1. Prosti pretok kapitala – Določbe Pogodbe – Področje uporabe – Odprti pokojninski skladi
(člen 56 ES; Direktiva Sveta 88/361, Priloga I)
2. Prosti pretok kapitala – Omejitve – Odprti pokojninski skladi – Nacionalna ureditev, ki za te sklade omejuje naložbe v tujini
(člena 56 ES in 58(1)(b) ES)
1. Poklicni pokojninski skladi, ki delujejo po načelu kapitalizacije, kljub svojim socialnim ciljem in obvezni vključitvi v pokojninski sistem, v katerega spadajo, opravljajo gospodarsko dejavnost. Tak primer so odprti pokojninski skladi, katerih sredstva upravljajo in vlagajo različne družbe, ki delujejo odplačno in so organizirane kot delniške družbe. Bonitetni nadzor, ki ga javna oblast izvaja nad temi skladi in družbami, ter državno jamstvo za kritje morebitnih primanjkljajev navedenih skladov, ne morejo vzbuditi pomislekov glede gospodarske narave teh dejavnosti.
Tudi če bi bilo res, da so sredstva, dodeljena navedenim skladom, javna, kadar izvirajo iz pokojninskih prispevkov, zbranih pri delodajalcih zadevnih delavcev, to samo po sebi nikakor ne bi zadostovalo za izključitev uporabe člena 56 ES za transakcije, ki se nanje nanašajo, kot je razvidno iz Priloge I k Direktivi 88/361 o izvajanju člena 67 Pogodbe (člen, ki je bil razveljavljen z Amsterdamsko pogodbo), v skladu s katero se pretok kapitala med drugim nanaša na operacije v zvezi s sredstvi in obveznostmi držav članic ali drugih javnih uprav in agencij.
(Glej točki 40 in 41.)
2. Nacionalna ureditev, ki za odprte pokojninske sklade vzpostavlja količinske in vsebinske omejitve glede naložb, opravljenih zunaj nacionalnega ozemlja, ima omejevalni učinek tudi za družbe s sedežem v drugih državah članicah, saj pomeni oviro za zbiranje kapitala v zadevni državi članici, ker je z navedeno ureditvijo pridobivanje predvsem delnic ali deležev kolektivnih naložbenih podjemov omejeno.
Te omejitve ne morejo biti upravičene na podlagi člena 58(1)(b) ES, saj čeprav ta nacionalna ureditev opredeljuje vsebino bonitetnih določb, ki se uporabljajo za navedene pokojninske sklade, pa njen namen ni preprečevanje kršitev zakonov in drugih predpisov glede bonitetnega nadzora finančnih institucij in se zato ne more uporabiti izjema, določena v tem členu.
Zadevne omejitve ne morejo biti upravičene niti na podlagi nujnih razlogov v splošnem interesu. Čeprav je interes za zagotavljanje stabilnosti in varnosti sredstev, ki jih upravlja neki pokojninski sklad, zlasti s sprejetjem bonitetnih določb, sicer res nujni razlog v splošnem interesu, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti omejitve prostega pretoka kapitala, pa morajo biti takšne omejitve primerne za uresničitev zastavljenega cilja in ne smejo presegati tega, kar je nujno potrebno za dosego tega cilja. Vendar težave teh pokojninskih skladov pri presoji tveganj, povezanih z naložbami v tujini, ne morejo upravičiti količinskih in vsebinskih omejitev, ki se nanašajo na vrednostne papirje, izdane v državah članicah. Zakonodaje držav članic na področju objave informacij o finančnih instrumentih ter zaščita investitorjev in potrošnikov so bile namreč v veliki meri predmet harmonizacije na ravni Unije, kar je omogočilo oblikovanje skupnega trga evropskega kapitala. Poleg tega se taki ukrepi ne morejo upravičiti s tem, da omogočajo lažje delovanje nacionalnih nadzornih organov, pa čeprav v okviru nastajajočega sistema socialne varnosti, ali s tem, da imajo nekateri ti ukrepi za cilj zavarovati navedene sklade pred tveganjem za kritje dodatnih ali pretiranih stroškov, saj mora take stroške vsekakor upoštevati vlagatelj pri izbiri svojih naložb, in to neodvisno od njihovih lokacij.
Zato država članica, ki ohrani v veljavi nacionalne določbe, ki za odprte pokojninske sklade vzpostavljajo količinske in vsebinske omejitve glede naložb, opravljenih zunaj nacionalnega ozemlja, s čimer so za te pokojninske sklade omejene tudi naložbe v drugih državah članicah, ni izpolnila obveznosti iz člena 56 ES.
(Glej točke 51, 52, od 56 do 58, od 65 do 67, od 69 do 71 in 73 ter izrek.)