Pritožba, ki jo je 3. decembra 2008 Komisija Evropskih skupnosti vložila zoper sodbo Sodišča za uslužbence z dne 25. septembra 2008 v zadevi F-44/05, Strack proti Komisiji

(Zadeva T-526/08 P)

(2009/C 44/93)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnica: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: H. Krämer in B. Eggers)

Druga stranka v postopku: Guido Strack (Köln, Nemčija)

Predlogi pritožnice:

Pritožnica predlaga, naj:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožba je vložena zoper sodbo Sodišča za uslužbence z dne 25. septembra 2008 v zadevi F-44/05, Strack proti Komisiji. S sodbo je bila za nično razglašena odločba Urada za uradne publikacije Evropskih skupnosti, s katero je bila zavrnjena prijava tožeče stranke za delovno mesto vodje enote „Razpisi in pogodbe“ in s katero je bilo Komisiji, kot odškodnina za nepremoženjsko škodo, naloženo plačilo 2 000 EUR.

Pritožnica se v utemeljitev svoje pritožbe sklicuje na dva pritožbena razloga.

1.   Kršitev prava Skupnosti zaradi potrditve pravnega interesa za ničnostno tožbo

Komisija najprej graja, da je bil predlog za razglasitev ničnosti zavrnilne odločbe kljub neobstoju pravnega interesa tožeče stranke za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju razglašen za dopustnega, saj je bila obenem vložena odškodninska tožba. To naj bi pomenilo nepravilno uporabo prava in po možnosti vodilo k negotovosti glede ukrepov iz člena 233 ES. Pravilo, v skladu s katerim ima nedopustnost ničnostne tožbe avtomatično za posledico nedopustnost s tem neposredno povezane odškodninske tožbe, naj ne bi veljalo, če ne obstaja nevarnost, da bi se z odškodninsko tožbo izognilo potrebnim predhodnim postopkom ali drugim pogojem dopustnosti, zaradi česar bi bila odškodninska tožba lahko dopustna tudi, če bi bila ničnostna tožba zaradi neobstoja pravnega interesa nedopustna.

2.   Neobstoj obrazložitve glede razlage in uporabe sestavnega elementa nepremoženjske škode

Drugič, Sodišče naj bi v točki 219 izpodbijane sodbe storilo napako, ker je ugotovilo, da je tožeči stranki dejansko nastala nepremoženjska škoda, saj ji je bila odvzeta pravica do preučitve njene prijave pod pogoji, skladnimi z zakoni. Ta ugotovitev nujno implicira, da protipravnost odločbe o zavrnitvi prijave sama po sebi pomeni nepremoženjsko škodo. Pri takšni razlagi se naj ne bi upoštevalo, da je za nepogodbeno odgovornost Skupnosti treba, da so kumulativno izpolnjeni trije pogoji, in sicer prvič, protipravnost ravnanja, ki se očita organom, drugič, dejanski obstoj zatrjevane škode in tretjič, vzročna zveza med obema.