Tožba, vložena 16. januarja 2009 – Vanhecke proti Parlamentu

(Zadeva T-14/09)

(2009/C 69/104)

Jezik postopka: nizozemščina

Stranki

Tožeča stranka: Frank Vanhecke (Brugge, Belgija) (zastopnika: R. Tournicourt in B. Siffert, odvetnika)

Tožena stranka: Evropski parlament

Predlogi tožeče stranke

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

De Minister van Justitie van België (belgijski pravosodni minister) je z dopisom, naslovljenim na predsednika Evropskega parlamenta, predlagal, da se tožeči stranki odvzame poslanska imuniteta. Ta predlog je bil po mnenju tožeče stranke vložen na zahtevo urada državnega tožilstva v mestu Dendermonde, ki je želelo uvesti kazenski pregon zoper tožečo stranko zaradi vsebine članka, objavljenega v lokalnem strankarskem časopisu mesta Sint-Niklaas, odgovorni založnik katerega je bila tožeča stranka.

Na podlagi tega je Evropski parlament sklenil, da tožeči stranki odvzame poslansko imuniteto.

V utemeljitev tožbe tožeča stranka najprej navaja, da v skladu s členom 10 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti uživajo poslanci Evropskega parlamenta na ozemlju svoje države imunitete, priznane poslancem nacionalnih parlamentov v zadevni državi. Po mnenju tožeče stranke iz tega sledi, da lahko predlog za odvzem imunitete poslancu Evropskega parlamenta vloži organ, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo pristojen za vložitev predloga za odvzem imunitete poslancu nacionalnega parlamenta. Zato mora predlog za izvedbo postopka za odvzem parlamentarne imunitete pravosodnemu ministru predložiti generalno državno tožilstvo, kot to velja na ravni Hof van beroep (pritožbeno sodišče), ne pa kot je bilo storjeno v obravnavanem primeru, ko je predlog vložil lokalni urad državnega tožilstva, organiziran na ravni Arrondissement (okrožij).

Drugi razlog se nanaša na odločanje Odbora za pravne zadeve Evropskega parlamenta. Tožeča stranka navaja, da bi morali člani odbora, ki so odločali o predlogu za odvzem poslanske imunitete tožeče stranke, bodisi biti navzoči na naroku, na katerem je bila zaslišana tožeča stranka, bodisi imeti verodostojen zapisnik s predstavitvijo utemeljitve. Tožeča stranka meni, da ni bilo tako.

Tretjič se tožeča stranka sklicuje na nespoštovanje zaupnosti in obveznosti varovanja skrivnosti. Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da je bilo poročilo predsednika Odbora za pravne zadeve medijem na voljo pred končnim glasovanjem tega odbora.

Četrtič tožeča stranka navaja, da je bil kršen člen 7 Poslovnika Evropskega parlamenta, ker je bila na plenarnem zasedanju onemogočena vsakršna razprava.

Petič tožeča stranka zatrjuje, da je obrazložitev spornega sklepa pomanjkljiva, ker ta zgolj napotuje na poročilo Odbora za pravne zadeve.

Šestič tožeča stranka izpodbija obrazložitev, ki jo je podal Odbor za pravne zadeve, da „med naloge poslanca Evropskega parlamenta ne sodi, da je odgovorni založnik časopisa nacionalne politične stranke“. Po mnenju tožeče stranke je naloga politika, da izraža in razširja politično mnenje, izdajanje političnega časopisa in opravljanje nalog odgovornega založnika pa zagotovo sodita med naloge poslanca Evropskega parlamenta.