Tožba, vložena 3. aprila 2008 – Cavankee Fishing in drugi proti Komisiji

(Zadeva T-138/08)

(2008/C 142/61)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeče stranke: Cavankee Fishing Co. Ltd (Lifford, Irska), Ocean Trawlers Limited (Killybegs, Irska), Mullglen Limited (Balbriggan, Irska), Eamon McHugh (Killybegs, Irska), Joseph Doherty (Burtonport, Irska), Brendan Gill (Lifford, Irska), Eileen Oglesby (Burtonport, Irska), Noel McGing (Killybegs, Irska), Larry Murphy (Castletownbere, Irska), Thomas Flaherty (Aran Islands, Irska), Pauric Conneely (Claregalway, Irska), Island Trawlers Limited (Killybegs, Irska), Cathal Boyle (Killybegs, Irska), Eugene Hannigan (Milford, Irska), Peter McBride (Downings, Irska), Hugh McBride (Downings, Irska), Patrick Fitzpatrick (Aran Islands, Irska), Patrick O'Malley (Galway, Irska), Cecil Sharkey (Clogherhead, Irska) (zastopniki: A. Collins, SC, N. Travers, barrister, D. Barry, solicitor)

Tožena stranka: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi tožečih strank

Polivalentne

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

V obravnavanem primeru tožeče stranke vlagajo tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti za izgube, ki naj bi jih utrpele zaradi Odločbe Komisije 2003/245/EC z dne 4. aprila 2003 v zvezi z zahtevami držav članic (1), ker so bile z njo zavrnjene zahteve Irske v zvezi z plovili tožečih strank. Ta odločba je bila delno razglašena za nično s sodbo Sodišča z dne 13. junija 2006 (2).

Tožeče stranke v utemeljitev svojih tožbenih razlogov navajajo, da je Komisija s sprejetjem odločbe, ki je bila razglašena za nično, kršila več višjih pravnih pravil, ki posameznikom dajejo pravice, s tem da je resno in očitno kršila diskrecijsko pravico, ki jo ima Komisija na podlagi člena 4(2) Odločbe 97/413/EC (3), kot je to ugotovilo Sodišče v sodbi v združenih zadevah od T-218/03 do T-240/03. Tožeče stranke trdijo, da je Komisija kršila tudi načelo enakega obravnavanja, načelo dobrega upravljanja, prosto opravljanje poklicne dejavnosti in načelo sorazmernosti. Trdijo, da v takih okoliščinah navadna kršitev prava Skupnosti pomeni resno kršitev prava.

Tožeče stranke poleg tega trdijo, da so utrpele in da še vedno trpijo znatno izgubo in škodo, ki je neposredna posledica dejstva, da je Komisija sprejela odločbo, ki je bila razglašena za nično, saj so morale na trgu pridobiti tonažo namesto zahtevane varne tonaže, ki ni bila odobrena, in da so določene tožeče stranke utrpele izgube zaradi zmanjšanja števila dni na morju. Tožeče stranke zato trdijo, da je njihova škoda dejanska in gotova.

Kot dokaz za obstoj vzročne zveze med ravnanjem in nastalo škodo tožeče stranke navajajo, da če Komisija ne bi protipravno zavrnila natančne preučitve njihovih zahtev za varno tonažo, nobena od njih ne bi bila prisiljena pridobiti dodatne tonaže.

(1)  Odločba C(2003)1113 konč. o zahtevah, ki jih je prejela Komisija za povečanje ciljev četrtega večletnega usmerjevalnega programa (MAGP IV) zaradi izboljšav glede varnosti, pomorske navigacije, higiene, kakovosti proizvodov in delovnih pogojev za plovila, katerih skupna dolžina znaša več kot 12 metrov (UL L 90, str. 48).

(2)  Združene zadeve Boyle in drugi proti Komisiji, od T-218/03 do T-240/03, ZOdl., str. II-1699.

(3)  Odločba Sveta z dne 26. junija 1997 o ciljih in pravilih za prestrukturiranje ribiškega sektorja Skupnosti med 1. januarjem 1997 in 31. decembrom 2001 za doseganje trajnega ravnovesja med ribolovnimi viri in njihovim izkoriščanjem (UL L 175, str. 27).