SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 2. septembra 2010(1)
Zadeva C‑279/09
DEB Deutsche Energiehandels- und Beratungsgesellschaft mbH
proti
Bundesrepublik Deutschland
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Kammergericht Berlin (Nemčija))
„Učinkovito sodno varstvo pravic iz prava Unije – Pravica do sodišča – Postopkovna jamstva – Pravna oseba – Načelo učinkovitosti – Zavrnitev pravne pomoči pravni osebi za vložitev tožbe za uveljavljanje odgovornosti države članice zaradi kršitve prava Unije, kadar ni ,splošnih interesov‘“
I – Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago načel učinkovitosti in enakovrednosti glede na pravila nemškega pravnega reda, ki se uporabljajo za vloge za pravno pomoč, kadar jih vloži pravna oseba v okviru odškodninske tožbe proti državi zaradi kršitve prava Unije.
2. Sodišče je prvič pozvano, naj presodi skladnost mehanizma pravne moči, katere cilj je med drugim oprostitev plačila sodne takse, ki se lahko odobri pod pogoji, ki so strožji za pravne osebe kot za fizične osebe, in naj tako odloči o obsegu postopkovnih jamstev, ki jih je treba zagotoviti pravnim osebam.
II – Pravni okvir
A – Mednarodno pravo
3. V Haaški konvenciji z dne 1. marca 1954 o civilnem postopku, h kateri je do danes pristopilo enaindvajset držav članic Evropske unije, je naslov IV posvečen brezplačni pravni pomoči. Natančneje, člen 20 navedene konvencije določa, da bo „v civilnih in trgovinskih zadevah […] nudena državljanom vsake od držav pogodbenic v vseh drugih državah pogodbenicah brezplačna [pravna] sodna pomoč enako kakor njenim državljanom v skladu z zakonodajo države, v kateri je brezplačna [pravna] sodna pomoč zaprošena“.
4. Člen 1 Evropskega sporazuma o prenosu vlog za pravno pomoč, ki je bil podpisan 27. januarja 1977 v Strasbourgu pod okriljem Sveta Evrope in h kateremu je pristopilo enaindvajset držav članic Unije, določa, da lahko „[v]saka oseba z običajnim prebivališčem na ozemlju ene od pogodbenic, ki želi zaprositi za pravno pomoč v civilnih, gospodarskih ali upravnih zadevah na ozemlju druge pogodbenice, […] vloži vlogo v državi članici običajnega prebivališča. Ta država mora vlogo posredovati drugi državi“.
5. Člen 1, prvi odstavek, Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o olajšanju mednarodnega dostopa do pravnega varstva, h kateri je pristopilo devetnajst držav članic, določa, da so „[d]ržavljani pogodbenice […] upravičeni do pravne pomoči v civilnih in gospodarskih zadevah v vsaki pogodbenici pod enakimi pogoji, kot če bi bili državljani te države in bi v njej imeli običajno prebivališče“. Drugi odstavek navedenega člena določa, da so „[o]sebe, za katere se določbe iz predhodnega odstavka ne uporabljajo, toda ki so imele običajno prebivališče v pogodbenici, v kateri se je sodni postopek začel ali se bo začel, […] vseeno upravičene do pravne pomoči pod pogoji iz predhodnega odstavka, če vzrok za uveljavljanje pravnega sredstva izhaja iz tega nekdanjega običajnega prebivališča“.
B – Pravo Unije
6. Člen 6(2) EU določa načelo, v skladu s katerim „Unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana v Rimu 4. novembra 1950 [v nadaljevanju: EKČP], in ki kot splošna načela prava Skupnosti izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic“.
7. Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) z naslovom „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“ določa:
„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.
Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.
Osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, se odobri pravna pomoč, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva.“
8. Člen 10, prvi odstavek, ES določa, da „[d]ržave članice sprejemajo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe ali so posledica ukrepov institucij Skupnosti. Tako olajšujejo izpolnjevanje nalog Skupnosti“. Drugi odstavek tega člena določa, da se „[v]zdržijo […] vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev te pogodbe“.
9. V uvodni izjavi 4 Direktive Sveta 2003/8/ES z dne 27. januarja 2003 o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih(2) je navedeno, da so vse države članice pogodbenice EKČP in da se zadeve, omenjene v Direktivi 2003/8, obravnavajo v skladu z navedeno konvencijo.
10. V uvodni izjavi 5 navedene direktive je cilj te direktive opredeljen tako:
„Ta direktiva si prizadeva za pospeševanje uporabe pravne pomoči v čezmejnih sporih za osebe, ki nimajo dovolj sredstev, kadar je pomoč potrebna, da se zagotovi dejanski dostop do pravnega varstva. Splošno priznano pravico do dostopa do pravnega varstva potrjuje tudi člen 47 [Listine].“
11. V uvodni izjavi 11 Direktive 2003/8 je pravna pomoč opredeljena tako, da bi „morala kriti predpravdne nasvete z namenom doseči poravnavo, preden se sproži sodni postopek, pravno pomoč pri vložitvi zadeve na sodišče ter zastopanje na sodišču in pomoč pri kritju ali oprostitvi plačila stroškov postopka“.
12. V uvodni izjavi 13 iste direktive je področje uporabe te direktive opredeljeno tako:
„Vsi državljani Unije, ne glede na kraj stalnega ali običajnega bivališča na ozemlju države članice, morajo biti upravičeni do pravne pomoči v čezmejnih sporih, če izpolnjujejo pogoje, predvidene s to direktivo. Isto velja za državljane tretjih držav, ki običajno in zakonito prebivajo v državi članici.“
13. Člen 1(2) Direktive 2003/8 določa, da se ta direktiva „[u]porablja […] za čezmejne spore v civilnih in gospodarskih zadevah ne glede na naravo sodišča. Zlasti se ne uporablja za davčne, carinske ali upravne zadeve“.
14. Člen 3(1) Direktive 2003/8 določa, da imajo „[f]izične osebe, vpletene v spor, ki ga ureja ta direktiva, […] pravico do ustrezne pravne pomoči, da se zagotovi njihov dejanski dostop do pravnega varstva v skladu s pogoji, določenimi v tej direktivi“.
15. Člen 6 navedene direktive z naslovom „Pogoji v zvezi z vsebino spora“ v odstavku 1 določa, da lahko „[d]ržave članice […] predvidijo, da pristojni organi lahko zavrnejo vloge za pravno pomoč v zvezi s postopki, ki so očitno neutemeljeni“.
16. Odstavek 3 istega člena določa:
„Pri odločanju o vsebini vloge in brez poseganja v člen 5 države članice upoštevajo pomembnost posamezne zadeve za prosilca, upoštevajo pa lahko tudi naravo zadeve, če prosilec trdi, da je bila povzročena škoda njegovemu ali njenemu dobremu imenu, vendar pa ni utrpel materialnih ali finančnih izgub, ali če se vloga nanaša na zahtevek, ki je neposredno povezan s prosilčevimi posli ali njegovimi dejavnostmi kot samozaposlene osebe.“
17. Člen 94(2) in (3) Poslovnika Splošnega sodišča, katerega besedilo je enako členu 95(2) in (3) Poslovnika Sodišča za uslužbence, določa:
„2. Pravico do pravne pomoči ima vsaka fizična oseba, ki je zaradi svojega premoženjskega stanja v celoti ali delno nesposobna nositi stroške iz odstavka 1.
Premoženjsko stanje se oceni ob upoštevanju objektivnih elementov, kot so dohodki, premoženje in družinske razmere.
3. Pravna pomoč se zavrne, če je pravno sredstvo, v zvezi s katerim je bila zaprošena pomoč, očitno nedopustno ali očitno neutemeljeno.“
18. Člen 76(1), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča pa določa:
„Stranka, ki je v celoti ali delno nesposobna plačati stroške postopka, lahko kadarkoli zaprosi za brezplačno pravno pomoč.“
C – Nacionalna zakonodaja
19. Člen 12(1) zakona o sodnih stroških (Gerichtskostengesetz, v nadaljevanju: GKG) določa:
„V civilnih sporih se tožba vroči šele po plačilu sodne takse za postopek na splošno. V primeru razširitve tožbenega predloga se pred plačilom sodne takse za postopek na splošno ne opravi nobeno sodno dejanje; to velja tudi za pritožbeni postopek.“
20. S členom 839 nemškega civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch) so med civilnopravne spore uvrščene odškodninske tožbe, vložene proti nemški državi.
21. Člen 78(1) zakonika o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung, v nadaljevanju: ZPO) določa, da „mora stranke pred Landgerichte in Oberlandesgerichte zastopati odvetnik […]“.
22. Člen 114 ZPO določa:
„Stranka, ki zaradi svojega osebnega in finančnega položaja ne more poravnati stroškov postopka oziroma jih lahko poravna samo delno ali v več obrokih, na zahtevo prejme pravno pomoč, če so s predvideno sodno tožbo ali obrambo na voljo zadostne možnosti za uspeh in se tožba ali obramba ne zdi zlonamerna […]“.
23. Člen 116(2) ZPO določa, da pravno pomoč na zahtevo prejme „pravna oseba ali združenje s sposobnostjo biti stranka v sodnem postopku, ki je ustanovljena oziroma je ustanovljeno in ima sedež […] v Nemčiji, kadar niti ta oseba ali združenje niti osebe, ki so gospodarsko udeležene v predmetu spora, ne morejo poravnati stroškov in kadar bi bila opustitev sodne tožbe ali obrambe v nasprotju s splošnimi interesi […]“.
24. Člen 122 ZPO določa:
„(1) Učinek odobritve pravne pomoči je, da
1. lahko zvezna ali deželna blagajna od zadevne stranke zahteva plačilo
(a) sodnih stroškov in stroškov sodnega izvršitelja, ki so zapadli ali bodo zapadli,
(b) terjatve dodeljenih odvetnikov, ki so bile prenesene nanjo,
samo v skladu z določbami, ki jih je sprejelo sodišče,
2. je stranka oproščena obveznosti položitve varščine za stroške postopka,
3. dodeljeni odvetniki od zadevne stranke ne morejo zahtevati plačila.
[…]“
25. Člen 123 ZPO nazadnje določa, da „[o]dobritev pravne pomoči ne vpliva na obveznost povračila stroškov, ki so nastali nasprotni stranki“.
III – Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
26. DEB Deutsche Energiehandels- und Beratungsgesellschaft mbH (v nadaljevanju: DEB) je nemško podjetje, ustanovljeno leta 1998, ki je od ministra za gospodarstvo zvezne dežele Brandenburg dobilo dovoljenje za opravljanje dejavnosti neodvisnega veletrgovca z energijo in podjetja za oskrbo z energijo na nemškem ozemlju. Ker je podjetje DEB menilo, da je zaradi zamude pri prenosu direktiv 98/30/ES(3) in 2003/55/ES(4), ki naj bi omogočili dostop do nacionalnih plinskih omrežij brez diskriminacije, utrpelo škodo, je pri nacionalnem sodišču vložilo odškodninsko tožbo proti državi zaradi kršitve prava Unije. Podjetje DEB ob vložitvi tožbe ni imelo niti zaposlenih niti premoženja.
27. Sodišče je s sodbo zaradi neizpolnitve obveznosti(5) ugotovilo, da Zvezna republika Nemčija ni upoštevala roka za prenos Direktive 98/30.
28. Podjetje DEB trdi, da je utrpelo škodo, in zahteva odškodnino malo več kot 3,7 milijarde EUR. Na obravnavi je pojasnilo, da je imelo leta 1998 skoraj 200 zaposlenih, ki jih je moralo zaradi svoje nedejavnosti postopoma odpustiti, in da je imelo premoženje, ki ga je izgubilo iz istega razloga. Po besedah podjetja DEB torej po tem, ko je bil dostop do plinskih omrežij dejansko omogočen, ni bilo več sposobno opravljati dejavnosti, za katero je dobilo dovoljenje.
29. Podjetje DEB meni, da je zaradi onemogočenega dostopa do plinskih omrežij izgubilo najmanj šest pogodb. Znesek, ki ga zahteva kot odškodnino, utemeljuje tako, da ta ustreza razliki med povprečno statistično prodajno ceno za velike industrijske stranke v Nemčiji in nabavno ceno v Rusiji, pri čemer se odštejejo plačilo za tranzit in stroški prevoza. Podjetje DEB je nato v skladu s predpisi nemške zakonodaje na tem področju od te prve številke odštelo 50‑odstotno varnostno rezervo.
30. Po izračunih podjetja DEB naj bi sodna taksa, ki jo mora plačati in je izračunana na podlagi vrednosti spora, znašala približno 275.000 EUR. Ker je poleg tega odvetniško zastopanje obvezno, podjetje DEB stroške, povezane z zastopanjem, ocenjuje na nekaj več kot 990.000 EUR. Da bi podjetje DEB, ki zaradi nezadostnih finančnih sredstev ne more plačati niti takse, določene s členom 12(1) GKG, niti stroškov odvetnika, katerega zastopanje je obvezno, uspelo s svojo tožbo, je pri Landgericht Berlin zaprosilo za pravno pomoč.
31. Landgericht Berlin je z odločbo z dne 4. marca 2008 zavrnilo odobritev pravne pomoči z obrazložitvijo, da podjetje DEB ne izpolnjuje pogojev iz člena 116(2) ZPO. Čeprav ni dvoma, da podjetje DEB nima sredstev, se zdi, da opustitev tožbe ne bi bila v nasprotju s splošnimi interesi, kot jih razlagajo nemška sodišča in Bundesverfassungsgericht. Poleg tega Landgericht Berlin ni odločalo o utemeljenosti predloga v postopku v glavni stvari.
32. Podjetje DEB se je zoper to odločbo nemudoma pritožilo pri Kammergericht Berlin. To je menilo, da če bi moralo odločati samo ob upoštevanju nemškega prava, bi lahko ugotovilo le, da je Landgericht Berlin pravilno razlagalo pogoje iz člena 116(2) ZPO. V ustaljeni sodni praksi nemških sodišč je le malo primerov, v katerih bi opustitev tožbe dejansko škodovala splošnim interesom. To bi se zgodilo, če bi odločitev zadevala velik del prebivalstva ali če bi imela socialne posledice. Splošni interesi bi bili ogroženi v smislu člena 116(2) ZPO tudi, če bi opustitev tožbe pravni osebi preprečevala nadaljnje izpolnjevanje naloge v splošnem interesu ali če bi bil od tožbe odvisen sam obstoj te pravne osebe in bi bila s tem ogrožena delovna mesta ali če bi imela pravna oseba veliko upnikov.
33. Kammergericht Berlin še pojasnjuje, da v smislu nemške sodne prakse in zlasti sodne prakse Bundesgerichtshof dejstvo, da izdaja pravilne odločbe ustreza splošnemu interesu, ali dejstvo, da je za rešitev spora treba odgovoriti na pravna vprašanja v splošnem interesu, ne pomeni, da je izpolnjen pogoj iz člena 116(2) ZPO.
34. Podjetje DEB nima niti prihodkov, niti premoženja, niti zaposlenih, niti upnikov. Opustitev tožbe sama po sebi ne ogroža njegovega preživetja. Prav tako se ne šteje, da izpolnjuje nalogo v splošnem interesu. Ker se je vedno zahtevalo, da mora opustitev tožbe poleg oseb, ki so gospodarsko udeležene v sporu, zadevati še veliko drugih oseb, in ker to v primeru podjetja DEB ne drži, je treba potrditi odločbo Landgericht Berlin, s katero je bila zavrnjena vloga podjetja DEB za pravno pomoč.
35. Kammergericht Berlin opozarja tudi, da je po mnenju Bundesverfassungsgericht različno obravnavanje fizičnih in pravnih oseb v ZPO poleg tega v skladu z nemškim temeljnim zakonom. Bundesverfassungsgericht je namreč menilo, da je odobritev pravne pomoči mogoče izenačiti s socialno pomočjo, ki izvira iz načela socialne države in je potrebna za spoštovanje človekovega dostojanstva. Predložitveno sodišče iz tega sklepa, da take solidarnosti ni mogoče zahtevati za pravne osebe brez sredstev. Dejstvo, da imajo pravne osebe zadostno premoženje, je pogoj za njihovo ustanovitev in njihov obstoj in te pravne osebe se lahko v nacionalnem pravnem redu priznajo samo, če so sposobne uresničevati cilj, za katerega so bile ustanovljene, in izpolnjevati naloge z lastnimi sredstvi.
36. Vendar se Kammergericht Berlin sprašuje, ali ni člen 116(2) ZPO, kot so ga do zdaj razlagala nacionalna sodišča, v nasprotju s pravom Unije. Konkreten učinek pogojev za odobritev pravne pomoči, ki so se izkazali za strožje pri pravnih osebah kot pri fizičnih osebah in ki jih poleg tega nemško nacionalno sodišče razlaga ozko, je v primeru podjetja DEB ta, da je podjetju odvzeta vsaka možnost uveljavljanja odgovornosti nemške države zaradi kršitve prava Unije. Zavrnitev pravne pomoči tako onemogoča ali vsaj izjemno otežuje morebitno pridobitev odškodnine države na podlagi njene odgovornosti zaradi kršitve prava Unije. Predložitveno sodišče torej dvomi o združljivosti nacionalnega ukrepa z načeli, povezanimi z odgovornostjo države, in zlasti o združljivosti z načelom učinkovitosti, kot je bilo opredeljeno s sodno prakso Sodišča.
37. Zaradi težave pri razlagi prava Unije je Kammergericht Berlin, ki je o tem vprašanju odločalo na zadnji stopnji, prekinilo odločanje in s predložitveno odločbo z dne 30. junija 2009 Sodišču na podlagi člena 234 ES predložilo v predhodno odločanje to vprašanje:
„Ali glede na to, da pridobitev odškodnine v skladu z načeli odškodninske odgovornosti države ne sme biti dejansko onemogočena ali pa vsaj čezmerno otežena zaradi načina, kako so na nacionalni ravni oblikovane pravne predpostavke za pridobitev odškodnine in postopek za uveljavljanje odškodninskega zahtevka proti državi na podlagi prava Skupnosti, obstajajo pomisleki zoper nacionalno ureditev, v skladu s katero je sodno ukrepanje odvisno od plačila [takse] in se pravni osebi, ki ne more [izvršiti takega plačila], ne sme odobriti brezplačna pravna pomoč?“
IV – Postopek pred Sodiščem
38. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, nemška, danska, francoska, italijanska in poljska vlada, Evropska komisija in Nadzorni organ EFTA so predložili pisna stališča.
39. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, nemška vlada, Komisija in Nadzorni organ EFTA so na obravnavi 3. junija 2010 podali ustna stališča.
V – Pravna analiza
A – Povzetek stališč
40. Najprej je treba opozoriti, da nemška, danska, francoska in italijanska vlada ter Komisija ugotavljajo, da zadevna nacionalna ureditev ni problematična glede načel enakovrednosti in učinkovitosti. V bistvu menijo, da čeprav morajo imeti posamezniki dejansko možnost uveljavljati odgovornost države zaradi kršitve prava Unije, načeli učinkovitosti prava Unije in učinkovitega sodnega varstva ne moreta segati tako daleč, da se državam članicam naloži, naj pravno pomoč odobrijo pravnim osebam, ki so samo umetne stvaritve nacionalnih pravnih redov in katerih priznanje je med drugim pogojeno s tem, da imajo zadostna sredstva za zagotovitev svojega preživetja. Ker na ravni Unije ni bil sprejet ukrep usklajevanja, je ob upoštevanju poslovnikov sodišč Unije in same narave pravne pomoči, v zvezi s katero so nekatere vlade poudarile njeno bistveno socialno naravo, povezano s človekovim dostojanstvom, popolnoma upravičeno in legitimno, da se za odobritev pravne pomoči pravnim osebam določijo veliko strožji pogoji, kadar ti obstajajo, kot kadar za pravno pomoč zaprosi fizična oseba.
41. Po drugi strani tožeča stranka v postopku v glavni stvari, poljska vlada in Nadzorni organ EFTA izražajo zadržke v zvezi s sporno nacionalno določbo. Podjetje DEB trdi, da je kršitev načela učinkovitosti očitna, ker bo moralo odškodninsko tožbo opustiti, če mu pravna pomoč ne bo odobrena, saj mu je konkretno preprečeno, da bi pred sodiščem uveljavljalo pravice, ki jih ima na podlagi prava Unije, s čimer se Nadzorni organ EFTA strinja, čeprav to presojo predstavi podrobneje. Poljska vlada izpodbija preveč omejevalno razlago pojma „splošni interesi“ s strani nemških sodišč in meni, da ta poseg v načelo učinkovitosti ni sorazmeren. V teh okoliščinah tožeča stranka v postopku v glavni stvari, poljska vlada in Nadzorni organ EFTA ugotavljajo kršitev načela učinkovitosti.
B – Učinkovito sodno varstvo pravic, podeljenih posameznikom s pravom Unije, in načelo odgovornosti države zaradi kršitve tega prava
42. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča(6) je načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki so posameznikom priznane s pravom Unije, splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je potrjeno s členoma 6 in 13 EKČP in nedavno s členom 47 Listine(7).
43. Tako potrjeno učinkovito sodno varstvo pomeni, da se posameznikom zagotovi možnost uveljavljanja pravic, ki jih imajo na podlagi prava Unije. Tudi kadar je njihove pravice kršila država, morajo imeti možnost, da pred nacionalnim sodiščem zahtevajo odškodnino.
44. Iz same logike pogodb in obveznosti, ki so jih države članice same sprejele na podlagi svoje odločitve za pristop k Uniji, je namreč razvidno, da morajo imeti posamezniki možnost uveljavljati odgovornost držav članic, če menijo, da so žrtve kršitve prava Unije s strani države.
45. Tako se torej sočasno uresničujeta cilj izpolnjevanja obveznosti, ki so jih države članice sprejele glede na pravo Unije, in cilj, da se posameznikom zagotovi polni učinek pravic, ki jih imajo na podlagi prava Unije. Iz ustaljene sodne prakse je namreč razvidno, da je dolžnost držav članic na podlagi načela lojalnega sodelovanja iz člena 10 ES zagotoviti polni učinek predpisov Unije in zaščititi pravice, ki so z njimi priznane posameznikom.(8)
46. Pravica do odškodnine za osebe, oškodovane zaradi kršitve prava Unije, je temeljno načelo pravne Unije, vzpostavljene s pogodbami, in poseben izraz načela učinkovitega sodnega varstva. Obenem je temeljna ustanovna listina Unije, ki jo sestavljajo pogodbe, prežeta z duhom pravosodnega sodelovanja. Tako je Sodišče, ko je logično potrdilo načelo odgovornosti države zaradi kršitve prava Unije, prav tako logično navedlo, da mora biti mogoče tožbe za uveljavljanje tega načela vložiti na nacionalnih sodiščih, sodiščih Unije občega prava, in da je torej treba v nacionalnih pravnih redih določiti pristojna sodišča ter formalne in vsebinske pogoje za take tožbe. Zaradi procesne avtonomije in avtonomije sodstva držav članic je tem na tem področju treba priznati manevrski prostor.
47. To svobodo pa je nujno treba omejiti. Čeprav morajo imeti posamezniki možnost uveljavljati odgovornost države, ki je kršila pravo Unije, v okviru nacionalnega prava o odgovornosti, „pogoji […], določeni z nacionalnimi zakonodajami na področju povračila škode, ne smejo biti manj ugodni od pogojev za podobne nacionalne zahtevke (načelo enakovrednosti) in ne smejo biti oblikovani tako, da v praksi onemogočijo ali preveč otežijo pridobitev odškodnine (načelo učinkovitosti)“.(9)
48. V obravnavanem primeru je treba poudariti, da za posameznike obstaja možnost, da vložijo odškodninsko tožbo proti nemški državi zaradi kršitve prava Unije. Treba je še ugotoviti, ali se v nacionalni zakonodaji upoštevata načeli enakovrednosti in učinkovitosti.
C – Načelo enakovrednosti
49. Načelo enakovrednosti, ki zahteva, da se vsa pravila glede pravnih sredstev brez razlikovanja uporabljajo za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava,(10) je v obravnavanem primeru dejansko upoštevano. Plačilo sodne takse se zahteva vsakič, ko se proti državi vloži odškodninska tožba, naj bo to na podlagi domnevne kršitve nacionalnega prava ali na podlagi domnevne kršitve prava Unije. Poleg tega so pogoji za odobritev pravne pomoči za pravne osebe enaki, kadar te pravne osebe vložijo odškodninsko tožbo proti državi zaradi kršitve nacionalnega prava in kadar želijo uveljavljati odgovornost nemške države zaradi kršitve prava Unije.
D – Načelo učinkovitosti
50. Kot je predložitveno sodišče pravilno ugotovilo, je vprašanje, ki se postavlja v tej zadevi, bolj vprašanje, ali je nacionalna zakonodaja – posledica katere je, da v konkretnem primeru, ki je predložen Sodišču, ne pomaga premagati težave, na katero je naletela pravna oseba pri dostopu do sodišča, da bi uveljavljala pravice, ki naj bi jih imela na podlagi prava Unije – združljiva s pravom Unije in zlasti z načelom učinkovitosti.
51. Navedeni položaj je posledica kombinacije dveh določb.
52. Najprej, na podlagi člena 12 GKG morajo vse vrste strank plačati takso, katere znesek je sorazmeren z ocenjenim zneskom spora. V nemški zakonodaji zgornja meja ni določena. Dalje, na podlagi člena 116(2) ZPO imajo pravne osebe možnost uporabiti pravno pomoč, če bi bila, med drugim, opustitev tožbe v nasprotju s splošnimi interesi, kar je pogoj, ki ga nemška sodišča razlagajo ozko.
53. Glede na sodno prakso Sodišča se mi zdi pomembno člen 116(2) ZPO uvrstiti v širši okvir nemških postopkovnih pravil. Z drugimi besedami, čeprav so bila pisna stališča zadevnih strank osredotočena na problematiko zavrnitve pravne pomoči pravnim osebam, je treba pogoje za odobritev pravne pomoči analizirati v širšem okviru splošne organizacije postopka, kot jo opredeljuje zadevna država članica.
1. Možnost, da se postopek pogoji s plačilom takse, če ta ni nesorazmerna
54. Na tej stopnji razmisleka moram Sodišče opozoriti, da so države članice pri izvajanju procesne avtonomije svobodne, da vložitev tožb pogojijo s stroški postopka. Ti stroški so na splošno v dveh popolnoma različnih oblikah: bodisi gre za takso, ki jo država pobere iz naslova sodelovanja strank v postopku financiranja javnega sodstva, bodisi gre za predujem za sodne stroške, varščino, ki jo položi tožeča stranka, tako da je toženi stranki zagotovljeno, da bo tožeča stranka, če ne bo uspela, sodelovala pri plačilu stroškov, nastalih za njeno obrambo.
55. Sodišče je do zdaj moralo odločati samo o mehanizmih de cautio judicatum solvi, ki ustrezajo drugi obliki zgoraj navedenih stroškov. Posebnost mehanizmov, katerih združljivost s pravom Unije je moralo preučiti Sodišče, je, da mora to varščino, na splošno imenovano „varščina tujca“, plačati tožeča stranka, če ne prebiva na ozemlju niti nima državljanstva države članice, pri sodiščih katere je vložena tožba, medtem ko se taka varščina ne zahteva od državljanov zadevne države članice, tudi če ne prebivajo in nimajo premoženja na ozemlju svoje države izvora. Zato je pomembno navesti, da je Sodišče svojo preučitev opravilo na podlagi člena 12 ES in splošne prepovedi diskriminacije(11), in ne na podlagi načela učinkovitosti prava Unije.
56. Nemška vlada je bila na obravnavi pozvana, naj pojasni pogoje, pod katerimi je bila izračunana sodna taksa. Ob tej priložnosti je navedla, da je v nemški zakonodaji s tega področja določena lestvica, tako da je posameznik na podlagi ocenjene vrednosti spora lahko predhodno popolnoma pregledno seznanjen z zneskom takse, ki ga bo moral plačati. Glede na to vrednost se za izračun takse uporabi določen odstotek. Nemška vlada je pojasnila, da je cilj takse predvsem, da bi uporabniki storitev javnega sodstva sodelovali pri njegovem financiranju. Ker taksa pri sporih manjše vrednosti ne zadostuje za kritje dejanskih stroškov postopka, je taksa pri sporih večje vrednosti višja. Glede na vse te elemente je bila sodna taksa, ki bi jo podjetje DEB moralo plačati, določena na približno 275.000 EUR.
57. Čim višji so stroški postopka, tem večje je tveganje, da jih tožeča stranka ne bo mogla prevzeti in bo morala zaprositi za odobritev pravne pomoči. Za določitev visokih stroškov postopka v povezavi z zelo strogimi pogoji za odobritev pravne pomoči je mogoče šteti, da lahko pripelje do kršitve pravice dostopa do sodišča, in to še toliko bolj, če se tako kot v tem primeru plačilo takse zahteva pred začetkom postopka. Vprašanje, ki se tu postavlja, je, ali je razdelitev stroškov javnega sodstva med državo in uporabnike storitev tega sodstva, kakor je urejena z nemško zakonodajo, ustrezna ali pa presega to, kar je razumno in pravično, in v konkretnem primeru, kakršen je ta v obravnavani zadevi, nesprejemljivo omejuje dostop do sodnega varstva. To vprašanje lahko ustrezno presoja samo sodišče, ki odloča v zadevi v glavni stvari, ob upoštevanju fumus boni juris tožbe, ki jo namerava uveljavljati tožeča stranka v postopku v glavni stvari in o kateri nista odločila niti Landgericht Berlin, kot je navedeno v točki 31 teh sklepnih predlogov, niti Kammergericht Berlin.
58. Nemška vlada je tudi na obravnavi pojasnila, da če taksa ni plačana, čeprav to dejansko ni zasnovano kot pogoj za dopustnost tožbe, se postopek ne začne. Priznati moram, da se mi razlika zdi subtilna, toda vsekakor je dostop do sodišča še toliko težji, ker Zvezna republika Nemčija v nasprotju z nekaterimi sistemi v drugih državah članicah ni določila nobene zgornje meje in ni ponudila nobene možnosti naknadnega plačila takse.(12) Zato menim, da je treba pri analizi položaja podjetja DEB upoštevati ne samo nemško zakonodajo v zvezi s pogoji za odobritev pravne pomoči pravnim osebam, ampak tudi nemški postopkovni sistem, ki nalaga plačilo sodne takse. Po drugi strani to ustreza vprašanju predložitvenega sodišča, ki kot je razvidno iz točke 37 teh sklepnih predlogov, sprašuje, ali je sporno, da je z nacionalno zakonodajo, prvič, sodno ukrepanje pogojeno s plačilom takse in, drugič, določeno, da pravne pomoči ni mogoče odobriti pravni osebi, ki takse ne more plačati in ne izpolnjuje strogih pogojev, določenih s to zakonodajo.
59. Vzpostavitev mehanizma pravne pomoči je posebej pomembna v državah, ki so se odločile, da za sodne postopke določijo stroške, ker je v teh državah ta pomoč na splošno zasnovana kot izravnava. Zato je presoja ustreznosti sodnih stroškov dodatna oporna točka, na podlagi katere se lahko oceni stopnja posega v načelo pravice dostopa do sodišča, nastalega zaradi zavrnitve pravne pomoči.(13) Ne da bi želel kakor koli predvideti odgovor, ki ga bo v zvezi s tem dalo predložitveno sodišče, menim, da je treba upoštevati, da bi imelo podjetje DEB, če bi bila v njegovem primeru sodna taksa nižja, objektivno več možnosti, da bi izpeljalo svojo tožbo, ker bi bile možnosti uporabe zunanjega financiranja (na primer bančnega posojila) številnejše.
2. Vprašanje obsega pravice do pravne pomoči za pravne osebe
a) Vrsta indicev
60. Navedel sem že, da je to težavno vprašanje Sodišču postavljeno prvič. Odgovor je še toliko težji, ker se za našo zadevo dejansko lahko uporabi le malo pozitivnih predpisov. Zato se moram zateči k temu, kar bom poimenoval „vrsta indicev“. To so mednarodna praksa, sodna praksa ESČP, stanje prava Unije na tem področju in individualna praksa držav članic.
i) Mednarodna praksa
61. Zdi se, da se v mednarodni praksi od držav ne zahteva, naj pravnim osebam odobrijo pravno pomoč. Niti na podlagi člena 20 Haaške konvencije o civilnem postopku, niti na podlagi člena 1 Evropskega sporazuma o prenosu vlog za pravno pomoč, niti na podlagi člena 1, prvi in drugi odstavek, Haaške konvencije o olajšanju mednarodnega dostopa do pravnega varstva ni mogoče sklepati, da je pravnim osebam priznana pravica do pravne pomoči, ki je enakovredna pravici, priznani fizičnim osebam. V teh različnih konvencijah in sporazumu so namreč kot upravičenci pomoči navedeni samo „državljani vsake od držav pogodbenic“, „vsaka oseba z običajnim prebivališčem na ozemlju ene od pogodbenic“ ali „državljani pogodbenice [in] osebe […], ki so imele običajno prebivališče v pogodbenici, v kateri se je sodni postopek začel ali se bo začel“.(14) Zdi se mi, da se izraza državljani in osebe z običajnim prebivališčem bolj uporabljata za označevanje fizičnih oseb.
62. Poudariti je treba tudi, da v Haaški konvenciji o olajšanju mednarodnega dostopa do pravnega varstva pravne osebe niso omenjene nikjer v poglavju 1 o pravni pomoči. Se pa nanje izrecno nanašajo določbe poglavja 2 v zvezi s cautio judicatum solvi in izvršilnim nalogom za naložitve stroškov. Z drugimi besedami, to pomeni, da pisci navedene konvencije pravnih oseb iz navedenega poglavja 1 niso izpustili iz pozabljivosti ali malomarnosti. Še pomembneje, v mednarodni praksi je tako dopuščena možnost, da se za pravne osebe določi plačilo sodnih stroškov (če se ti od tožnikov ne zahtevajo samo zato, ker so tuji državljani), ne da bi bil glede teh stroškov in kot izravnava predviden sistem pravne pomoči.
ii) EKČP in sodna praksa ESČP
63. Kar zadeva EKČP, ki je že dolgo zelo pomemben vir za pravni red Unije in ki bo po pristopu Unije na podlagi mednarodnega sporazuma, ki jo bo zavezoval, zanjo postala uradno pravno zavezujoča, je treba poudariti, da je v členu 6(3)(c) EKČP odobritev pravne pomoči omenjena samo v okviru kazenskih zadev. ESČP je iz tega izpeljalo temeljno razliko, ker je razsodilo, da „Konvencija ne obvezuje, da se pravna pomoč odobri v vseh civilnopravnih sporih. Obstaja namreč jasna razlika med besedilom člena 6(3)(c), s katerim je pravica do brezplačne pravne pomoči zagotovljena pod nekaterimi pogoji v kazenskih zadevah, in besedilom člena 6(1), ki se sploh ne sklicuje na pravno pomoč“.(15) Z drugimi besedami, člena 6(3)(c) EKČP ni mogoče razlagati tako široko, da bi bilo z njim državam pogodbenicam Konvencije naloženo, naj sistematično odobrijo pravno pomoč.
64. ESČP bo torej zavrnitev pravne pomoči v civilnih postopkih predvidelo samo na podlagi člena 6(1) EKČP, na katerega je navedeno sodišče navezalo pravico dostopa do sodišča.(16) V zadevi Airey proti Irski, na katero je napoteno v pojasnilih k členu 47(3) Listine, je irska državljanka želela sprožiti postopek, da bi dosegla sodno ločitev od moža. Čeprav odvetniško zastopanje ni bilo obvezno, je bilo očitno, da vse stranke v podobnih postopkih, s katerimi je bilo treba obvezno seznaniti High Court, zastopa odvetnik. Poleg tega tedaj na Irskem za civilne zadeve ni bil predviden noben sistem pravne pomoči. ESČP je razsodilo, da je treba „preučiti, ali bi bil nastop pred High Court brez pomoči odvetnika učinkovit v smislu, da bi lahko [pritožnica] svoje trditve predstavila ustrezno in zadovoljivo“.(17) ESČP priznava, da namen EKČP ni vzpostaviti splošen sistem pravne pomoči, ampak „zahteva samo, da lahko posameznik dejansko uživa svojo pravico dostopa do sodnega varstva pod pogoji, ki niso v nasprotju s členom 6(1)“.(18) ESČP priznava, da „[EKČP] ne vsebuje nobene določbe o pravni pomoči“(19) za civilnopravne spore, ampak da „je lahko država na podlagi člena 6(1) včasih prisiljena zagotoviti pomoč odvetnika, kadar se ta izkaže za nepogrešljivo za učinkovit dostop do sodišča, bodisi ker je zastopanje odvetnika določeno z zakonom, kakor določa nacionalna zakonodaja nekaterih držav pogodbenic za različne kategorije sporov, bodisi zaradi zapletenosti postopka ali zadeve“.(20)
65. Presoja ESČP je očitno zelo odvisna od okoliščin primera. V zadevi Del Sol proti Franciji je pritožnica (tudi fizična oseba) menila, da je bila zaradi zavrnitve odobritve pravne pomoči prikrajšana za dostop do francoskega Cour de cassation, zaradi česar naj bi bil kršen člen 6(1) EKČP. ESČP ni sprejelo tega pristopa, ampak je opravilo analizo in concreto francoskega sistema pravne pomoči in ugotovilo, da „sistem, ki ga je vzpostavil francoski zakonodajalec, posameznikom zagotavlja bistvena jamstva, da jih zaščiti pred samovoljnostjo“, in sicer jamstva, ki so zagotovljena po eni strani z načinom sestave urada za pravno pomoč pri Cour de cassation in po drugi strani z dejstvom, da se je zoper odločbe navedenega urada o zavrnitvi mogoče pritožiti pri prvem predsedniku Cour de cassation.(21) Poleg tega je ESČP poudarilo, da je lahko pritožnica svojo zadevo predstavila na prvi stopnji in nato na pritožbeni stopnji.(22) ESČP je predhodno navedlo, da „kot je poudaril Evropski odbor za človekove pravice, sistem pravne pomoči očitno ne more delovati brez vzpostavitve mehanizma, na podlagi katerega je mogoče izbrati zadeve, v katerih lahko obstaja upravičenje do pravne pomoči“.(23) Nazadnje je iz tega sklepalo, da zavrnitev urada za pravno pomoč, da tožeči stranki odobri pravno pomoč, ni vplivala na samo bistvo pravice dostopa do sodišča.
66. Pred kratkim je ESČP pojasnilo merila, ki jih je treba upoštevati pri oceni združljivosti mehanizma pravne pomoči z EKČP. Tako je treba vprašanje „reševati glede na dejansko stanje in posebne okoliščine vsakega primera, odvisno pa je predvsem od pomena zadeve za tožečo stranko, zapletenosti veljavnega prava in postopka ter pritožnikove sposobnosti, da učinkovito zagovarja svojo zadevo“.(24) Hkrati priznava, da pravica dostopa do sodišča ni absolutna in da je lahko omejena, „če je cilj teh omejitev legitimen in če so omejitve sorazmerne“.(25) Tako ESČP meni, da je odobritev pravne pomoči lahko omejena na podlagi finančnega položaja stranke v postopku ali njenih možnosti uspeha v postopku.(26) ESČP še priznava, da državam članicam ni treba poskušati z javnimi sredstvi zagotoviti popolno enakost orožij osebe, ki ji je zagotovljena pomoč, in nasprotne stranke, če je vsaki stranki ustrezno omogočeno, da predstavi svojo zadevo.(27)
67. Dejstvo, da ESČP uporablja izraz „posameznik“, je nedvomno zelo pomembno za našo zadevo, ker navaja, da EKČP „zahteva samo, da lahko posameznik dejansko uživa svojo pravico dostopa do sodnega varstva“.(28) Vendar je ESČP v zadevi VP Diffusion Sarl proti Franciji(29) moralo odločati tudi o zavrnitvi pravne pomoči pravni osebi. Zavrnitev je znova izrekel urad za pravno pomoč pri francoskem Cour de cassation. Francoska vlada je trdila, da na podlagi EKČP pravne pomoči ni treba odobriti v vseh civilnopravnih sporih in da zavrnitev pomoči ne krši bistva člena 6(1) EKČP, ker je v skladu z legitimnim ciljem in upošteva primerno sorazmerje med uporabljenimi sredstvi in zastavljenim ciljem. ESČP je spet menilo, da bistvo navedenega člena 6(1) ni bilo kršeno, zlasti ker je bila pravica do sodišča uresničena na prvi stopnji in na pritožbeni stopnji. Toda hkrati je opozorilo, da „s Konvencijo stranki v postopku v zvezi z njenimi civilnopravnimi pravicami ni priznana samodejna pravica do pravne pomoči ali do tega, da jo zastopa odvetnik“.(30) Še več, ESČP priznava, da „lahko sodni sistem vključuje postopek izbire za civilne tožbe, ki pa mora delovati na način, ki ni samovoljen, nesorazmeren in ki ne krši bistva pravice dostopa do sodišča“. ESČP še navaja, da „na evropski ravni ni soglasja ali vsaj potrjene težnje na področju odobritve pravne pomoči. V zakonodaji številnih držav ta pomoč ni predvidena za pravne osebe, ne glede na to, ali je njihov cilj pridobiten ali nepridobiten. V obravnavanem primeru ESČP meni, da v francoskem sistemu pravne pomoči pravno razlikovanje, ki obstaja med fizičnimi osebami in pravnimi osebami s pridobitnim ali nepridobitnim ciljem in temelji na davčni ureditvi pravne pomoči, ni samovoljno. […] [V] francoskem pravu obstaja objektivna podlaga – pravila v zvezi z davkom od dohodkov pravnih oseb – ki gospodarskim družbam, tudi če so v finančnih težavah, omogoča, da so kos stroškom, povezanim s sodnim postopkom“. ESČP kot nediskriminacijsko, kar zadeva pravno pomoč, obravnava tudi različno obravnavanje gospodarskih družb na eni strani ter fizičnih in pravnih oseb z nepridobitnim ciljem na drugi strani, saj je to različno obravnavanje objektivno in razumno utemeljeno, in sicer z davčno ureditvijo pravne pomoči.
68. Zdi se mi, da je iz zgoraj navedenega razvidno, da EKČP, kot jo razlaga ESČP, ne vsebuje nobene določbe, s katero bi bila za države članice izrecno določena obveznost, da vzpostavijo sistem pravne pomoči, do katere bi bile brezpogojno upravičene tako fizične kot pravne osebe. Res je, da ne more nič nasprotovati temu, da se s pravnim redom Unije zagotovi večje varstvo kot s členom 6(1) EKČP.(31) Vendar prav tako ne obstaja dejanska izrecna pravna podlaga, na kateri bi bilo mogoče od Zvezne republike Nemčije zahtevati, naj znova razmisli per se o svojem mehanizmu pravne pomoči v korist pravnih oseb.
iii) Na ravni Unije
69. Člen 47(3) Listine, na katerega se sklicuje Direktiva 2003/8, ki pa v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari ni bil zavezujoč, določa, da se pravna pomoč odobri „osebam, ki nimajo zadostnih sredstev“. V drugih dveh odstavkih istega člena je uporabljen izraz „vsakdo“. Pojasnila k Listini(32) se sklicujejo tako na sodbo Airey proti Irski(33) kot na sistem pomoči, vzpostavljen pri sodiščih Unije, tako da iz potrditve pravice do pravne pomoči v Listini, ki poleg tega večinoma sloni na EKČP, ni mogoče izpeljati nobenega dokončnega sklepa.
70. Poleg tega ni bilo mogoče najti nobenega predpisa, s katerim bi bili usklajeni pogoji za odobritev pravne pomoči in ki bi se uporabljal za našo zadevo. Vendar Direktiva 2003/8, čeprav se v tem primeru ne uporablja, vsebuje elemente, na podlagi katerih si lahko pojasnimo, kako si zakonodajalec Unije trenutno predstavlja pravno pomoč.
71. Namen navedene direktive je organizirati pogoje za odobritev pravne pomoči v čezmejnih sporih. V takih primerih je pravica do pravne pomoči priznana samo fizičnim osebam, kajti uvodna izjava 13 te direktive se nanaša na „vse državljane Unije, ne glede na kraj stalnega ali običajnega bivališča“, člen 3 te direktive pa določa načelo, v skladu s katerim lahko „fizične osebe“ zahtevajo pravno pomoč v skladu s pogoji in omejitvami, določenimi v Direktivi 2003/8.
72. Tudi poslovniki sodišč Unije niso ugodni za pravne osebe. Bodisi pred Sodiščem za uslužbence (pri katerem je vseeno manj možnosti, da se bo nanj obrnila pravna oseba) bodisi pred Splošnim sodiščem je pravna pomoč strogo pridržana fizičnim osebam,(34) tudi če prošnjo za pravno pomoč vloži stečajni upravitelj gospodarske družbe.(35)
73. Položaj pred Sodiščem verjetno ni tako jasen. V členu 76(1), prvi pododstavek, njegovega poslovnika ni uporabljena beseda „oseba“, ampak „stranka“. To bi bilo mogoče razlagati široko, saj so stranke lahko fizične in pravne osebe.
74. Vendar se zdi praksa, da so se prošnje za pravno pomoč, ki so jih pri Sodišču vložile pravne osebe, sistematično zavračale. Čeprav Sodišču dolgo ni bilo treba obrazložiti svojih sklepov o zavrnitvi pravne pomoči,(36) je ob upoštevanju ustaljenosti prakse mogoče domnevati, da so te zavrnitve temeljile na dejstvu, da je bila prosilka pravna oseba.(37)
75. Zavrnitev odobritve pravne pomoči pred Splošnim sodiščem, torej prav tako pri direktni tožbi, je dokaz, da tudi v okviru sodišč Unije načelo učinkovitosti prava Unije in pravica do sodišča, do katerih so upravičeni posamezniki, nista absolutna in sta lahko omejena. Res je, da so stroški, nastali pred sodišči Unije, stroški, povezani s pomočjo in sodnim zastopanjem, saj različni poslovniki ne določajo nobene takse, podobne taksi, obravnavani v postopku v glavni stvari, niti varščine. Ni pa mogoče izključiti primera, v katerem mora pravna oseba, ki nima nobene možnosti prejeti pravno pomoč pred Splošnim sodiščem, ob upoštevanju zneska, ki ga na splošno zahtevajo odvetniki, zlasti na področju prava konkurence, opustiti tožbo.
iv) Individualna praksa držav članic
76. Ne da bi bil izčrpen, bom navedel samo nekaj držav članic Unije, da bi dokazal, da iz primerjalne preučitve nacionalne prakse na področju odobritve pravne pomoči ni mogoče izpeljati nobenega dokončnega sklepa.
77. Navedel sem že francoski primer, v katerem je možnost odobritve pravne pomoči – izjemoma – predvidena samo za pravne osebe z nepridobitnim ciljem, ki imajo sedež v Franciji in nimajo zadostnih sredstev.(38) Druge pravne osebe ne morejo zahtevati pravne pomoči, lahko pa stroške, povezane s sodnim postopkom, odbijejo od davka. Italijanska republika je sprejela sistem, ki je podoben sistemu v zadevi v glavni stvari, saj zahteva plačilo takse za vpis zadeve v register, sorazmerne z vrednostjo zadeve. Glede na besedilo italijanske zakonodaje so plačila takse lahko oproščeni samo „državljani brez sredstev“.(39) V Velikem vojvodstvu Luksemburgu je pravna pomoč pridržana fizičnim osebam, nekatere od njih pa je ne morejo zahtevati: to velja za trgovce, industrialce, obrtnike in člane svobodnih poklicev v sporu, ki se nanaša na njihovo poslovno ali poklicno dejavnost. Prav tako pravne pomoči ni mogoče odobriti za spor, ki izvira iz špekulativne dejavnosti.(40) V Kraljevini Danski je pravica do pravne pomoči pridržana fizičnim osebam, razen v popolnoma izjemnih primerih v zadevah, ki so načelnega pomena ali v splošnem interesu; zadeve s področja industrije in gospodarstva so načeloma izključene iz pravice do pravne pomoči.(41)
78. Iz tega majhnega vzorca nacionalnih praks lahko izpeljem dva sklopa ugotovitev.
79. Najprej, očitno je, da na področju dodelitve pravne pomoči ni resnično skupnega načela, ki bi si ga države članice delile in ki bi lahko bilo izraženo in potrjeno na ravni Unije.
80. Dalje, v praksi držav članic je razmeroma razširjeno razlikovanje med pravnimi osebami s pridobitnim ciljem in pravnimi osebami z nepridobitnim ciljem v smislu lažjega dostopa zadnjih do pravne pomoči.
b) Uporaba za položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari
81. Glede na razsodbe ESČP, kadar je moralo odločati o tem, ali je bil člen 6(1) EKČP kršen, je Sodišče po ustaljeni sodni praksi menilo, da kadar mora odločiti o združljivosti določbe z načelom učinkovitosti, mora to analizirati ne abstraktno, ampak glede na posebne okoliščine primera, da bi preverilo, ali tožba ni postala čezmerno otežena, in „ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. V zvezi s tem je treba po potrebi upoštevati osnovna načela nacionalnega pravnega sistema, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka“(42). Sodišče zahteva, da je treba tako omejitev načela učinkovitosti, da bi bila dopustna, primerno utemeljiti.(43) Zato je treba zdaj preučiti, ali je razlago, ki so jo nemška sodišča podala za člen 116(2) ZPO, mogoče utemeljiti z varstvom enega od zgoraj navedenih načel.
82. Čeprav je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da to ni pristojno za odločanje o razlagi nacionalnega prava, ker je to v izključni pristojnosti predložitvenega sodišča, ki mora v obravnavanem primeru odločiti, ali upoštevne nacionalne določbe izpolnjujejo zahtevi po enakovrednosti in učinkovitosti, pa lahko Sodišče vseeno zagotovi pojasnila, ki nacionalno sodišče usmerjajo pri njegovi presoji,(44) kar bom storil zdaj.
83. Težava podjetja DEB v zvezi z dostopom do sodišča izvira iz tega, da se za pravne osebe uporabljajo strožji pogoji za pridobitev pravne pomoči. Namen vprašanja, ki je predloženo, je ugotoviti, ali je treba pravico do učinkovitega sodnega varstva in načelo učinkovitosti prava Unije obvarovati enako intenzivno v zvezi s pravnimi osebami kot v zvezi s fizičnimi osebami.
84. V nemškem pravnem redu je zagotovitev dostopa pravne osebe do sodišča, tako da se ji odobri pravna pomoč, ki jo financira skupnost, predvidena samo, če pomen zadeve presega zgolj gospodarske interese navedene pravne osebe. To je vsekakor razlaga, ki so jo za člen 116(2) ZPO in natančneje pojem „splošni interesi“ uporabila nacionalna sodišča.
85. Zdi se mi, da je treba biti pri presoji zadevnih splošnih interesov še posebej pazljiv. Nekateri bi lahko menili, da je z omejevalno razlago te nacionalne določbe členu 116 ZPO odvzeto njegovo bistvo in da taka razlaga pomeni podlago za prikrito sistematično zavračanje prošenj za pravno pomoč, ki jih vložijo pravne osebe.
86. Zadnja pripomba me spodbuja k dvema ugotovitvama.
87. Najprej, tudi če se nemška zakonodaja na tem področju dejansko izkaže za omejevalno in tudi če je vložitev tožbe za pravne osebe verjetno težja kot za fizične osebe, je vseeno treba priznati, da se pravna pomoč v nemški državi lahko odobri pravnim osebam, kar pa ne drži v vseh pravnih sistemih drugih držav članic Unije.(45)
88. Pravna pomoč ni v nobenem primeru zasnovana kot brezpogojna pravica.(46) Tudi kadar zadeva fizične osebe, zanjo seveda veljajo pogoji, povezani s sredstvi in včasih z utemeljenostjo vloge.
89. Dalje, po mojem mnenju je treba ob razmisleku o sodnem varstvu posameznikov v zvezi s pravicami, ki jih imajo na podlagi prava Unije, opraviti dvojno razlikovanje, kar v nemški zakonodaji ni izrecno storjeno, je pa o tem razlikovanju zlahka mogoče sklepati. Razlikovati je namreč treba med tem, ali imamo opraviti s fizičnimi ali pravnimi osebami in ali imamo opraviti s pravno osebo s pridobitnim ali nepridobitnim ciljem. Namen nacionalne sodne prakse v zvezi s členom 116(2) ZOP je preprečiti tožbe, ki pomenijo zlorabo in bi jih morda vložile pravne osebe s pridobitnim ciljem, njihov edini cilj pa bi bil ustvariti dobiček iz samega tožbenega postopka. V takih okoliščinah se mi zdi, da od naših držav članic ni mogoče zahtevati, naj takim pravnim subjektom zagotovijo učinkovit dostop do sodišča na skupne stroške, niti v imenu učinkovitosti prava Unije.
90. Zdi se torej, da je namen člena 116(2) ZPO, kot ga razlagajo nemška sodišča, možnost, da se iz upravičenosti do pravne pomoči izključijo pravne osebe s pridobitnim ciljem, ki bi pred sodiščem nameravale nastopiti samo za zaščito svojih zgolj gospodarskih in poslovnih interesov. Pravna oseba mora nekako prevzeti gospodarsko tveganje v zvezi s svojo dejavnostjo, ki ga nosi sama, v obdobju do sodnih postopkov in med njimi.
91. V zvezi s tem je treba navesti, da se v skladu z Direktivo 2003/8, ki se uporablja samo za fizične osebe, odobritev pravne pomoči lahko zavrne, če fizična oseba vloži „zahtevek, ki je neposredno povezan s prosilčevimi posli ali njegovimi dejavnostmi kot samozaposlene osebe“(47). Pravica do pravne pomoči se v takih primerih lahko zavrne tudi fizičnim osebam, bodisi na mednarodni ravni bodisi na ravni Unije. V teh konkretnih primerih se torej prevzame tveganje, da bo stranki odvzeta pravica dostopa do sodišča zaradi uravnoteženja nasprotnih interesov, in sicer interesa strank za obravnavo njihove zadeve in interesa držav, da zagotovijo učinkovitost sojenja ter nadzor nad javnimi izdatki.
92. Vendar je v Nemčiji ta strogost glede pravnih oseb izravnana po eni strani z dejstvom, da nemška zakonodaja določa samodejno odobritev pravne pomoči likvidacijskemu upravitelju, kadar je družba z omejeno odgovornostjo v resnih težavah in je treba začeti postopek likvidacije,(48) ter po drugi strani z dejstvom, da bodo nemška sodišča, kadar utegne imeti tožba, ki jo vloži pravna oseba, resne socialne posledice ali celo gospodarske posledice, ki presegajo okvir tožeče pravne osebe, menila, da bi bila opustitev tožbe v nasprotju s splošnimi interesi, tako da bo pogoj iz člena 116(2) ZPO izpolnjen.
93. Če zdaj razmislimo o drugi kategoriji pravnih oseb, to je oseb, ki nimajo pridobitnega cilja, je njihov cilj zlasti varstvo skupnih interesov (kot je združenje za varstvo potrošnikov, združenje za varstvo okolja itd.) in imajo lahko različne oblike, kot so združenje, ustanova ali društvo. V tem primeru se mi zdi samoumevno, da je pogoj v zvezi z uresničevanjem splošnih interesov izpolnjen, saj bi razsežnost spora presegala sam okvir članov ali pripadnikov navedenih pravnih oseb brez pridobitnega cilja, zato bi bile lahko upravičene do pravne pomoči in bi brez težav vložile odškodninsko tožbo proti državi zaradi kršitve prava Unije.
94. Tako z nemško zakonodajo nista omejena pravica dostopa pravnih oseb do sodišča in s tem načelo učinkovitosti prava Unije v zvezi z njimi, ampak samo navedena pravica pravnih oseb s pridobitnim ciljem.
95. To ugotovitev je treba pojasniti z dveh vidikov.
96. Prvič, zdi se, da je to razliko pri odobritvi pravne pomoči posredno priznalo že ESČP.(49) Toda zaradi določitve strožjih pogojev za odobritev pravne pomoči pravnim osebam z gospodarskim ciljem je dostop do te pomoči težji, zaradi česar so številnejši primeri zavrnitve in s tem položaji, v katerih pravne osebe dejansko nimajo dostopa do sodišča. Vendar je mogoče meniti, da v teh okoliščinah in glede na zgoraj navedeno omejitev, ki jo vsebuje nemška zakonodaja, pomeni primerno utemeljeno omejitev.(50)
97. Sodišče je namreč že priznalo, da lahko skrb za pravilen potek postopka, ki ji po mojem mnenju ustreza nemška zahteva za plačilo takse v povezavi z zakonodajo o pravni pomoči, tudi v primeru postopka proti državi, pomeni legitimno omejitev načela učinkovitosti.(51) Državi mora biti omogočeno, da se tako kot vsaka druga tožena stranka zaščiti pred tožbami, ki pomenijo zlorabo, ob upoštevanju stroškov, ki jih za skupnost pomenijo zasedenost njenih sodnih dvoran in njena obramba. Zahtevati od države, naj premosti nezadostnost sredstev vseh fizičnih in pravnih oseb, ki ne morejo poravnati sodnih stroškov, bi se v zvezi s tem izkazalo za nekoristno.
98. Niti na podlagi EKČP niti na podlagi sodne prakse ESČP ne morem trditi, da obstaja brezpogojna pravica do pravne pomoči, ki bi jo imele pravne osebe. Seveda bi lahko na podlagi člena 52(3) Listine(52), če bi Sodišče odločilo, da se v tem primeru dejansko lahko uporablja z zavezujočo močjo, lahko šli dlje od jamstva, ki je bilo doslej določeno z EKČP in sodno prakso ESČP. Člen 47(3) Listine bi bilo mogoče razlagati široko, tako da bi ga bilo treba razumeti tako, da države članice obvezuje, naj pravnim osebam odobrijo pravno pomoč. Vendar se mi v sedanjem stanju prava Unije taka razlaga zdi pretirana.
99. V preambuli Listine je namreč navedeno, da „[t]a listina ob upoštevanju pristojnosti in nalog Unije ter načela subsidiarnosti potrjuje pravice, ki izhajajo zlasti iz skupnih ustavnih tradicij in mednarodnih obveznosti držav članic“. Kot pa sem že poskušal dokazati, je iz prakse držav članic nemogoče izpeljati kakršno koli skupno ustavno tradicijo držav članic. Kar zadeva mednarodno prakso, je na podlagi rezultata njene analize mogoče prej ugotoviti, da ne obstaja mednarodna obveznost države, da pravnim osebam odobri pravno pomoč.
100. Če bi pri obravnavi zadeve, katere dejansko stanje je bilo pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe in s tem Listine, sprejeli tako široko razlago člena 47(3) Listine, bi bilo to po mojem mnenju v nasprotju z duhom lojalnega sodelovanja, ki ga morajo upoštevati Unija in njene države članice.
101. Načela učinkovitosti prava Unije ni mogoče razlagati tako, da bi države članice obvezovalo, da v okoliščinah, kot so te v zadevi v glavni stvari, to je v vseh odškodninskih tožbah, vloženih proti državam članicam zaradi kršitve prava Unije, sistematično odobrijo pravno pomoč pravnim osebam, ne da bi bila kršena vseeno nujna pogojenost pravne pomoči. Če bi bil tak pristop sprejet, bi poleg tega obstajalo veliko tveganje, da bi pravni subjekti, katerih tožbe bi imele zgolj strogo ekonomski cilj, instrumentalizirali pravo Unije.
102. Drugič, različno obravnavanje pravnih oseb (s pridobitnim ciljem) in fizičnih oseb v nemškem pravnem redu v zvezi z odobritvijo pravne pomoči je bistveno omiljeno z dejstvom, da je nemška vlada na obravnavi priznala, da lahko zaščita učinkovitosti prava Unije in s tem varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi tega prava, vsekakor pomenita „splošne interese“, ki jih je treba zaščititi, tako da se pravna pomoč odobri pravni osebi, ki je zaprosila zanjo. V teh okoliščinah se mi zdi, da predloženo vprašanje nazadnje spada bolj v pristojnost za razlago nemških nacionalnih sodišč, ki imajo zdaj vse oporne točke za sprejetje razlage člena 116(2) ZPO v skladu s pravom Unije.
VI – Predlog
103. Glede na zgoraj navedeno predlagam, naj se na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Kammergericht Berlin, odgovori:
Ob upoštevanju dejstva, da v sedanjem stanju prava Unije ni splošnega načela, na podlagi katerega bi morale države članice pravnim osebam odobriti pravno pomoč pod enakimi pogoji kot fizičnim osebam, je treba združljivost nacionalne zakonodaje, s katero je vložitev odškodninske tožbe proti državi zaradi kršitve prava Unije pogojena s plačilom takse in ki določa, da pravne pomoči, katere namen je med drugim tožečo stranko oprostiti plačila takse, ni mogoče odobriti pravni osebi, ki ne more poravnati navedenega plačila in za katero se izkaže, da ne izpolnjuje omejevalnih pogojev iz navedene zakonodaje, s pravom Unije preučiti ob upoštevanju položaja te zakonodaje v celotnem postopku.
Zato mora nacionalno sodišče preveriti, ali je znesek zahtevane takse ustrezen glede na okoliščine obravnavane zadeve, zlasti glede na fumus boni juris predvidene tožbe in ustrezno porazdelitev stroškov sodstva med državo in uporabnika, pri čemer se ustrezno upošteva položaj zadnjenavedenega, vključno z izvorom škode, ki naj bi mu nastala.
Poleg tega lahko nacionalno sodišče pri uporabi načela skladne razlage upošteva dejstvo, da nemška vlada priznava, da lahko zaščita učinkovitosti prava Unije – in s tem varstvo pravic, ki jih ima posameznik na podlagi tega prava – pomeni enega od „splošnih interesov“, ki jih je treba upoštevati pri odločanju o prošnji za pravno pomoč, ki jo je vložila pravna oseba.
1 – Jezik izvirnika: francoščina.
2 – UL L 26, str. 41.
3 – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom (UL L 204, str. 1).
4 – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 98/30/ES (UL L 176, str. 57).
5 – Sodba z dne 1. aprila 2004 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C‑64/03, Recueil, str. I‑3551).
6 – Sodba z dne 13. marca 2007 v zadevi Unibet (C-432/05, ZOdl., str. I‑2271, točka 37 in navedena sodna praksa).
7 – V zvezi z Listino želim opozoriti, da čeprav v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari ni bila zavezujoča, jo je v tej zadevi nedvomno treba upoštevati, zlasti glede na dejstvo, da je zakonodajalec Unije njen pomen izrecno priznal v uvodni izjavi 5 Direktive 2003/8 (za podoben primer glej sodbo z dne 27. junija 2006 v zadevi Parlament proti Svetu, C-540/03, ZOdl., str. I‑5769, točka 38).
8 – Sodbe z dne 9. marca 1978 v zadevi Simmenthal (106/77, Recueil, str. 629, točka 16); z dne 19. junija 1990 v zadevi Factortame in drugi (C-213/89, Recueil, str. I-2433, točka 19) in z dne 19. novembra 1991 v združenih zadevah Francovich in drugi (C-6/90 in C-9/90, Recueil, str. I‑5357, točka 32).
9 – Sodba z dne 10. julija 1997 v zadevi Palmisani (C-261/95, Recueil, str. I-4025, točka 27).
10 – Sodba z dne 26. januarja 2010 v zadevi Transportes Urbanos y Servicios Generales (C‑118/07, ZOdl., str. I-10889, točka 33 in navedena sodna praksa).
11 – Sodbe z dne 1. julija 1993 v zadevi Hubbard (C-20/92, Recueil, str. I-3777); z dne 26. septembra 1996 v zadevi Data Delecta in Forsberg (C‑43/95, Recueil, str. I‑4661); z dne 20. marca 1997 v zadevi Hayes (C-323/95, Recueil, str. I-1711) in z dne 2. oktobra 1997 v zadevi Saldanha in MTS (C‑122/96, Recueil, str. I-5325).
12 – V nasprotju z na primer italijansko zakonodajo, ki dovoljuje naknadno prisilno izterjavo takse, ki ni bila plačana pred začetkom postopka.
13 – Kot je imelo priložnost preveriti že Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), kajti tudi to meni, da „zahteve, da se civilnim sodiščem plačajo stroški v zvezi z zahtevki, o katerih morajo odločati, ni mogoče šteti za omejitev pravice dostopa do sodišča, ki sama po sebi ni skladna s členom 6(1) [EKČP]“, vendar pod pogojem, da se zagotovi „ustrezno ravnotežje med interesom države za pobiranje stroškov postopka za obravnavo zahtevkov in interesom tožeče stranke za uveljavljanje zahtev pred sodišči“ (ESČP, sodba z dne 19. junija 2001 v zadevi Kreuz proti Poljski, pritožba št. 28249/95, točki 60 in 66). V tem primeru je bila tožeča stranka fizična oseba.
14 – Glej člen 20 Haaške konvencije o civilnem postopku, člen 1 Evropskega sporazuma o prenosu vlog za pravno pomoč in člen 1 Haaške konvencije o olajšanju mednarodnega dostopa do pravnega varstva.
15 – Sodba ESČP z dne 26. februarja 2002 v zadevi Del Sol proti Franciji (pritožba št. 46800/99, točka 20).
16 – Glej sodbo ESČP z dne 21. februarja 1975 v zadevi Golder proti Združenemu kraljestvu (pritožba št. 4451/70).
17 – Sodba ESČP z dne 9. oktobra 1979 v zadevi Airey proti Irski (pritožba št. 6289/73, točka 24).
18 – Ibid. (točka 26).
19 – Id.
20 – Id.
21 – Zgoraj navedena sodba Del Sol proti Franciji (točka 26).
22 – Id.
23 – Zgoraj navedena sodba Del Sol proti Franciji (točka 23).
24 – Sodba ESČP z dne 15. februarja 2005 v zadevi Steel in Morris proti Združenemu kraljestvu (pritožba št. 68416/01, točka 61).
25 – Ibid. (točka 62).
26 – Ibid. (točka 62 in navedena sodna praksa).
27 – Id.
28 – Glej zgoraj navedeno sodbo Airey proti Irski (točka 26).
29 – Sodba ESČP z dne 26. avgusta 2008 v zadevi VP Diffusion Sarl proti Franciji (pritožba št. 14565/04).
30 – Id.
31 – Na to točko sem bom vrnil, ko bom obravnaval Listino: glej točko 98 in naslednje teh sklepnih predlogov.
32 – UL 2007, C 303, str. 30.
33 – Navedena zgoraj.
34 – Za nedavni primer pred Splošnim sodiščem glej sklep predsednika četrtega senata Splošnega sodišča z dne 11. januarja 2010 v zadevi Komisija proti Edificios Inteco (T-235/09 AJ), v skladu s katerim „je treba vlogo, če se šteje, da je bila vložena v imenu Edificios Inteco, zavrniti z obrazložitvijo, da pravna oseba […] ne more biti upravičena do pravne pomoči, ker iz člena 94(2) Poslovnika izhaja, da imajo pravico do pomoči samo fizične osebe, ki so v celoti ali delno nesposobne nositi stroške zastopanja pred Splošnim sodiščem“ (točka 3).
35 – Sodba Splošnega sodišča z dne 22. januarja 2009 v zadevi Commercy proti UUNT – easyGroup IP Licensing (easyHotel) (T-316/07, ZOdl., str. II-43, točke od 16 do 30).
36 – Glej spremembo Poslovnika Sodišča z dne 12. julija 2005, s katero je bil med drugim spremenjen člen 76(3), drugi pododstavek, ki odslej določa, da je treba sklepe o delni ali celotni zavrnitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč obrazložiti (UL L 203, str. 19).
37 – Glej sklepe z dne 6. junija 1980 v zadevi Jenkins (96/80 AJ); z dne 7. maja 1992 v združenih zadevah Emerald Meats proti Komisiji (C-106/90 AJ, C‑317/90 AJ in C-129/91 AJ); z dne 4. marca 1994 v zadevi Iraco proti Komisiji (C-3/94 AJ); z dne 29. februarja 1996 v združenih zadevah Merck in Beecham (C‑267/95 AJ in C-268/95 AJ); z dne 3. februarja 1997 v zadevi Komisija proti Iraco (C-337/96 AJ) in z dne 23. septembra 1999 v zadevi Simap (C-303/98 AJ). Kot mi je znano, je Sodišče izdalo samo en obrazložen sklep o zavrnitvi vloge za pravno pomoč, ki jo je vložilo društvo; presenetljivo je Sodišče v njem preverilo, ali prosilec v konkretnem primeru izpolnjuje pogoje iz člena 76 njegovega poslovnika. Tako je preverilo, ali lahko pravna oseba prosilka dokaže nezadostnost sredstev in ali se njena tožba ne zdi očitno neutemeljena. Ker ta pogoja v navedenem primeru nista bila izpolnjena, je Sodišče zavrnilo odobritev pravne pomoči (glej sklep z dne 26. oktobra 1995 v zadevi Amicale des résidents du square d’Auvergne, C‑133/95 AJ).
38 – Glej člen 2 zakona št. 91-647 z dne 10. julija 1991 o pravni pomoči, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 2007-210 z dne 19. februarja 2007 o reformi zavarovanja pravnega varstva (JORF z dne 21. februarja 2007, str. 3051).
39 – Testo unico in materia di spese di giustizia 115/2002 (člen 74(2)).
40 – Glede vseh teh omejitev odobritve pravne pomoči za fizične osebe v Luksemburgu glej člen 2(2), drugi pododstavek, zakona z dne 18. avgusta 1995 o pravni pomoči (Mémorial A št. 81, str. 1914).
41 – Členi od 325 do 336 procesnega zakonika (Retsplejeloven).
42 – Sodbe z dne 14. decembra 1995 v zadevi Peterbroeck (C-312/93, Recueil, str. I‑4599, točka 14) in v združenih zadevah Schijndel in van Veen (C-430/93 in C‑431/93, Recueil, str. I‑4705, točka 19) ter z dne 3. septembra 2009 v zadevi Fallimento Olimpiclub (C-2/08, ZOdl., str. I-7501, točka 27).
43 – Zgoraj navedena sodba Fallimento Olimpiclub (točka 31). Ta izraz spominja na vrsto preizkusa skladnosti, ki ga ESČP opravi v zvezi z EKČP, saj meni, da „je omejitev dostopa do sodišča ali razsodišča v skladu s členom 6(1) samo, če je namenjena legitimnemu cilju in če obstaja primerno sorazmerje med uporabljenimi sredstvi in zastavljenim ciljem“ (glej zgoraj navedeno sodbo Kreuz proti Poljski, točka 55 in navedena sodna praksa).
44 – Sodba z dne 29. oktobra 2009 v zadevi Pontin (C-63/08, ZOdl., str. I‑10467, točka 49 in navedena sodna praksa).
45 – Glej točko 76 in naslednje teh sklepnih predlogov.
46 – Glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Kreuz proti Poljski (točka 59).
47 – Glej uvodno izjavo 17 in člen 6(3) Direktive 2003/8. Zdi se, da to omejitev načeloma priznava tudi ESČP: glej zgoraj navedeno sodbo Kreuz proti Poljski (točka 63).
48 – Člen 116(1) ZPO; poleg tega ta primer ni povezan z vprašanjem učinkovitosti prava Unije.
49 – Glej zgoraj navedeno sodbo VP Diffusion Sarl proti Franciji.
50 – Glede na izraz, ki ga je Sodišče uporabilo v zgoraj navedeni sodbi Peterbroeck (točka 20).
51 – Zgoraj navedena sodba Peterbroeck.
52 – Ta člen določa, da „[k]olikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z [EKČP], sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije“.