalo enako kot za pravice izkoriščanja. To naj bi veljalo ne le za polovični delež, ki na podlagi člena 38(1), druga poved, UrhG pripada filmskemu producentu, temveč tudi za dodatni polovični delež, ki na podlagi tega člena pripada avtorjem filma. Dogovor, ki odstopa od zakonske ureditve, naj bi bil dopusten in predviden z „režijskim in avtorskim dogovorom“.

42.

Predložitveno sodišče navaja, da v skladu s členom 38(1), druga poved, UrhG zakonske pravice do nadomestila pripadajo filmskemu producentu in avtorju, vsakemu do polovice, če te pravice niso neodpovedljive in se filmski producent ni drugače dogovoril z avtorjem. Neodpovedljivost, omenjena v členu 38(1), druga poved, naj bi bila na podlagi člena 16b(5) UrhG predvidena le za nadomestilo v zvezi s posojanjem v smislu člena 5 Direktive o dajanju v najem in posojanju, ki pa v obravnavanem primeru ni upoštevna. Pri drugih pravicah do nadomestila, predvsem pri nadomestilu za prazne nosilce zvoka ali slike, neodpovedljivosti ni.

43.

Predložitveno sodišče meni, da je ureditev zakonskih pravic do nadomestila v členu 38(1), druga poved, UrhG, po kateri avtorju filma pripada polovica pravice do nadomestila, primerna. Vendar pa dvomi, da je to pravilo v skladu s pravom Unije, saj naj pravica avtorja filma ne bi bila kogentno določena.

C – Vprašanja za predhodno odločanje

44.

V predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispel 3. junija 2010, je predložitveno sodišče zastavilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

1.

Ali je treba določbe prava Evropske unije glede avtorske in sorodnih pravic, zlasti določbe člena 2(2), (5) in (6) Direktive 92/100/EGS, člena 1(5) Direktive [o satelitskem in kabelskem oddajanju] […] in člena 2(1) Direktive [o trajanju varstva] […] v povezavi s členom 4 Direktive 92/100/EGS, členom 2 Direktive [o satelitskem in kabelskem oddajanju] […] in členi 2, 3 in 5(2)(b) Direktive [Infosoc] […], razlagati tako, da pravice izkoriščanja, kot so reprodukcija, pravica radiodifuznega oddajanja po satelitu in druge priobčitve javnosti v obliki dajanja na voljo javnosti, vsekakor pripadajo neposredno na podlagi zakona (originarno) glavnemu režiserju kinematografskega ali avdiovizualnega dela ali dodatnim osebam, ki jih je zakonodajalec države članice določil kot avtorje filma, in ne neposredno (originarno) in izključno filmskemu producentu; ali zakoni držav članic, ki pravice do izkoriščanja avtorskega dela na podlagi zakona neposredno (originarno) in izključno dodelijo filmskemu producentu, nasprotujejo pravu Evropske unije?

Ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje:

2a.

Ali je na podlagi prava Evropske unije zakonodajalcu države članice tudi v zvezi z drugimi pravicami, kot sta pravica dajanja v najem in pravica posojanja, prepuščeno, da predvidi zakonsko domnevo v korist prenosa takšnih pravic na filmskega producenta za pravice izkoriščanja v smislu točke 1, ki pripadajo glavnemu režiserju kinematografskega ali avdiovizualnega dela ali dodatnim avtorjem filma, ki jih je določil zakonodajalec države članice, in ali je treba v primeru pritrdilnega odgovora upoštevati pogoje iz člena 2(5) in (6) Direktive 92/100/EGS v povezavi s členom 4 te direktive?

2b.

Ali je treba originarno imetništvo glavnega režiserja kinematografskega ali avdiovizualnega dela ali dodatnih avtorjev filma, ki jih je določil zakonodajalec države članice, uporabljati tudi za pravice do pravičnega nadomestila, ki jih je priznal zakonodajalec države članice, kot je tako imenovano nadomestilo za prazne nosilce zvoka ali slike v skladu s členom 42b UrhG oziroma za pravice do pravičnega nadomestila v smislu člena 5(2)(b) Direktive [Infosoc] […]?

Ob pritrdilnem odgovoru na drugo vprašanje pod b:

3.

Ali je zakonodajalcu države članice na podlagi prava Evropske unije prepuščeno, da predvidi glede pravic v smislu točke 2, ki pripadajo glavnemu režiserju kinematografskega ali avdiovizualnega dela ali dodatnim avtorjem filma, ki jih je določil zakonodajalec države članice, zakonsko domnevo v korist prenosa takšnih pravic do plačila nadomestila na filmskega producenta, in ali je treba ob pritrdilnem odgovoru upoštevati pogoje iz člena 2(5) in (6) Direktive 92/100/EGS v povezavi s členom 4 te direktive?

Ob pritrdilnem odgovoru na tretje vprašanje:

4.

Ali je v skladu z zgoraj navedenimi določbami prava Evropske unije na področju avtorske pravice in sorodnih pravic ureditev iz zakona države članice, v skladu s katero se glavnemu režiserju kinematografskega ali avdiovizualnega dela ali dodatnim avtorjem filma, ki jih je določil zakonodajalec države članice, sicer prizna pravica do polovice zakonske pravice do plačila nadomestila, pri čemer se v zvezi s to pravico lahko dogovori kaj drugega in zaradi tega ni neodpovedljiva?

IV – Postopek pred Sodiščem

45.

V pisnem postopku so stališča predložile tožeča in tožena stranka v postopku v glavni stvari, avstrijska in španska vlada ter Komisija.

46.

Obravnave 5. maja 2011 so se udeležili predstavniki tožeče in tožene stranke v postopku v glavni stvari, avstrijske vlade in Komisije, ki so dopolnili svoja stališča in odgovorili na zastavljena vprašanja.

V – Prvo vprašanje in prvi del drugega vprašanja za predhodno odločanje

47.

Predložitveno sodišče dvomi, da je nacionalna ureditev, kot je člen 38(1), prva poved, UrhG, v skladu s pravom Unije. V predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s to nacionalno ureditvijo je še navedlo, da je glede na nacionalno sodno prakso in prevladujoče mnenje pravnih strokovnjakov ni mogoče razlagati kot domnevni prenos pravic izkoriščanja na filmskega producenta, temveč kot originarno, neposredno dodelitev pravic izkoriščanja izključno filmskemu producentu.

48.

Prvo vprašanje za predhodno odločanje in prvi del drugega vprašanja za predhodno odločanje sta povezana s tem predpisom.

49.

Predložitveno sodišče želi najprej izvedeti, ali iz člena 2(2) Direktive o dajanju v najem in posojanju, člena 1(5) Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju, člena 2(1) Direktive o trajanju varstva in člena 3(1) Direktive Infosoc izhaja obveznost za države članice, da originarno dodelijo izključne pravice izkoriščanja, kot so pravica radiodifuznega oddajanja po satelitu, reprodukcija in priobčitve javnosti, predvsem v obliki dajanja na voljo javnosti, glavnemu režiserju kot avtorju filma, po potrebi pa tudi dodatnim avtorjem filma, ki jih določi vsakokratna država članica.

50.

Če obstaja taka obveznost glede originarne dodelitve pravic avtorju filma, želi predložitveno sodišče še izvedeti, ali je nacionalna določba, na podlagi katere se domneva, da je glavni režiser prenesel prej navedene pravice izkoriščanja, ki mu pripadajo kot avtorju filma, na filmskega producenta oziroma je temu priznal ustrezne pravice izkoriščanja, združljiva z zahtevami prava Unije.

51.

Če je tako pravilo o domnevi na podlagi prava Unije dopustno, želi predložitveno sodišče dodatno izvedeti, kakšni pogoji morajo veljati za tako domnevo in ali je mogoče v tej povezavi po potrebi uporabiti zahteve iz člena 3(4) in (5) Direktive o dajanju v najem in posojanju.

A – Bistvene trditve strank v postopku

52.

Po mnenju tožeče stranke v postopku v glavni stvari in španske vlade nacionalna ureditev, kot je člen 38(1), prva poved, UrhG, ni združljiva z zahtevami prava Unije.

53.

Na podlagi določb prava Unije, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, je država članica dolžna originarno dodeliti navedene izključne pravice izkoriščanja avtorju filma.

54.

Glede izključnih pravic reproduciranja in priobčitve javnosti, predvsem dajanja na voljo javnosti, ki v skladu s členoma 2 in 3 Direktive Infosoc pripadajo avtorju, naj bi to izhajalo iz člena 2(1) Direktive o trajanju varstva. Na tej podlagi je vsaj glavni režiser avtor kinematografskega dela. Ta ureditev v primerjavi z ustreznimi ureditvami v členu 2(2) Direktive o dajanju v najem in posojanju ter členu 2(5) Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju ni omejena za namene zadevne direktive, temveč velja horizontalno, torej splošno.

55.

V zvezi s tem tožeča stranka v postopku v glavni stvari najprej opozarja, da v členu 2(1) Direktive o trajanju varstva ni navedeno, da je ta določba omejena za namene te direktive. Poleg tega bi razlaga, po kateri je veljavnost te določbe omejena za namene Direktive o trajanju varstva, precej omejila njen praktični učinek. Iz člena 2(2) te direktive namreč izhaja, da trajanje varstva ni odvisno od določitve avtorja filma. Dalje bi bilo v nasprotju s sistemom, če bi se izvajalcem v skladu z Direktivo o dajanju v najem in posojanju dodelile avtorski sorodne pravice, glavnemu režiserju filma pa nobena pravica.

56.

Glede izključne pravice radiodifuznega oddajanja po satelitu naj bi to izhajalo iz členov 2 in 1(5) Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju.

57.

Po mnenju tožeče stranke v postopku v glavni stvari bi zaradi nacionalnega predpisa, po katerem se navedene izključne pravice izkoriščanja kinematografskega dela dodelijo filmskemu producentu, določbe prava Unije izgubile vsakršen smisel. Španska vlada opozarja, da bi lahko države članice tudi filmskemu producentu priznale avtorsko pravico na kinematografskem delu. Tudi njemu bi se lahko avtorska pravica na kinematografskem delu dodelila originarno, nikoli pa izključno.

58.

Vendar je po mnenju tožeče stranke v postopku v glavni stvari in španske vlade nacionalna ureditev, ki vsebuje zakonsko domnevo, da glavni režiser pogodbeno prizna filmskemu producentu ustrezne pravice izkoriščanja, združljiva z zahtevami prava Unije.

59.

Niti Direktiva o trajanju varstva niti Direktiva o satelitskem in kabelskem oddajanju ne vsebujeta pravil glede dopustnosti pravnih domnev. Vendar je treba upoštevati, da so taka pravila o domnevi precej olajšala promet s pravicami intelektualne lastnine v filmski industriji. V nasprotnem primeru bi bil filmski producent v nevarnosti, da po koncu produkcije filma ne bi imel pravic, potrebnih za izkoriščanje kinematografskega dela, kar bi pomenilo oviro za vlaganje v filmsko produkcijo.

60.

Zato je tako pravilo o domnevi dopustno le, če se upoštevajo zahteve iz člena 2(5) in (6) Direktive 92/100. Po mnenju tožeče stranke v postopku v glavni stvari govori za uporabo člena 2(5) in (6) Direktive 92/100 po analogiji to, da naj bi te zahteve iz devetnajste uvodne izjave te direktive veljale ne le za pravico dajanja v najem in pravico posojanja, temveč tudi za avtorski sorodne pravice izvajalcev po tej direktivi. Toliko bolj bi moralo to veljati za avtorsko pravico glavnega režiserja. Poleg tega je Sodišče v zadevi Infopaq ( 8 ) prav tako postopalo po analogiji, tako da je tako ravnanje na ravni sekundarnega prava dopustno.

61.

Potemtakem bi moralo, prvič, obstajati pogodbeno razmerje med režiserjem filma in filmskim producentom. Drugič, pravilo o domnevi bi moralo biti oblikovano tako, da ga je mogoče izpodbijati. Tretjič, predvidena mora biti neodpovedljiva pravica do nadomestila v smislu člena 4 Direktive 92/100.

62.

Na obravnavi je tožeča stranka v postopku v glavni stvari dopolnila svoje stališče glede razlogov, iz katerih izhaja, da le Direktiva o dajanju v najem in posojanju vsebuje pravila o domnevi. Nujno naj bi bilo ta pravila posebej predvideti v Direktivi o dajanju v najem in posojanju, ker člena 14bis SBK ni mogoče uporabiti za pravico dajanja v najem in pravico posojanja.

63.

Nasprotno tožena stranka v postopku v glavni stvari, avstrijska vlada in Komisija menijo, da je ureditev, kot je člen 38(1), prva poved, UrhG, združljiva z zahtevami prava Unije.

64.

Po mnenju tožene stranke v postopku v glavni stvari je področje uporabe določb prava Unije, ki jih je navedlo predložitveno sodišče in ki predvidevajo avtorsko pravico glavnega režiserja, omejeno z vsakokratno vsebino, ki jo urejajo posamezne direktive. Ni jih mogoče razumeti, da splošno določajo načelo ustvarjalca.

65.

Podredno trdi, da so nacionalna pravila, po katerih se domneva, da glavni režiser prenese pravice izkoriščanja na filmskega producenta, združljiva z zahtevami prava Unije.

66.

Za taka pravila naj ne bi obstajale niti zahteve prava Unije, primerljive s členom 3(4) in (5) Direktive o dajanju v najem in posojanju, saj take zahteve v Direktivi o trajanju varstva niso predvidene.

67.

Po mnenju avstrijske vlade določbe prava Unije, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, ne določajo, da bi bilo treba pravice izkoriščanja, ki jih je navedlo to sodišče, originarno dodeliti avtorju filma. Vprašanje avtorstva in originarne pridobitve pravic tam namreč ni dokončno urejeno.

68.

Prvič, to mnenje je v skladu s poročilom Komisije z dne 6. decembra 2002 v zvezi z vprašanjem avtorstva kinematografskih in avdiovizualnih del. Na tej podlagi se lahko države članice opirajo na člen 14bis(2) in (3) SBK. Vendar je v skladu s členom 14bis(2)(a) SBK pogodbenicam pridržano, da določijo imetnike avtorske pravice na kinematografskih delih.

69.

Drugič, to, da zakonodajalec Unije v členu 2(1) Direktive o trajanju varstva ni omejil področja uporabe opredelitve avtorja za „namene direktive“, ni treba nujno razlagati tako, da naj bi šlo pri tem za uskladitev, ki presega področje trajanja varstva. Omejitev področja uporabe opredelitve avtorja na Direktivo o trajanju varstva je namreč mogoče razbrati iz tega, da se določitev avtorja kinematografskega dela zahteva za izračun trajanja varstva.

70.

Tretjič, člen 1(4) Direktive o trajanju varstva se sklicuje na primere, v katerih država članica predvideva posebne določbe o avtorskih pravicah na kolektivnih delih ali pa se pravna oseba določi kot imetnik pravic. S tem je omogočeno, da države članice v teh primerih lahko predvidijo posebne določbe o opredelitvi avtorstva. Bilo bi protislovno, če tega ne bi dopustili za kinematografska dela, čeprav je glede teh velika praktična potreba po koncentraciji pravic pri filmskem producentu.

71.

Avstrijska vlada podredno trdi, da so nacionalna pravila, ki določajo ureditev o domnevi v prid prenosu pravic izkoriščanja na filmskega producenta, združljiva z zahtevami prava Unije. Take domneve niso dokončno urejene z določbami prava Unije, ki jih je navedlo predložitveno sodišče. Direktiva o trajanju varstva se v uvodni izjavi 5 sklicuje na člen 14bis(2) in (3) SBK, ki pomeni podlago za odstopajoče ureditve v zvezi z domnevnim prenosom pravic. To se z Direktivo Infosoc ni spremenilo.

72.

Poleg tega so samo v okviru Direktive o dajanju v najem in posojanju podane dodatne zahteve za oblikovanje pravil o domnevi, na primer da mora biti predvidena pravica do nadomestila. Iz tega izhaja, da na drugih področjih ni ustreznih zahtev prava Unije.

73.

Na obravnavi je avstrijska vlada še trdila, da člen 38(1) UrhG ni v nasprotju z drugačnim sporazumom med filmskim producentom in avtorjem filma. Filmski producent in avtor filma se torej lahko sporazumeta o tem, da izključne pravice pripadajo avtorju filma.

74.

Komisija navaja, prvič, da Direktiva o dajanju v najem in posojanju ni upoštevna. Zato ureditev o določitvi avtorja kinematografskega dela v členu 2(2) te direktive ni pomembna, saj je bila sprejeta le za to direktivo. Če Direktiva 2006/115 v zvezi s tem ni tako jasna kot Direktiva 92/100, je treba upoštevati, da je Direktiva 92/100 kodificirana v Direktivi 2006/115, kar pa ne sme povzročiti vsebinskih sprememb.

75.

Drugič, Direktiva o satelitskem in kabelskem oddajanju ne vsebuje nobenih opornih točk za to, da se glavnemu režiserju kinematografskega dela originarno prizna avtorska pravica na podlagi uskladitve. Ta direktiva vsebuje le norme, ki napotujejo na materialnopravne določbe, ki jih je treba upoštevati ob priobčitvi javnosti po satelitu in ob kabelskem oddajanju.

76.

V členu 2 te direktive je sicer predvideno, da se avtorjem, v skladu s členom 1(5) pa tudi glavnemu režiserju, prizna izključna pravica, da dovoli priobčitev kinematografskega dela javnosti po satelitu. Vendar ta člen ne vsebuje izrecnega navodila glede tega, ali se ta pridržek izključnosti prizna z avtorsko pravico ali katero drugo izključno pravico.

77.

Dalje so države članice na podlagi člena 8(1) Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju dolžne le zagotavljati, da se pri čezmejni kabelski retransmisiji spoštujejo „avtorska in sorodne pravice“. To izhaja tudi iz uvodne izjave 27 te direktive, ki se sklicuje na obstoječe norme v zvezi z avtorsko pravico in avtorski sorodnimi pravicami. Tudi člen 4 te direktive v zvezi z opredelitvijo uporabnih materialnih pravic napotuje na upoštevne določbe Direktive o dajanju v najem in posojanju.

78.

V zvezi s tem Komisija še navaja, da upoštevna materialna avtorska pravica ob sprejetju Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju še ni bila urejena na ravni prava Unije, temveč v členih 11bis in 14bis SBK. Aktualni člen 3(1) Direktive Infosoc zajema obsežno pravico priobčitve javnosti, pod katero spada tudi priobčitev javnosti po satelitu v smislu člena 1(1)(a) Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju. Iz tega izhaja vprašanje, ali glavnemu režiserju pripada ustrezna pravica, in sicer zgolj na podlagi Direktive Infosoc, ne pa na podlagi Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju.

79.

Tretjič, ureditve o določitvi avtorja kinematografskih del v členu 2(1) Direktive o trajanju varstva ni mogoče razlagati tako, da je zagotovljeno usklajeno pojmovanje avtorja kinematografskega dela za celotni acquis na področju avtorske pravice. Ta ureditev se nanaša le na vprašanje trajanja varstva. Ker lahko pri kinematografskih delih obstaja več avtorjev, bi bilo treba za ureditev o trajanju varstva, ki bi se navezovala na smrt avtorja, določiti, kateri avtorji so upoštevni.

80.

Četrtič, Direktiva Infosoc se sicer nanaša na sporne pravice. Vendar členi 2, 3 in 5(2)(b) niso uporabni, saj ne določajo, kdo je avtor in kdo imetnik neke pravice. Ni podlage za navezavo na opredelitve v členu 2(2) Direktive o dajanju v najem in posojanju, členu 2(1) Direktive o trajanju varstva in členu 1(5) Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju. Člen 1(2) Direktive Infosoc, ki naj ne bi vplival na te direktive, naj bi dokončno urejal razmerja z njimi.

81.

Na koncu Komisija opozarja, da so ta izvajanja v skladu z njenimi izvajanji v poročilu z dne 6. decembra 2002 v zvezi z vprašanjem avtorstva kinematografskih ali avdiovizualnih del, v katerem je ugotovila, da se z določbami prava Unije ni popolnoma uskladilo pojmovanje avtorstva kinematografskih in avdiovizualnih del.

B – Pravna presoja

82.

Predložitveno sodišče najprej sprašuje, ali je iz določb prava Unije, ki jih je navedlo, razvidna originarna dodelitev nekaterih izključnih pravic izkoriščanja glavnemu režiserju kinematografskega dela. Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, želi dalje izvedeti, ali in pod katerimi pogoji je z navedenimi predpisi združljivo, če se na podlagi nacionalne ureditve domneva prenos pravic izkoriščanja na filmskega producenta.

83.

Vprašanja predložitvenega sodišča bom obravnavala tako: najprej bom preverila, ali je treba glavnega režiserja filma za namene obravnavanih upoštevnih določb prava Unije šteti za avtorja kinematografskega dela (1). Ker je na to treba odgovoriti pritrdilno, bom dalje raziskala, ali se s pravom Unije nujno zahteva originarna dodelitev zadevnih izključnih pravic glavnemu režiserju kot avtorju filma (2). Menim, da ni tako; vendar mora država članica, ki glavnemu režiserju kot avtorju filma zadevnih izključnih pravic ne dodeli originarno, upoštevati nekatere zahteve (3). Nazadnje bom obravnavala, pod katerimi pogoji je nacionalna ureditev, kot je člen 38(1), prva poved, UrhG, združljiva z zahtevami prava Unije (4).

1. Avtorstvo glavnega režiserja kinematografskega dela

84.

Najprej se zastavlja vprašanje, ali je treba glavnega režiserja filma v zvezi z zadevnimi izključnimi pravicami v obravnavanem primeru šteti za avtorja kinematografskega dela. Pri tem je treba razlikovati med izključnimi pravicami iz Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju ter izključnimi pravicami iz Direktive Infosoc.

a) Direktiva o satelitskem in kabelskem oddajanju

85.

Predložitveno sodišče se je med drugim sklicevalo na pravico priobčitve kinematografskega dela javnosti po satelitu. Ta pripada v skladu s členom 2 Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju avtorju ali avtorjem kinematografskega dela. Kdo je avtor v smislu navedene določbe, je razvidno iz člena 1(5) te direktive. V skladu z njim je za namene te direktive glavni režiser kinematografskega dela njegov avtor ali soavtor, pri čemer lahko države članice predvidijo, da za soavtorje veljajo tudi druge osebe.

b) Direktiva o trajanju varstva in Direktiva Infosoc

86.

Pravice reproduciranja in priobčitve javnosti, vključno z dajanjem na voljo javnosti, na katere se sklicuje predložitveno sodišče, so urejene v členih 2 in 3 Direktive Infosoc. V skladu z njo te pravice pripadajo avtorju. Vendar pojem avtorja v Direktivi Infosoc ni opredeljen.

87.

V teh okoliščinah se postavlja vprašanje, ali je mogoče v okviru členov 2 in 3 Direktive Infosoc uporabiti opredelitev avtorja filma iz člena 2(1) Direktive o trajanju varstva. V skladu z njo se vsaj glavni režiser kinematografskega dela šteje za njegovega avtorja, pri čemer lahko države članice določijo, da so avtorji tudi druge osebe.

88.

Uporaba te opredelitve bi bila mogoča, če je, prvič, v skladu z Direktivo Infosoc dopuščena uporaba drugih avtorskopravnih direktiv in, drugič, če člen 2(1) Direktive o trajanju varstva vsebuje opredelitev avtorja, ki zahteva veljavo, ki presega namen te direktive, in torej tudi veljavo Direktive Infosoc.

89.

Menim, da sta oba navedena pogoja izpolnjena.

90.

Prvič, v skladu z Direktivo Infosoc je dopuščena uporaba drugih avtorskopravnih direktiv.

91.

To je razvidno iz njene uvodne izjave 20. V skladu z njo temelji Direktiva Infosoc na načelih in določbah, ki so že zapisani v upoštevnih direktivah. V teh okoliščinah je navedena zlasti Direktiva o trajanju varstva. Navezovanje na določbe Direktive o trajanju varstva je torej izrecno predvideno.

92.

V nasprotju z mnenjem avstrijske vlade in Komisije ni mogoče iz člena 1(2) Direktive Infosoc izpeljati ničesar nasprotujočega si. Če je v njem urejeno, da Direktiva Infosoc načeloma zlasti ne posega v določbe Direktive o trajanju varstva in nanje nikakor ne vpliva, to ne pomeni, da ni mogoče uporabiti načel in določb v teh direktivah. To pomeni samo, da se določb Direktive Infosoc ne sme razlagati tako, da izpodrivajo določbe Direktive o trajanju varstva.

93.

Drugič, člen 2(1) Direktive o trajanju varstva vsebuje opredelitev, ki zahteva veljavo tudi za člena 2 in 3 Direktive Infosoc.

94.

To najprej potrjuje besedilo te določbe. V nasprotju s sicer primerljivimi opredelitvami v členu 2(2) Direktive o dajanju v najem in posojanju ( 9 ) in členu 1(5) Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju člen 2(1) Direktive o trajanju varstva, ki vsebuje opredelitev avtorja filma, zanjo veljave ne omejuje na namene Direktive.

95.

Dalje temu v prid govori sistematična povezanost določbe. V nasprotju z mnenjem avstrijske vlade in Komisije opredelitve avtorja filma iz člena 2(1) Direktive o trajanju varstva namreč ni mogoče omejiti na namene Direktive o trajanju varstva. V tem primeru bi bil praktični učinek navedene določbe močno omejen. V nasprotju s trditvami Komisije in avstrijske vlade namreč opredelitev avtorja filma v njenem členu 2(1) nima vloge pri trajanju in začetku varstva v skladu z njenim členom 2(2). ( 10 ) V skladu s členom 2(2) Direktive o trajanju varstva začne namreč varstvo teči ob smrti zadnje preživele osebe od dokončno opredeljene skupine oseb. Med te osebe spadajo glavni režiser, pisec scenarija, avtor dialogov in skladatelj glasbe, ustvarjene posebej za uporabo v zadevnem kinematografskem delu, vendar ne glede na to, ali so te osebe avtorji kinematografskega dela.

96.

Dalje zoper to ne govori niti zgodovina nastanka Direktive o trajanju varstva. Ko prvi osnutek Komisije za Direktivo o trajanju varstva z dne 23. marca 1992 še ni vseboval ureditve filmskega avtorstva, ( 11 ) je Evropski parlament opozoril, da je v tem smislu nujna uskladitev. ( 12 ) Predlogi sprememb Evropskega parlamenta so določali sistem soavtorstva vseh intelektualnih ustvarjalcev kinematografskega dela, ki bi morali biti v besedilu Direktive posamično našteti. ( 13 ) Tako naštevanje vseh upoštevnih ustvarjalcev del pa se je v nadaljnjem zakonodajnem postopku izkazalo kot neizvedljivo. ( 14 ) Spremenjeni predlog direktive, ki ga je predložila Komisija 30. januarja 1993, je bil zato omejen na opredelitev, prevzeto pozneje – le z majhno jezikovno spremembo – v členu 2(1) Direktive o trajanju varstva, da je glavni režiser soavtor kinematografskega dela in da imajo države članice v preostalem diskrecijsko pravico. ( 15 ) Potemtakem sicer drži, da v členu 2(1) Direktive o trajanju varstva ni dokončno urejeno, kdo je avtor kinematografskega dela. Iz njega pa je vsekakor razvidna zavezujoča zahteva, da je treba vsaj glavnega režiserja šteti za avtorja kinematografskega dela. To razlago potrjuje poročilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Ekonomsko-socialnemu odboru o vprašanju avtorstva kinematografskih ali avdiovizualnih del v Skupnosti z dne 6. decembra 2002. Komisija je v njem izrecno navedla, da naj bi bil glavni režiser v Direktivi o trajanju varstva na splošno določen kot avtor kinematografskega dela in da v tem pogledu vsebuje delno uskladitev pojma avtorstva. ( 16 )

97.

V teh okoliščinah naj samo dodatno opozorim, da Direktiva o trajanju varstva vsebuje tudi druge določbe, ki zahtevajo veljavo prek določbe o trajanju varstva. Tako je mogoče pri odgovoru na vprašanje, kdaj so fotografije delo, upravičeno do varstva v smislu Direktive Infosoc, uporabiti člen 6 Direktive o trajanju varstva. ( 17 )

98.

Iz člena 2(1) Direktive o trajanju varstva je torej razvidno, da je treba glavnega režiserja šteti za avtorja filma v smislu členov 2 in 3 Direktive Infosoc.

c) Vmesni sklep

99.

Kot vmesni sklep je treba ugotoviti, da je treba glavnega režiserja v zvezi z izključnimi pravicami iz člena 2 Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju ter členov 2 in 3 Direktive Infosoc šteti tudi vsaj za avtorja filma.

2. 2. Ali je treba izključne pravice izkoriščanja originarno dodeliti glavnemu režiserju kot avtorju filma?

100.

Odslej bom obravnavala vprašanje, ali je iz upoštevnih določb prava Unije razvidna zavezujoča zahteva za države članice, da zadevne izključne pravice izkoriščanja originarno dodelijo glavnemu režiserju kot avtorju kinematografskega dela.

101.

V povezavi s tem je treba najprej opozoriti, da v skladu z določbami, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, zadevne pravice izkoriščanja načeloma pripadajo avtorju kinematografskega dela (a). Vendar je treba dalje upoštevati uvodno izjavo 5 Direktive o trajanju varstva, v skladu s katero določbe Direktive o trajanju varstva ne vplivajo na uporabo člena 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK. S tem dobijo države članice pristojnost, da določijo ureditev, v skladu s katero glavni režiser v nekaterih okoliščinah ne more nasprotovati nekaterim vrstam izkoriščanja filma (b). Menim, da so države članice v skladu s tem pristojne za določitev nacionalne ureditve, v skladu s katero izključne pravice izkoriščanja originarno pripadajo filmskemu producentu (c), če pri tem upoštevajo zavezujoče zahteve iz člena 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK ter temeljne zahteve prava Unije (d).

a) Načelna dodelitev izključnih pravic izkoriščanja avtorju filma

102.

Kot izhodišče je treba opozoriti, da glavnemu režiserju kot avtorju filma v smislu člena 2 Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju in člena 2(1) Direktive o trajanju varstva načeloma pripadajo te izključne pravice izkoriščanja:

v skladu s členom 2 Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju pravica, da dovoli priobčitev kinematografskega dela javnosti po satelitu;

v skladu s členom 2 Direktive Infosoc pravica, da dovoli ali prepove, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje svojega kinematografskega dela na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma;

v skladu s členom 3(1) Direktive Infosoc pravica, da dovoli ali prepove vsakršno obliko priobčitve svojega kinematografskega dela javnosti, po žici ali brezžično, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.

b) Pristojnost za omejitev izključnih pravic izkoriščanja, dodeljenih avtorju filma

103.

Iz uvodne izjave 5 Direktive o trajanju varstva je jasno razvidno, da je treba določbe te direktive, torej še zlasti določitev avtorja kinematografskega dela v njenem členu 2(1), razlagati tako, ne vplivajo na uporabo člena 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK v državah članicah.

104.

Člen 14bis(2)(b) SBK določa posebno ureditev za primer, ko so osebe zaradi prispevkov pri izdelavi kinematografskega dela priznane kot njegovi avtorji. Če so se take osebe pogodbeno zavezale k navedenemu prispevku, kljub avtorstvu načeloma ( 18 ) ne bi smele imeti možnosti nasprotovati izkoriščanju kinematografskega dela, zlasti v obliki reprodukcije in priobčitve javnosti. Člen 14bis(3) SBK določa, da ta ureditev načeloma ne velja za glavnega režiserja kinematografskega dela. Vendar imajo države podpisnice SBK možnost, da to pravilo uporabijo tudi zanj.

105.

Cilj ureditve v členu 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK je filmskemu producentu omogočiti izkoriščanje filma tudi takrat, kadar ta z osebami, udeleženimi pri filmu, ni sklenil izrecnega dogovora o prenosu oziroma izkoriščanju njihovih pravic. ( 19 ) S tem se upošteva, da imajo filmi dvojno naravo. Po eni strani so plod intelektualnega ustvarjanja in pomenijo intelektualno stvaritev. Po drugi strani pa gre za industrijske izdelke, ki zahtevajo veliko denarja. Ureditve v členu 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK bi morale preprečiti, da bi številnost zadevnih avtorjev in avtorskih pravic vplivala na možnosti izkoriščanja filma.

106.

Če bi bilo namreč treba za izkoriščanje filma pridobiti soglasje vsakega zadevnega avtorja, bi to vplivalo na pravno varnost filmskega trga in škodovalo ne le filmskemu producentu, temveč navsezadnje tudi drugim udeleženim osebam. Poleg tega je treba upoštevati, da bi bilo oteženo tudi financiranje izdelave filmov, če se lahko zagotovi zadostno varstvo.

107.

To misel iz uvodne izjave 5 Direktive o trajanju varstva je treba upoštevati v povezavi s pravico reproduciranja iz člena 2 Direktive Infosoc in pravico priobčitve javnosti iz člena 3 Direktive Infosoc. Ti se namreč navezujeta na opredelitev avtorja filma iz člena 2(1) Direktive o trajanju varstva.

108.

Veljata tudi za pravico priobčitve javnosti po satelitu iz člena 4 Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju. Ta sicer ne vsebuje nobene uvodne izjave, ki bi povsem ustrezala uvodni izjavi 5 Direktive o trajanju varstva.

109.

V prid upoštevanju prej navedene misli pa govori, prvič, uvodna izjava 35 Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju, v skladu s katero imajo države članice diskrecijsko pravico, da okvirne pogoje, potrebne za uresničevanje zastavljenih ciljev Direktive, izpolnjujejo z nacionalnimi zakoni in drugimi predpisi, če niso v nasprotju z navedenimi cilji Direktive in so v skladu s pravom Unije. Na podlagi predhodno navedenih premislekov bi lahko navedena diskrecijska pravica zlasti zajemala tudi sprejemanje nacionalnih določb, kot so navedene v členu 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK. Njihov cilj, da zagotavljajo izkoriščanje filma filmskemu producentu tudi takrat, kadar ta z osebami, udeleženimi pri kinematografskem delu, ni sklenil dogovora o avtorskih pravicah na podlagi njihove udeležbe pri kinematografskem delu, je namreč združljiv s cilji Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju. Da ta misel Direktivi o satelitskem in kabelskem oddajanju načeloma ni tuja, je razvidno iz njenega člena 4 ter njenih uvodnih izjav 25 in 26, ki napotujejo na primerljive ureditve Direktive o dajanju v najem in posojanju, ki pa se nanašajo le na avtorski sorodne pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov.

110.

Drugič, opozoriti je treba na to, da je zakonodajalec Unije v členu 2(1) Direktive o trajanju varstva sprejel pravilo o avtorstvu glavnega režiserja z zahtevo po veljavnosti za celotni pravni red Unije na področju avtorske pravice, ki je bilo sprejeto za določbami Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju. Po mojem mnenju je iz tega mogoče še sklepati, da sklicevanje v uvodni izjavi 5 na člen 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK velja za vse primere, v katerih gre za izključne pravice glavnega režiserja kot avtorja filma.

c) Dopustnost originarne dodelitve izključnih pravic izkoriščanja filmskemu producentu

111.

Po mnenju tožeče stranke v postopku v glavni stvari je z zahtevami prava Unije združljiva samo nacionalna ureditev, v skladu s katero zadevne izključne pravice izkoriščanja originarno pripadajo avtorju filma. Zato bi bila lahko z zahtevami prava Unije združljiva samo nacionalna ureditev, v skladu s katero se domneva prenos teh pravic na filmskega producenta oziroma priznavanje njegovega pooblastila za izkoriščanje teh pravic.

112.

S to tezo se ni mogoče strinjati.

113.

Prvič, zdi se, da je besedilo člena 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK dovolj odprto, da zajema tudi nacionalno ureditev, v skladu s katero izključne pravice izkoriščanja originarno ne pripadajo glavnemu režiserju, temveč samo filmskemu producentu. Člen 14bis(3) v povezavi z odstavkom (2)(b) SBK namreč določa, da sme država članica sprejeti ureditev, v skladu s katero glavni režiser ne sme nasprotovati reproduciranju in priobčitvi javnosti. Zdi se mi, da s tem besedilom ni zajeta samo ureditev, v skladu s katero te pravice originarno pripadajo avtorju filma, nato pa se domneva prenos na filmskega producenta, temveč tudi ureditev, v skladu s katero te pravice originarno pripadajo filmskemu producentu.

114.

Drugič, tako ravnanje se lahko določi glede na oblikovanost nacionalne pravne ureditve za doseganje cilja iz člena 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK. Če izključne pravice izkoriščanja originarno pripadajo avtorju filma, jim odvisno od oblikovanosti nacionalnega pravnega reda grozi tveganje vnaprejšnjega odstopa. V takem primeru domneva o prenosu pravic na filmskega producenta ne zadošča, da se odpravi tveganje za preprečevanje izkoriščanja.

d) Vmesni sklep

115.

Kot vmesni sklep je treba ugotoviti, da izključne pravice izkoriščanja, kot so reprodukcija, priobčitev javnosti, vključno z dajanjem na voljo javnosti, in pravica radiodifuznega oddajanja po satelitu načeloma pripadajo glavnemu režiserju kot avtorju kinematografskega dela, po potrebi pa tudi dodatnim avtorjem filma. Kljub tej načelni dodelitvi je država članica pristojna za sprejetje nacionalne ureditve, v skladu s katero izključne pravice izkoriščanja originarno pripadajo filmskemu producentu. Vendar je taka ureditev dopustna le, kadar država članica upošteva pogoje prava Unije, ki jim je taka ureditev podrejena. Te pogoje bom obravnavala v nadaljevanju.

3. Pogoji za originarno dodelitev izključne pravice izkoriščanja filmskemu producentu

116.

Tudi kadar država članica lahko določi nacionalno zakonodajo, v skladu s katero izključne pravice izkoriščanja izključno in originarno pripadajo filmskemu producentu, mora pri tem upoštevati nekatere pogoje. V nasprotju z mnenjem tožeče stranke v postopku v glavni stvari v teh okoliščinah ni mogoča analogija s členom 3(4) in (5) Direktive o dajanju v najem in posojanju (a). Toda iz člena 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK in temeljnih pravnih zahtev so razvidne zahteve, ki so v primerjavi s temi predpisi nekoliko manj določene, vendar v bistvu primerljive (b).

a) Nedopustnost analogije s členom 3(4) in (5) Direktive o dajanju v najem in posojanju

117.

Po mnenju tožeče stranke v postopku v glavni stvari in španske vlade je mogoče v primeru, kakršen je obravnavani, pogoje iz člena 3(4) in (5) Direktive o dajanju v najem in posojanju uporabiti analogno. V skladu s temi določbami lahko države članice določijo domnevo, v skladu s katero je avtor kinematografskega dela, ki je s filmskim producentom sklenil pogodbo o produkciji filma, odstopil svojo pravico dajanja v najem. Vendar je pogoj za to, prvič, da pogodbene določbe ne zajemajo ničesar drugega in, drugič, da je avtorju zagotovljena neodpovedljiva pravica do pravičnega nadomestila v skladu s členom 5 Direktive o dajanju v najem in posojanju.

118.

Te teze ni mogoče potrditi. Analogije s členom 3(4) in (5) Direktive o dajanju v najem in posojanju v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati.

119.

Prvič, ni nenamerne pravne praznine.

120.

Najprej je treba opozoriti, da je spremenjeni predlog Komisije za Direktivo o trajanju varstva z dne 7. januarja 1993 ( 20 ) v členu 1a(3) izrecno določal možnost za sprejetje pravila o domnevi, da so avtorji filma, ki so se pogodbeno zavezali izdelavi filma, soglašali z izkoriščanjem svojih del; predlog ureditve je vseboval tudi izrecno sklicevanje na ustrezni predpis Direktive o dajanju v najem in posojanju. Ta element predloga pa nazadnje ni bil prevzet. Zavestna zakonodajna odločitev, da se ustrezna pravila iz Direktive o dajanju v najem in posojanju ne prevzamejo, po mojem mnenju izključuje analogijo.

121.

Dalje v položaju, kakršen je obravnavani, po mojem mnenju ni mogoče govoriti niti o pravni praznini. Države članice, ki želijo avtorju filma omejiti izključne pravice izkoriščanja, so zavezane pogojem iz člena 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK, pa tudi temeljnim pravnim zahtevam. V zvezi s tem ni mogoče govoriti o pravni praznini že na ravni prava Unije. Poleg tega je treba upoštevati, da na področju avtorske pravice obstaja konkurenčna pristojnost Unije in držav članic. Če nekaj ni urejeno na ravni prava Unije, so za to še naprej pristojne države članice. Če pravo Unije torej o nekem vprašanju molči, so torej države članice pozvane, naj po potrebi zapolnijo obstoječe praznine in preprečijo morebitne protislovne razlage. ( 21 )

122.

Drugič, zavrniti je treba tudi ugovor tožeče stranke v postopku v glavni stvari, da je Sodišče v sodbi Infopaq International ( 22 ) prav tako postopalo po analogiji. V tem primeru je šlo za razlago samostojnega pojma prava Unije, in sicer za pojem dela, upravičenega do varstva v smislu Direktive Infosoc. Pri razlagi navedenega samostojnega pojma prava Unije, ki v Direktivi Infosoc ni opredeljen in za katerega v tem primeru niti ni bila razvidna opredelitev iz drugih direktiv, se je Sodišče osredotočilo na vsebino posebnih ureditev, v katerih so bili v zvezi z nekaterimi deli določeni pogoji za njihovo avtorskopravno upravičenost do varstva. Obravnavani primer pa ne zadeva opredelitve samostojnega pojma prava Unije. Nasprotno, iz predloga tožeče stranke v postopku v glavni stvari izhaja, da se določbe Direktive o dajanju v najem in posojanju uporabijo tudi v okviru Direktive o trajanju varstva, čeprav v zadnjo namenoma niso bile vključene.

123.

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da v primeru, kakršen je obravnavani, določb iz člena 3(4) in (5) Direktive o dajanju v najem in posojanju ni mogoče uporabiti analogno.

b) Zahteve prava Unije

124.

Kot je bilo pravkar navedeno, so iz člena 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK, pa tudi člena 17 Listine razvidni pogoji, ki jih morajo države članice upoštevati, če želijo filmskemu producentu dodeliti izključne pravice izkoriščanja, ki načeloma pripadajo glavnemu režiserju kot avtorju filma. Iz navedenih določb so razvidni ti pogoji: prvič, za tako dodelitev je potrebna pogodba med glavnim režiserjem kot avtorjem filma in filmskim producentom (i). Drugič, dopustni morajo biti drugačni dogovori (ii). Tretjič, v skladu z lastniško vlogo, dodeljeno avtorju filma, je temu ob omejitvi njegovih izključnih pravic izkoriščanja treba zagotoviti pravično nadomestilo (iii).

i) Obstoj pogodbe

125.

Pogoj za dodelitev izključnih pravic izkoriščanja filmskemu producentu je v skladu s členom 14bis(2)(b) SBK, da je glavni režiser s filmskim producentom sklenil pogodbo, v kateri se je zavezal, da bo prispeval k izdelavi kinematografskega dela.

ii) Postopek drugačnih sporazumov

126.

Dalje mora obstajati možnost pogodbeno drugačnih dogovorov. To je razvidno iz člena 14bis(2)(b) in (d)SBK. Točka (b) določa, da morajo biti nasprotni ali posebni dogovori mogoči, točka (d) pa, da so s tem mišljene vse omejujoče določbe, v katerih se je avtor filma zavezal, da bo prispeval k izdelavi kinematografskega dela.

iii) Pravica do pravičnega nadomestila

127.

Nazadnje mora država članica, ki želi izključne pravice izkoriščanja, načeloma pripadajoče glavnemu režiserju kot avtorju filma, dodeliti filmskemu producentu, zagotoviti, da ta kot nadomestilo za omejitev prejme primerno odškodnino.

128.

Člen 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK sicer ne določa takega pogoja. Toda dodelitev izključnih pravic izkoriščanja, ki načeloma pripadajo glavnemu režiserju kot avtorju filma, filmskemu producentu je poseganje v lastniško vlogo, ki se v skladu s členom 17 Listine varuje kot temeljna pravica. Ta je upravičena samo takrat, kadar avtor filma kot nadomestilo prejme primerno odškodnino.

– Avtorska pravica glavnega režiserja kot avtorja filma: lastniška vloga, varovana kot temeljna pravica

129.

S tem da pravo Unije v členu 2(1) Direktive o trajanju varstva in členu 1(5) Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju glavnega režiserja priznava kot avtorja filma in mu načeloma daje ustrezno izključno pravico izkoriščanja, mu daje lastninskopravni položaj. Ta je varovan v skladu s členom 17 Listine, v katerem je v odstavku 2 izrecno pojasnjeno, da varstvo lastnine zajema zlasti tudi intelektualno lastnino. ( 23 )

130.

Ni pa mogoče ugovarjati zoper to, da so države članice v skladu s členom 14(2), od (b) do (d), in (3) SBK pristojne za določitev pravila, v skladu s katerim glavni režiser kot avtor filma ne more nasprotovati izkoriščanju filma. Selektivno sklicevanje v uvodni izjavi 5 Direktive o trajanju varstva namreč kaže, da s tem državam članicam ne bi smela biti priznana pristojnost, da dvomijo o dodelitvi avtorskopravne lastniške vloge kot take. Uvodna izjava 5 Direktive o trajanju varstva namreč vsebuje sklicevanje le na člen 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK. Ni pa v njej sklicevanja na člen 14bis(2)(a), v skladu s katerim je pogodbenicam SBK pridržano, da določijo imetnike avtorske pravice na kinematografskem delu. Nesklicevanje na člen 14bis(2)(a) SBK po mojem mnenju jasno kaže, da morajo države članice upoštevati avtorstvo glavnega režiserja, določeno na ravni prava Unije. Torej morajo države članice tudi v okviru pristojnosti, ki jim ostaja v skladu z uvodno izjavo 5 Direktive o trajanju varstva v povezavi s členom 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK, upoštevati avtorstvo glavnega režiserja, ki pomeni lastniško vlogo, varovano kot temeljno pravico. ( 24 )

– Pogoji za upravičenost poseganja v lastniško vlogo

131.

Če država članica izvaja pristojnost, ki jo ima v skladu s členom 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK, in filmskemu režiserju omejuje izključne pravice izkoriščanja, ki mu pripadajo kot avtorju filma, posega v vlogo lastništva, ki pripada glavnemu režiserju. Tako poseganje je upravičeno le takrat, kadar izpolnjuje zahteve iz členov 17(1), druga poved, in 52 Listine.

132.

V skladu s členom 17(1), druga poved, Listine mora biti poseganje najprej v javno korist. Temu je mogoče pritrditi s sklicevanjem na predhodno navedene premisleke, če se izključne pravice izkoriščanja, ki načeloma pripadajo glavnemu režiserju kot avtorju filma, filmskemu producentu dodelijo s ciljem, da se temu zagotovi možnost dejanskega izkoriščanja filma.

133.

Dalje je treba v skladu s členom 17(1), druga poved, pravočasno zagotoviti primerno odškodnino za izgubo lastnine. Ta pogoj je v primeru, kakršen je obravnavani, razviden tudi iz člena 52(1) Listine. Dodelitev izključnih pravic izkoriščanja filmskemu producentu brez primerne odškodnine bi bila namreč nesorazmerna in bi vplivala na lastninsko pravico v njenem samem bistvu. Brez nadomestila s primerno odškodnino namreč obstaja bojazen, da bi se z dodelitvijo izključnih pravic izkoriščanja filmskemu producentu izničilo avtorstvo glavnega režiserja, varovano kot temeljna pravica. ( 25 )

iv) Vmesni sklep

134.

Kot vmesni sklep je treba navesti, da za pristojnost držav članic, da izključne pravice izkoriščanja glavnega režiserja kot avtorja filma dodelijo filmskemu producentu, veljajo ti pogoji:

glavni režiser in filmski producent morata skleniti pogodbo, s katero se glavni režiser zaveže, da bo opravljal storitev režiserja;

mogoči morajo biti drugačni dogovori, v skladu s katerimi si glavni režiser pridrži izključne pravice izkoriščanja oziroma njihovo izvajanje;

treba je zagotoviti, da bo avtorju filma zagotovljena primerna odškodnina.

4. Združljivost nacionalne ureditve, kot je člen 38(1), prva poved, UrhG, z zahtevami prava Unije

135.

Na podlagi predhodno navedenih obrazložitev bom odslej obravnavala dvom predložitvenega sodišča v zvezi z združljivostjo nacionalne ureditve, kot je člen 38(1) UrhG, z zahtevami prava Unije.

136.

Če predložitveno sodišče najprej dvomi o združljivosti take nacionalne določbe z zahtevami prava Unije, ker naj bi bila ta razumljena kot originarna, neposredna dodelitev pravic izkoriščanja samo filmskemu producentu, ti dvomi niso upravičeni. Kakor je pojasnjeno zgoraj, na podlagi zahtev prava Unije namreč ni nujno, da se izključne pravice izkoriščanja avtorju filma dodelijo originarno in neposredno. V tem pogledu z zahtevami prava Unije ni združljivo samo nacionalno pravilo, v skladu s katerim se domneva, da je glavni režiser prenesel predhodno navedene pravice izkoriščanja, ki mu pripadajo kot avtorju filma, na filmskega producenta oziroma je temu priznal ustrezne pravice izkoriščanja, temveč tudi pravilo, v skladu s katerim izključne pravice izkoriščanja originarno pripadajo filmskemu producentu.

137.

Za omejitev pravic izkoriščanja, ki načelno pripadajo glavnemu režiserju kot avtorju filma, sicer ne veljajo pogoji iz člena 3(4) in (5) Direktive o dajanju v najem in posojanju. Morajo pa biti izpolnjeni pogoji, ki so v bistvenem primerljivi.

138.

Prvič, glavni režiser mora imeti s filmskim producentom sklenjeno pogodbo, v kateri se zavezuje, da bo prispeval k izdelavi kinematografskega dela.

139.

Zdi se, da nacionalna določba, kot je člen 38(1), prva poved, UrhG, takega pogoja izrecno ne zajema. Vendar to skoraj ne bi smelo imeti vpliva, ker bo glavni režiser storitev praviloma opravljal na podlagi izrecne ali vsaj molče sklenjene pogodbe. Če bi šlo za težko predstavljiv, neznačilen primer, v katerem glavni režiser s filmskim producentom pogodbe ni sklenil, bi bila nacionalna ureditev, kot je člen 38(1), prva poved, UrhG, s pravom Unije v skladu samo takrat, kadar bi se razlagala tako, da se v takem primeru ne uporablja.

140.

Drugič, v skladu z nacionalnim pravom morajo biti mogoči drugačni pogodbeni dogovori, v skladu s katerimi izključne pravice izkoriščanja ne pripadajo filmskemu producentu, temveč avtorju filma.

141.

Ureditev, kot je člen 38(1), prva poved, UrhG, take možnosti sicer ne določa izrecno. Vendar zato ni nujno v nasprotju s pravom Unije. Če bi bila namreč ta norma dispozitivna in bi se bilo na njeni podlagi mogoče dogovoriti kaj drugega, lahko pogodbenici od nje odstopata. Zato je dispozitivna nacionalna norma, v skladu s katero pravice izkoriščanja originarno pripadajo avtorju filma, ne pa filmskemu producentu, združljiva z zahtevami iz člena 14bis(2)(b) in (d) SBK. S temi zahtevami bi bila združljiva tudi nacionalna norma, v skladu s katero pravice izkoriščanja originarno sicer pripadajo filmskemu producentu, vendar se nato na podlagi drugačnega dogovora lahko prenesejo na avtorja filma. Nasprotno pa bi bila ureditev, kot je člen 38(1), prva poved, UrhG, v nasprotju s pravom Unije, če ne bi bili dopustni nikakršni drugačni dogovori.

142.

Tretjič, država članica mora v takem primeru zagotavljati, da se avtorju filma, čigar avtorskopravna lastniška vloga je brez njegove privolitve omejena, zagotovi primerna odškodnina.

143.

Nacionalna določba, kot je člen 38(1) UrhG, ne določa primerne odškodnine. Zdi se, da tudi iz drugih določb nacionalnega prava ni razvidna pravica do primerne odškodnine. Avstrijska vlada je v zvezi s tem navedla, da imajo države članice po njenem mnenju diskrecijsko pravico, da svobodno dodelijo ne le izključne pravice izkoriščanja, temveč tudi lastniško vlogo, ki je ozadje teh pravic. Zato naj pri dodelitvi izključnih pravic izkoriščanja filmskemu producentu ne bi bilo treba določiti primerne odškodnine za glavnega režiserja.

144.

Kot je razvidno iz predhodno navedenih premislekov, ( 26 ) se mi zdi, da tako izhodišče ni združljivo z zahtevami prava Unije. Z dodelitvijo avtorstva glavnega režiserja na kinematografskem delu je bila namreč na ravni prava Unije dodeljena avtorskopravna lastniška vloga, ki jo morajo države članice upoštevati. Pri poseganju v lastniško vlogo je treba zagotoviti, da glavni režiser kot avtor filma prejme primerno odškodnino.

VI – Drugi del drugega vprašanja ter tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje

145.

Predložitveno sodišče dalje dvomi, da je nacionalna ureditev, kot je člen 38(1), druga poved, UrhG, združljiva z zahtevami prava Unije. V skladu s to nacionalno ureditvijo zakonske pravice avtorja do nadomestila pripadajo filmskemu producentu in avtorju, vsakemu do polovice, če te pravice niso neodpovedljive in se filmski producent ni drugače dogovoril z avtorjem. Ta ureditev po navedbah predložitvenega sodišča zadeva zlasti tako imenovano nadomestilo za prazne nosilce zvoka ali slike na podlagi člena 42b UrhG. Pri tem gre po navedbah predložitvenega sodišča za pravico v skladu s členom 5(2)(b) Direktive Infosoc, ki naj bi bila pravično nadomestilo za to, da so zasebni primerki v skladu z nacionalnim pravom v določenem obsegu dopustni, avtorjeva pravica reproduciranja iz člena 2 Direktive Infosoc pa ustrezno omejena.

146.

Predložitveno sodišče v teh okoliščinah zastavlja drugi del drugega vprašanja za predhodno odločanje ter tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje.

147.

Predložitveno sodišče se najprej sprašuje, ali je treba v skladu s pravom Unije zakonske pravice v smislu člena 38(1), druga poved, UrhG, zlasti pravico do nadomestila za prazne nosilce zvoka ali slike, originarno dodeliti glavnemu režiserju kinematografskega dela kot njegovemu avtorju. Če je odgovor na to pritrdilen, želi predložitveno sodišče dalje izvedeti, ali je nacionalna ureditev, v skladu s katero se domneva, da so bile zakonske pravice prenesene na filmskega producenta, združljiva z zahtevami prava Unije. Dalje sprašuje, ali je treba za tako domnevo uporabiti pogoje iz členov 3(4) in (5) ter 5 Direktive o dajanju v najem in posojanju.

148.

Nazadnje predložitveno sodišče izrecno sprašuje, ali je nacionalna ureditev, kot je člen 38(1), druga poved, UrhG, združljiva z zahtevami prava Unije.

A – Bistvene trditve strank v postopku

149.

Po mnenju tožeče stranke v postopku v glavni stvari in španske vlade nacionalna ureditev, kot je člen 38(1), druga poved, UrhG, ni združljiva z zahtevami prava Unije.

150.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari in španska vlada navajata, da morajo pravice v smislu člena 5(2)(a) in (b) Direktive Infosoc pripadati glavnemu režiserju kot avtorju filma. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdi, da naj bi bile dalje zajete tudi pravice, ki naj bi jih država članica določila za druge primere uporabe, ki je sama po sebi svobodna. V tem oziru naj bi to posegalo v načelo ustvarjalca iz člena 2(1) Direktive o trajanju varstva. Vendar naj bi bilo mogoče s temi pravicami razpolagati pogodbeno.

151.

Po mnenju španske vlade že domneva o prenosu izključnih pravic izkoriščanja ni združljiva s pravom Unije. Namenjena naj bi bila namreč cilju, da se olajša promet z navedenimi pravicami, s tem pa zavaruje položaj filmskega producenta kot vlagatelja. Ta zamisel naj ne bi veljala za zakonske pravice do pravičnega nadomestila. V takem primeru naj namreč prenos pravic ne bi olajšal prometa s filmskimi pravicami. Zato naj ne bi bilo v skladu s pravom Unije dopustno pravilo, da je mogoče domnevati prenos pravic do pravičnega nadomestila na filmskega producenta.

152.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari nasprotno meni, da je uporaba pravil o domnevi po analogiji z določili Direktive o dajanju v najem in posojanju dopustna. Vendar naj bi pri tem šlo za zahteve iz člena 3(4) in (5) v povezavi s členom 5 Direktive o dajanju v najem in posojanju. Najprej bi morala biti domneva ovrgljiva. Nato bi morala obstajati pogodba. Dalje bi moralo biti zagotovljeno neodpovedljivo pravično nadomestilo. Nacionalna ureditev, kot je člen 38(1), druga poved, UrhG, naj ne bi bila združljiva z zahtevami prava Unije zato, ker naj v njej ne bi bili upoštevani ti pogoji. Najprej naj glavnemu režiserju originarno ne bi pripadalo celotno nadomestilo, temveč samo polovica. Dodelitev druge polovice filmskemu producentu naj ne bi bila oblikovana kot pravilo o domnevi. Dalje naj v nasprotju z zahtevami prava Unije ne bi bila predvidena sklenitev pogodbe. Poleg tega naj bi za pravico avtorja filma veljalo, da naj bi se bilo v zvezi z njo mogoče dogovoriti drugače. Vendar naj bi bilo dodelitev polovičnega deleža filmskemu producentu mogoče šteti za upravičeno zato, ker naj bi bil filmski producent kot prvi producent filma upravičen do avtorski sorodnih pravic.

153.

Po mnenju tožene stranke v postopku v glavni stvari in avstrijske vlade je nacionalna ureditev, kot je člen 38(1), druga poved, UrhG, združljiva z zahtevami prava Unije.

154.

Po mnenju tožene stranke v postopku v glavni stvari imajo države članice pri uvedbi in oblikovanju pravil o nadomestilu diskrecijsko pravico. Te naj bi zato smele tudi odločati, komu naj dodelijo te pravice. Določbe, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, naj bi se nanašale samo na izključne pravice izkoriščanja, vendar naj ne bi urejale zakonskih pravic do nadomestila. Dopustno pa naj bi bilo določiti domneve, v skladu s katerimi se domneva prenos zakonskih pravic do nadomestila na filmskega producenta. V nasprotnem primeru bi zakonske pravice do nadomestila pripadale samo avtorju filma, kar naj ne bi bilo ustrezno. Ker naj člen 3(4) in (5) Direktive o dajanju v najem in posojanju v primeru, kakršen je obravnavani, ne bi bil uporabljiv in naj torej ne bi bilo zahtev v pravu Unije v zvezi s prenosom pravic, ki pripadajo avtorju filma, naj bi jih države članice tudi oblikovale povsem svobodno. Tako ali tako naj člen 3(4) in (5) Direktive o dajanju v najem in posojanju ne bi nasprotoval nacionalni ureditvi, v skladu s katero naj bi avtor filma lahko svobodno razpolagal s takimi pravicami.

155.

Po mnenju avstrijske vlade se pravica glavnega režiserja do nadomestila ne more opreti na člen 5(2)(b) Direktive Infosoc. Pravilo o domnevi naj namreč ne bi bilo izjema ali omejitev pravic izkoriščanja. Tako ali tako naj bi bilo treba tudi pri uporabnosti te določbe za zakonsko domnevo upoštevati, da se za „pravično nadomestilo“, zahtevano v skladu s tem predpisom, glede zasebne reprodukcije ne zahteva neodpovedljivost.

B – Pravna presoja

1. Uvodna opomba

156.

Drugi del drugega vprašanja ter tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje zadevajo združljivost ureditve, kot je člen 38(1), druga poved, UrhG, z zahtevami prava Unije. S to nacionalno določbo so urejene zakonite pravice. V skladu z njo zakonske pravice avtorja do nadomestila pripadajo filmskemu producentu in avtorju, vsakemu do polovice, če te pravice niso neodpovedljive in se filmski producent ni drugače dogovoril z avtorjem.

157.

Iz predložitvenega sklepa je razvidno, da med zakonske pravice spada zlasti tako imenovano nadomestilo za prazne nosilce zvoka ali slike. To je pravica v skladu s členom 5(2)(b) Direktive Infosoc, s katero bi moralo biti avtorju zagotovljeno pravično nadomestilo za to, da so zasebni primerki v skladu z nacionalnim pravom v določenem obsegu dopustni, avtorjeva pravica reproduciranja pa ustrezno omejena.

158.

V nadaljevanju bom najprej obravnavala, ali je določba, kot je člen 38(1), druga poved, UrhG, če se uporablja za tako imenovano nadomestilo za prazne nosilce zvoka ali slike, združljiva z zahtevami prava Unije. Pri tem bom najprej pojasnila, katere zahteve prava Unije so razvidne iz člena 5(2)(b) Direktive Infosoc (1). Nato bom raziskala, ali je nacionalna ureditev, kot je člen 38(1), druga poved, UrhG, združljiva s temi zahtevami (2).

159.

Predložitveno sodišče poleg nadomestila za prazne nosilce zvoka ali slike zastavlja vprašanja tudi v zvezi z drugimi zakonskimi pravicami v smislu člena 38(1), druga poved, UrhG. Vendar dalje ne navaja, za katere posamične pravice gre, tako da ostaja nejasno, katere zahteve prava Unije se uporabijo za te druge pravice. Zato teh zakonskih pravic, ki niso natančneje določene, v nadaljevanju ne bom obravnavala.

2. Pravično nadomestilo v skladu s členom 5(2)(b) Direktive Infosoc

160.

Države članice lahko v skladu s členom 5(2)(b) Direktive Infosoc v zvezi z reproduciranjem, ki ga opravijo fizične osebe za zasebno uporabo, določijo omejitev za pravico reproduciranja iz člena 2 te direktive. Vendar morajo države članice v tem primeru zagotoviti, da zadevni imetniki pravic v zameno prejmejo pravično nadomestilo. V skladu s to določbo imajo tako države članice diskrecijsko pravico, da za zasebno reprodukcijo določijo omejitev pravice reproduciranja. Če določijo tako omejitev, pa morajo vsekakor zagotoviti, da zadevni imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo. Glede tega države članice nimajo diskrecijske pravice.

a) Komu pripada pravično nadomestilo?

161.

Imetniki pravic, ki morajo v skladu s členom 5(2)(b) Direktive Infosoc prejeti pravično nadomestilo, so vse osebe, v katerih izključno pravico reproduciranja iz člena 2 Direktive Infosoc posega dovoljenje za zasebni primerek, za katerega ni potrebno soglasje. Mednje spadata zlasti:

avtor kinematografskega dela, če je prizadeta njegova izključna pravica reproduciranja njegovega dela iz člena 2(a) Direktive Infosoc, in

producent prvega posnetka filmov, če je prizadeta njegova izključna pravica reproduciranja izvirnika in primerkov njegovega filma iz člena 2(d) Direktive Infosoc.

162.

V primeru, kakršen je obravnavani, se postavlja vprašanje, ali je zadevna oseba v smislu člena 5(2)(b) v povezavi s členom 2(a) Direktive Infosoc glavni režiser ali filmski producent. Po eni strani je treba, kot je prikazano zgoraj, glavnega režiserja šteti za avtorja kinematografskega dela. ( 27 ) Po drugi strani je država članica pristojnost, določeno s pravom Unije, uporabila za to, da je pravice reproduciranja, ki načeloma pripadajo glavnemu režiserju kot avtorju filma, dodelila filmskemu producentu. ( 28 )

163.

Po mojem mnenju je treba člen 5(2)(b) in člen 2(a) Direktive Infosoc razlagati tako, da pravično nadomestilo v primeru, kakršen je obravnavani, pripada glavnemu režiserju kot avtorju filma. Pravično nadomestilo v smislu teh predpisov je namreč primerna odškodnina v smislu člena 17(1), druga poved, Listine, ki jo mora prejeti avtor za omejitev njegove avtorske pravice. Kot je navedeno zgoraj, zaradi pristojnosti držav članic, da pravico reproduciranja, ki načeloma pripada avtorju filma, v skladu s členom 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK dodelijo avtorju filma, dodelitev avtorstva glavnemu režiserju ni vprašljiva. ( 29 ) Zato je v primeru, kakršen je obravnavani, kot avtorja filma treba upoštevati glavnega režiserja, tudi če je država članica pravico reproduciranja dodelila filmskemu producentu.

b) Druge zahteve

164.

Dalje je treba upoštevati, da člen 5(2)(b) Direktive Infosoc razen zagotavljanja pravičnega nadomestila avtorju ne vsebuje drugih zahtev. Ker je direktiva za državo članico glede na člen 288(3) PDEU zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, ne pa glede oblike in metod za uresničenje tega cilja, imajo države članice diskrecijsko pravico, kako bodo zagotovile pravično nadomestilo za prej navedene osebe.

165.

Torej je v skladu s členom 5(2)(b) v povezavi s členom 2(a) Direktive Infosoc odločilno samo, da države članice avtorju(-em) filma zagotovijo pravično nadomestilo. Vendar imajo pri tem, kako ga zagotovijo, diskrecijsko pravico. Zato se lahko na primer odločijo, da avtorjem priznajo neposredno pravico v razmerju do kupcev nosilcev, ki se uporabljajo za zasebne primerke. Lahko se še na primer odločijo, da filmskim producentom priznajo pravico v razmerju do kupcev nosilcev, ki se uporabljajo za zasebne primerke, avtorjem filmov pa nato pravico v razmerju do filmskih producentov.

166.

Nazadnje želim opozoriti, da za nadomestilo za prazne nosilce zvoka ali slike niso razvidne zahteve niti iz člena 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK niti člena 3(4) in (5) Direktive o dajanju v najem in posojanju. Člen 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK se namreč uporablja samo, kot je razvidno iz njegovega besedila („ne [...] upreti“), za izključne pravice izkoriščanja. Upoštevati ni mogoče niti analogne uporabe člena 3(4) in (5) Direktive o dajanju v najem in posojanju, ker je v členu 5(2)(b) Direktive Infosoc urejeno pravično nadomestilo za primerke za zasebno uporabo, kar pomeni, da ni pravne praznine.

167.

Na drugi del drugega vprašanja in na tretje vprašanje za predhodno odločanje je torej treba odgovoriti, da iz člena 5(2)(b) v povezavi s členom 2(a) Direktive Infosoc ni razvidna zahteva prava Unije, da je treba pravico do pravičnega nadomestila v razmerju do kupcev nosilcev, ki se uporabljajo za zasebne primerke, obvezno dodeliti glavnemu režiserju kot avtorju kinematografskega dela. Vendar morajo države članice zagotoviti, da glavni režiser kot avtor kinematografskega dela v zameno prejme pravično nadomestilo, ker je njegova avtorska pravica zaradi dovoljenja za reproduciranje za zasebno uporabo, za katero ni potrebno soglasje, omejena.

3. Združljivost nacionalne ureditve, kot je člen 38(1), druga poved, UrhG, z zahtevami prava Unije

168.

Na podlagi zgornjih premislekov želim odslej obravnavati vprašanje predložitvenega sodišča, ali je nacionalna določba, kot je člen 38(1), druga poved, UrhG, če se uporablja za pravico do nadomestila za prazne nosilce zvoka ali slike, združljiva z zahtevami prava Unije.

169.

V skladu z ureditvijo, kot je člen 42b(1) UrhG, je avtorju filma zagotovljen zahtevek za pravično nadomestilo v zameno za reproduciranje njegovega dela za lastno ali zasebno uporabo. Toda v skladu z ureditvijo, kot je člen 38(1), druga poved, UrhG, se ta zahtevek razdeli, pri čemer avtorju filma preostane le polovica tega zahtevka, filmskemu producentu pa se dodeli preostala polovica zahtevka.

170.

Taka nacionalna ureditev se mi ne zdi ipso facto združljiva z zahtevami prava Unije. Kot je prikazano zgoraj, mora avtor v skladu s členom 5(2)(b) Direktive Infosoc prejeti pravično nadomestilo, ker je reprodukcija njegovega kinematografskega dela za zasebno uporabo dovoljena tudi brez njegovega soglasja. Zdi se, da je ureditev v členu 42b UrhG, v skladu s katero je avtorju filma zagotovljena pravica do pravičnega nadomestila, v skladu s to zahtevo. Vendar z razdelitvijo v skladu s členom 38(1), druga poved, UrhG avtorju filma nazadnje preostane le polovica nadomestila, ki je glede na omejitev njegove pravice reproduciranja primerno.

171.

Ne glede na nominalno višino nadomestila se mi to pravilo razdelitve že v temelju ne zdi združljivo z zahtevami prava Unije.

172.

Na ravni prava Unije ni sporno, da država članica za avtorja filma in filmskega producenta določa pravico do pravičnega nadomestila v smislu člena 5(2)(b) Direktive Infosoc. Kot je navedeno zgoraj, je namreč v tej določbi v povezavi s členom 2, točki (a) in (d), Direktive Infosoc predvidena pravica do pravičnega nadomestila za avtorja filma in filmskega producenta. Avtor filma mora prejeti odškodnino za omejitev njegove avtorske pravice na kinematografskem delu, filmski producent pa za reproduciranje izvirnika oziroma primerkov njegovega filma.

173.

Vendar v temelju ureditev, v skladu s katero se nadomestilo, ki je glede na omejitev avtorske pravice avtorja filma pravično, razdeli med avtorja filma in filmskega producenta, ni združljiva s členom 5(2)(b) v povezavi s členom 2(a) Direktive Infosoc, če avtor filma zato dobi pravico le do polovice pravičnega nadomestila, ki je glede na omejitev njegove avtorske pravice primerno.

174.

Zdi se, da to izhodišče, ki v temelju ni združljivo z zahtevami prava Unije, temelji na ureditvi, kot je člen 42b v povezavi s členom 38(1), druga poved, UrhG. ( 30 )

175.

Avstrijska vlada je na obravnavi to izhodišče upravičevala s tem, da naj bi imele države članice pri dodelitvi pravice do pravičnega nadomestila diskrecijsko pravico. Na ravni prava Unije naj se namreč ne bi odločalo, komu je treba dodeliti pravico do pravičnega nadomestila po členu 5(2)(b) Direktive Infosoc.

176.

Ta premisa ni ustrezna. Kot je navedeno zgoraj, ( 31 ) morajo države članice tudi takrat, kadar so z izvajanjem svoje pristojnosti v skladu s členom 14bis(2), od (b) do (d), in (3) SBK pravico reproduciranja dodelile filmskemu producentu, zagotoviti, da avtor filma prejme pravično nadomestilo v smislu člena 5(2)(b) v povezavi s členom 2(a) Direktive Infosoc.

177.

Na koncu je torej treba ugotoviti, da ureditev, kot je člen 42b v povezavi s členom 38(1), druga poved, ni združljiva s členom 5(2)(b) v povezavi s členom 2(a) Direktive Infosoc, če se v skladu s takim predpisom nadomestilo, ki je glede na omejitev avtorske pravice avtorja filma pravično, razdeli na avtorja filma in filmskega producenta. Vendar je s členom 5(2)(b) v povezavi s členom 2, točki (a) in (d), Direktive Infosoc združljiva nacionalna ureditev, v skladu s katero je določeno pravično nadomestilo za avtorja filma in filmskega producenta, pri čemer avtor filma prejme odškodnino za reproduciranje njegovega kinematografskega dela, filmski producent pa za reproduciranje izvirnika oziroma primerkov njegovega filma.

VII – Dodatna opomba

178.

Le kot dopolnitev želim opozoriti na sodbo Sodišča v zadevi Padawan ( 32 ). V skladu z njo je treba člen 5(2)(b) Direktive Infosoc razlagati tako, da je to nadomestilo treba nujno obračunati na podlagi škode, ki je nastala avtorjem varovanih del zaradi uvedbe izjeme za zasebne primerke. Uporaba nadomestila brez razlikovanja za zasebne primerke na nosilcih za digitalno reproduciranje tako ni združljiva z Direktivo Infosoc, če zajema tudi nosilce, ki zasebnim uporabnikom niso na voljo in so jasno pridržani za uporabo, ki ne zajema izdelave zasebnih primerkov.

VIII – Predlog

179.

Na podlagi navedenih premislekov Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori tako:

1.

Člen 1(5) v povezavi s členom 2 Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo in člen 2(1) Direktive 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o trajanju varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic) (kodificirano besedilo) v povezavi s členoma 2 in 3 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da je glavni režiser avtor filma v smislu teh predpisov in mu zato načeloma pripadajo izključne pravice izkoriščanja, kot so reprodukcija, pravica radiodifuznega oddajanja po satelitu in druge priobčitve javnosti v obliki dajanja na voljo javnosti.

2.

Vendar so države članice pristojne, da v skladu s členom 14bis(2), od (b) do (d), in (3) Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del, dopolnjena v Parizu 24. julija 1971, določijo ureditev, v skladu s katero izključne pravice izkoriščanja originarno pripadajo filmskemu producentu, če:

glavni režiser in filmski producent skleneta pogodbo, s katero se glavni režiser zaveže, da bo opravljal storitev režiserja;

so mogoči drugačni dogovori, v skladu s katerimi si glavni režiser pridrži izključne pravice izkoriščanja oziroma njihovo izvajanje;

države članice zagotovijo, da avtor filma v tem primeru prejme primerno odškodnino v smislu člena 17(1), druga poved, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

3.

Če države članice v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 določijo omejitev pravice reproduciranja avtorju filma iz člena 2(a) Direktive 2001/29 za reproduciranje za zasebno uporabo, morajo zagotoviti, da se avtorjem filma zagotovi pravično nadomestilo. Če je to zagotovljeno, ti predpisi ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero pravice zaradi reproduciranja za zasebno uporabo originarno nastanejo pri filmskem producentu.

4.

Člen 5(2)(b) in člen 2(a) Direktive 2001/29 je treba razlagati tako, da z njima ni združljiva nacionalna ureditev, v skladu s katero se pravica avtorja filma do primernega nadomestila polovično razdeli na avtorja filma in filmskega producenta, zaradi česar avtor filma prejme samo polovico nadomestila, ki je primerno za omejitev njegove avtorske pravice.


( 1 ) Jezik izvirnika in jezik postopka: nemščina.

( 2 ) UL L 372, str. 12.

( 3 ) UL L 248, str. 15.

( 4 ) UL L 167, str. 10.

( 5 ) Besedilo v skladu z nemškim uradnim glasilom Bundesgesetzblatt 1973 II, str. 1071, in 1985 II, str. 81.

( 6 ) UL L 346, str. 61.

( 7 ) UL L 376, str. 28.

( 8 ) Sodba Sodišča z dne 16. julija 2009 v zadevi Infopaq International (C-5/08, ZOdl., str. I-6569).

( 9 ) Člen 2(2) Direktive o dajanju v najem in posojanju v sedanji različici ne vsebuje izrecne omejitve opredelitve za namene te direktive. Vendar Komisija pravilno opozarja, da je zdajšnja različica, torej Direktiva 2006/115, samo uradna kodifikacija Direktive 92/100. V zadnjenavedeni je bila ustrezna omejitev opredelitve na namen Direktive navedena v členu 2(2), ki ima sicer enako besedilo. Ker zaradi uradne kodifikacije vsebina nadomeščenega pravnega akta ni spremenjena (glej Medinstitucionalni sporazum z dne 20. decembra 1994 o hitrem postopku za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil, UL 1996, C 102, str. 2, točka 1), je zato treba ustrezno omejitev razbrati iz člena 2(2) Direktive 2006/115.

( 10 ) Glej Juranek, J., Die Richtlinie der Europäischen Union zur Harmonisierung der Schutzfristen im Urheber- und Leistungsschutzrecht, Manz, 1994, str. 34 in naslednja, ki se sklicuje na to, da sta bili vprašanji avtorstva in stanja v zvezi s trajanjem varstva v členu 2(1) in (2) Direktive o trajanju varstva ločeni.

( 11 ) COM(92) 33 konč. – SYN 395, UL L 92, str. 6; v zvezi s tem glej: von Lewinski, S., „Der EG-Richtlinienvorschlag zur Harmonisierung der Schutzdauer im Urheber- und Leistungsschutzrecht“, Gewerblicher Rechtsschutz und Urheberrecht Internationaler Teil, 1992, str. 724 in 730.

( 12 ) Podrobno o ozadju: Dworkin, G., „Authorship of Films and the European Commission Proposals for Harmonising the Term of Copyright“, 5 European Intellectual Property Review, 1993, str. 151 in 154; Juranek, J., Harmonisierung der urheberrechtlichen Schutzfristen in der EU, Manz, 1994, str. 33.

( 13 ) Glej zakonodajno resolucijo A-3-0348/92, UL C 337, str. 209.

( 14 ) O ozadju glej znova: Dworkin, G. (navedeno že v opombi 12), str. 154; Juranek, J. (navedeno že v opombi 12), str. 33 in naslednja.

( 15 ) COM(92) 602 konč. – SYN 395, UL C 27, str. 7, zlasti člen 1a(2) predloga spremembe.

( 16 ) COM(2002) 691 konč., str. 8 in naslednja.

( 17 ) Glej točke od 119 do 123 mojih sklepnih predlogov z dne 12. aprila 2011 v zadevi, ki še poteka, Painer (zadeva C-145/10).

( 18 ) To v skladu s členom 14bis(2)(b) in (d) velja s pridržkom nasprotnega ali posebnega dogovora v pogodbi, v kateri so se zavezale k dajanju prispevka. V zvezi s tem glej točko 126 teh sklepnih predlogov.

( 19 ) Katzenberger, P., „Urheberrechtsverträge im Internationalen Privatrecht und Konventionsrecht“, v: Beier in drugi (Hrsg.), Urhebervertragsrecht – Festgabe für Gerhard Schricker zum 65. Geburtstag, Beck 1995, str. 225 in 237; Nordemann, W./Vinck, K./Hertin, P. W./ Meyer, G., International Copyright and Neighboring Rights Law: commentary with special emphasis on the European Community, VCH 1990, člen 14/14bis, št. 10.

( 20 ) COM(92) 602 konč. – SYN 395, UL C 27, str. 7.

( 21 ) O vprašanju pristojnosti Sodišča za razvoj prava glej – zlasti v povezavi z odklonitvijo pravnega varstva na ravni prava Unije – samo Calliess, C., „Grundlagen, Grenzen und Perspektiven des Europäischen Richterrechts“, Neue Juristische Wochenschrift 2005, str. 929 in 932.

( 22 ) Navedena že v opombi 8.

( 23 ) Glej tudi uvodno izjavo 9 Direktive Infosoc, v kateri je poudarjeno, da je treba intelektualno lastnino obravnavati kot sestavni del lastnine.

( 24 ) O zgodovini nastanka ureditve glej: Ricketson, S., The Berne Convention fort the Protection of Literary and Artistic Works: 1886–1986, Kluwer 1987, točka 10.26 in naslednja.

( 25 ) Temu v prid govori uvodna izjava 10 Direktive Infosoc, v skladu s katero mora avtor prejeti pravično nadomestilo. Dalje je iz uvodne izjave 11 Direktive o trajanju varstva, uvodne izjave 24 Direktive o satelitskem in kabelskem oddajanju in uvodne izjave 9 Direktive Infosoc razvidno, da je treba za doseganje tega cilja na področju avtorskega prava izhajati z visoke ravni varstva.

( 26 ) Glej točke od 127 do 133 teh sklepnih predlogov.

( 27 ) Glej točke od 84 do 99 teh sklepnih predlogov.

( 28 ) Glej točke od 100 do 115 teh sklepnih predlogov.

( 29 ) Glej točki 129 in 130 teh sklepnih predlogov.

( 30 ) V členu 38(1), druga poved, UrhG je določena izjema za neodpovedljive zahtevke, ki niso razdeljene na avtorja filma in filmskega producenta, temveč ostanejo v celoti pridržane avtorju filma. Z neodpovedljivimi pravicami so povezane zlasti pravice avtorja filma v smislu člena 3(4) in (5) v povezavi s členom 5 Direktive o dajanju v najem in posojanju. Pri drugih pravicah pa se polovica zahtevka avtorja filma dodeli filmskemu producentu.

( 31 ) Glej točke od 160 do 167 teh sklepnih predlogov.

( 32 ) Sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2010 v zadevi Padawan (C-467/08, ZOdl., str. I-10055).