1. Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Razlogi za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje
(Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, člen 54; Okvirni sklep Sveta 2002/584, člen 3, točka 2)
2. Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Razlogi za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje
(Okvirni sklep Sveta 2002/584, člen 3, točka 2)
1. Za namene izdaje in izvršitve evropskega naloga za prijetje je pojem „ista dejanja“ iz člena 3, točka 2, Okvirnega sklepa 2002/584 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami samostojen pojem prava Unije. Poleg tega je ta pojem naveden tudi v členu 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in je bil v tem okviru razložen tako, da se nanaša le na materialnost dejstev in zajema vse konkretne okoliščine, ki so neločljivo medsebojno povezane, ne glede na pravno opredelitev teh dejstev ali pravno zavarovanega interesa. Ob upoštevanju skupnega cilja člena 54 navedene konvencije in člena 3(2) navedenega okvirnega sklepa, ki preprečuje, da bi bila oseba znova preganjana ali bi bil zoper njo uveden kazenski postopek za ista dejanja, razlaga tega pojma, podana v okviru Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, enako velja tudi za Okvirni sklep 2002/584.
(Glej točke 39, 40 in 51 ter izrek.)
2. V primeru, v katerem je odreditveni pravosodni organ v odgovor na zahtevo za predložitev informacij, ki jih je v smislu člena 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584 zahteval izvršitveni pravosodni organ, v skladu s svojim nacionalnim pravom in ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz pojma „ista dejanja“, kot je določen v členu 3, točka 2, tega okvirnega sklepa, izrecno ugotovil, da prejšnja sodba, izdana v njegovem pravnem redu, ni pomenila pravnomočne sodbe, ki bi zajemala dejanja, navedena v njegovem nalogu za prijetje, in da torej ni preprečevala pregona, določenega v navedenem nalogu za prijetje, izvršitveni pravosodni organ nima nobenega razloga, da bi v povezavi s to sodbo uporabil razlog za obvezno neizvršitev iz navedenega člena 3, točka 2.
Za iskano osebo se namreč šteje, da se je pravnomočna sodba za ista dejanja v smislu člena 3, točka 2, Okvirnega sklepa 2002/584 nanašala nanjo, če je bil kazenski pregon na podlagi kazenskega postopka pravnomočno ustavljen ali če so pravosodni organi države članice sprejeli odločbo, s katero je bil obtoženec pravnomočno oproščen v zvezi z očitanimi dejanji. „Pravnomočnost“ sodbe, navedena v členu 3, točka 2, tega okvirnega sklepa, spada na področje prava države članice, v kateri je bila ta sodba izdana. Tako odločba, s katero v skladu s pravom države članice, ki je zoper neko osebo sprožila kazenski pregon, ni pravnomočno ustavljen kazenski postopek na državni ravni za nekatera dejanja, načeloma ne more pomeniti postopkovne ovire za to, da bi se kazenski pregon te osebe za ista dejanja morebiti začel ali nadaljeval v eni od držav članic Unije. To velja zlasti kadar odreditveni pravosodni organ izrecno navede, da je bila v skladu z njegovim nacionalnim pravom zoper obtoženca izdana pravnomočna sodba v zvezi s posamičnimi dejanji nezakonitega posedovanja prepovedane droge, vendar pa pregon, zajet z nalogom za prijetje, ki ga je izdal ta organ, temelji na drugih dejanjih, ki se nanašajo na kaznivo dejanje organiziranega kriminala in druga kazniva dejanja nezakonitega posedovanja prepovedane droge zaradi preprodaje, ki niso bila zajeta v njegovi prejšnji sodbi, in to čeprav so preiskovalni organi imeli nekatere podatke o dejstvih v zvezi s temi kršitvami. Ker je iz odgovora odreditvenega pravosodnega organa razvidno, da ni mogoče šteti, da je bil s prvo sodbo, ki jo je izdalo nacionalno sodišče, pravnomočno na nacionalni ravni končan postopek v zvezi z dejanji, ki so predmet naloga za prijetje, bi moral izvršitveni pravosodni organ izpeljati sklepe iz presoje, ki jo je v odgovor podal odreditveni pravosodni organ.
(Glej točke od 45 do 47 in od 49 do 51 ter izrek.)