1. Pritožba – Razlogi – Razlog, prvič naveden v okviru pritožbe – Nedopustnost
(Poslovnik Sodišča, členi 42(2), prvi pododstavek, 113(2) in 118))
2. Pritožba – Razlogi – Pomanjkljiva obrazložitev
(člen 256 PDEU; Statut Sodišča, člena 36 in 53; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 81)
3. Pritožba – Razlogi – Obveznost Splošnega sodišča, da po uradni dolžnosti prisodi denarno odškodnino – Pravno vprašanje – Dopustnost
4. Uradniki – Pravno sredstvo – Neomejena pristojnost – Spori finančne narave v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov – Pojem
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1))
5. Uradniki – Pravno sredstvo – Neomejena pristojnost – Možnost, da se toženi instituciji po uradni dolžnosti naloži plačilo odškodnine
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1))
6. Postopek – Trajanje postopka pred Splošnim sodiščem – Razumni rok – Merila za presojo – Posledice
(člena 268 PDEU in 340 PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 113(1))
1. Povezane določbe členov 42(2), prvi pododstavek, in člena 118 Poslovnika Sodišča, po katerih navajanje novih razlogov v pritožbi ni dovoljeno, so v skladu s členom 113(2) Poslovnika namenjene temu, da se s pritožbo ne bi spreminjal predmet spora pred Splošnim sodiščem.
(Glej točki 23 in 24.)
2. Obveznost obrazložitve, ki jo ima Splošno sodišče, tega ne zavezuje, da zagotovi razlago, ki bi izčrpno in po vrsti sledila utemeljitvam, ki jih navajajo stranke v sporu, torej je obrazložitev lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih argumentov, Sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za izvajanje nadzora.
(Glej točko 30.)
3. Vprašanje, ali bi Splošno sodišče moralo denarno nadomestilo pritožniku dodeliti po uradni dolžnosti, je pravno vprašanje, ki je lahko predmet pritožbe in katerega dopustnost ne sme biti podrejena pogoju, da je pritožnik zahtevek za odškodnino vložil na prvi stopnji. Taka trditev, s katero se v bistvu Splošnemu sodišču očita, da je spregledalo obseg svojih pristojnosti, sama po sebi ne more biti podana na prvi stopnji.
(Glej točki 41 in 42.)
4. Člen 91(1), drugi stavek, Kadrovskih predpisov Splošnemu sodišču v sporih finančne narave podeljuje neomejeno pristojnost, v okviru katere lahko toženi stranki, če je to potrebno, naloži plačilo odškodnine za škodo, ki jo je ta povzročila, in v takem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve oceni ex aequo et bono utrpljeno škodo.
„Spori finančne narave“ v smislu te določbe pomenijo zlasti odškodninske tožbe, ki jih uslužbenci vlagajo zoper institucije, in tiste spore, katerih cilj je, da institucija plača uslužbencu znesek, za katerega ta meni, da mu je dolgovan na podlagi Kadrovskih predpisov ali drugega akta, ki ureja delovna razmerja.
Spor finančne narave v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov lahko povzroči tudi tožba, s katero uradnih želi doseči razglasitev ničnosti odločbe, ki posega v njegov položaj.
Natančneje, tožba, s katero uradnik sodiščem predlaga, naj odločijo o zakonitosti njegove razvrstitve, povzroči spor finančne narave, ker odločba o razvrstitvi, ki jo je sprejel organ, pristojen za imenovanja, ne učinkuje le na kariero in hierarhični položaj zainteresirane osebe, ampak ima tudi neposredne posledice na njene pravice finančne narave, zlasti na višino plače, do katere je upravičena na podlagi Kadrovskih predpisov.
(Glej točke od 44 do 47.)
5. Z neomejeno pristojnostjo na podlagi člena 91(1) Kadrovskih predpisov za uradnike je sodišču Evropske unije zaupana naloga, da celovito reši spor, ki mu je bil predložen v odločanje. Ta pristojnost sodiščem Unije predvsem omogoča, da zagotovijo polni učinek ničnostnih sodb, ki jih izrekajo v sporih glede uslužbencev, saj lahko sodišče Unije, če razglasitev ničnosti nezakonite odločbe organa, pristojnega za imenovanja, za uveljavitev pravic zadevnega uradnika ali za učinkovito zaščito njegovih interesov ne zadostuje, temu po uradni dolžnosti dodeli odškodnino.
Poleg tega neomejena pristojnost sodiščem Unije – tudi če ne razglasijo ničnosti izpodbijane odločbe – dovoljuje tudi, da toženi stranki po uradni dolžnosti naložijo povrnitev škode, ki jo je povzročila z nepravilnim ravnanjem.
(Glej točke od 49 do 51.)
6. Čeprav je lahko dejstvo, da Splošno sodišče ni spoštovalo razumnega roka sojenja, če je dokazano, povod za odškodninski zahtevek, vložen v tožbi tožeče stranke proti Evropski uniji na podlagi povezanih določb člena 268 PDEU in člena 340, drugi odstavek, PDEU, člen 113(1) Poslovnika Sodišča določa, da morajo v pritožbi predlogi pritožnika stremeti k temu, da se sodba Splošnega sodišča v celoti ali deloma razveljavi, in da se v takem primeru predlogom, danim na prvi stopnji, ugodi v celoti ali deloma.
Zato ob neobstoju kakršnega koli indica, da je dolžina postopka vplivala na rešitev spora, pritožbeni razlog, da naj bi postopek pred Splošnim sodiščem prekoračil zahtevani razumni rok, praviloma ne more povzročiti razveljavitve sodbe tega sodišča, in ga je treba razglasiti za nedopustnega.
(Glej točki 56 in 57.)