12.9.2009

Uradni list Evropske unije

C 220/27

Tožba, vložena 15. julija 2009 — Komisija Evropskih skupnosti proti Portugalski republiki

(Zadeva C-267/09)

2009/C 220/52

Jezik postopka: portugalščina

Stranki

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: R. Lyal in G. Braga da Cruz, zastopnika)

Tožena stranka: Portugalska republika

Predloga tožeče stranke

—

Ugotovi naj se, da Portugalska republika s tem, da je odobrila in ohranila v veljavi zakonske določbe iz člena 130 zakonika o dohodnini (CIRS), ki davčne zavezance, ki niso rezidenti Portugalske, zavezujejo, da imenujejo davčnega zastopnika, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi členov 18 in 56 Pogodbe ES in ustreznih členov Sporazuma EGP;

—	Portugalski republiki naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Komisija meni, da člen 130 zakonika o dohodnini določa splošno obveznost za nerezidente na portugalskem ozemlju, da imenujejo davčnega zastopnika s stalnim prebivališčem na Portugalskem, in da z določbami iz členov 18 ES in 56 ES in ustreznih členov Sporazuma EGS ni združljiva:

(a)	na eni strani, obveznost, določena za nerezidente na portugalskem ozmelju, ki prejemajo le dohodke, ki so dokončno obdavčeni s pri viru odtegnjenim davkom, da imenujejo davčnega zastopnika s stalnim prebivališčem na Portugalskem;

(b)	na drugi strani, obveznost, določena za nerezidente na portugalskem ozemlju, ki prejemajo dohodke, za katere je treba oddati davčno napoved, da imenujejo davčnega zastopnika s stalnim prebivališčem na Portugalskem.

Po mnenju Komisije je takšna splošna obveznost, kot je določena v členu 130 CIRS, v nasprotju s prostim gibanjem oseb in prostim pretokom kapitala, določenima v členih 18 ES in 56 ES ter ustreznih določbah Sporazuma EGS, ker je diskriminatorna (do nerezidentov na portugalskem ozemlju) in hkrati nesorazmerna s ciljem, ki mu sledi.

Diskriminatorna naj bi bila, ker takšna obveznost v praksi pomeni finančno breme, naloženo nerezidentom, ker v večini primerov ti zastopniki svojih storitev ne nudijo brezplačno. Tudi če bi davčni zastopnik svoje storitve nudil brezplačno, že sam obstoj obveznosti njegovega imenovanja ovira prosto gibanje oseb in prost pretok kapitala, saj bi se moral davčni zavezanec sam odločiti, ali bo imenoval davčnega zastopnika ali ne, da te ovire ne bi bilo.

Poleg tega, čeprav davčni zastopnik nima obveznosti plačila davkov, niti ni za to odgovoren, temveč mora le zagotavljati izpolnjevanje procesnih obveznosti, je obstoj obveznosti imenovanja sam po sebi ovira za prosto gibanje oseb in prost pretok kapitala, saj bi se moral davčni zavezanec sam odločiti, ali bo imenoval davčnega zastopnika ali ne, da te ovire ne bi bilo.

Navedena obveznost prav tako ni sorazmerna, ker bi se lahko cilja, ki se jima sledi in ki sta legitimna– zagotovitev učinkovitega davčnega nadzora in boj proti davčni utaji — dosegla z manj restriktivnimi ukrepi.

Na eni strani je z Direktivo 2008/55/ES (1) o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev za določene prelevmane, carine, davke in druge ukrepe — ki kodificira Direktivo Sveta 76/308/EGS z dne 15. marca 1976 — predvidena vzajemna pomoč pri izterjavi davkov, med katerimi je tudi davek na dohodek (glej člen 2, točka g), torej tudi dohodnina (IRS). Na drugi strani pa lahko v skladu z Direktivo Sveta 77/799/EGS (2) z dne 19. decembra 1977 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposredne obdavčitve pristojni organ države članice vedno zahteva od pristojnega organa druge države članice, da mu ta posreduje informacije, potrebne za boj proti davčni utaji.

(1) UL L 150, str. 28.

(2) UL L 336, str. 15.