1

Tožeča stranka Melli Bank plc je delniška družba, registrirana in s sedežem v Združenem kraljestvu, ki ima dovoljenje in deluje pod nadzorom Financial Services Authority (organ za finančne storitve v Združenem kraljestvu, v nadaljevanju: FSA). V Združenem kraljestvu je bančne dejavnosti začela opravljati 1. januarja 2002 po preoblikovanju podružnice Bank Melli Iran (v nadaljevanju: BMI) v tej državi. BMI, ki je matična družba in edina lastnica tožeče stranke, je iranska banka pod nadzorom iranske države.

2

Ti zadevi spadata v okvir omejevalnih ukrepov, uvedenih za izvajanje pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ustavila dejavnosti, nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja, in za razvoj sistemov za dobavo jedrskega orožja (v nadaljevanju: širjenje jedrskega orožja).

3

Zadevna ureditev izvira iz Organizacije združenih narodov. Varnostni svet Združenih narodov (v nadaljevanju: Varnostni svet) je 23. decembra 2006 sprejel Resolucijo 1737 (2006), v prilogi h kateri so našteti osebe in subjekti, ki so vpleteni v širjenje jedrskega orožja in katerih sredstva in gospodarske vire (v nadaljevanju: sredstva) je treba zamrzniti. Seznam iz Priloge k Resoluciji 1737 (2006) je bil nato posodobljen z več resolucijami, zlasti z Resolucijo Varnostnega sveta 1747 (2007), s katero so bila zamrznjena sredstva iranske banke Bank Sepah in njene podružnice v Združenem kraljestvu Bank Sepah International plc. Ne BMI ne tožeča stranka nista bili predmet ukrepov zamrznitve sredstev, ki jih je sprejel Varnostni svet.

4

Sicer pa so v točki 10 Resolucije Varnostnega sveta 1803 (2008) z dne 3. marca 2008„vse države [pozvane], naj pozorno spremljajo poslovanje finančnih ustanov na svojih ozemljih z vsemi bankami, ki imajo sedež v Iranu, zlasti bankama Melli in Saderat, ter njihovimi podružnicami in hčerinskimi družbami v tujini, da ne bi na ta način prispevale k [širjenju jedrskega orožja]“.

5

V Evropski uniji je bila Resolucija 1737 (2006) uveljavljena s Skupnim stališčem Sveta 2007/140/SZVP z dne 27. februarja 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 61, str. 49). Člen 5(1)(a) določa, da se zamrznejo vsa sredstva, ki neposredno ali posredno pripadajo osebam in subjektom, navedenim v Resoluciji Varnostnega sveta 1737 (2006), so v njihovi lasti oziroma jih te osebe ali subjekti posedujejo ali nadzirajo. Člen 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140 določa, da se isti ukrepi uporabljajo tudi za osebe ali subjekte, ki so v lasti ali pod nadzorom oseb ali subjektov, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja, so z njim neposredno povezani ali ga podpirajo. V skladu s členom 7(2) Skupnega stališča 2007/140 Svet soglasno sestavi in sprejema spremembe seznama oseb ali subjektov, na katere se nanašajo ukrepi zamrznitve sredstev na podlagi člena 5(1)(b) tega besedila.

6

Ker to zadeva pristojnosti Evropske skupnosti, je bila Resolucija 1737 (2006) uveljavljena z Uredbo Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 103, str. 1), ki je vsebinsko v bistvu enaka kot Skupno stališče 2007/140. Tako člen 7(1) Uredbe št. 423/2007 določa, da se zamrznejo sredstva oseb, subjektov in organov (v nadaljevanju: subjekti), ki jih je določil Varnostni svet. Člen 7(2) te uredbe iste ukrepe določa za subjekte, za katere je Svet Evropske unije v skladu s členom 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140 ugotovil, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja. Zlasti člen 7(2)(d) te uredbe določa, da se zamrznejo sredstva subjektov, ki so v lasti ali pod nadzorom subjektov, za katere je bilo ugotovljeno, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja, so s tem neposredno povezani ali pri tem zagotavljajo podporo v smislu člena 7(2)(a) ali (b) Uredbe št. 423/2007. Subjekti, na katere se nanaša ukrep zamrznitve sredstev na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 423/2007, so našteti v Prilogi V k tej uredbi.

7

Z odstopanjem od člena 7 Uredbe št. 423/2007 je v členih 9 in 10 te uredbe pristojnim organom držav članic v bistvu dovoljeno, da sprostijo zamrznjena sredstva, da subjekti, navedeni v Prilogi V, lahko izpolnijo obveznosti iz pogodb, sklenjenih pred sprejetjem ukrepa zamrznitve sredstev, in krijejo bistvene izdatke.

8

Člen 15(2) Uredbe št. 423/2007 po eni strani določa, da Svet s kvalificirano večino glasov sestavi, pregleda in spremeni seznam iz Priloge V v skladu z odločitvami Sveta, sprejetimi na podlagi člena 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140, in po drugi strani, da se ta seznam pregleduje v rednih časovnih presledkih, in sicer vsaj vsakih 12 mesecev.

9

Člen 15(3) Uredbe št. 423/2007 določa, da mora Svet za sprejetje odločitev na podlagi člena 15(2) te uredbe podati posamične in specifične razloge in z njimi seznaniti zadevne subjekte.

10

Svet je 23. junija 2008 sprejel Sklep 2008/475/ES o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL L 163, str. 29, v nadaljevanju: izpodbijani sklep). Kot je določeno v točki 4 preglednice B Priloge k izpodbijanemu sklepu, so bile BMI in njene podružnice, skupaj s tožečo stranko, vpisane na seznam iz Priloge V k tej uredbi, kar je povzročilo zamrznitev njihovih sredstev.

11

Svet je navedel naslednje razloge:

„Zagotavlja ali poskuša zagotavljati finančno podporo družbam, ki so vpletene v nabavo blaga ali dobavljajo blago za iranski jedrski program in program balističnih izstrelkov (AIO, SHIG, SBIG, AEOI, Novin Energy Company, Mesbah Energy Company, Kalaye Electric Company in DIO). Vloga Banke Melli je olajšati občutljive dejavnosti Irana. Olajšala je številne nakupe občutljivih materialov za iranski jedrski program in program balističnih izstrelkov. V imenu subjektov, povezanih z iransko jedrsko in raketno industrijo, je opravila vrsto finančnih storitev, vključno z odpiranjem akreditivov in vodenjem računovodskih evidenc. Večina navedenih družb je na seznamih Resolucij [Varnostnega sveta] 1737 in 1747.“

12

Tožeča stranka je tožbo v zadevi T-246/08 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila 25. junija 2008. Tožeča stranka je z ločenima vlogama v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje istega dne vložila predlog za obravnavanje po hitrem postopku na podlagi člena 76a Poslovnika Sodišča prve stopnje in predlog za izdajo začasne odredbe, katerega namen je odložitev uporabe točke 4 preglednice B Priloge k izpodbijanemu sklepu.

13

Tožeča stranka je z novo vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložena 15. avgusta 2008, vložila tožbo v zadevi T-332/08. Tožeča stranka je z ločenimi vlogami v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje istega dne vložila predlog za obravnavanje po hitrem postopku na podlagi člena 76a Poslovnika, nov predlog za izdajo začasne odredbe, katerega namen je odložitev uporabe točke 4 preglednice B Priloge k izpodbijanemu sklepu, in predlog za združitev zadev T-246/08 in T-332/08.

14

Francoska republika, Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter Komisija Evropskih skupnosti so v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 10. julija ter 6. in 8. avgusta 2008 vložili predloge za intervencijo v zadevi T-246/08 v podporo Svetu. Predsednik drugega senata Sodišča prve stopnje je s sklepoma z dne 5. in dopustil njihove intervencije.

15

Sodišče prve stopnje (drugi senat) je s sklepoma z dne 18. julija in 16. septembra 2008 ugodilo predlogu za obravnavanje po hitrem postopku na podlagi člena 76a Poslovnika in državama članicama intervenientkama v sporih dovolilo, da predložita intervencijski vlogi.

16

Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, Francoska republika ter Komisija so v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 15. septembra, 21. oktobra oziroma 7. novembra 2008 v podporo Svetu vložili predloge za intervencijo v zadevi T-332/08. Predsednik drugega senata Sodišča prve stopnje je s sklepi z dne 10. oktobra, 17. novembra in dopustil njihove intervencije.

17

Predsednik Sodišča prve stopnje je s sklepoma z dne 27. avgusta in 17. septembra 2008 zavrnil predloga za izdajo začasne odredbe, ki ju je vložila tožeča stranka, odločitev o stroških pa je bila pridržana.

18

Odgovor na tožbo v zadevi T-246/08 je bil vložen 30. julija 2008, intervencijski vlogi Francoske republike in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska pa sta bili vloženi .

19

Odgovor na tožbo v zadevi T-332/08 je bil vložen 6. oktobra 2008. Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter Francoska republika sta intervencijski vlogi predložila 28. oktobra in .

20

S sklepom predsednika drugega senata Sodišča prve stopnje z dne 15. decembra 2008 sta bili zadevi T-246/08 in T-332/08 v skladu s členom 50 Poslovnika združeni zaradi ustnega postopka in izdaje sodbe.

21

Tožeča stranka je Sodišču prve stopnje 12. januarja 2009 posredovala pismo BMI o odnosih BMI s subjekti, navedenimi v spornem sklepu. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne sklenilo, da se zadevni dokument ne vloži v spis.

22

Stranke so ustne navedbe in odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje podale na javni obravnavi 20. januarja 2009.

23

Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

24

Svet Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

25

Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter Komisija Sodišču prve stopnje predlagata, naj tožbi zavrne.

26

Francoska republika Sodišču prve stopnje predlaga, naj tožbi zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

27

Po eni strani je treba opozoriti, da se je tožeča stranka v tožbah omejila na zatrjevanje, da BMI ni sodelovala pri financiranju širjenja jedrskega orožja. Taka trditev pa ne izpolnjuje zahtev iz člena 44(1)(c) Poslovnika, v skladu s katerim mora tožba vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov. Zato je ni mogoče šteti za dopusten tožbeni razlog.

28

Po drugi strani je tožeča stranka v odgovor na vprašanje, ki ga je Sodišče prve stopnje postavilo na ustni obravnavi, navedla, da bi, če bi bil dokument, ki ga je Sodišču prve stopnje poslala 12. januarja 2009, vložen v spis, uveljavljala tožbeni razlog, da BMI ne sodeluje pri financiranju širjenja jedrskega orožja. Vendar tudi če bi bil tak tožbeni razlog naveden, nikakor ne bi bil dopusten.

29

Tožeča stranka namreč ne v spremnem dopisu k dokumentu, ki ga je Sodišču prve stopnje posredovala 12. januarja 2009, ne na obravnavi ni navedla, zakaj ni mogla uveljavljati zadevnega tožbenega razloga v pisnem postopku, čeprav je iz razlogov, povzetih v točki 11 zgoraj, jasno razvidno, da se je Svet pri sprejetju izpodbijanega sklepa oprl na domnevno sodelovanje BMI pri financiranju širjenja jedrskega orožja. V teh okoliščinah, tudi če bi bil zadevni tožbeni razlog naveden v dopisu tožeče stranke z dne ali na ustni obravnavi, nikakor ne bi bil dopusten na podlagi člena 48(2) Poslovnika, s katerim se med postopkom prepoveduje navajanje novih razlogov, ki ne izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.

30

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da ker tožeča stranka ni navedla dopustnega tožbenega razloga za izpodbijanje utemeljenosti ugotovitve Sveta, da je BMI sodelovala pri financiranju širjenja jedrskega orožja, to vprašanje ni predmet teh sporov.

31

Komisija je na ustni obravnavi izpodbijala dopustnost ugovora nezakonitosti, ki ga je tožeča stranka podala v zadevi T-332/08, in poudarila, da je bil ta ugovor podan v odgovor na trditve Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska v zadevi T-246/08. Komisija meni, da lahko taka „postopkovna tehnika“ negativno vpliva na dobro delovanje sodnega sistema, zlasti v okviru hitrih postopkov.

32

Vendar je treba opozoriti, da ne Poslovnik ne sodna praksa ne izključujeta dopustnosti druge ničnostne tožbe, ki jo vloži ista tožeča stranka. Kljub temu zanjo veljata dva pogoja, in sicer spoštovanje roka za vložitev tožbe in neobstoj litispendence.

33

V zvezi s tem po eni strani ni sporno, da je bila tožba v zadevi T-332/08 vložena v roku.

34

Po drugi strani iz sodne prakse izhaja, da mora tožba izpolnjevati tri pogoje, da se lahko razglasi za nedopustno zaradi litispendence: stranke morajo biti iste kot v prejšnji tožbi, imeti mora iste cilje, in to na podlagi istih tožbenih razlogov (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 19. septembra 1985 v zadevi Hoogovens Groep proti Komisiji, 172/83 in 226/83, Recueil, str. 2831, točka 9; sklep Sodišča z dne v zadevi Ainsworth in drugi proti Komisiji, 159/84, 267/84, 12/85 in 264/85, Recueil, str. 1579, točki 3 in 4, ter sodbo Sodišča z dne v zadevi Francija proti Parlamentu, 358/85 in 51/86, Recueil, str. 4821, točka 12).

35

Čeprav sta v tem primeru stranki v sporih, v katerih sta bili vloženi tožbi v zadevah T-246/08 in T-332/08, isti, tožeča stranka s prvo tožbo predlaga samo razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, z drugo tožbo pa predlaga tudi, naj se razglasi, da se člen 7(2) Uredbe št. 423/2007 ne uporablja. Čeprav je prvi tožbeni razlog, naveden v zadevi T-332/08, soroden prvemu tožbenemu razlogu, navedenemu v zadevi T-246/08, ker zadeva zatrjevano kršitev načela sorazmernosti, pa ni povsem identičen ravno zaradi novega vprašanja v zvezi z razlago člena 7(2) Uredbe št. 423/2007. Poleg tega se drugi tožbeni razlog, naveden v zadevi T-332/08, ki se nanaša na domnevno kršitev obveznosti obrazložitve, razlikuje od tožbenih razlogov v zadevi T-246/08. V teh okoliščinah ni mogoče ugotoviti, da so izpolnjeni pogoji, določeni v sodni praksi, da se tožba v zadevi T-332/08 razglasi za nedopustno zaradi litispendence.

36

Nazadnje je treba opozoriti, da v hitrem postopku morebitni negativni vpliv na dobro delovanje sodnega sistema prizadene predvsem interese stranke, ki je predlagala to vrsto postopka, kajti daljši roki za obravnavo so posledica dveh tožb, vloženih ene za drugo. Vendar je v tem primeru tožbi in predloga za obravnavanje po hitrem postopku vložila tožeča stranka, ki se je poleg tega, kot je razvidno iz njenih dopisov, zavedala morebitnih negativnih posledic.

37

Glede na navedeno je treba ugovor nezakonitosti, ki ga je podala tožeča stranka, šteti za dopusten.

38

Tožeča stranka v zadevi T-246/08 navaja uvodne ugotovitve o intenzivnosti sodnega nadzora, ki ga mora v tem primeru opraviti Sodišče prve stopnje, in dva pritožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev načela sorazmernosti, drugi pa na kršitev „načela prepovedi diskriminacije“.

39

Tožeča stranka v zadevi T-332/08 navaja dva tožbena razloga. S prvim trdi, da člen 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 ni zavezujoč, ker naj bi Svet pri izvajanju tega člena imel diskrecijsko pravico. Tožeča stranka trdi, da bi bila ta določba, tudi če bi Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zavezujoča, v nasprotju z načelom sorazmernosti in da se zato na podlagi člena 241 ES ne bi uporabljala. Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom navaja kršitev obveznosti obrazložitve.

40

Svet in intervenienti nasprotujejo utemeljenosti tožbenih razlogov, ki jih navaja tožeča stranka.

41

Sodišče prve stopnje meni, da je treba najprej preučiti uvodno vprašanje tožeče stranke, nato pa obravnavati vprašanje razlage člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, od katerega je odvisno, kako bodo preučeni očitki v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti.

42

Tožeča stranka trdi, da mora Sodišče prve stopnje temeljito preučiti zakonitost izpodbijanega sklepa, zlasti ob upoštevanju zanjo resnih posledic.

43

Svet ob podpori Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska opozarja, da ima široko diskrecijsko pravico pri tem, kateri elementi se upoštevajo pri sprejemanju gospodarskih ali finančnih omejevalnih ukrepov.

44

V zvezi z intenzivnostjo sodnega nadzora je treba v Uredbi št. 423/2007 razlikovati med dvema vrstama elementov. Po eni strani členi Uredbe št. 423/2007 določajo splošna pravila o načinu izvajanja omejevalnih ukrepov, uvedenih s to uredbo. Po drugi strani Priloga V k Uredbi št. 423/2007, v kateri so našteti subjekti, na katere se nanašajo ukrepi zamrznitve sredstev, sprejeti na podlagi člena 7(2) te uredbe, pomeni celoto ukrepov, s katerimi se navedena splošna pravila izvajajo za določene subjekte.

45

V zvezi s prvo vrsto elementov ima Svet široko diskrecijsko pravico glede tega, kateri elementi se upoštevajo pri sprejemanju ukrepov ekonomskih in finančnih sankcij na podlagi členov 60 ES in 301 ES skladno s skupnim stališčem, sprejetim na podlagi skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). Ker sodišče Skupnosti presoje Sveta o dokazih, dejstvih in okoliščinah, ki upravičujejo sprejetje takih ukrepov, ne more nadomestiti z lastno presojo o tem, se mora nadzor Sodišča prve stopnje omejiti na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil, obrazložitve, materialne pravilnosti dejstev, obstoja napak pri presoji dejstev in zlorabe pooblastil. Ta omejeni nadzor velja zlasti za presojo ugotovitev o smotrnosti, na katerih temeljijo taki ukrepi (po analogiji glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, T-228/02, ZOdl., str. II-4665, točka 159).

46

Pri nadzoru zakonitosti sklepa o vpisu subjekta na seznam v Prilogi V k Uredbi št. 423/2007 na podlagi člena 7(2) te uredbe je Sodišče prve stopnje glede na ničnostne tožbene razloge, ki jih je navedla zadevna oseba ali jih je to sodišče upoštevalo po uradni dolžnosti, dolžno zlasti preveriti, ali zadevni primer ustreza eni od štirih predpostavk iz člena 7(2), od (a) do (d), Uredbe št. 423/2007. To pomeni, da se sodni nadzor zakonitosti zadevnega sklepa razširi na presojo dejstev in okoliščin, navedenih v njegovo utemeljitev, ter na preverjanje dokazov in podatkov, na katerih temelji ta presoja. Sodišče prve stopnje mora tudi zagotoviti spoštovanje pravic obrambe in izpolnitev zahteve po obrazložitvi, po potrebi pa tudi utemeljenost nujnih razlogov, na katere se izjemoma sklicuje Svet, da bi se tej pravici in zahtevi izognil (po analogiji glej zgoraj navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, točka 154).

47

Tožeča stranka trdi, da člen 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 ni zavezujoč, kar pomeni, da naj ga ne bi bilo mogoče sistematično uporabljati za vse pravne osebe, ki so v lasti ali pod nadzorom subjektov, katerih sredstva so bila zamrznjena na podlagi člena 7(2)(a) ali (b) te uredbe, ker naj bi imel Svet po njenem mnenju glede tega diskrecijsko pravico in bi zato moral upoštevati posebni položaj vsakega zadevnega subjekta.

48

V zvezi s tem trdi, prvič, da bi bila nasprotna razlaga nezdružljiva s sodno prakso Sodišča prve stopnje, v skladu s katero mora pristojna institucija pri ukrepu zamrznitve sredstev skrbno in nepristransko preveriti vse upoštevne elemente posameznega primera in svojo odločitev dovolj obrazložiti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2008 v zadevi People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu, T-256/07, ZOdl., str. II-3019, točka 139).

49

Sistematična zamrznitev sredstev bi namreč pomenila neupoštevanje posebnosti subjekta, ki ga ima drugi subjekt v lasti ali ga nadzoruje, kot so stopnja njegove poslovne neodvisnosti, nadzor, ki se pri njem izvaja, ali nepovezanost njegovih dejavnosti s širjenjem jedrskega orožja. Prav tako naj bi bila v nasprotju s sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se omejevalni ukrepi, sprejeti na podlagi členov 60 ES in 301 ES, lahko nanašajo samo na tretje države, pri čemer lahko zadnji pojem vključuje voditelje take države ter tudi posameznike in subjekte, ki so z njimi povezani oziroma jih ti posredno ali neposredno nadzorujejo (sodba Sodišča z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, C-402/05 P in C-415/05 P, ZOdl., str. I-6351, točka 166).

50

Nujnost preučitve vsakega primera posebej naj bi po eni strani podpirali tudi sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura v zgoraj navedeni sodbi Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji in po drugi strani člen 15(3) Uredbe št. 423/2007, v katerem naj bi bilo zahtevano, naj se predložijo posebni razlogi v zvezi z vsakim subjektom in zato v zvezi z vsakim subjektom, ki je v njegovi lasti ali pod njegovim nadzorom.

51

Drugič, glede na vsebino Uredbe št. 423/2007 sistematična zamrznitev sredstev vseh podružnic, ki so v lasti ali pod nadzorom matičnega subjekta, ne bi bila potrebna za zagotavljanje učinkovitosti ukrepov proti temu subjektu. Določbe člena 5(1), člena 7(3) in (4), člena 13(1) in člena 16 Uredbe št. 423/2007 naj bi povzročile, da podružnica s sedežem v Evropski uniji ne more neposredno ali posredno delovati po navodilih matičnega subjekta.

52

Tretjič, tožeča stranka se sklicuje na poseben položaj. V zvezi s tem po eni strani trdi, da spoštuje vse sisteme sankcij, omejevalne ukrepe in veljavne predpise. Po drugi strani trdi, da je BMI ne bi mogla nezakonito nadzirati, ker naj bi bila pravno in dejansko ločena od matične družbe in ker naj bi bila predmet nadzora, ki ga izvaja FSA.

53

Četrtič in zadnjič, tožeča stranka trdi, da praksa Sveta ni sistematična zamrznitev sredstev vseh odvisnih družb in subjektov, za katere je bilo ugotovljeno, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja v smislu člena 7(2)(a) ali (b) Uredbe št. 423/2007. Tako naj bi bila BMI edini subjekt, na katerega se nanaša izpodbijani sklep in katerega podružnicam se zamrznejo sredstva, v nasprotju z, na primer, podjetjem Iran Electronic Industries, ki naj bi imelo šest odvisnih družb. Prav tako naj bi bili predmet ukrepa zamrznitve sredstev samo dve odvisni družbi BMI, čeprav ima BMI skoraj dvajset odvisnih družb v različnih industrijskih sektorjih.

54

Tožeča stranka skratka trdi, da bi člen 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, če bi bil zavezujoč, kršil načelo sorazmernosti. Ker pa „se besedilo sekundarne zakonodaje lahko razlaga na več načinov“, bi bilo treba dati prednost tisti razlagi, ki je skladna s splošnimi načeli prava Skupnosti. Zato bi bilo po mnenju tožeče stranke treba ugotoviti, da ta določba daje Svetu diskrecijsko pravico pri zamrznitvi sredstev odvisne družbe subjekta, ki sodeluje pri širjenju jedrskega orožja.

55

Svet ob podpori intervenientov trdi, da je v členu 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 „nedvoumno“ določeno, da zamrznitev sredstev nekega subjekta „brezpogojno“ povzroči zamrznitev sredstev vseh subjektov v njegovi lasti ali pod njegovim nadzorom, ne da bi v zvezi s tem lahko izvajal kakršno koli diskrecijsko pravico.

56

Svet dodaja, da zamrznitev sredstev nikdar ne bi bila upravičena, če bi bila resnična trditev, da bi zamrznitev sredstev BMI zadoščala, da tožeča stranka nanjo ne bi prenesla sredstev, saj bi zadoščala že prepoved sodelovanja pri širjenju jedrskega orožja in ne bi bilo treba sprejeti ukrepov proti subjektom, pri katerih obstaja tveganje nespoštovanja te prepovedi.

57

Poleg tega je Svet opozoril, da BMI in njene odvisne družbe skupaj s tožečo stranko sestavljajo gospodarsko enoto, kar pomeni, da je ukrep zamrznitve sredstev treba uporabiti za odvisna podjetja, da se zagotovita učinkovitost in prisilni učinek ukrepov proti BMI in ne nazadnje proti Islamski republiki Iran. Svet v tem okviru trdi, da bodo učinki izpodbijanega sklepa, ker Skupnost nima pristojnosti zunaj svojega ozemlja, odvisni predvsem od njegove uporabe za podružnice in izpostave BMI s sedežem v Evropski uniji.

58

Svet na trditev tožeče stranke, da ne izvaja sistematične zamrznitve sredstev vseh odvisnih družb subjektov, na katere se nanašajo ukrepi zamrznitve sredstev, odgovarja tudi, da je taka odvisna podjetja mogoče ustanoviti kadar koli, kar pomeni, da jih ni vedno mogoče identificirati.

59

Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska se strinja s stališčem Sveta. Poleg trditev, ki jih navaja Svet, se, prvič, opira na besedilo člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, v skladu s katerim se sredstva določenih subjektov „zamrznejo“. Drugič, trdi, da ne bi bilo logično, da bi bilo v Uredbi št. 423/2007 določeno različno obravnavanje glede na to, ali sredstva pripadajo matičnemu subjektu ali subjektu v njegovi lasti ali pod njegovim nadzorom, kljub dejanskemu nadzoru, ki ga prvi subjekt izvaja nad drugim. Tretjič, trditev v zvezi s členom 15(3) Uredbe št. 423/2007 naj bi odpirala le vprašanje, ali se Svet lahko zadovolji z navedbo posebnih in posamičnih razlogov za zamrznitev sredstev matičnega subjekta, nato pa brez dodatne utemeljitve subjekt v njegovi lasti ali pod njegovim nadzorom kot tak navede v Prilogi V k tej uredbi.

60

Francoska republika se strinja s stališčem Sveta in v zvezi s trditvijo glede člena 15(3) Uredbe št. 423/2007 trdi, da Svetu ni treba navesti posebnih in posamičnih razlogov za odvisne družbe nekega subjekta, na katerega se nanaša ukrep zamrznitve sredstev.

61

Uvodoma je treba spomniti, da je treba pri razlagi določbe prava Skupnosti upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (sodba Sodišča z dne 17. novembra 1983 v zadevi Merck, 292/82, Recueil, str. 3781, točka 12).

62

Besedilo člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 določa, da „[se] zamrznejo […] vsa sredstva […], ki pripadajo [subjektom], za katere je bilo v skladu s členom 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140 ugotovljeno, da […] so [subjekt], ki je v lasti ali pod nadzorom [subjekta, ki sodeluje pri širjenju jedrskega orožja]“. Iz tega besedila izhajata dve ugotovitvi.

63

Tako je po eni strani zaradi uporabe besed „zamrznejo se“ obvezna razširitev ukrepa zamrznitve sredstev na subjekte v lasti ali pod nadzorom, pri čemer Svet nima diskrecijske pravice. Če bi namreč zakonodajalec nameraval Svetu podeliti tako diskrecijsko pravico, bi svojo voljo izrazil z izrecnim besedilom v tem smislu, kot je „lahko se zamrznejo“.

64

Po drugi strani mora Svet pri sprejetju odločitve na podlagi člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 presoditi okoliščine primera, da bi določil, kateri subjekti so subjekti v lasti ali pod nadzorom.

65

Sobesedilo člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 in zlasti splošna struktura člena 7(2) te uredbe potrjujeta besedilno analizo te določbe. Glede na to, da je besedilo „za katere je bilo ugotovljeno“ v njenem uvodnem delu, je treba ugotoviti, da Svet tako kot v vsakem od štirih primerov od (a) do (d) presodi, ali je subjekt „v lasti ali pod nadzorom“.

66

In nazadnje, razlaga, ki izhaja iz analize besedila in sobesedila, je združljiva s ciljem, ki ga uresničuje Uredba št. 423/2007, to je z željo, da se zaradi resnosti tveganja, ki ga pomeni širjenje jedrskega orožja, prepreči širjenje jedrskega orožja, in širše, da se ohranita mir in mednarodna varnost.

67

Glede na vse navedeno je treba sklepati, da se s členom 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 Svetu nalaga zamrznitev sredstev subjekta „v lasti ali pod nadzorom“ subjekta, za katerega je bilo ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja v smislu člena 7(1)(a) ali (b) te uredbe, pri čemer Svet v vsakem primeru posebej presodi, ali so zadevni subjekti „v lasti ali pod nadzorom“.

68

Trditve, ki jih je navedla tožeča stranka, ne morejo ovreči te ugotovitve.

69

Prvič, ker je Svet dolžan presoditi, ali je subjekt „v lasti ali pod nadzorom“, mora upoštevati vse ustrezne elemente zadevnega primera, kot sta raven operativne neodvisnosti zadevnega subjekta ali morebitni učinek nadzora, ki ga nad takim subjektom izvaja javni organ. Nasprotno pa narava dejavnosti zadevnega subjekta in morebitni neobstoj povezave med to dejavnostjo in širjenjem jedrskega orožja v tem okviru nista upoštevni merili, ker kot izhaja iz točke 103 spodaj, sprejetje ukrepa zamrznitve sredstev za subjekt v lasti ali pod nadzorom ni pogojeno z dejstvom, da ta subjekt sodeluje pri širjenju jedrskega orožja. Prav tako okoliščina, da je namen omejevalnih ukrepov, sprejetih na podlagi Uredbe št. 423/2007, preprečiti kakršno koli finančno in tehnično pomoč pri jedrskih dejavnostih in razvijanju raket Islamske republike Iran, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, nujno pomeni, da so bili ti ukrepi sprejeti proti tretji državi, tako da jih je treba šteti za združljive z razlago členov 60 ES in 301 ES v zgoraj navedeni sodbi Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji.

70

V zvezi z obveznostjo obrazložitve, ki se Svetu nalaga s členom 15(3) Uredbe št. 423/2007, iz točk od 143 do 146 spodaj izhaja, da mora Svet navesti razloge za svoje mnenje, da je subjekt „v lasti ali pod nadzorom“ subjekta, za katerega je bilo ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, in da je zato treba zamrzniti njegova sredstva na podlagi člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007. Ta obveznost ne vpliva na dejstvo, da mora Svet, ko meni, da so izpolnjeni pogoji iz te določbe, sprejeti ukrep zamrznitve sredstev zadevnega subjekta.

71

Drugič, v določbah Uredbe št. 423/2007, ki jih navaja tožeča stranka, so opredeljene najprej prepoved opravljanja transakcij s subjekti, za katere je bilo ugotovljeno, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali da sodelujejo pri takih transakcijah, nato obveznost preglednosti in sodelovanja s pristojnimi organi in nazadnje obveznost držav članic, da predvidijo sankcije, ki se lahko uporabijo pri kršitvi te uredbe. Seveda so bile te določbe sprejete za doseganje ciljev, za katere si prizadeva Svet. Vendar pa sam obstoj pravil, ki prepovedujejo opravljanje transakcij s subjekti, za katere je ugotovljeno, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja, in ki določajo obveznosti skupaj s sankcijami, ne zagotavlja, da takih transakcij, če je potrebno, ne izvaja subjekt, ki je v lasti ali pod nadzorom subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja. Zaradi te okoliščine torej ni mogoče meniti, da bi bil kakršen koli dodaten ukrep, kot je zamrznitev sredstev subjektov, ki so v lasti ali pod nadzorom subjektov, za katere je bilo ugotovljeno, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja, odveč.

72

Tretjič, trditev v zvezi s posebnim položajem tožeče stranke ne zadeva razlage člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, ki jo je treba podati, temveč v bistvu napako, ki naj bi jo Svet zagrešil, če bi to določbo uporabil za tožečo stranko. Zato te trditve na tej stopnji analize niso upoštevne. Kot samostojni tožbeni razlog bodo obravnavane v nadaljevanju te sodbe (glej točke od 119 do 129 spodaj).

73

Četrtič, v zvezi s trditvijo, da praksa Sveta ni sistematična zamrznitev sredstev vseh odvisnih družb in subjektov, za katere je ugotovljeno, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja v smislu člena 7(2)(a) ali (b) Uredbe št. 423/2007, je treba najprej opozoriti, da je mogoče, kot izhaja iz točke 123 spodaj, da Svet zakonito ne uporabi člena 7(2)(d) te uredbe za subjekte, ki po njegovem mnenju ne izpolnjujejo meril za uporabo te določbe, kljub dejstvu, da so to odvisne družbe subjektov, za katere je bilo ugotovljeno, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja.

74

Poleg tega, kot sta opozorila Svet in Francoska republika, v vseh primerih ni mogoče identificirati vseh subjektov v lasti ali pod nadzorom subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja.

75

Nazadnje, tudi če Svet dejansko ne bi sprejel ukrepov zamrznitve sredstev nekaterih subjektov v lasti ali pod nadzorom subjektov, za katere je ugotovljeno, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja v smislu člena 7(2)(a) ali (b) Uredbe št. 423/2007, je po eni strani treba pripomniti, da mora Svet spoštovati to uredbo, zato morebitno neupoštevanje ne more pomeniti utemeljenega odstopanja in zato pri zadevnih subjektih ne more vzbuditi legitimnega pričakovanja. Če pa po drugi strani zadevna trditev izhaja iz kršitve načela enakega obravnavanja, je treba opozoriti, da je treba to načelo uskladiti z načelom zakonitosti, v skladu s katerim se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, T-327/94, Recueil, str. II-1373, točka 160; v zadevi Mayr-Melnhof proti Komisiji, T-347/94, Recueil, str. II-1751, točka 334, in z dne v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T-23/99, Recueil, str. II-1705, točka 367). Zato se v podporo stališču tožeče stranke ni mogoče uspešno sklicevati na morebitno nezakonito ravnanje Sveta, če bi bilo dokazano.

76

V teh okoliščinah ni upoštevna sodna praksa, v skladu s katero je treba, kadar se besedilo sekundarne zakonodaje Skupnosti lahko razlaga na več načinov, dati prednost tisti razlagi, na podlagi katere je določba v skladu s Pogodbo, ne pa tisti, ki bi privedla do ugotovitve njene nezdružljivosti s Pogodbo (sodba Sodišča z dne 13. decembra 1983 v zadevi Komisija proti Svetu, 218/82, Recueil, str. 4063, točka 15). V tem primeru namreč ni dvoma o razlagi člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007.

77

Sicer bodo trditve tožeče stranke v zvezi z domnevno nezdružljivostjo razlage iz točke 67 zgoraj z načelom sorazmernosti preučene v nadaljevanju te sodbe v okviru presoje ugovora nezakonitosti člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, ki ga je tožeča stranka navedla v zadevi T-332/08.

78

Tožeča stranka trdi, da je člen 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 v nasprotju z načelom sorazmernosti in da je zato treba razglasiti, da se ta člen na podlagi člena 241 ES ne uporablja za ta primer. Po njenem mnenju je zato treba razglasiti ničnost izpodbijanega sklepa, ker nima ustrezne pravne podlage.

79

Tožeča stranka v podporo svojemu stališču trdi, prvič, da nezdružljivost člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 z načelom sorazmernosti izhaja iz trditev, navedenih v točkah od 48 do 54 zgoraj.

80

Drugič, med zamrznitvijo sredstev subjektov v lasti ali pod nadzorom subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja v smislu člena 7(2)(a) ali (b) Uredbe št. 423/2007, in ciljem preprečitve širjenja jedrskega orožja in njegovega financiranja naj ne bi bilo „razumne povezave“.

81

V zvezi s tem tožeča stranka najprej opozarja, da je banka Združenega kraljestva, ki je ločena od matične družbe in spoštuje vse veljavne predpise. Pojasnjuje, da so v zvezi z omejevalnimi ukrepi proti Islamski republiki Iran zanjo veljale enake obveznosti kot za druge banke Skupnosti in da je ravnala v skladu z njimi. Ker ni bilo dokazano ali zatrjevano, da je tožeča stranka sodelovala pri financiranju širjenja jedrskega orožja, kajti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni izrecno omenjena, v Resoluciji Varnostnega sveta 1803 (2008) pa ne tožeča stranka ne BMI nista označeni kot subjekta, vključena v širjenje jedrskega orožja, naj samodejna uvedba ukrepa zamrznitve sredstev iz člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 ne bi bila del cilja preprečitve širjenja jedrskega orožja.

82

Nato, zamrznitev sredstev tožeče stranke naj ne bi vplivala na širjenje jedrskega orožja, ker naj tožeča stranka ne bi sodelovala pri njegovem financiranju in ker naj sprejeti ukrepi ne bi mogli spremeniti pristopa iranskih organov. V zvezi s tem tožeča stranka trdi tudi, da je vsekakor ravnala v skladu z izpodbijanim sklepom v delu, v katerem ta zadeva BMI in druge subjekte, proti katerim so uvedeni omejevalni ukrepi, kar pomeni, da je edina posledica zamrznitve sredstev nezmožnost opravljanja transakcij s subjekti, ki ne sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja. Prav tako naj prepoved izvajanja transakcij za tožečo stranko ne bi pomenila gospodarskega pritiska na financiranje širjenja jedrskega orožja, ker je njena prevladujoča dejavnost vlaganje kapitala iz Irana v premoženje zunaj te države.

83

Nazadnje, tožeča stranka meni, da trditev Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, da je namen zamrznitve sredstev subjektov, ki so v lasti ali pod nadzorom, izvajati gospodarski pritisk na BMI in Islamsko republiko Iran, ni pravilna, ker take razlage ne upravičujeta besedilo in področje uporabe Uredbe št. 423/2007.

84

Tretjič, zamrznitev sredstev subjektov v lasti ali pod nadzorom subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja v smislu člena 7(2)(a) ali (b) Uredbe št. 423/2007, naj ne bi bil najmanj omejevalen ukrep, s katerim je mogoče doseči cilj preprečitve širjenja jedrskega orožja ali njegovega financiranja oziroma pozorno spremljati tožečo stranko.

85

V tem okviru tožeča stranka trdi, najprej, da ji zamrznitev sredstev krati možnost opravljanja transakcij in tako resno škodi njenim financam in ugledu. Zato naj bi uporaba člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 pomenila nesorazmerno kršitev njene pravice do nemotenega uživanja lastnine, prostega zagotavljanja finančnih storitev v Evropski uniji ter prostega pretoka kapitala in plačil.

86

Nato, člen 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 naj bi bil nesorazmeren glede na Resolucijo 1803 (2008), ki naj bi se izvajala s to uredbo. Učinki te določbe naj bi namreč presegali zahtevo iz točke 10 te resolucije, s katero naj bi države članice le pozivali k pozornemu spremljanju dejavnosti BMI in njenih odvisnih družb.

87

Nazadnje, tožeča stranka poudarja, da so sicer obstoječi ukrepi za nadzor in spremljanje ustrezni, vendar da bi bilo za doseganje zastavljenega cilja mogoče alternativno ali kumulativno uporabiti druge, manj omejevalne ukrepe od zamrznitve sredstev. V zvezi s tem je tožeča stranka v svojih vlogah omenila okrepljeno spremljanje njenega spoštovanja omejevalnih ukrepov, zahtevo po večji preglednosti njenih dejavnosti, zlasti v zvezi s podrobnimi podatki o zadevnih računih in transakcijah, sprejetje ukrepov za redno pregledovanje njenega položaja ter okrepitev sodelovanja z FSA in projektno skupino za finančno ukrepanje v Združenem kraljestvu. Na obravnavi je omenila tudi predhodno odobritev transakcij in nadzor s strani neodvisnega pooblaščenca ter popolno prepoved transakcij z Iranom.

88

Svet ob podpori intervenientov trdi, da je zamrznitev sredstev tožeče stranke povezana s ciljem preprečitve širjenja jedrskega orožja, ker je to nujno, da se zagotovi učinkovitost ukrepov, sprejetih proti njeni matični družbi BMI, in prepreči izigravanje teh ukrepov. V tem okviru Svet poudarja, da je tožeča stranka dejansko pod nadzorom BMI. Zato bi se po mnenju Sveta sredstva tožeče stranke lahko posredno ali neposredno uporabila v podporo širjenju jedrskega orožja, torej je zamrznitev sredstev nujna, zlasti da se prepreči izigravanje ukrepov proti BMI, tako da tožeča stranka izvede transakcije v korist BMI ali njenih drugih podružnic ali izpostav, ali če je smiselno, s posredovanjem tretje osebe, katere povezava z BMI ne bi bila znana.

89

V zvezi s tem Svet tudi opozarja, da bo, ker Skupnost nima pristojnosti zunaj svojega ozemlja, učinek izpodbijanega sklepa odvisen predvsem od njegove uporabe za izpostave in podružnice BMI s sedežem v Evropski uniji, skupaj s tožečo stranko.

90

Svet dodaja, da alternativni ukrepi, ki jih predlaga tožeča stranka, ne jamčijo doseganja zastavljenega cilja. Tako obvezno razkritje podrobnih informacij o zadevnih računih in transakcijah ne bi imelo učinka, ker bi bile to že izvedene transakcije. Tudi okrepitev sodelovanja z nacionalnimi organi ne bi preprečila izvedbe transakcij s posredništvom tretje osebe, za katero se ne bi vedelo, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja.

91

Svet tudi trdi, da čeprav bo tožeča stranka utrpela določeno škodo zaradi sprejetja izpodbijanega sklepa, njen obstoj v času, ko bodo njena sredstva zamrznjena, ne bo ogrožen. V zvezi s tem navaja izjeme iz členov 9 in 10 Uredbe št. 423/2007, velike finančne rezerve BMI in dejstvo, da so številne komercialne banke prebrodile obdobja, v katerih niso ustvarjale dobička. V zvezi z oškodovanjem ugleda tožeče stranke Svet meni, da to izhaja že iz Resolucije 1803 (2008), v kateri so BMI in njene izpostave izrecno navedene.

92

Svet ugotavlja, da glede na to, kako pomembno je ohranjanje miru in mednarodne varnosti, dejstvo, da Islamska republika Iran zavrača ustavitev širjenja jedrskega orožja, in dejstvo, da je tožeča stranka pod nadzorom subjekta, ki pri tem sodeluje, zamrznitev sredstev tožeče stranke ni nesorazmerna.

93

Poleg trditev, ki jih je navedel Svet, Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska trdi, da je cilj zamrznitve sredstev subjektov v lasti ali pod nadzorom subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja v smislu člena 7(2)(a) ali (b) Uredbe št. 423/2007, tudi izvajanje gospodarskega pritiska na BMI in ne nazadnje tudi na Islamsko republiko Iran. Neprekinjena gospodarska dejavnost tožeče stranke pa naj bi še naprej koristila BMI, tako finančno kot z ugledom in navzočnostjo tožeče stranke na trgu.

94

Poleg tega po mnenju Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska izpodbijani sklep ni bil sprejet za izvajanje Resolucije 1803 (2008), ampak člena 7(2) Uredbe št. 423/2007, katerega namen je doseči cilje iz Resolucije 1737 (2006). Poleg tega dejstvo, da v Resoluciji 1803 (2008) ni zahtevana zamrznitev sredstev tožeče stranke, ne pomeni, da Svet ne more sprejeti takega ukrepa.

95

V zvezi z učinkom izpodbijanega sklepa na tožečo stranko Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska navaja, da je bilo tožeči stranki dodeljenih že več kot sto odobritev na podlagi členov 9 in 10 Uredbe št. 423/2007. Obstoj tožeče stranke naj zato ne bi bil ogrožen.

96

Francoska republika dodaja, da učinkovitost manj omejevalnih ukrepov, ki jih predlaga tožeča stranka, predpostavlja, da odnos s tožečo stranko temelji na zaupanju. Tak odnos pa naj z družbo, ki je pod nadzorom BMI, ne bi bil mogoč.

97

Poleg tega po mnenju Francoske republike dejstvo, da mora tožeča stranka spoštovati omejevalne ukrepe in da so za kršitev veljavnih pravil predvidene kazenske sankcije, ni upoštevno. Omejevalni ukrepi naj bi namreč imeli preventivni namen, kazenske sankcije pa nastopijo šele a posteriori. Poleg tega, medtem ko se omejevalni ukrepi nanašajo na tožečo stranko, pa naj sama ne bi bila vpletena v morebitni kazenski postopek zoper njenega zaposlenega.

98

Uvodoma je treba opozoriti, da ta ugovor nezakonitosti izpodbija združljivost načela sorazmernosti z enim od splošnih pravil o načinu izvajanja omejevalnih ukrepov, uvedenih z Uredbo št. 423/2007, to je s členom 7(2)(d) te uredbe, s katerim se Svetu nalaga, kot izhaja iz točk od 61 do 67 zgoraj, zamrznitev sredstev subjektov v lasti ali pod nadzorom subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja v smislu člena 7(2)(a) ali (b) te uredbe. Iz tega po eni strani sledi, da se ugotovitve, predstavljene v točki 45 zgoraj, lahko uporabijo v zvezi z intenzivnostjo nadzora, ki ga izvaja Sodišče prve stopnje, in po drugi strani, da po analogiji z ugotovitvami iz točke 72 zgoraj trditve o odnosu med tožečo stranko in BMI ter posebni položaj tožeče stranke kot banke v Združenem kraljestvu niso upoštevni za presojo tega ugovora nezakonitosti. Upoštevati pa jih je treba pri presoji očitka, da uporaba člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 za tožečo stranko ni bila upravičena. Te trditve bodo torej obravnavane v točkah od 119 do 129 spodaj.

99

Prav tako je treba ugotoviti, da je sklicevanje na Resolucijo Varnostnega sveta 1803 (2008) neupoštevno. V nasprotju s členom 7(1) Uredbe št. 423/2007 uporaba člena 7(2) te uredbe ni odvisna od ukrepov zamrznitve sredstev, ki jih je sprejel Varnostni svet. Cilj te določbe je, Svetu omogočiti, da v okviru pristojnosti, ki izhajajo iz členov 60 ES in 301 ES, sprejme, če se mu to zdi upravičeno, ukrepe zamrznitve sredstev za subjekte, ki niso predmet podobnih ukrepov, ki jih je sprejel Varnostni svet. Zato se v nasprotju s trditvami tožeče stranke s členom 7(2) Uredbe št. 423/2007 Resolucija 1803 (2008) ne izvaja, kar pomeni, da vsebina te resolucije ni merilo, po katerem je treba presojati združljivost člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 z načelom sorazmernosti.

100

Iz sodne prakse izhaja, da v skladu z načelom sorazmernosti, ki je splošno načelo prava Skupnosti, za zakonitost prepovedi gospodarske dejavnosti velja pogoj, da so prepovedi primerne in potrebne za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (sodba Sodišča z dne 13. novembra 1990 v zadevi Fedesa in drugi, C-331/88, Recueil, str. I-4023, točka 13). Torej je treba druge trditve tožeče stranke preučiti z vidika teh meril.

101

Prvič, če bi bilo sklepanje tožeče stranke v zvezi z razlago člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, povzeto v točkah od 48 do 54 zgoraj, upoštevno za presojo združljivosti te določbe z načelom sorazmernosti, ga je treba zavrniti iz razlogov, predstavljenih v točkah od 69 do 76 zgoraj.

102

Drugič, v zvezi s povezavo med členom 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 in zastavljenim ciljem je treba opozoriti, da je cilj Uredbe št. 423/2007 preprečitev širjenja jedrskega orožja in njegovega financiranja ter s tem izvajanje pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ustavila zadevne dejavnosti. Ta cilj spada v širši okvir prizadevanj za ohranjanje miru in mednarodne varnosti ter je zato legitimen, čemur tožeča stranka ne nasprotuje.

103

V nasprotju s trditvami tožeče stranke je zamrznitev sredstev subjektov v lasti ali pod nadzorom subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja v smislu člena 7(2)(a) ali (b) Uredbe št. 423/2007, povezana s ciljem, opisanim v zgornji točki. Kadar se namreč zamrznejo sredstva subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, obstaja nezanemarljivo tveganje, da bo ta subjekt izvajal pritisk na subjekte, ki jih ima v lasti ali jih nadzoruje, da bi se izognil učinku njemu namenjenih ukrepov, in jih spodbujal, bodisi naj nanj posredno ali neposredno prenesejo svoja sredstva bodisi naj zanj opravijo transakcije, ki jih sam zaradi zamrznjenih sredstev ne more opraviti. V teh okoliščinah je treba meniti, da je zamrznitev sredstev subjektov v lasti ali pod nadzorom subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, nujna in potrebna za zagotavljanje učinkovitosti ukrepov, sprejetih proti temu subjektu, in preprečevanje izigravanja teh ukrepov.

104

Obstoj navedenega tveganja lahko poleg tega po eni strani pojasni okoliščino, o kateri je tekla razprava na obravnavi, da se Uredba št. 423/2007 nanaša na subjekte v lasti ali pod nadzorom, čeprav se v uvodnih izjavah 2 in 6, v katerih so navedeni različni zadevni omejevalni ukrepi, nanje izrecno ne nanašata. Po drugi strani pa obstoj tega tveganja lahko pojasni, da vprašanje, ali subjekt v lasti ali pod nadzorom sodeluje pri širjenju jedrskega orožja ali ne, ni upoštevno.

105

Druge okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka, ne morejo spremeniti te ugotovitve. Tako dejstvo, da v preteklosti proti subjektu v lasti ali pod nadzorom niso bili uvedeni disciplinski ali regulativni ukrepi in da je subjekt spoštoval veljavne sisteme sankcij in omejevalne ukrepe, v zvezi s tem ni upoštevno, kajti dokler se ukrep zamrznitve sredstev ni nanašal na matični subjekt, je ta od subjektov, ki jih ima v lasti ali jih nadzoruje, pri čemer je spoštoval druga veljavna pravila, lahko pridobil sredstva in z njimi opravil transakcije, ki so odslej nezdružljive s sprejetimi omejevalnimi ukrepi. Zato ni imel razloga za izvajanje pritiska na te subjekte. Prav tako izjava subjekta v lasti ali pod nadzorom, da bo spoštoval posledice zamrznitve sredstev matičnega subjekta, ni zadostno jamstvo, da morebitni pritisk matičnega subjekta ne bo učinkovit.

106

Zavrniti pa je treba trditev Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, da je namen zamrznitve sredstev subjektov v lasti ali pod nadzorom tudi prek BMI izvajati pritisk na Islamsko republiko Iran in BMI preprečiti, da bi izkoriščala dobiček, ugled in tržni položaj tožeče stranke. Namen omejevalnih ukrepov, uvedenih z Uredbo št. 423/2007, namreč ni izvajanje takega gospodarskega pritiska. V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav je namen ukrepov, navedenih v uvodnih izjavah 2 in 6 Uredbe št. 423/2007, izvajati pritisk na Islamsko republiko Iran, gre vendarle izključno za varnostne ukrepe, katerih namen je preprečiti širjenje jedrskega orožja in njegovo financiranje. Vendar v Uredbi št. 423/2007 ni ničesar, zaradi česar bi lahko menili, da je namen teh ukrepov vplivati na gospodarski položaj zadevnih subjektov bolj, kot je nujno za preprečevanje širjenja jedrskega orožja in njegovega financiranja.

107

Tretjič, v zvezi z obstojem drugih, manj omejevalnih ukrepov, kot je zamrznitev sredstev, ki jih je za dosego zastavljenega cilja mogoče uporabiti alternativno ali kumulativno, je treba najprej opozoriti, da ni bilo dokazano, da so bili ob sprejetju izpodbijanega sklepa ukrepi za nadzor in spremljanje ustrezni glede na tveganje, opisano v točki 103 zgoraj.

108

Nato, okrepljeno spremljanje spoštovanja omejevalnih ukrepov s strani pristojnih organov in okrepljeno sodelovanje z njimi, zahteva po posebni preglednosti dejavnosti tožeče stranke ter sprejetje ukrepov za redno pregledovanje njenega položaja so ukrepi ex post, ki zadevajo že opravljene transakcije in torej ne morejo preprečiti morebitnih transakcij, ki ne bi bile združljive s sprejetimi omejevalnimi ukrepi. To toliko bolj velja, ker učinkovitost pristojnih organov temelji na predpostavki, da lahko ugotovijo, ali je druga oseba v transakciji povezana z BMI ali ne oziroma z drugim subjektom, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja.

109

Nazadnje, za ukrepe, ki so bili prvič omenjeni na obravnavi, je treba šteti, da jih ni mogoče upoštevati. Sklicevanje na te ukrepe med postopkom in brez vsake utemeljitve je namreč kršitev člena 48(2) in člena 76a(3) Poslovnika. Tožeča stranka nikakor ni dokazala, da sta sistem predhodnih odobritev in nadzor s strani neodvisnega pooblaščenca izvedljiva. Po njenem mnenju popolna prepoved transakcij z Iranom vsekakor ne bi bila učinkovita pri preprečevanju transakcij s posredniki, ki niso v tej državi in za katere se ne bi vedelo, da so povezani z BMI.

110

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da alternativni ukrepi, ki jih predlaga tožeča stranka, niso primerni za doseganje zastavljenega cilja.

111

Četrtič, v zvezi z neugodnostmi za tožečo stranko iz sodne prakse izhaja, da temeljni pravici, na kateri se sklicuje, to sta lastninska pravica in pravica do opravljanja gospodarske dejavnosti, nista absolutni pravici in da za njuno uresničevanje lahko veljajo omejitve, ki jih upravičujejo cilji v splošnem interesu, ki jih Skupnost uresničuje. Tako vsak gospodarski ali finančni omejevalni ukrep po definiciji povzroča učinke, ki posegajo v lastninsko pravico in svobodno opravljanje poklicnih dejavnosti, in škodi tistim osebam, ki jim odgovornost za položaj, zaradi katerega so bili sprejeti zadevni ukrepi, ni bila dokazana. S pomenom ciljev, ki jih uresničujejo sporni predpisi, se utemeljijo negativne, celo zelo negativne posledice za določene subjekte (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 30. julija 1996 v zadevi Bosphorus, C-84/95, Recueil, str. I-3953, točke od 21 do 23, in zgoraj navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točke od 354 do 361).

112

V zvezi s tem je treba poudariti, da sta z zamrznitvijo sredstev svoboda opravljanja gospodarske dejavnosti in lastninska pravica bančne ustanove s sedežem na ozemlju Skupnosti znatno omejeni. Zadevni subjekt namreč ne more opravljati novih transakcij s svojimi strankami in brez posebnih dovoljenj izvesti nobenega prenosa sredstev. Vendar Sodišče prve stopnje glede na poglavitni pomen ohranjanja miru in mednarodne varnosti meni, da v primerjavi z želenimi cilji povzročene neugodnosti niso pretirane.

113

Nazadnje, v zvezi s kršitvijo prostega pretoka kapitala in plačil, na katero se sklicuje tožeča stranka, je treba poudariti, da člen 60 ES, ki je del določb, s katerimi se ureja to področje, Svetu izrecno dovoljuje, da sprejme nujne ukrepe na področju pretoka kapitala in plačil, ki se nanašajo na tretje države, v skladu s postopkom iz člena 301 ES. Uredba št. 423/2007 pa je bila sprejeta prav na podlagi teh dveh določb Pogodbe ES, kar pomeni, da so omejitve iz te uredbe del pravil, s katerimi je opredeljen prosti pretok kapitala in plačil, zagotovljen s to pogodbo, zato ne morejo biti nezdružljive z njim.

114

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da ni bilo dokazano, da je člen 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 nezdružljiv z načelom sorazmernosti. Zato je treba zavrniti ugovor nezakonitosti, ki ga je tožeča stranka podala zoper to določbo.

115

Tožeča stranka trdi, da njen posebni položaj znatno omejuje nadzor, ki bi ga nad njo lahko izvajala BMI, tako da člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 zanjo ne bi bilo treba uporabiti.

116

V zvezi s tem trdi, prvič, da je pravni subjekt, ločen in neodvisen od BMI, in da se ta ne vmešava v njeno dnevno vodenje. Drugič, za tožečo stranko, njene direktorje in zaposlene naj bi veljali Uredba št. 423/2007 ter drugi omejevalni ukrepi, sistemi sankcij in veljavni predpisi, in oni naj bi jih spoštovali. Tretjič, v skladu z angleškim pravom naj bi direktorji družbe imeli različne obveznosti do družbe, in ne do delničarjev, neupravičena odpoved delovnega razmerja direktorju pa naj bi bila nezakonita. Četrtič, tožečo stranko naj bi kot banko v Združenem kraljestvu nadzoroval FSA, zlasti kar zadeva njene povezave z BMI ter imenovanja in sestavo vodstvenih uslužbencev. Vendar ne ona ne njeni zaposleni direktorji niso bili predmet regulativnih ali disciplinskih ukrepov s strani FSA, katerega eden od ciljev je tudi boj proti finančnemu kriminalu, skupaj s financiranjem terorizma in širjenja jedrskega orožja. Petič, tožeča stranka je, če je potrebno, pripravljena skleniti dogovor, v skladu s katerim brez soglasja pristojnih organov ne bi bilo mogoče zamenjati nobenega njenega direktorja.

117

Svet se ob podpori intervenientov sklicuje na sodno prakso, ki je nastala na področju konkurenčnega prava, in trdi, da je tožeča stranka, ker je v celoti v lasti BMI, pod dejanskim nadzorom BMI, in zato pri oblikovanju usmeritve delovanja ni resnično samostojna. V zvezi s tem navaja, da je direktorje tožeče stranke po vsej verjetnosti imenovala BMI, ti ji odgovarjajo, ona pa jih lahko odpusti.

118

Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska dodaja, da zaveza, ki jo predlaga tožeča stranka, ne zadostuje za preprečitev znatnega nadzora BMI nad tožečo stranko, ker je njena izvedljivost malo verjetna, ker bi jo lahko kadar koli razveljavili in ker ne bi mogla prevladati nad pravili, ki veljajo v angleškem pravu družb.

119

Uvodoma je treba opozoriti, da se ta tožbeni razlog nanaša na zakonitost sklepa, s katerim so bili omejevalni ukrepi, uvedeni z Uredbo št. 423/2007, uporabljeni za določen subjekt. Ta okoliščina pomeni, da so podrobna pravila za sodni nadzor, ki ga izvaja Sodišče prve stopnje, enaka, kot so navedena v točki 46 zgoraj.

120

V tem primeru iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in pisnih stališč Sveta, predstavljenih na obravnavi, izhaja, da se je Svet odločil uporabiti člen 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 za tožečo stranko, ker je „v lasti“ BMI. Na prvi pogled se zdi vsebina tega pojma natančna, če pomeni udeležbo BMI v kapitalu tožeče stranke. Vendar je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 61 zgoraj, analiza zadevnega pojma ne sme temeljiti samo na semantični vsebini, ampak je pri njej treba upoštevati tudi povezave med členom 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 in ciljem, ki ga uresničuje Uredba št. 423/2007, kot je bilo navedeno v točkah 102 in 103 zgoraj.

121

Zato je treba ugotoviti, ali obstaja nezanemarljiva verjetnost, da je tožečo stranko, zato ker je v lasti BMI, mogoče pripraviti do tega, da izigra ukrepe, sprejete proti njenemu matičnemu subjektu. V tem okviru je za Sodišče prve stopnje koristna sodna praksa, ki je nastala na področju konkurenčnega prava in se nanaša na to, ali je matična družba lahko odgovorna za kršitev odvisne družbe. V obeh primerih gre namreč za presojo, ali je zaradi odločilnega vpliva matičnega subjekta odvisno družbo mogoče pripraviti do tega, da deluje po njegovih navodilih, namesto da bi ravnala samostojno (v tem smislu glej sodbi Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi Imperial Chemical Industries proti Komisiji, 48/69, Recueil, str. 619, točka 133, in z dne v zadevi Viho proti Komisiji, C-73/95 P, Recueil, str. I-5457, točka 16), čeprav v teh dveh primerih ravnanje, ki ga vsili matični subjekt, ni enako.

122

Poleg tega ta razlika pomeni, da je treba pri razlagi Uredbe št. 423/2007 dati prednost elementom, ki se nanašajo na imenovanje zaposlenih, pred drugimi elementi, ki se upoštevajo v konkurenčnem pravu. Da bi namreč matični subjekt ustrezno vplival na ravnanje odvisnega subjekta, mora pritisk, naveden v točki 103 zgoraj, izvajati predvsem nad njegovimi direktorji in/ali zaposlenimi.

123

V zvezi s tem okoliščina, da je neki subjekt v celoti v lasti drugega subjekta, na splošno pomeni, da ima drugi subjekt pravico imenovati direktorje v prvem subjektu, in torej lahko dejansko nadzoruje sestavo njegovih vodstvenih struktur in ne nazadnje vseh zaposlenih. Vendar ni mogoče izključiti, da v izjemnih okoliščinah uporaba člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 za subjekt, čeprav je v celoti v lasti matičnega subjekta, ni upravičena z vidika drugih dejavnikov, ki odtehtajo vpliv matičnega subjekta na odvisni subjekt.

124

V tem primeru ni sporno, da ima BMI v lasti ves kapital tožeče stranke, in zato lahko imenuje in zamenjuje njene direktorje. Tako lahko vpliva na zaposlene pri tožeči stranki. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da obstaja nezanemarljivo tveganje, da bi BMI lahko z izvajanjem pritiska na direktorje ali prek njih na druge zaposlene pripravila tožečo stranko do tega, da bi opravila transakcije, prepovedane z Uredbo št. 423/2007. Zato je treba preveriti, ali okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka, lahko odtehtajo ta vpliv.

125

Prvič, v zvezi s tem dejstvo, da je tožeča stranka pravna oseba in da BMI ne posega v njeno dnevno vodenje, ni upoštevno. Te okoliščine namreč ne ovržejo posrednega ali neposrednega vpliva, ki ga ima BMI na zaposlene pri tožeči stranki.

126

Drugič, dejstvo, da so tožeča stranka in njeni zaposleni spoštovali omejevalne ukrepe, sisteme sankcij in druge veljavne predpise ter v preteklosti niso bili predmet disciplinskih ali regulativnih ukrepov iz razlogov, navedenih v točki 105 zgoraj, prav tako ni upoštevno. Sodišče prve stopnje tudi meni, da odvračilnost sankcij, ki bi jim bili izpostavljeni zaposleni pri tožeči stranki, ne zadošča, zlasti ker bi bili lahko sprejeti ukrepi za prikrivanje nezakonitosti zadevnih transakcij, med drugim z uporabo posrednikov, katerih povezava z BMI ni znana.

127

Tretjič, po analogiji z navedbami v točki 71 zgoraj sam obstoj določenih obveznosti za direktorje na podlagi angleškega prava družb še ne jamči spoštovanja teh obveznosti. Morebitno kršitev pa je mogoče razkriti šele a posteriori, zato obstoj zadevne obveznosti ne more zagotoviti preventivnega učinka, ki bi bil enakovreden omejevalnim ukrepom. Ker tožeča stranka predlaga, naj pristojni organi odobrijo imenovanje njenih prihodnjih direktorjev, je treba opozoriti, po eni strani, da ni dokazano, da je tak postopek uresničljiv in skladen z angleškim pravom, in, po drugi strani, da nikakor ne bi rešil položaja sedanjih direktorjev pri tožeči stranki, ki jih je imenovala BMI.

128

Nazadnje, četrtič, treba je opozoriti, da glavni namen nadzora, ki ga nad bankami izvaja FSA, ni spoštovanje omejevalnih ukrepov proti nekaterim subjektom, ampak je ohranjanje stabilnega, učinkovitega in pravičnega finančnega sistema. Če so v ta namen vključeni določeni vidiki, povezani s finančnim kriminalom, so to pranje denarja, goljufija in trgovanje na podlagi notranjih informacij. Izvajanje omejevalnih ukrepov in nadzor nad njihovim spoštovanjem, skupaj z ukrepi, uvedenimi z Uredbo št. 423/2007, pa spada v pristojnost HM Treasury (ministrstvo za finance Združenega kraljestva), ki je v ta namen ustanovilo posebno enoto, pristojno tudi za izdajanje dovoljenj na podlagi členov 9 in 10 Uredbe št. 423/2007. V teh okoliščinah nadzor, ki ga FSA izvaja nad tožečo stranko v zvezi z njenimi odnosi z BMI ter imenovanjem njenih direktorjev in nekaterih drugih zaposlenih, ne more odtehtati vpliva, ki ga ima matična družba na tožečo stranko.

129

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Svet upravičeno menil, da se člen 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 za tožečo stranko uporablja. Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

130

Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep krši „načelo prepovedi diskriminacije“, ker naj bi jo po eni strani obravnaval drugače kot banke, katerih položaj je vsebinsko enak, po drugi strani pa enako kot banke, katerih položaj je vsebinsko drugačen.

131

Tako naj bi bila tožeča stranka v položaju, ki je primerljiv s položajem drugih bank v Združenem kraljestvu ter zlasti s položajem Persia International Bank plc in Bank Saderat plc (v nadaljevanju: banka Saderat), ki sta prav tako podružnici iranskih bank, ki so v lasti iranske države, v Združenem kraljestvu. Vse tri banke bi morale države v skladu z Resolucijo 1803 (2008) pozorno spremljati, kajti banka Saderat in tožeča stranka sta v njej izrecno omenjeni. Navedene so tudi na seznamu United States Department of the Treasury (ministrstvo za finance Združenih držav Amerike), na katerem so naštete banke, osumljene opravljanja transakcij v nasprotju z veljavnimi omejevalnimi ukrepi in sistemi sankcij. Vendar pa naj bi bila zamrznjena samo sredstva tožeče stranke.

132

Nasprotno pa naj bi bila tožeča stranka zaradi zamrznitve sredstev enako obravnavana kot Bank Sepah International, ki naj bi bila v položaju, vsebinsko drugačnem od njenega. Čeprav jo je namreč Varnostni svet izrecno navedel v Resoluciji 1747 (2007) kot subjekt, ki sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, pa je države članice pozval, naj na podlagi Resolucije 1803 (2008) pozorno spremljajo samo tožečo stranko.

133

Svet ob podpori intervenientov trdi, da ni navedel tožeče stranke, ker je podružnica iranske državne banke ali ker je bila navedena v Resoluciji 1803 (2008) ali ker je na seznamu, ki ga je pripravilo United States Department of the Treasury. Trdi namreč, da se je pri neodvisni oceni oprl na dejstvo, da je BMI zagotovila finančno podporo družbam, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja. Zato naj primerjava s Persia International Bank in banko Saderat ne bi bila upoštevna.

134

Svet nadaljuje s trditvijo, da je tožeča stranka v položaju, ki je primerljiv s položajem Bank Sepah International, ker Bank Sepah, njena matična družba, tako kot BMI sodeluje pri širjenju jedrskega orožja. Zato naj bi bili upravičeni zamrznitev njenih sredstev in sredstev njenih izpostav in podružnic. V zvezi s tem Svet poudarja, da lahko prosto sprejema neodvisne ukrepe zamrznitve sredstev, ki presegajo ukrepe, ki jih nalagajo resolucije Varnostnega sveta, in tako izvaja svojo politiko na področju preprečevanja širjenja jedrskega orožja.

135

V skladu s sodno prakso načelo enakega obravnavanja, ki je temeljno pravno načelo, prepoveduje, da bi se primerljivi položaji obravnavali različno ali da bi se različni položaji obravnavali enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba Sodišča prve stopnje z dne 2. oktobra 2001 v združenih zadevah Martinez in drugi proti Parlamentu, T-222/99, T-327/99 in T-329/99, Recueil, str. II-2823, točka 150).

136

Iz presoje prejšnjih tožbenih razlogov izhaja, da je odločilno merilo za izvajanje člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 in torej merilo za primerjavo, s katero se določi morebiten obstoj kršitve načela enakega obravnavanja, ali je zadevni subjekt v lasti ali pod nadzorom subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja v smislu člena 7(2)(a) ali (b) te uredbe.

137

V tem primeru je bilo za BMI v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da je subjekt, ki sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, v točki 30 zgoraj pa je bilo ugotovljeno, da utemeljenost te ugotovitve ni predmet teh sporov. Poleg tega, kot izhaja iz ugotovitev iz točk od 119 do 129 zgoraj, je tožeča stranka subjekt „v lasti ali pod nadzorom“ v smislu člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007. V teh okoliščinah, tudi če bi Svet res opustil sprejetje ukrepov zamrznitve sredstev za določene subjekte, ki so v lasti ali pod nadzorom subjektov, za katere je ugotovljeno, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja, kot sta Persia International Bank in banka Saderat, se tožeča stranka iz razlogov, navedenih v točki 75 zgoraj, ne bi mogla utemeljeno sklicevati na to okoliščino. Zato je treba prvi očitek tožeče stranke zavrniti.

138

V zvezi z drugim očitkom je treba opozoriti, da je bil ukrep proti Bank Sepah International, v nasprotju z ukrepom za tožečo stranko, katere sredstva so bila zamrznjena na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 423/2007, sprejet na podlagi člena 7(1) te uredbe. Ta okoliščina pomeni, da ta očitek ni pomemben, ker gre za domnevno kršitev načela enakega obravnavanja v okviru uporabe člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, zadevna določba pa je bila uporabljena samo v enem od obeh primerov, ki jih opisuje tožeča stranka. Sicer pa tožeča stranka niti ne trdi, da matični subjekt Bank Sepah International ne sodeluje pri širjenju jedrskega orožja. Zato ni dokazala, da je v tem pogledu v položaju, ki se dejansko razlikuje od položaja Bank Sepah International.

139

Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

140

Tožeča stranka opozarja, da so v členu 15(3) Uredbe št. 423/2007 določeni obveznost obrazložitve in pogoji, ki jim mora zadostiti obrazložitev sklepa, s katerim je odrejena zamrznitev sredstev, v skladu s sodno prakso. Nadaljuje s trditvijo, da je Svet v tem primeru šele v pisnih stališčih o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki je bil vložen v zadevi T-246/08 R, navedel razloge, zaradi katerih so bila zamrznjena sredstva tožeče stranke, to je, da je pod nadzorom BMI, ki naj bi sodelovala pri financiranju širjenja jedrskega orožja, in da je bila zato zamrznitev sredstev nujna za zagotavljanje učinkovitosti ukrepov, sprejetih proti BMI. Zato naj izpodbijani sklep ne bi bil obrazložen v delu, ki se nanaša na tožečo stranko.

141

Tožeča stranka v tem okviru kot odziv na trditev Francoske republike, da v Prilogi V k Uredbi št. 423/2007 ni treba opredeliti subjektov v lasti ali pod nadzorom, na katere se nanašajo ukrepi zamrznitve sredstev, trdi, da bi tak pristop tretjim osebam onemogočil preverjanje, ali trenutno „poslujejo“ s takimi subjekti in torej opravljajo transakcije, ki so prepovedane s to uredbo.

142

Svet ob podpori intervenientov trdi, da če se ukrep zamrznitve sredstev nekega subjekta nanaša tudi na odvisna podjetja, ki jih ima v lasti ali jih nadzoruje, ni treba navesti posebnih razlogov za zamrznitev sredstev vsake od odvisnih družb. Zato je po njegovem mnenju zadoščalo, da je v izpodbijanem sklepu navedel posamične in posebne razloge v zvezi z BMI. V zvezi s tem Francoska republika dodaja, da niti ni nujno, da so vsa imena odvisnih podjetij objavljena v sklepu o ukrepu zamrznitve sredstev, ki je sprejet na podlagi Uredbe št. 423/2007, kajti zadevni sklep se zanje uporablja samodejno.

143

Namen obveznosti obrazložitve nekega akta, ki posega v položaj, kot je določena v členu 253 ES in posebej v tem primeru v členu 15(3) Uredbe št. 423/2007, je po eni strani, dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je akt utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Skupnosti, in po drugi strani, sodišču Skupnosti omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo omenjenega akta. Tako določena obveznost obrazložitve je bistveno načelo prava Skupnosti, od katerega so mogoča odstopanja zgolj iz nujnih razlogov. Zato je obrazložitev načeloma treba zadevni osebi posredovati hkrati z aktom, s katerim se posega v njen položaj, kajti neobrazložitve ni mogoče popraviti s tem, da se zadevna oseba z razlogi za pravni akt seznani med postopkom pred sodiščem Skupnosti. Poleg tega je spoštovanje obveznosti obrazložitve še toliko pomembnejše, kadar gre za prvi sklep, s katerim se zamrznejo sredstva nekega subjekta, saj pomeni edino jamstvo, da je zadevni osebi omogočeno, da koristno uveljavi razpoložljiva pravna sredstva za izpodbijanje zadevnega sklepa, saj zadevni osebi ni omogočena pravica do zaslišanja pred njegovim sprejetjem (v tem smislu in po analogiji glej zgoraj navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, točke od 138 do 140, in navedena sodna praksa).

144

Zato mora Svet, razen če nujni razlogi v zvezi z varnostjo Skupnosti ali njenih držav članic ali v zvezi z njihovimi mednarodnimi odnosi temu ne nasprotujejo, na podlagi člena 15(3) Uredbe št. 423/2007 ob sprejetju sklepa o zamrznitvi sredstev, kot je izpodbijani sklep, zadevnim osebam sporočiti posebne in konkretne razloge zanj. Tako je Svet dolžan navesti dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisna zakonita utemeljitev njegovega ukrepa, in ugotovitve, ki so ga pripeljale do njegovega sprejetja. Ta obrazložitev mora biti posredovana v mejah mogočega hkrati s sprejetjem zadevnega ukrepa ali takoj, ko je mogoče, po njem (v tem smislu in po analogiji glej zgoraj navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, točki 143 in 148, ter navedena sodna praksa).

145

Vendar mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega pravnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih ukrep neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, kajti zadostnost obrazložitve je treba presojati ne le glede na besedilo tega člena, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Akt, s katerim se posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume ukrep, sprejet v zvezi z njo (glej zgoraj navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, točka 141 in navedena sodna praksa).

146

Kot torej izhaja iz točk od 61 do 67 zgoraj, uporaba člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, ki se obravnava v tem primeru, zahteva, da je zadevni subjekt v lasti ali pod nadzorom subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja v smislu člena 7(2)(a) ali (b) te uredbe, pri čemer Svet za vsak primer posebej ugotavlja, ali je zadevni subjekt „v lasti ali pod nadzorom“. Zato se obveznost obrazložitve, ki velja za Svet, poleg tega, da se nanaša na navedbo pravne podlage za sprejeti ukrep, nanaša prav na to okoliščino. V tem okviru je treba zavrniti trditev Francoske republike, da v sklepih, s katerimi se izvaja člen 7(2) te uredbe, ne bi bilo treba navesti imen subjektov v lasti ali pod nadzorom, na katere se nanašajo ukrepi zamrznitve sredstev. Če bi bila sprejeta ta razlaga, zadevni subjekti namreč po uradni poti ne bi mogli ne ugotoviti, da zanje veljajo ukrepi zamrznitve sredstev, ne izvedeti razlogov, iz katerih je Svet menil, da so subjekt „v lasti ali pod nadzorom“. Prav tako tretje osebe ne bi mogle ratione personae preveriti področja uporabe sprejetih ukrepov. Tak položaj pa ne bi bil združljiv z obveznostjo obrazložitve, ki velja za Svet, ter načeloma pravne varnosti in preglednosti.

147

V tem primeru je Svet v naslovu izpodbijanega sklepa in v točki 2 njegove obrazložitve navedel, da sprejeti ukrepi temeljijo na členu 7(2) Uredbe št. 423/2007. V točki 4 preglednice B Priloge k izpodbijanemu sklepu je ugotovil, da je BMI sodelovala pri širjenju jedrskega orožja, pri čemer se je oprl na razloge, navedene v točki 11 zgoraj. Nazadnje, v točki 4 preglednice B Priloge k izpodbijanemu sklepu je med „izpostavami in podružnicami“ BMI navedel tožečo stranko.

148

V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v delu, ki zadeva tožečo stranko, kljub jedrnatosti zadostna z vidika sodne prakse, navedene v točkah od 143 do 145 zgoraj. Prvič, tožeča stranka bi v izpodbijanem sklepu namreč lahko prepoznala člen 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007 kot pravno podlago za ukrep zamrznitve sredstev, ki se nanjo nanaša, ker je bil v tem sklepu člen 7(2) te uredbe naveden kot določba, ki se izvaja, tožeča stranka pa navedena med „izpostavami in podružnicami“ BMI, kar pomeni, da se je člen 7(2)(d) te uredbe, ki se uporablja posebej za subjekte v lasti ali pod nadzorom in torej zlasti za podružnice, izvajal v primeru tožeče stranke.

149

Drugič, v izpodbijanem sklepu Svet pojasnjuje razloge za svoje mnenje, da BMI sodeluje pri širjenju jedrskega orožja v smislu člena 7(2)(a) in (b) Uredbe št. 423/2007.

150

Tretjič, dejstvo, da je bila tožeča stranka v izpodbijanem sklepu navedena med „izpostavami in podružnicami“ BMI, pomeni, da je bila po mnenju Sveta tožeča stranka, ker je BMI v celoti lastnica njenega kapitala, „v lasti“ BMI v smislu člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007.

151

Ugotovitvi, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa zadostna, poleg tega pritrjuje tudi vsebina tožbe v zadevi T-246/08. V tej tožbi tožeča stranka namreč trdi, da je pravno in funkcionalno ločena od BMI in da ne more biti odgovorna za domnevno sodelovanje BMI pri širjenju jedrskega orožja. Trdila je tudi, da zamrznitev sredstev ne bo vplivala na širjenje jedrskega orožja, zlasti ker naj bi vsekakor delovala v skladu z izpodbijanim sklepom, tako da bi zamrznila vsa sredstva BMI, ki jih je imela, in prekinila vse transakcije z BMI. Iz te trditve izhaja, da se je tožeča stranka, ko je vložila prvo tožbo, zavedala povezave med zamrznitvijo svojih sredstev in očitanim sodelovanjem BMI, njenega matičnega subjekta, pri širjenju jedrskega orožja.

152

Glede na navedeno je treba ta tožbeni razlog zavrniti in zato zavrniti tožbo v celoti.

153

V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji naloži plačilo stroškov, skupaj s stroški postopka za izdajo začasne odredbe, ki jih je priglasil Svet.

154

V skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika države članice in institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Zato Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, Francoska republika in Komisija nosijo svoje stroške, skupaj s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)

razsodilo:

Dejansko stanje

Omejevalni ukrepi proti Islamski republiki Iran

Izpodbijani sklep

Postopek in predlogi strank

Pravno stanje

Dopustnost

Dopustnost trditev tožeče stranke v zvezi z neudeležbo BMI pri financiranju širjenja jedrskega orožja

Dopustnost ugovora nezakonitosti, ki ga je podala tožeča stranka

Utemeljenost

Intenzivnost sodnega nadzora

– Trditve strank

– Presoja Sodišča prve stopnje

Razlaga člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007

– Trditve strank

– Presoja Sodišča prve stopnje

Ugovor nezakonitosti člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007

– Trditve strank

– Presoja Sodišča prve stopnje

Tožeča stranka kot subjekt „v lasti ali pod nadzorom“ v smislu člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007

– Trditve strank

– Presoja Sodišča prve stopnje

Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo „načela prepovedi diskriminacije“

– Trditve strank

– Presoja Sodišča prve stopnje

Tožbeni razlog v zvezi z obveznostjo obrazložitve

– Trditve strank

– Presoja Sodišča prve stopnje

Stroški