SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 12. julija 2011

Zadeva T-80/09 P

Evropska komisija

proti

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Nasprotna pritožba – Psihično nadlegovanje – Člen 12a Kadrovskih predpisov – Sporočilo o politiki na področju psihičnega nadlegovanja na Komisiji – Dolžnost pomoči uprave – Člen 24 Kadrovskih predpisov – Obseg – Prošnja za pomoč – Začasni ukrepi premestitve – Dolžnost skrbnega ravnanja – Odgovornost – Odškodninski zahtevek – Neomejena pristojnost – Pogoji za izvajanje – Karierno ocenjevalno poročilo – Tožba za razglasitev ničnosti – Pravni interes“

Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 9. decembra 2008 v zadevi Q proti Komisiji (F-52/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-409 in II-A-1-2235), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev: Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 9. decembra 2008 v zadevi Q proti Komisiji (F-52/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-409 in II-A-1-2235) se razveljavi v delu, v katerem je v točki 2 izreka Komisiji Evropskih skupnosti naloženo, naj Q plača odškodnino v znesku 500 EUR in znesek 15.000 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi Q nastala zaradi zamude pri uvedbi upravne preiskave, ter v delu, v katerem je v točkah od 147 do 189 obrazložitve odločeno o „očitku psihičnega nadlegovanja, ki ga je navedla [Q]“, v točki 230 obrazložitve pa ugotovljeno, da se postopek glede predlogov za razveljavitev njenih kariernih ocenjevalnih poročil za obdobji od 1. januarja do 31. oktobra in od 1. novembra do 31. decembra 2003 ustavi, zaradi česar se je tožba na prvi stopnji v točki 3 izreka v preostalem zavrnila. V preostalem delu se pritožba in nasprotna pritožba zavrneta. Zadeva se vrne Sodišču za uslužbence, da odloči o predlogih za razglasitev ničnosti zgoraj omenjenih kariernih ocenjevalnih poročil in o znesku, ki ga mora Komisija plačati Q zgolj zaradi nepremoženjske škode, ki jo je povzročila njena zavrnitev sprejetja začasnega ukrepa premestitve. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1. Pritožba – Razlogi – Dopustnost – Pravna vprašanja – Nadzor nad uveljavljanjem nepogodbene odgovornosti Unije

(člen 225 A ES; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1))

2. Uradniki – Pravno sredstvo – Postopkovni okvir – Člen 236 ES ter člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov

(člen 236 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3. Uradniki – Kadrovski predpisi – Cilj – Vzpostavitev vzajemnih pravic in obveznosti med institucijami in njihovimi uradniki

(Kadrovski predpisi za uradnike)

4. Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Nezakonitost – Pojem – Razlikovanje med ureditvijo odgovornosti Unije do njenih uradnikov ter splošno ureditvijo odgovornosti Unije in držav članic ob kršitvah prava Unije

(člen 288, drugi odstavek, ES)

5. Uradniki – Pravno sredstvo – Neomejena sodna pristojnost – Obseg – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 24, 90(2) in 91(1))

6. Uradniki – Dolžnost pomoči uprave – Pogoji – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24, prvi odstavek)

7. Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Tožba na podlagi obveznosti uprave, da povrne škodo, ki jo je uradniku povzročila tretja oseba – Dopustnost – Pogoj – Obveznost predhodne predložitve zadeve nacionalnim sodiščem

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 12a(3), 24, drugi odstavek, in 91)

8. Uradniki – Dolžnost pomoči uprave – Področje uporabe – Obseg – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24, prvi odstavek)

9. Uradniki – Organizacija služb – Zaposlovanje osebja – Prerazporeditev – Diskrecijska pravica uprave – Meje – Interes službe – Upoštevanje usklajenosti med nazivom in delovnim mestom

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 7(1) in 24, prvi odstavek)

10. Uradniki – Dolžnost pomoči uprave – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24, prvi odstavek)

11. Postopek – Procesne predpostavke javnega reda – Preizkus, ki ga sodišče izvede po uradni dolžnosti – Spoštovanje načela kontradiktornosti

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 113; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

12. Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločitve, sprejete na podlagi poročila o preiskavi, po postopku na podlagi člena 86 Kadrovskih predpisov – Pripravljalni akt – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 24 in 86(3); Priloga IX, člen 3)

13. Uradniki – Pravno sredstvo – Pristojnost Sodišča za uslužbence – Preizkus pogojev dopustnosti

14. Uradniki – Pravno sredstvo – Pravni interes – Presoja ob vložitvi pravnega sredstva – Naknadno prenehanje pravnega interesa – Ustavitev postopka

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

15. Uradniki – Pravno sredstvo – Pravni interes – Tožba za razveljavitev kariernega ocenjevalnega poročila – Uradnik, ki se je zaradi popolne trajne invalidnosti upokojil med sodnim postopkom – Nadaljnji obstoj pravnega interesa – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 53, 78, 90 in 91; Priloga VIII, členi od 13 do 15)

16. Sodišče – Sodbe – Razlaga pravnih pravil

1. Iz člena 225 A Pogodbe ES in člena 11(1) Priloge I k Statutu Sodišča izhaja, da lahko pritožba temelji samo na pritožbenih razlogih, ki se nanašajo na kršitev pravnih pravil, pri čemer je izključena vsakršna presoja dejstev.

V pritožbenem postopku pred Splošnim sodiščem je torej dopustno sklicevanje na kršitev pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Evropske unije, ki se nanaša na obstoj nezakonitega ravnanja.

(Glej točke 24, 25, 27 in 28.)

Napotitev na: Sodišče, 4. julij 2000, Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C-352/98 P, Recueil, str. I-5291, točki 43 in 44; Splošno sodišče, 12. marec 2008, Rossi Ferreras proti Komisiji, T-107/07 P, ZOdl. JU, str. I-B-1-5 in II-B-1-31, točka 29 in navedena sodna praksa; Splošno sodišče, 10. december 2008, Nardone proti Komisiji, T-57/99, ZOdl. JU, str. I-A-2-83 in II-A-2-505, točke od 162 do 164.

2. Spor med uradnikom in institucijo, v kateri je ta uradnik zaposlen ali je bil zaposlen, ki se nanaša na povračilo škode, spada, kadar je vzrok zanj delovno razmerje med zainteresirano stranko in institucijo, na področje uporabe člena 236 ES ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov ter je, zlasti kar zadeva njegovo dopustnost, izključen s področja uporabe členov 235 ES in 288, drugi odstavek, ES ter člena 46 Statuta Sodišča.

(Glej točko 40.)

Napotitev na: Splošno sodišče, 26. junij 2009, Marcuccio proti Komisiji, T-114/08 P, ZOdl. JU, str. I-B-1-53 in II-B-1-313, točka 12 in navedena sodna praksa.

3. Kadrovski predpisi so neodvisen instrument, namenjen izključno urejanju pravnih razmerij med institucijami in njihovimi uradniki, zato so v njih določene njihove vzajemne pravice in obveznosti. S Kadrovskimi predpisi se je tako v razmerjih med institucijami in njihovimi uradniki vzpostavilo ravnovesje med vzajemnimi pravicami in obveznostmi, v katero ne smejo posegati niti institucije niti uradniki. To ravnovesje vzajemnih pravic in obveznosti je namenjeno predvsem ohranitvi zaupanja, ki mora obstajati med institucijami in njihovimi uradniki, da se evropskim državljanom zagotovi dobro izpolnjevanje nalog splošnega pomena, ki so podeljene institucijam.

(Glej točko 41.)

Napotitev na: Sodišče, 31. maj 1988, Rousseau proti Računskemu sodišču, 167/86, Recueil, str. 2705, točka 13; Sodišče, 6. marec 2001, Connolly proti Komisiji, C-274/99 P, Recueil, str. I-1611, točke od 44 do 47; Splošno sodišče, 18. april 1996, Kyrpitsis proti ESO, T-13/95, RecFP, str. I-A-167 in II-503, točka 52; Splošno sodišče, 22. februar 2006, Adam proti Komisiji, T-342/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-23 in II-A-2-107, točka 34.

4. V sporih v okviru razmerij med institucijami in njihovimi uradniki se prizna pravica do odškodnine, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode in vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo.

V zvezi s pogojem, ki se nanaša na nezakonitost ravnanja, ne velja zahteva, da je treba dokazati dovolj resno kršitev pravnega pravila, ki posameznikom dodeljuje pravice. Ta zahteva namreč velja samo za nepogodbeno odgovornost Skupnosti v skladu s členom 288, drugi odstavek, ES in odgovornost držav članic zaradi kršitve prava Skupnosti. Nasprotno pa je v sporih v okviru razmerij med institucijami in njihovimi uradniki že ugotovitev nezakonitosti dovolj, da se prvi od treh pogojev šteje za izpolnjen.

Razlika med pogoji za nastanek odgovornosti Skupnosti za škodo, ki jo njeni uradniki in nekdanji uradniki utrpijo zaradi kršitve določb Kadrovskih predpisov, in pogoji, ki urejajo odgovornost Skupnosti do tretjih oseb zaradi kršitve drugih določb prava Skupnosti, je namreč upravičena z vidika ravnovesja pravic in obveznosti, ki je bilo s Kadrovskimi predpisi posebej vzpostavljeno v odnosih med institucijami in njihovimi uradniki, da se državljanom zagotovi dobro izpolnjevanje nalog splošnega pomena, ki so dodeljene institucijam.

(Glej točke od 42 do 45.)

Napotitev na: Splošno sodišče, 9. februar 1994, Latham proti Komisiji, T-82/91, RecFP, str. I-A-15 in II-61, točka 72; Splošno sodišče, 24. april 2001, Pierard proti Komisiji, T-172/00, RecFP, str. I-A-91 in II-429, točka 34; Splošno sodišče, 12. september 2007, Combescot proti Komisiji, T-249/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-181 in II-A-2-1219, točka 49.

5. Prvi stavek člena 91(1) Kadrovskih predpisov ureja drugega, tako da je s to določbo sodišču Unije dodeljena neomejena pristojnost samo v sporih glede zakonitosti akta, ki posega v položaj v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

Sodišče za uslužbence, pri katerem oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi, vloži tožbo v zvezi z zakonitostjo akta, ki posega v njen položaj, lahko torej celo po uradni dolžnosti v skladu z neomejeno pristojnostjo tej osebi dodeli odškodnino samo, če se ta nanaša na povračilo škode, ki jo je ta oseba utrpela zaradi nezakonitosti akta, ki posega v njen položaj, predmeta tožbe ali vsaj škode zaradi nezakonitosti, ki je s tem aktom tesno povezana.

V zvezi s tem ne gre za tesno povezavo med prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov ob prijavi psihičnega nasilja, ki ga izvaja nadrejeni zadevne stranke, ter odločitvijo, da se z molkom zavrneta ta prošnja in odškodninski zahtevek zaradi neizpolnitve dolžnosti skrbnega ravnanja zadevne institucije. Medtem ko je treba dejstva, ki so bila predmet prošnje za pomoč, obravnavati kot dejanja, za katera so odgovorni njihovi storilci, namreč to ne velja za zavrnitev z molkom, saj je za to dejanje odgovorna zadevna institucija. Nepravilno ravnanje institucije je obstajalo pred zavrnitvijo z molkom, zato ga ni mogoče obravnavati, kot da je tesno povezano s to zavrnitvijo.

V teh okoliščinah Sodišče za uslužbence ne more, ne da bi kršilo člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov, odločati, ali bi bilo mogoče nekatera dejanja, opisana v prošnji za pomoč, kot celoto šteti za nepravilno ravnanje institucije, zaradi katerega je tožeča stranka utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je treba povrniti.

(Glej točke 58, 63 in od 71 do 73.)

Napotitev na: Sodišče, 14. december 2006, Meister proti UUNT, C-12/05 P, neobjavljena v ZOdl., točke od 112 do 116; Sodišče, 20. maj 2010, Gogos proti Komisiji, C-583/08 P, ZOdl., str. I-4469, točke od 49 do 53; Splošno sodišče, 1. december 1994, Schneider proti Komisiji, T-54/92, RecFP, str. I-A-281 in II-887, točka 49 in navedena sodna praksa, ter Ditterich proti Komisiji, T-79/92, RecFP, str. I-A-289 in II-907, točka 37 in navedena sodna praksa.

6. Dolžnost pomoči iz člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov se nanaša na to, da institucija zavaruje uradnike pred neprimernim ravnanjem tretjih oseb, ne pa pred akti, ki jih izda sama institucija in spadajo pod nadzor drugih določb Kadrovskih predpisov. Čeprav so s členom 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov uradniki zavarovani pred napadi in neprimernim ravnanjem tretjih oseb, pa je upravi dolžnost pomoči naložena tudi, če je storilec dejanj, na katera se nanaša ta določba, drug uradnik.

(Glej točko 66.)

Napotitev na: Sodišče, 14. junij 1979, V. proti Komisiji, 18/78, Recueil, str. 2093, točka 15; Sodišče, 17. december 1981, Bellardi-Ricci in drugi proti Komisiji, 178/80, Recueil, str. 3187, točka 23; Sodišče, 25. marec 1982, Munk proti Komisiji, 98/81, Recueil, str. 1155, točka 21; Splošno sodišče, 9. marec 2005, L proti Komisiji, T-254/02, ZOdl. JU, str. I-A-63 in II-277, točka 85 in navedena sodna praksa.

7. Dopustnost odškodninske tožbe, ki jo uradnik vloži na podlagi člena 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, je tako pogojena z izčrpanjem nacionalnih pravnih sredstev, če ta zagotavljajo učinkovito varstvo zadevnih oseb in omogočajo povračilo zatrjevane škode.

V zvezi s tem posebna ureditev odgovornosti, ureditev objektivne odgovornosti, uvedena z navedeno določbo, temelji na dolžnosti uprave, da varuje zdravje in varnost uradnikov in drugih uslužbencev pred napadi ali zlonamernimi ravnanji tretjih oseb ali drugih uradnikov, katerih žrtve so lahko med opravljanjem nalog, med drugim v obliki psihičnega nadlegovanja v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov.

(Glej točki 67 in 68.)

Napotitev na: Sodišče, 5. oktober 2006, Schmidt-Brown proti Komisiji, C-365/05 P, neobjavljena v ZOdl., točka 78; Splošno sodišče, 26. oktober 1993, Caronna proti Komisiji, T-59/92, Recueil, str. II-1129, točki 25 in 68; zgoraj navedena sodba L proti Komisiji, točka 148 in navedena sodna praksa ter točke od 143 do 146 in od 147 do 153.

8. Kadar uprava obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, mora zaradi dolžnosti pomoči, določene v členu 24, prvi odstavek, Kadrovskih prepisov, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in ob poznavanju teh dejstev sprejme ustrezne ukrepe. Za to zadošča, da uradnik, ki od svoje institucije zahteva varstvo, predloži začetne dokaze glede resničnosti napadov, ki naj bi jim bil izpostavljen. Zadevna institucija mora ob takih dejstvih sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti izvesti upravno preiskavo, da bi ugotovila dejansko stanje pritožbe, in sicer ob sodelovanju njenega vlagatelja, saj v nasprotnem primeru ne more sprejeti dokončnega stališča zlasti v zvezi z vprašanjem, ali je treba pritožbeni postopek končati brez nadaljnje preiskave ali pa je treba sprožiti disciplinski postopek in po potrebi sprejeti disciplinske sankcije.

Poleg tega mora uprava, kadar se uradnik nanjo obrne s prošnjo za pomoč na podlagi člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, v skladu z dolžnostjo varovanja, ki ji jo nalaga ta člen, sprejeti ustrezne preventivne ukrepe, kot sta prerazporeditev ali začasna premestitev žrtve, da se ta med celotnim trajanjem upravne preiskave obvaruje pred ponovitvijo ravnanja, ki je predmet pritožbe. Taki ukrepi v skladu s ciljem varstva ne morejo biti odvisni od razpoložljivosti prostega delovnega mesta v službah.

Uprava ima pod nadzorom sodišča Unije namreč široko diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov, začasnih in dokončnih, ki jih je treba sprejeti na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. Nadzor sodišča Unije je omejen na vprašanje, ali je zadevna institucija delovala v razumnih mejah in ni očitno nepravilno uporabila svoje diskrecijske pravice.

(Glej točke od 84 do 86 in 92.)

Napotitev na: Sodišče, 11. julij 1974, Guillot proti Komisiji, 53/72, Recueil, str. 791, točke 3, 12 in 21; Sodišče, 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točki 15 in 16; Sodišče, 9. november 1989, Katsoufros proti Sodišču, 55/88, Recueil, str. 3579, točka 16; Sodišče, 12. november 1996, Ojha proti Komisiji, C-294/95 P, Recueil, str. 5863, točki 40 in 41 ter navedena sodna praksa; Splošno sodišče, 5. december 2000, Campogrande proti Komisiji, T-136/98, RecFP, str. I-A-267 in II-1225, točka 55; zgoraj navedena sodba L proti Komisiji, točka 84 in navedena sodna praksa.

9. Cilj teh prerazporeditev v interesu službe, izvedenih na podlagi člena 7(1) Kadrovskih predpisov, je učinkovito delovanje službe, tudi če jih upravičujejo notranje težave z medosebnimi odnosi, zato spadajo v okvir široke diskrecijske pravice institucij pri organizaciji njihovih služb glede na naloge, ki so jim dodeljene, in pri razporejanju razpoložljivega osebja za izpolnitev teh nalog, če se pri tem razporejanju upošteva ujemanje med delovnim mestom in nazivom.

(Glej točko 92.)

Napotitev na: zgoraj navedena sodba Ojha proti Komisiji, točki 40 in 41 ter navedena sodna praksa.

10. Dolžnost pomoči na podlagi člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov upravi nalaga, da glede na okoliščine primera odgovori dovolj hitro, med drugim z upravno preiskavo, da se v sodelovanju z vlagateljem pritožbe ugotovi dejansko stanje. Vendar to ne izključuje, da lahko objektivni razlogi, zlasti v zvezi s potrebami vodenja preiskave, upravičijo odlog začetka navedene preiskave.

(Glej točko 105.)

Napotitev na: zgoraj navedena sodba Campogrande proti Komisiji, točke 42, 53 in 56.

11. Splošno sodišče lahko na podlagi člena 113 Poslovnika kadar koli po uradni dolžnosti preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke javnega reda.

Ker so pogoji za dopustnost tožbe na podlagi členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov razlogi javnega reda, jih mora sodišče Unije po potrebi preizkusiti po uradni dolžnosti, pri čemer mora stranke prej pozvati, naj predložijo svoja stališča.

(Glej točki 129 in 130.)

Napotitev na: Sodišče, 17. december 2009, revizija sodbe M proti EMEI, C-197/09 RX-II, ZOdl., str. I-12033, točka 57 in navedena sodna praksa; Splošno sodišče, 8. junij 2009, Krcova proti Sodišču, T-498/07 P, ZOdl. JU, str. I-B-1-35 in II-B-1-197, točka 52 in navedena sodna praksa.

12. Ob koncu postopka preiskave na podlagi člena 86(3) Kadrovskih predpisov, na podlagi katere se odloči o prošnji za pomoč, ki jo je uradnik vložil na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, organ, pristojen za imenovanja, dokončno odloči na podlagi poročila o preiskavi, kot izhaja iz člena 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom. Pravni položaj uradnika se spremeni ob sprejetju te odločbe.

Ker se končna odločba organa, pristojnega za imenovanja, sklicuje na ugotovitve poročila o upravni preiskavi, ki je bilo dokončano po zavrnitvi prošnje za pomoč z molkom organa in v katerem so bile podrobno preučene trditve zadevnega uradnika, je ne smemo razumeti kot odločbo o potrditvi zavrnitve z molkom organa, temveč kot odločbo, ki je to nadomestila, potem ko je uprava še enkrat preučila primer.

(Glej točki 137 in 138.)

Napotitev na: zgoraj navedena sodba Guillot proti Komisiji, točke 21, 22 in 36; Sodišče, 1. junij 1983, Seton proti Komisiji, 36/81, 37/81 in 218/81, Recueil, str. 1789, točke od 29 do 31; zgoraj navedena sodba L proti Komisiji, točka 123; Splošno sodišče, 25. oktober 2007, Lo Giudice proti Komisiji, T-154/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-203 in II-A-2-1309, točki 47 in 48.

13. Sodišču Unije ni mogoče očitati ugotovitev dejanskega stanja, do katerih pride v okviru preizkusa pogojev za dopustnost odškodninskega zahtevka, ki mu je predložen v okviru take tožbe, če te ugotovitve izhajajo iz dokumentov v spisu, ki sta mu ga stranki predložili, da bi odločilo o njunem zahtevku.

(Glej točko 150.)

14. Oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi, ima v okviru tožbe, vložene na podlagi členov 90 in 91 navedenih predpisov, pravico predlagati razglasitev ničnosti akta, ki posega v njen položaj v smislu člena 90(2), če ima ob vložitvi tožbe dovolj velik obstoječ in dejanski interes za razglasitev ničnosti tega akta, pri čemer tak interes predpostavlja, da bi ugoditev predlogu zanjo lahko imela koristi. Pravni interes tožeče stranke je treba kot pogoj za dopustnost tožbe presojati ob vložitvi tožbe. Vendar lahko oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi, nadaljuje tožbo za razglasitev ničnosti odločbe organa, pristojnega za imenovanja, samo, če ohrani osebni interes za razglasitev ničnosti te odločbe. Ker v zvezi s tem trenutni pravni interes ne obstaja, se postopek ustavi.

(Glej točko 156.)

Napotitev na: Splošno sodišče, 24. april 2001, Torre in drugi proti Komisiji, T-159/98, RecFP, str. I-A-83 in II-395, točki 30 in 31 ter navedena sodna praksa; Splošno sodišče, 28. junij 2005, Ross proti Komisiji, T-147/04, ZOdl. JU, str. I-A-171 in II-771, točka 25 in navedena sodna praksa; Splošno sodišče, 29. november 2006, Agne-Dapper in drugi proti Komisiji in drugim, T-35/05, T-61/05, T-107/05, T-108/05 in T-139/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-291 in II-A-2-1497, točka 35 in navedena sodna praksa.

15. Glede pravnega interesa uradnika ali nekdanjega uradnika za razveljavitev njegovega kariernega ocenjevalnega poročila je treba poudariti, da je to poročilo vrednostna ocena njegovih nadrejenih o tem, kako je ocenjeni uradnik opravil svoje naloge, in o njegovem vedenju v službi v zadevnem obdobju ter da je ne glede na njegovo prihodnjo uporabnost pisni in formalni dokaz o kakovosti dela uradnika. Taka ocena ni le opis nalog, opravljenih v zadevnem obdobju, temveč tudi presoja osebnih odlik, ki jih je ocenjena oseba prikazala v poklicnem življenju. Tako je vsak uradnik upravičen zahtevati pravično in ustrezno oceno svojega dela. Zato se uradniku v skladu s pravico do učinkovitega sodnega varstva v vsakem primeru prizna pravica izpodbijati zadevno karierno ocenjevalno poročilo, bodisi zaradi njegove vsebine bodisi zato, ker ni bilo pripravljeno v skladu s pravili, ki jih določajo Kadrovski predpisi.

Poleg tega se uradnik, ki mu invalidska komisija prizna popolno trajno invalidnost, samodejno upokoji na podlagi členov 53 in 78 Kadrovskih predpisov, in ker se lahko ponovno zaposli v instituciji, ohrani interes za to, da se njegovo karierno ocenjevalno poročilo pripravi pravično, objektivno in v skladu z običajnimi ocenjevalnimi pravili. S tega vidika je treba splošno določbo člena 53 Kadrovskih predpisov brati skupaj s posebnimi določbami členov od 13 do 15 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. V primeru vrnitve na delovno mesto bi bilo to poročilo uporabno pri napredovanju uradnika znotraj njegove službe ali institucij Unije.

Drugače je lahko le v nekaterih posebnih primerih, ko obravnava konkretnega položaja uradnika, ki mu je priznana invalidnost, pokaže, da pozneje ne more več znova začeti delati v instituciji, ob upoštevanju, na primer, ugotovitev invalidske komisije, pristojne za preučitev njegovega invalidskega položaja, iz katerih je razvidno, da je patologija, ki je povzročila invalidnost, trajna in da torej ne bo potreben ponoven zdravniški pregled, ali ob upoštevanju izjav zadevnega uradnika, iz katerih je razvidno, da v vsakem primeru ne bo več znova začel delati v instituciji.

(Glej točke od 157 do 159.)

Napotitev na: zgoraj navedena sodba Ross proti Komisiji, točki 9 in 32; Sodišče, 22. december 2008, Gordon proti Komisiji, C-198/07 P, ZOdl., str. I-10701, točki 43 in 51; zgoraj navedena sodba Combescot proti Komisiji, točki 27 in 29.

16. Razlaga posameznega pravila prava Unije, ki jo poda Sodišče, po potrebi pojasnjuje ter natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot ga je treba ali bi ga bilo treba razumeti in uporabljati od začetka njegove veljave. Iz tega izhaja, da se pravilo, za katero je veljala taka razlaga, lahko uporabi – in se tudi mora uporabiti – tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila oblikovana pred sodbo Sodišča, če so tudi sicer izpolnjeni pogoji za predložitev spora o uporabi omenjenega pravila pristojnemu sodišču. Glede na ta načela je omejitev učinkov razlage Sodišča izjema.

(Glej točko 164.)

Napotitev na: Sodišče, 27. marec 1980, Denkavit italiana, 61/79, Recueil, str. 1205, točki 16 in 17; Sodišče, 11. avgust 1995, Roders in drugi, od C-367/93 do C-377/93, Recueil, str. I-2229, točki 42 in 43.