|
20.4.2013 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 114/7 |
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 26. februarja 2013 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Haparanda tingsrätt – Švedska) – Åklagaren proti Hansu Åkerbergu
(Zadeva C-617/10) (1)
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Področje uporabe - Člen 51 - Izvajanje prava Unije - Kaznovanje ravnanj, ki ogrožajo lastni vir Unije - Člen 50 - Načelo ne bis in idem - Nacionalna ureditev, ki zajema dva ločena postopka, upravnega in kazenskega, za sankcioniranje istega protipravnega ravnanja - Združljivost)
2013/C 114/08
Jezik postopka: švedščina
Predložitveno sodišče
Haparanda tingsrätt
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: Åklagaren
Tožena stranka: Hans Åkerberg Fransson
Predmet
Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Haparanda tingsrätt – Razlaga členov 6 PEU in 50 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije – Nacionalna sodna praksa, ki določa, da mora obstajati jasna podlaga v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic ali sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, za to, da se ne uporabi nacionalnih določb, za katere obstaja sum, da kršijo načelo ne bis in idem – Nacionalna ureditev, na podlagi katere je isto dejanje, ki je v nasprotju z davčnim pravom, lahko kaznovano, na eni strani, na upravnem področju z davčno globo in, na drugi strani, na kazenskem področju z zaporno kaznijo – Združljivost nacionalne ureditve, ki določa dva ločena postopka za kaznovanje istega protipravnega ravnanja, z načelom ne bis in idem
Izrek
|
1. |
Načelo ne bis in idem iz člena 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne nasprotuje temu, da država članica za ista dejanja nespoštovanja obveznosti prijavljanja podatkov v zvezi z DDV zaporedno naloži davčno sankcijo in kazensko sankcijo, če prva sankcija ni kazenskopravna, kar preveri nacionalno sodišče. |
|
2. |
Pravo Unije ne ureja razmerij med Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana v Rimu 4. novembra 1950, in pravnimi redi držav članic in tudi ne določa posledic, ki jih mora izpeljati nacionalno sodišče, kadar je podano nasprotje med nacionalnim pravnim pravilom in pravicami, ki jih zagotavlja ta konvencija. Pravo Unije nasprotuje sodni praksi, ki obveznost nacionalnega sodišča, da ne uporabi nobene določbe, ki je v nasprotju s temeljno pravico, ki jo zagotavlja Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, pogojuje s tem, da je to nasprotje jasno razvidno iz besedila Listine ali z njo povezane sodne prakse, saj nacionalnemu sodišču odvzema pristojnosti, da bi celovito, po potrebi ob sodelovanju s Sodiščem, preizkusilo združljivost te določbe s to listino. |