Prosti pretok kapitala – Omejitve – Davčna zakonodaja – Davek na promet z nepremičninami (člen 56 ES; Sporazum EGP, člen 40)
Država članica, ki v veljavi ohrani zakonodajo, v skladu s katero se pri izračunu davčne ugodnosti ob nakupu nepremičnine za novo glavno prebivališče znesek davka za registracijo, ki se je plačal ob nakupu prejšnjega glavnega prebivališča, upošteva samo, če je bilo to v določeni regiji te države, ne pa tudi, če je bilo v drugi državi članici ali državi članici Evropskega združenja za prosto trgovino, izpolni obveznosti iz členov 18 ES, 43 ES in 56 ES ter členov 31 in 40 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP).
Ni sporno, da taka ureditev pomeni omejitev v smislu člena 56 ES, ker ob neomogočanju davčne ugodnosti državljanom drugih držav članic kot zadevne državne članice, ki prenesejo glavno prebivališče iz druge države članice v regijo zadevne države članice in sredstva, ki so jih pridobili s prodajo prejšnjega glavnega prebivališča, porabijo za financiranje pridobitve nove nepremičnine v tej regiji, ni mogoče izključiti tega, da lahko nemožnost odbitka davka za registracijo, plačanega v drugi državi članici, v nekaterih primerih osebe, ki uresničujejo pravico do prostega gibanja, odvrne od nakupa nepremičnine v zadevni regiji.
Natančneje, tako uvedeno različno obravnavanje se nanaša na objektivno primerljive položaje, ker se z vidika spornega davka za registracijo edina razlika, ki obstaja med položajem nerezidentov, vključno z državljani te države, ki so izkoristili pravico do prostega gibanja znotraj Unije, ter položajem rezidentov zadevne regije, bodisi državljanov te države bodisi državljanov drugih držav članic, ki pridobijo novo glavno prebivališče v tej regiji, nanaša na kraj njihovega prejšnjega glavnega prebivališča. V teh dveh položajih bodo namreč te osebe kupile nepremičnino v zadevni regiji za naselitev tam in so ob nakupu svojega prejšnjega glavnega prebivališča ene plačale davek iste vrste, kot je davek za registracijo, v državi, v kateri je bilo to prebivališče, druge pa so ga plačale v zadevni regiji.
Vendar je ta omejitev prostega pretoka kapitala upravičena z razlogi, ki se nanašajo na ohranitev doslednosti davčnega sistema. Ker namreč zadevna država članica nima nobene pristojnosti obdavčiti transakcije nakupa, ki so ga pred tem v drugi državi članici opravile osebe, ki se odločijo, da bodo imele novo glavno prebivališče v zadevni regiji, koncept te davčne ugodnosti izraža simetrično logiko. Če bi za te osebe ob pridobitvi nepremičnine v zadevni regiji veljal sistem prenosljivosti, bi neupravičeno izkoristile davčni sistem, ki za njihovo prejšnjo pridobitev nepremičnine zunaj zadevne države članice ni veljal. Torej v tem sistemu obstaja povezava med davčno ugodnostjo in prvotnim plačilom davka. Po eni strani gre namreč za istega davčnega zavezanca, ki je že plačal zadevni davek in ki lahko uveljavlja odbitek, po drugi strani pa za ugodnost, ki se odobri v okviru istega obdavčenja.
Poleg tega je zadevna omejitev za dosego takega cilja primerna, ker deluje popolnoma simetrično, saj je mogoče odbiti le davek za registracijo, ki je bil predhodno plačan v okviru nacionalnega davčnega sistema. Poleg tega je ta omejitev popolnoma sorazmerna s ciljem, ki mu sledi, saj zadevna ureditev znesek odobrenega odbitka od davka za registracijo, ki ga mora plačati oseba, ki kupi novo glavno prebivališče v zadevni regiji, omejuje na določen znesek. S tako omejitvijo namreč sporni sistem ohranja naravo davčne ugodnosti in ne pomeni prikrite oprostitve.
Ker imajo določbe člena 40 Sporazuma EGP enak pravni pomen kot po vsebini enake določbe člena 56 ES, je mogoče vse zgornje ugotovitve smiselno uporabiti za navedeni člen 40.
(Glej točke 42, 44, 45, 59, 60, od 73 do 75 in od 80 do 83.)