SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)

z dne 16. marca 2009

Zadeva T-156/08 P

R

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki na poskusnem delu – Poročilo o poskusni dobi – Neobstoj akta, ki posega v položaj – Rok za vložitev tožbe – Zamuda“

Predmet: Pritožba zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 19. februarja 2008 v zadevi R proti Komisiji (F-49/07, še neobjavljen v ZOdl. JU), s katero se predlaga razveljavitev tega sklepa.

Odločitev: Pritožba se zavrne. R nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija v okviru tega postopka.

Povzetek

1.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Besedilo tožbenih predlogov

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1)(c) in (d))

2.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Pripravljalni akt – Ukrepi, sprejeti med poskusnim delom uradnika – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 34, 90 in 91)

3.      Uradniki – Tožba – Postopkovni okvir – Člen 236 ES ter člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov za uradnike – Odškodninska tožba, ki temelji na kršitvi Uredbe št. 45/2001

(člen 236 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91; Uredba št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta)

4.      Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do obrambe – Pravica do izjave na sodišču – Obveznost vključitve vseh trditev strank v odločbo – Neobstoj

1.      Da bi tožba izpolnjevala zahteve iz člena 44(1)(c) in (d) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ni treba, da nujno vsebuje formalne predloge, če iz celotne utemeljitve tožeče stranke izhaja, na kateri akt se tožba nanaša. Vendar tožba, v kateri akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, ni izrecno naveden in na podlagi katere ni mogoče dovolj natančno opredeliti navedenega akta, ne more izpolnjevati zgoraj navedenih zahtev.

(Glej točki 36 in 37.)

Napotitev na: Sodišče, 7. februar 1994, PIA Hifi proti Komisiji, C-388/93, Recueil, str. I-387, točka 10.

2.      Kadar gre za akte ali odločbe, ki se pripravijo v več fazah, zlasti po notranjem postopku, so izpodbojni akt načeloma samo ukrepi, s katerimi se dokončno določi stališče institucije po tem postopku, ne pa vmesni ukrepi, katerih cilj je priprava končne odločbe. Pripravljalni akti za odločbo nimajo negativnih posledic in tožeča stranka lahko samo pri tožbi zoper odločbo, sprejeto na koncu postopka, uveljavlja nepravilnost predhodnih aktov, ki so tesno povezani z njo.

To posebej velja za poročila o poskusnem delu, katerih namen je pripraviti odločbo uprave o imenovanju zainteresirane osebe po koncu poskusnega dela ali prekinitvi njenega delovnega razmerja, in za ukrepe v zvezi z izvajanjem poskusne dobe, sprejete na podlagi člena 34 Kadrovskih predpisov, kot je odločba o premestitvi uradnika na poskusnem delu v drugo službo zaradi nadaljevanja njegove poskusne dobe ali odločba o podaljšanju njegove poskusne dobe. Očitno je, da je namen teh ukrepov upravi omogočiti čim boljšo ocenitev kakovosti uradnika na poskusnem delu in pripraviti odločbo o imenovanju ali odpovedi delovnega razmerja zainteresirane osebe, ki jo je treba sprejeti po koncu poskusne dobe, zato teh ukrepov ni mogoče samostojno izpodbijati z ničnostno tožbo. Teh ukrepov ni mogoče šteti za akte, ki posegajo v položaj, tudi če vsebujejo negativne ocene zadevnega uradnika, saj sami po sebi ne spreminjajo njegovega pravnega položaja. Te ocene so po potrebi lahko predmet tožbe za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je zainteresirana oseba domnevno utrpela.

(Glej točke 49, 55, 56 in 58.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 8. marec 2005, D proti EIB, T-275/02, ZOdl. JU, str. I-A-51 in II-211, točka 44 in navedena sodna praksa.

3.      Odškodninska tožba, ki jo uradnik vloži zoper institucijo, v kateri je zaposlen, in temelji na tem, da je ta institucija domnevno kršila Uredbo št. 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov, spada v okvir člena 236 ES ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, njena dopustnost pa je torej odvisna od upoštevanja predhodnega postopka, določenega v Kadrovskih predpisih. V Uredbi št. 45/2001 ni nobene nasprotne določbe.

(Glej točko 73.)

4.      Pravica do izjave v sodnem postopku ne pomeni, da mora sodišče v svojo odločbo vključiti vse trditve obeh strank. Potem ko je sodišče poslušalo trditve strank in presodilo dokaze, mora odločiti o tožbenih predlogih in obrazložiti svojo odločitev.

(Glej točko 87.)

Napotitev na: Sodišče, 10. december 1998, Schröder in drugi proti Komisiji, C‑221/97 P, Recueil, str. I-8255, točka 24.