20.6.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/23


Pritožba, ki jo je vložila Kraljevina Španija 20. marca 2009 zoper sodbo Sodišča prve stopnje (tretji razširjeni senat), razglašeno 18. decembra 2008 v zadevi T-211/04, Vlada Gibraltarja in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska proti Komisiji Evropskih skupnosti

(Zadeva C-107/09 P)

2009/C 141/42

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnica: Kraljevina Španija (zastopnika: N. Díaz Abad in J. M. Rodríguez Cárcamo, zastopnika)

Druge stranke v postopku: Vlada Gibraltarja, Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi pritožnice:

Sodba Sodišča prve stopnje, ki je predmet pritožbe, naj se v celoti razveljavi in naj se izreče nova sodba, s katero se razglasi, da je Odločba Komisije 2005/261/ES z dne 30. marca 2004 o shemi pomoči, ki jo Združeno kraljestvo namerava izvajati glede reforme davka od dobička pravnih oseb, ki jo je uvedla vlada Gibraltarja (1), v skladu s pravom, in

toženim strankam naj se naloži plačilo stroškov.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

1.

Kršitev člena 299(4) ES, kot ga razlaga sodna praksa Sodišča. Prvič, v izpodbijani sodbi naj ne bi bil upoštevan pravni status Gibraltarja, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča (sodbi z dne 23. septembra 2003 in 12. septembra 2006), ker ni navedeno, da je španski kralj z utrechtsko pogodbo iz leta 1713 odstopil Gibraltar britanski kroni in ker vsebuje več nedoslednosti v zvezi z opredelitvijo tega statusa. Poleg tega se s sodbo Sodišča prve stopnje krši člen 299(4) ES, ker se Gibraltarju priznava možnost, da se na davčnem področju loči od Združenega kraljestva, kar pomeni, da zadnjenavedeno ni več odgovorno za zunanje odnose Gibraltarja na tem področju in Gibraltar dejansko spremeni v novo državo članico na davčnem področju.

2.

Kršitev člena 87(1) ES, ker se v sodbi Sodišča prve stopnje razlaga tako, da se Skupnosti onemogoča njegova uporaba v okviru boja proti davčnim oazam, ki jih priznava OECD. OECD šteje Gibraltar za davčno oazo. Ker se v izpodbijani sodbi šteje, da ni mogoče primerjati dejavnosti podjetij v Gibraltarju in dejavnosti podjetij v Združenem kraljestvu, je ta v nasprotju z načeli te organizacije, v skladu s katerimi bi lahko bili ukrepi, ki bi jih bilo mogoče na splošno uporabiti za Gibraltar, v škodo njenim državam članicam, med katerimi je Združeno kraljestvo. Člen 87(1) ES je treba razlagati v skladu z načeli OECD, in zato ta primerjava ni zgolj mogoča ampak tudi nujna.

3.

Kršitev Smernic ECB z dne 16. julija 2004 pri uporabi člena 87(1) ES. Evropski sistem centralnih bank šteje Gibraltar, skupaj s 37 drugimi območji, za ekstrateritorialni finančni center, ki je ločen od Združenega kraljestva na področju statistike plačilne bilance, stanja mednarodnih naložb in mednarodne rezerv. Analiza izpodbijane sodbe, ki preprečuje primerjavo dejavnosti podjetij v Gibraltarju in Združenem kraljestvu, je v nasprotju s to opredelitvijo, ki omogoča to primerjavo in ima za posledico uporabo člena 87(1) ES, in krši zavezujoče pravilo prava Skupnosti, kakršno so Smernice ECB z dne 16. julija 2004.

4.

Kršitev člena 87(1) ES zaradi nespoštovanja pogoja, v skladu s katerim mora pomoč dodeliti „država članica, ali [da gre za] kakršn[o] koli vrst[o] pomoči iz državnih sredstev“. Ker je v skladu s členom 299(4) ES Gibraltar ozemlje, ki ni del države članice, je potrditev sodbe, v skladu s katero se referenčni okvir za uporabo člena 87(1) ES nanaša izključno na geografske meje ozemlja Gibraltar, enaka ugotovitvi, da se Gibraltar šteje za državo članico, ker v nasprotnem primeru ne bi bila mogoča izpolnitev pogoja, da mora pomoč dodeliti „država članica ali [da gre za] kakršn[o] koli vrst[o] pomoči iz državnih sredstev“.

5.

Kršitev načela prepovedi diskriminacije, ker je v sodbi sodna praksa Azori neutemeljeno uporabljena za primer, ki se razlikuje od primera, na katerega se nanaša navedena sodba. Med primerom Azori in zadevo, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, sta dve razliki. Na eni strani so Azori del ozemlja države članice, kar ne velja za Gibraltar, na drugi strani pa se sodba Azori nanaša na znižanje davčne stopnje davka od dobička pravnih oseb, medtem ko se zadeva Gibraltar nanaša na nov splošni sistem davka od dobička pravnih oseb.

6.

Kršitev člena 87(1) ES, ker je v sodbi odločeno, da pogoji za dodelitev državne pomoči niso izpolnjeni z vidika regionalne selektivnosti. Podrobneje, Kraljevina Španija meni, da je v sodbi napačno uporabljeno pravo, ker je bilo ugotovljeno, da so bila tri merila v zvezi s politično, procesno in gospodarsko avtonomijo, ki so bila uvedena s sodbo Azori, izpolnjena.

7.

Napačna uporaba prava zaradi zavrnitve presoje in uporabe četrtega merila, ki ga je navedla Kraljevina Španija v postopku pred Sodiščem prve stopnje. Čeprav bi se štelo, da so trije pogoji iz sodbe Azori izpolnjeni, bi bilo treba zahtevati četrto merilo uskladitve v okviru nacionalnega davčnega sistema države članice, iz katere izvira ukrep.

8.

Kršitev člena 87(1) ES, ker je Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločilo, da pogoji za dodelitev državne pomoči niso izpolnjeni z vidika materialne selektivnosti. Čeprav bi šteli, da Gibraltar predstavlja samostojni referenčni okvir, za katerega so pogoji iz sodbe Azori izpolnjeni, se s sodbo krši člen 87(1) ES pri njenem preizkusu materialne selektivnosti, ker Sodišče prve stopnje pri analizi ni upoštevalo dejstva, da bi se z reformo davka od dobička pravnih oseb, ki jo želi izvesti Gibraltar, vzpostavil sistem, v katerem bi bilo 28 798 od 29 000 obstoječih družb v Gibraltarju naložen davek z ničelno davčno stopnjo. Za te družbe je to merilo še posebej koristno in z izpodbijano sodbo se, ker v njej ni take ugotovitve, krši člen 87(1) ES. Poleg tega je Komisija, v nasprotju s tem, kar je potrjeno v sodbi, opredelila skupni davčni sistem.

9.

Neobrazložitev sodbe, ker ni bil preučeno četrto merilo, ki ga je navedla Kraljevina Španija.

10.

Kršitev temeljne pravice v zvezi z rešitvijo spora v razumnem roku, ker je postopek pred Sodiščem prve stopnje v bistvu trajal dvakrat dlje kot v običajni zadevi, ne da bi bilo to kakorkoli utemeljeno, pri čemer ima ta okoliščina pomemben vpliv na spor.

11.

Kršitev členov 77(a) in 77(b) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ker postopek po zaslišanju strank ni bil formalno prekinjen.


(1)  UL L 85, str. 1.