Zadeva C‑401/09 P

Evropaïki Dynamiki – Proigmena Systimata Tilepikoinonion Pliroforikis kai Tilematikis AE

proti

Evropski centralni banki (ECB)

„Pritožba – Dopustnost – Pooblastilo – Konzorcij – Javna naročila – Postopek s pogajanji – Storitve svetovanja in razvoja na področju informatike – Zavrnitev ponudbe – Poslovnik Splošnega sodišča – Pravni interes – Razlog za izključitev – Dovoljenje, predpisano po nacionalnem pravu – Obveznost obrazložitve“

Povzetek sodbe

1. Postopek – Ugovor nedopustnosti – Obveznost vložitve ugovora z ločenim aktom – Meje

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 114)

2. Pritožba – Pravni interes – Zahteva – Pritožba, ki lahko koristi stranki, ki jo je vložila – Obseg

3. Pritožba – Razlogi – Tožbeni razlogi in trditve, predstavljeni pred Splošnim sodiščem, ki jih je stranka samo ponovila – Neopredelitev očitane napačne uporabe prava – Nedopustnost

(člen 256 PDEU; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek; Poslovnik Sodišča, člen 112(1), prvi pododstavek, točka (c))

1. Člen 114 Poslovnika Splošnega sodišča nikakor ne določa, da je treba vsak ugovor nedopustnosti vložiti z ločenim aktom. Nasprotno, vložitev takega ugovora z ločenim aktom je nujna le, če stranka, ki ga vlaga, predlaga, naj sodišče odloči o dopustnosti tožbe, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini.

Ugovor nedopustnosti je tako mogoče uveljavljati v odgovoru na tožbo, Splošno sodišče pa ga obravnava, ko odloča o tožbi.

(Glej točke od 43 do 45.)

2. Tožeča stranka ne more imeti legitimnega interesa za razglasitev ničnosti odločbe, za katero je že vnaprej gotovo, da je v zvezi z njo lahko zgolj ponovno potrjena. Poleg tega je razlog za razglasitev ničnosti nedopusten zaradi neobstoja pravnega interesa, saj tudi če bi bil utemeljen, tožeča stranka z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega akta na podlagi tega tožbenega razloga ne bi dosegla zadoščenja. Splošno sodišče tako lahko po zavrnitvi prvega tožbenega razloga ugotovi, da ni več treba odločati o drugih tožbenih razlogih tožeče stranke, če ji ti ne bi omogočili, da bi s tožbo uspela.

(Glej točki 49 in 50.)

3. V pritožbi morajo biti jasno navedeni izpodbijani deli odločbe Splošnega sodišča, katere razveljavitev je predlagana, in pravne trditve, ki še posebej utemeljujejo ta predlog. Te zahteve ne izpolnjuje pritožbeni razlog, ki samo ponavlja razloge in trditve, ki so bili že predloženi Splošnemu sodišču, ne da bi vseboval navedbe, s katerimi bi se natančneje opredelila pravna napaka v izpodbijani odločbi. Dejansko tak pritožbeni razlog pomeni predlog za ponovno proučitev tožbenega razloga, predstavljenega pred Splošnim sodiščem, za kar pa Sodišče ni pristojno. Poleg tega zgolj navedba pritožbenega razloga brez podrobnejše razlage ne more zadostovati za izpolnitev obveznosti obrazložitve navedene pritožbe. To velja, kadar je v pritožbenem razlogu samo omenjenih več določb prava Unije, ne da bi bilo dokazano, da se v obravnavanem primeru uporabijo, in ne da bi bilo navedeno, kako so bile te določbe kršene.

(Glej točki 55 in 61.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 9. junija 2011(*)

V zadevi C‑401/09 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 24. septembra 2009,

Evropaïki Dynamiki – Proigmena Systimata Tilepikoinonion Pliroforikis kai Tilematikis AE s sedežem v Atenah (Grčija), ki jo zastopa N. Korogiannakis, odvetnik,

pritožnica,

druga stranka v postopku je

Evropska centralna banka (ECB), ki jo zastopata F. von Lindeiner in G. Gruber, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka na prvi stopnji,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, D. Šváby, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, E. Juhász (poročevalec) in J. Malenovský, sodnika,

generalni pravobranilec: P. Mengozzi,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 27. januarja 2011

izreka naslednjo

Sodbo

1 Družba Evropaïki Dynamiki – Proigmena Systimata Tilepikoinonion Pliroforikis kai Tilematikis AE (v nadaljevanju: Evropaïki Dynamiki) s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče) z dne 2. julija 2009 v zadevi Evropaïki Dynamiki proti ECB (T‑279/06, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti odločb Evropske centralne banke (ECB) o tem, da ne izbere njene ponudbe, predložene v okviru postopka s pogajanji za opravljanje storitev svetovanja in razvoja na področju informatike, in da naročilo odda izbranima ponudnikoma.

Dejansko stanje

2 ECB je 19. julija 2005 v dodatku k Uradnemu listu Evropske unije (UL S 137) objavila razpis za oddajo javnega naročila, ki se nanaša na postopek s pogajanji za opravljanje storitev svetovanja in razvoja na področju informatike, ki vključuje predizbor primernih kandidatov. Namen tega postopka s pogajanji je bil izbrati dva izvajalca za opravljanje storitev za ECB prek izvajanja okvirnih pogodb.

3 Družba Evropaïki Dynamiki je 29. avgusta 2005 vložila kandidaturo za račun konzorcija E2Bank, katerega druga članica je bila družba Engineering Ingegneria Informatica SpA. Odbor ECB za naročila je med 23 prejetimi kandidaturami izbral 7 kandidatov, vključno s tem konzorcijem.

4 ECB je 22. decembra 2005 izbranim kandidatom poslala specifikacije in jih pozvala k predložitvi ponudb. Specifikacije so vsebovale povabilo k udeležbi pri razpisu in pet prilog, vključno z osnutkom okvirne pogodbe.

5 V točki 2.4 priloge 3 k povabilu k udeležbi je bila določena obveznost ponudnikov, da pridobijo dovoljenje na podlagi nemškega zakona o zagotavljanju začasnega dela delavcev (Arbeitnehmerüberlassungsgesetz, v nadaljevanju: AÜG), in navedeno je bilo, da se morajo ponudniki zavezati, da bodo imeli ob podpisu pogodbe dovoljenje za zagotavljanje začasnega dela delavcev (Arbeitnehmerüberlassungsgenehmigung, v nadaljevanju: zahtevano dovoljenje).

6 ECB je v predpisanem roku prejela pet ponudb, vključno s ponudbo konzorcija E2Bank. Ta ponudba, ki se je štela za popolno, je med drugim vsebovala trdno zavezo obeh članov konzorcija E2Bank, da bosta pred podpisom pogodbe pridobila zahtevano dovoljenje. Kot dokaz za to zavezo sta bili predloženi kopiji dveh prošenj za izdajo dovoljenja, ki sta bili 3. in 6. februarja 2006 vloženi pri pristojnih nemških organih.

7 Po ocenjevanju ponudb se je odbor ECB za naročila odločil k pogajanjem povabiti tri najbolje uvrščene ponudnike. Konzorcij E2Bank je bil uvrščen na četrto mesto.

8 Na podlagi pogajanj, ki so potekala aprila 2006, se je navedeni odbor za naročila odločil nadaljevati pogajanja samo z dvema ponudnikoma, saj tretji ponudnik, ki ima sedež v Indiji, ni mogel odpraviti pomisleka ECB glede pridobitve zahtevanega dovoljenja. Pogajanja, ki so potekala s preostalima ponudnikoma, so bila končana junija 2006.

9 Družba Evropaïki Dynamiki je z dopisom z dne 11. julija 2006 izrazila dvome glede zakonitosti postopka oddaje zadevnega naročila, pri čemer je zlasti trdila, da obveznost biti imetnik zahtevanega dovoljenja pomeni diskriminacijo ponudnikov s sedežem zunaj Nemčije.

10 Po tem, ko je bila družba Evropaïki Dynamiki z dopisom z dne 31. julija 2006 obveščena o odločitvi o oddaji dveh okvirnih pogodb izbranima ponudnikoma, je z dopisom z dne 1. avgusta 2006 zahtevala podrobnejše informacije o ocenjevanju ponudb, predlagala ECB, naj ponovno preudari svojo odločitev, in naznanila namero, da bo vložila tožbo pri Splošnem sodišču, če bo njena pritožba zavrnjena. Odbor ECB za naročila je menil, da ta dopis pomeni uradno pritožbo, in ga je predložil organu ECB za pritožbe, ki je družbo Evropaïki Dynamiki z dopisom z dne 18. avgusta 2006 obvestil o zavrnitvi te pritožbe.

Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sklep

11 Družba Evropaïki Dynamiki je 9. oktobra 2006 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti odločb ECB o neizbiri njene ponudbe in oddaji naročila izbranima ponudnikoma. Družba Evropaïki Dynamiki je v utemeljitev svoje tožbe navedla osem tožbenih razlogov.

12 Splošno sodišče je, potem ko je zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila ECB in je temeljil na domnevi, da tožeča stranka nima pravnega interesa, najprej proučilo osmi tožbeni razlog, ki se je nanašal na nezakonitost zahteve, da morajo ponudniki imeti zahtevano dovoljenje.

13 V prvem delu tega tožbenega razloga je družba Evropaïki Dynamiki ECB očitala, da je to zahtevo uvedla samovoljno in da je dajala prednost ponudnikom storitev s sedežem v Nemčiji.

14 V drugem delu osmega tožbenega razloga je družba Evropaïki Dynamiki trdila, da se v skladu z AÜG zahtevano dovoljenje tujim podjetjem izda le, če imajo v državi, v kateri imajo sedež, dovoljenje za zagotavljanje začasnega dela delavcev. Toda na podlagi grške zakonodaje naj bi bilo tako dovoljenje mogoče izdati zgolj podjetjem, ki se ukvarjajo izključno z dejavnostjo zagotavljanja takega dela delavcev. Ta družba naj tako v Grčiji ne bi mogla pridobiti tega dovoljenja in naj zato ne bi mogla imeti zahtevanega dovoljenja.

15 V tretjem delu tega tožbenega razloga je družba Evropaïki Dynamiki trdila, da je to, da morajo imeti ponudniki zahtevano dovoljenje, v nasprotju z ureditvijo Unije v zvezi z javnimi naročili in zato pomeni kršitev svobode opravljanja storitev, določene v členu 49 ES.

16 V četrtem delu tega tožbenega razloga je družba Evropaïki Dynamiki trdila, da je navedena zahteva diskriminatorna in pomeni kršitev načela preglednosti.

17 Splošno sodišče je v izpodbijanem sklepu najprej navedlo, da ima ECB tako kot institucije Unije široko diskrecijsko pravico glede dejavnikov, ki jih upošteva pri odločitvi o oddaji javnega naročila, in da mora biti nadzor Splošnega sodišča omejen na preverjanje neobstoja resne in očitne napake.

18 Splošno sodišče je v zvezi s prvim delom osmega tožbenega razloga najprej ugotovilo, da Evropaïki Dynamiki ne izpodbija niti zakonitosti tega, da je za okvirno pogodbo veljalo nemško pravo, niti izključne pristojnosti Amtsgericht/Landgericht Frankfurt am Main (okrožno/deželno sodišče v Frankfurtu na Majni) za vse spore, ki izvirajo iz pogodbenega razmerja med ECB in sopogodbenikom. Splošno sodišče je nato opozorilo, da opravljanje storitev na podlagi okvirne pogodbe zahteva, da se ECB poklicno zagotavljajo delavci, kar naj bi pomenilo, da mora biti sopogodbenik ECB imetnik zahtevanega dovoljenja. Opozorilo je tudi, da področje uporabe zahteve, določene z AÜG, v skladu s sodno prakso Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče), ni omejeno na agencije za začasno delo, temveč se ta zahteva uporablja tudi za družbe iz sektorja informacijskih tehnologij, ki svoje osebje napotujejo na delo k drugim družbam. Nazadnje je Splošno sodišče glede trditve, da se maja 2006 ob sklenitvi pogodbe o tem, da se ECB zagotovi strokovnjak, ni zahtevalo nobeno dovoljenje, razsodilo, da ECB zaradi svoje morebitne pretekle kršitve AÜG ni odvezana pravilne uporabe tega zakona v okviru tega postopka s pogajanji.

19 Splošno sodišče je tako ugotovilo, da ECB s tem, da je menila, da za zadevno opravljanje storitev velja obveznost imeti zahtevano dovoljenje, ni storila nobene napake pri razlagi ali uporabi AÜG, in da s tem, da je predpisala to obveznost, ni ravnala samovoljno niti ni dajala prednosti ponudnikom s sedežem v Nemčiji. Splošno sodišče je zato menilo, da je prvi del osmega tožbenega razloga očitno neutemeljen.

20 Splošno sodišče je glede drugega dela osmega tožbenega razloga poudarilo, da v okviru ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 230 ES, ni pristojno za proučitev vprašanja, ali vzajemno delovanje dveh nacionalnih prav dejansko pomeni oviro za svobodo opravljanja storitev, ki je prepovedana s členom 49 ES. Opozorilo je, da bi družba Evropaïki Dynamiki lahko – da bi izpodbijala skladnost odločbe o zavrnitvi izdaje zahtevanega dovoljenja s pravom Skupnosti – pri nacionalnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti odločb zadevnih nacionalnih organov. Zato je razsodilo, da je drugi del osmega tožbenega razloga očitno nedopusten.

21 Splošno sodišče je glede tretjega dela navedenega tožbenega razloga – potem ko je najprej opozorilo, da družba Evropaïki Dynamiki ni navedla nobenega pravnega pravila, ki bi ECB omogočilo, da se v obravnavanem primeru izogne ozemeljski veljavnosti nemškega prava, in da se morajo institucije prepričati, da pogoji, določeni v dokumentih v zvezi z javnim naročilom, morebitne ponudnike ne napeljujejo h kršenju nacionalne zakonodaje, ki se uporablja za njihovo dejavnost – ugotovilo, da ECB ni mogoče grajati, ker je uporabila določbe nemškega prava.

22 Splošno sodišče je nato poudarilo, da ko družba Evropaïki Dynamiki trdi, da ECB ne bi smela zahtevati zahtevanega dovoljenja, to podjetje dejansko izpodbija skladnost AÜG s členom 49 ES ter z Direktivo Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (UL 1997, L 18, str. 1) in Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL L 134, str. 114). Toda za nadzor zakonitosti nacionalne zakonodaje glede na pravo Skupnosti naj bi morala družba Evropaïki Dynamiki vložiti tožbo pri nacionalnem sodišču, ki bi tako lahko Sodišču predložilo vprašanje v predhodno odločanje.

23 Nazadnje je Splošno sodišče poudarilo, da se družba Evropaïki Dynamiki ne more veljavno opreti na sodno prakso, ki jo navaja. V zvezi s tem je opozorilo, prvič, da je javni naročnik v zadevi Beentjes, v kateri je bila izdana sodba z dne 20. septembra 1988 (31/87, Recueil, str. 4635), upošteval dodatno merilo, ki ga nacionalna zakonodaja ni določala, in drugič, da se je sodba z dne 3. oktobra 2006 v zadevi FKP Scorpio Konzertproduktionen (C‑290/04, ZOdl., str. I‑9461) nanašala na vprašanja za predhodno odločanje v zvezi s skladnostjo določb nacionalnega prava s pravom Skupnosti. Splošno sodišče je tako tretji del osmega tožbenega razloga delno zavrnilo kot očitno neutemeljen in delno zavrglo kot očitno nedopusten.

24 Splošno sodišče je v zvezi s četrtim delom navedenega tožbenega razloga poudarilo, da ker je pogoj, da morajo imeti ponudniki zahtevano dovoljenje, jasno določen v več dokumentih v zvezi s postopkom s pogajanji in ker družba Evropaïki Dynamiki ni imela nobenih težav pri razlagi sporne zahteve, sodba z dne 16. oktobra 2003 v zadevi Traunfellner (C‑421/01, Recueil, str. I‑11941) – ki se nanaša na načelo preglednosti in obveznost navedbe minimalnih pogojev v specifikacijah – ni upoštevna za rešitev spora, o katerem je odločalo.

25 Splošno sodišče je glede sodb z dne 12. decembra 2002 v zadevi Universale‑Bau in drugi (C‑470/99, Recueil, str. I‑11617) ter z dne 9. februarja 2006 v združenih zadevah La Cascina in drugi (C‑226/04 in C‑228/04, ZOdl., str. I‑1347) opozorilo, da je treba pri postopku oddaje javnega naročila v skladu s prvo od teh sodb v vseh njegovih fazah, zlasti v fazi izbire kandidatov v omejenem postopku, spoštovati tako načelo enakega obravnavanja morebitnih ponudnikov kot načelo preglednosti. Navedlo je, da se druga od teh sodb nanaša na vprašanja za predhodno odločanje glede skladnosti določb nacionalnega prava s pravom Skupnosti, zlasti v zvezi z načeloma prepovedi diskriminacije in preglednosti.

26 Toda Splošno sodišče je razsodilo, da družba Evropaïki Dynamiki ne more veljavno trditi, da ni bila dovolj obveščena o sporni zahtevi, tako da se ne more učinkovito sklicevati na kršitev načela preglednosti. V zvezi z zatrjevano kršitvijo načela prepovedi diskriminacije je poudarilo, da se navedena zahteva nanaša na vse ponudnike. Splošno sodišče je tako četrti del osmega tožbenega razloga delno zavrnilo kot očitno neutemeljen in delno zavrglo kot očitno nedopusten.

27 Splošno sodišče je zato osmi tožbeni razlog delno zavrglo kot očitno nedopusten in delno zavrnilo kot očitno neutemeljen.

28 Splošno sodišče je prvih sedem tožbenih razlogov zavrglo kot očitno nedopustne.

29 Splošno sodišče je v zvezi s tem poudarilo, prvič, da družbi Evropaïki Dynamiki ni uspelo dokazati, da je obvezno merilo, ki je predvideno z dokumenti v zvezi z zadevnim postopkom s pogajanji in v skladu s katerim morajo imeti ponudniki zahtevano dovoljenje, nezakonito, in drugič, da je ta družba v svojih pisanjih izrecno priznala, da nikakor ne more pridobiti zahtevanega dovoljenja v Nemčiji. Splošno sodišče tako meni, da družba Evropaïki Dynamiki ne more imeti nobene koristi od tega, da bi se lahko eden ali več od prvih sedem tožbenih razlogov izkazalo za utemeljene. Tudi če bi bilo treba odločbe o zavrnitvi njene ponudbe in oddaji naročila drugim ponudnikom razglasiti za nične na podlagi navedenih tožbenih razlogov, bi namreč še vedno veljalo, da družbi Evropaïki Dynamiki ni uspelo dokazati nezakonitosti razloga za izključitev, ki ga je ugotovila ECB, tako da bi ta izpodbijane odločbe lahko nadomestila zgolj z novo odločbo, s katero bi zavrnila ponudbo družbe Evropaïki Dynamiki na podlagi tega razloga za izključitev.

30 Splošno sodišče je opozorilo, da tožeča stranka ne more imeti legitimnega interesa za razglasitev ničnosti odločbe, za katero je že vnaprej gotovo, da je v zvezi z njo lahko zgolj ponovno potrjena. Splošno sodišče je tako ugotovilo, da družba Evropaïki Dynamiki zaradi zavrnitve osmega tožbenega razloga ni več imela legitimnega interesa za uveljavljanje drugih razlogov za razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi njene ponudbe in oddaji naročila drugim ponudnikom. Opozorilo je tudi, da je razlog za razglasitev ničnosti nedopusten, ker tožeča stranka nima pravnega interesa, saj tudi če bi bil ta tožbeni razlog utemeljen, tožeča stranka z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega akta na podlagi navedenega tožbenega razloga ne bi dosegla zadoščenja.

31 Splošno sodišče je tožbo zato delno zavrglo kot očitno nedopustno in delno zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

32 Družba Evropaïki Dynamiki za račun konzorcija E2Bank s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

– razveljavi izpodbijani sklep;

– razglasi ničnost aktov, s katerimi je ECB iz postopka izključila konzorcij E2Bank in naročilo oddala drugemu ponudniku, in

– ECB naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka na prvi stopnji.

33 ECB Sodišču predlaga, naj:

– zavrne pritožbo in

– pritožnici naloži plačilo stroškov.

Dopustnost pritožbe

34 ECB meni, da je pritožba nedopustna, ker naj bi bila vložena v imenu in za račun konzorcija E2Bank, ne da bi bilo za to izdano pooblastilo. Navaja, da je družba Evropaïki Dynamiki pri Splošnem sodišču vložila ničnostno tožbo v imenu in za račun tega konzorcija in da je tej tožbi priložila pooblastilo, ki ga je podpisal predstavnik družbe Engineering Ingegneria Informatica SpA, članice navedenega konzorcija, vendar naj bi bilo to pooblastilo omejeno na postopek, uveden pred Splošnim sodiščem, in naj imetniku ne bi dovoljevalo vložitve pritožbe pri Sodišču.

35 Družba Evropaïki Dynamiki trdi, da je zadnji odstavek tega pooblastila ne omejuje zgolj na postopek pred Splošnim sodiščem, temveč vključuje tudi izčrpanje vseh razpoložljivih pravnih sredstev.

36 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je družbi Evropaïki Dynamiki na podlagi prvega odstavka navedenega pooblastila res dovoljeno opravljati vsa potrebna pravna dejanja za račun konzorcija E2Bank pred Splošnim sodiščem.

37 Toda v drugem odstavku istega pooblastila je pojasnjeno, da bo to ostalo veljavno toliko časa, kot bo potrebno za končanje vseh pravnih dejanj v skladu s predpisi, ki se uporabijo.

38 V teh okoliščinah je treba šteti, da zadevno pooblastilo zajema tudi to pritožbo, vloženo pri Sodišču.

39 Pritožba je zato dopustna.

Vsebinska presoja

40 Družba Evropaïki Dynamiki v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge.

Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 114 Poslovnika Splošnega sodišča

41 Družba Evropaïki Dynamiki s tem pritožbenim razlogom zatrjuje, da je Splošno sodišče kršilo člen 114 svojega poslovnika s tem, da je ugotovilo, da je ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila ECB, dopusten, čeprav ni bil vložen z ločenim aktom.

42 ECB meni, da pritožbeni razlog ni utemeljen, saj naj bi člen 114 Poslovnika Splošnega sodišča določal, da je treba ugovor nedopustnosti vložiti z ločenim aktom le, kadar se Splošnemu sodišču predlaga, naj odloči o tem vprašanju, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini.

43 Glede tega je treba najprej ugotoviti, da člen 114 Poslovnika Splošnega sodišča nikakor ne določa, da je treba vsak ugovor nedopustnosti vložiti z ločenim aktom.

44 Nasprotno, vložitev takega ugovora z ločenim aktom je nujna le, če stranka, ki ga vlaga, predlaga, naj sodišče odloči o dopustnosti tožbe, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini.

45 Ugovor nedopustnosti je tako mogoče uveljavljati v odgovoru na tožbo, Splošno sodišče pa ga obravnava, ko odloča o tožbi.

46 Prvi pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.

Drugi pritožbeni razlog: neupoštevanje pravil o pravnem interesu

47 Družba Evropaïki Dynamiki s tem pritožbenim razlogom trdi, da bi moralo Splošno sodišče proučiti prvih sedem tožbenih razlogov, čeprav je zavrnilo osmega, in da je napačno ugotovilo neobstoj pravnega interesa. Meni, da je treba pojem pravnega interesa razlagati široko, kot naj bi bilo razvidno tako iz sodne prakse Sodišča kot iz določb Direktive Sveta z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (89/665/EGS) (UL L 395, str. 33).

48 ECB trdi, da je treba ugotoviti neobstoj pravnega interesa, kadar tožeča stranka z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe ne bi mogla doseči zadoščenja. Meni, da je Splošno sodišče, potem ko je zavrnilo osmi tožbeni razlog, upravičeno zavrnilo prvih sedem tožbenih razlogov, ki jih je pri njem vložila družba Evropaïki Dynamiki, saj tudi če bi bili utemeljeni, naročila ne bi bilo mogoče oddati konzorciju E2Bank, ker ta ni imel zahtevanega dovoljenja in ga nikakor ni mogel pridobiti.

49 Glede tega je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča pravilno ugotovilo, prvič, da tožeča stranka ne more imeti legitimnega interesa za razglasitev ničnosti odločbe, za katero je že vnaprej gotovo, da je v zvezi z njo lahko zgolj ponovno potrjena (glej v tem smislu sodbo z dne 20. maja 1987 v zadevi Souna proti Komisiji, 432/85, Recueil, str. 2229, točka 20), in drugič, da je razlog za razglasitev ničnosti nedopusten zaradi neobstoja pravnega interesa, saj tudi če bi bil utemeljen, tožeča stranka z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega akta na podlagi tega tožbenega razloga ne bi dosegla zadoščenja (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 1973 v zadevi Marcato proti Komisiji, 37/72, Recueil, str. 361, točke od 2 do 8).

50 Splošnemu sodišču torej ni mogoče očitati, ker je po zavrnitvi osmega tožbenega razloga družbe Evropaïki Dynamiki ugotovilo, da ni več treba odločati o sedmih drugih tožbenih razlogih te družbe, ki ji ne bi omogočili, da bi s tožbo uspela.

51 Glede trditve družbe Evropaïki Dynamiki, da bi v zvezi s prvimi sedmimi tožbenimi razlogi iz tožbe vsekakor ohranila pravni interes, saj naj bi imela možnost pridobiti zahtevano dovoljenje prek podružnice s sedežem v Nemčiji, je treba ugotoviti, da družba Evropaïki Dynamiki pred Splošnim sodiščem ni omenila te možnosti. Če bi ji bilo dovoljeno, da prvič navede trditev, ki je ni navedla pred Splošnim sodiščem, bi Sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, lahko predložila spor, ki bi bil razširjen v primerjavi s sporom, o katerem je odločalo Splošno sodišče. Toda v okviru pritožbe je pristojnost Sodišča omejena na presojo pravnih ugotovitev o razlogih in trditvah, o katerih se je razpravljalo pred Splošnim sodiščem (glej sodbo z dne 21. septembra 2010 v združenih zadevah Švedska in drugi proti API in Komisiji, C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P, ZOdl., str. I-8533, točka 126 in navedena sodna praksa). Ta trditev je zato nedopustna.

52 Drugi pritožbeni razlog je treba tako zavrniti.

Tretji pritožbeni razlog: neobveznost zahtevanega dovoljenja

53 Družba Evropaïki Dynamiki s tem pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da morajo ponudniki obvezno imeti zahtevano dovoljenje. Dodaja, da v obravnavanem primeru nemško pravo ni zahtevalo pridobitve takega dovoljenja in da je z ECB sklenila druge pogodbe, ne da bi imela to dovoljenje. Trdi tudi, da je to, da je ECB zahtevala to dovoljenje, v nasprotju s pravom Unije na področju javnih naročil in s členom 49 ES.

54 ECB trdi, da ni uvedla obveznosti za ponudnike, da morajo imeti zahtevano dovoljenje, temveč je to obvezen pogoj, ki izvira iz nemškega prava.

55 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane dele odločbe Splošnega sodišča, katere razveljavitev je predlagana, ter pravne trditve, ki še posebej utemeljujejo ta predlog (glej zlasti sodbo z dne 23. aprila 2009 v zadevi AEPI proti Komisiji, C‑425/07 P, ZOdl., str. I‑3205, točka 25 in navedena sodna praksa). Te zahteve ne izpolnjuje pritožbeni razlog, ki samo ponavlja razloge in trditve, ki so bili že predloženi Splošnemu sodišču, ne da bi vseboval navedbe, s katerimi bi se natančneje opredelila pravna napaka v izpodbijani odločbi. Dejansko tak pritožbeni razlog pomeni predlog za ponovno proučitev tožbenega razloga, predstavljenega pred Splošnim sodiščem, za kar pa Sodišče ni pristojno (glej zlasti sodbo z dne 12. septembra 2006 v zadevi Reynolds Tobacco in drugi proti Komisiji, C‑131/03 P, ZOdl., str. I‑7795, točka 50 in navedena sodna praksa).

56 V obravnavanem primeru je treba poudariti, da je Splošno sodišče, kot je razvidno iz točk od 52 do 94 izpodbijanega sklepa in od 12 do 27 te sodbe, natančno analiziralo domnevno nezakonitost zahteve, da morajo ponudniki imeti zahtevano dovoljenje.

57 Toda ugotoviti je treba, da družba Evropaïki Dynamiki v okviru tega pritožbenega razloga ne kritizira prav tistih vidikov razlogovanja Splošnega sodišča v izpodbijanem sklepu, na podlagi katerih je to zavrnilo osmi tožbeni razlog, predstavljen pred njim. Družba Evropaïki Dynamiki s tem pritožbenim razlogom – ki, kot je poudaril tudi generalni pravobranilec v točki 57 sklepnih predlogov, vsebinsko povzema navedeni osmi tožbeni razlog – v bistvu ponavlja ugovore, ki jih je pred Splošnim sodiščem navedla zoper odločitev ECB, kakor se ta odraža v dokumentih v zvezi s spornim naročilom, in sicer da se v obravnavanem primeru ponudnikom naloži obveznost imeti zahtevano potrdilo.

58 Tretji pritožbeni razlog je treba zato zavreči kot nedopusten.

Četrti pritožbeni razlog: neupoštevanje obveznosti obrazložitve

59 Družba Evropaïki Dynamiki s tem pritožbenim razlogom trdi, da Splošno sodišče ni uporabilo upoštevnih določb, na podlagi katerih bi izpodbijano odločbo razglasilo za nično, in da ECB nikakor ni predložila tehtne utemeljitve in zadostnih informacij v oporo tej odločbi. Zdi se, da družba Evropaïki Dynamiki s tem, da v naslovu tega pritožbenega razloga napotuje na člen 253 ES, člen 12(1) Direktive Sveta 92/50/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev (UL L 209, str. 1), člen 100(2) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, str. 1) in člen 149(2) Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 357, str. 1), navaja tudi, da se pri izpodbijanem sklepu te določbe prava Unije niso upoštevale.

60 ECB trdi, da je ta pritožbeni razlog nedopusten in, podredno, da je neutemeljen.

61 Na prvem mestu, glede določb prava Unije, na katere se družba Evropaïki Dynamiki sklicuje v okviru tega pritožbenega razloga, je treba ugotoviti, da jih ta družba zgolj omenja, ne da bi dokazala, da se v obravnavanem primeru uporabijo, in ne da bi navedla, kateri deli izpodbijanega sklepa so v nasprotju s temi določbami. Iz sodne prakse pa je razvidno, da zgolj navedba pritožbenega razloga brez podrobnejše razlage ne more zadostovati za izpolnitev obveznosti obrazložitve navedene pritožbe (glej v tem smislu sklepa z dne 29. novembra 2007 v zadevi Weber proti Komisiji, C‑107/07 P, točki 24 in 25, ter z dne 10. februarja 2009 v zadevi Correia de Matos proti Komisiji, C‑290/08 P, točki 18 in 19).

62 Na drugem mestu, glede drugih trditev družbe Evropaïki Dynamiki, povezanih s tem, da Splošno sodišče ni odgovorilo na njeno trditev, da zgolj predložitev opomb v zvezi z ocenjevanjem ponudb ne zadostuje za utemeljitev odločitve ECB o oddaji naročila izbranima ponudnikoma, je treba opozoriti, da je Splošno sodišče svojo presojo omejilo na tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo zahteve, da morajo imeti ponudniki zahtevano dovoljenje. Splošno sodišče je po zavrnitvi tega tožbenega razloga, kot je razvidno iz točke 50 te sodbe, zavrnilo drugih sedem tožbenih razlogov, zlasti petega in šestega, ki se nanašata, prvič, na kršitev načel preglednosti in dobrega upravljanja in na obveznost obrazložitve ter, drugič, na napake pri presoji ob oceni ponudbe pritožnice kot očitno nedopustne, ne da bi se njene trditve vsebinsko proučile.

63 Četrti pritožbeni razlog je treba torej v celoti zavrniti.

64 Ker ni bilo ugodeno nobenemu od pritožbenih razlogov, ki jih je navedla družba Evropaïki Dynamiki, je treba pritožbo zavrniti.

Stroški

65 V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 Poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je ECB predlagala, naj se družbi Evropaïki Dynamiki naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1. Pritožba se zavrne.

2. Družbi Evropaïki Dynamiki – Proigmena Systimata Tilepikoinonion Pliroforikis kai Tilematikis AE se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

* Jezik postopka: angleščina.