1

Komisija Evropskih skupnosti s tožbo predlaga, naj Sodišče ugotovi, da Kraljevina Belgija s tem, da če podjetja Skupnosti pri opravljanju storitev napotijo delavce, državljane tretjih držav, zahteva:

ni izpolnila obveznosti na podlagi člena 49 ES.

2

Na podlagi zakona o zaposlovanju tujih delavcev z dne 30. aprila 1999 (Moniteur belge z dne , str. 17800), kakor je bil spremenjen s kraljevim odlokom z dne (Moniteur belge z dne , str. 29642), morata tuji delavec in njegov delodajalec pridobiti predhodno delovno dovoljenje in dovoljenje za zaposlitev. Vendar člen 7, prvi odstavek, tega zakona določa:

„Kralj lahko z odlokom, o katerem razpravlja svet ministrov, kategorije tujih delavcev, ki jih sam določi, oprosti obveznosti pridobitve delovnega dovoljenja.“

3

Člen 2 kraljevega odloka z dne 9. junija 1999 o izvrševanju zakona z dne o zaposlovanju tujih delavcev (Moniteur belge z dne , str. 24162), kakor je bil spremenjen s kraljevim odlokom z dne (Moniteur belge z dne , str. 9583), določa:

„Pridobitve delovnega dovoljenja so oproščeni:

[…]

4

Ker je Komisija menila, da na področju napotitve delavcev, državljanov tretjih držav, ki so zaposleni pri podjetju s sedežem v državi članici, ki ni Kraljevina Belgija, ta država članica krši člen 59 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 49 ES), je z dopisom z dne 25. marca 1997 tej državi članici poslala pisni opomin, na katerega je ta odgovorila z dopisom z dne .

5

Komisija je 9. septembra 1998 izdala obrazloženo mnenje, na katero je Kraljevina Belgija odgovorila z dopisom z dne .

6

Komisija je po novi korespondenci v dopisu z dne 13. julija 2005 podala dodatno obrazloženo mnenje, na katero je Kraljevina Belgija odgovorila z dopisom z dne .

7

Ker Komisija z odgovorom Kraljevine Belgije ni bila zadovoljna, se je odločila vložiti to tožbo.

8

Republiki Poljski je bila s sklepom predsednika Sodišča z dne 9. oktobra 2009 dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije. Vendar je bila ta država članica po tem, ko je obvestila Sodišče o svojem odstopu od intervencije v tej zadevi, s sklepom predsednika Sodišča z dne izločena kot intervenientka v sporu.

9

Komisija je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu 24. marca 2009, obvestila Sodišče, da glede na to, da je Kraljevina Belgija sprejela kraljevi odlok z dne , s katerim je bil spremenjen člen 2, prvi odstavek, točka 14, kraljevega odloka z dne o izvrševanju zakona z dne o zaposlovanju tujih delavcev (Moniteur belge z dne , str. 26202) in jo o tem obvestila z dopisom z dne , umika drugi in tretji očitek, ki ju je navedla v tožbi.

10

V prvem očitku glede obveznosti pridobitve predhodne odobritve za opravljanje gospodarske dejavnosti, ki je po delnem odstopu Komisije postal edini očitek v tožbi, ta očita Kraljevini Belgiji, da neupravičeno omejuje podjetja Skupnosti, ki delujejo v okviru svobodnega opravljanja storitev, pri napotitvi delavcev, državljanov tretjih držav, kadar so napoteni iz države članice, ki schengenskega pravnega reda ne izvaja v celoti, ali kadar so napoteni iz države članice, ki izvaja celoten schengenski pravni red, za obdobje, daljše od treh mesecev. V teh primerih naj bi Kraljevina Belgija od delavca, ki želi biti napoten v to državo članico, zahtevala, da predhodno pridobi vizum ali dovoljenje za začasno prebivanje po zapletenem postopku, ki je namenjen preverjanju, ali napotitev delavca izpolnjuje vsa merila sodne prakse, ki izvirajo iz sodbe z dne 9. avgusta 1994 v zadevi Vander Elst (C-43/93, Recueil, str. I-3803).

11

Komisija ocenjuje, da je omejitev svobodnega opravljanja storitev predvsem posledica dejstva, da belgijski organi od zainteresiranih delavcev zahtevajo predložitev dokumentov – ki dokazujejo na eni strani, da se v Belgijo selijo zaradi napotitve in da zato ne potrebujejo delovnega dovoljenja, in na drugi strani, da imajo zadostna sredstva za preživljanje, stanovanje v Belgiji in potovalno zavarovanje – da bi lahko pridobili vizum.

12

Kraljevina Belgija ne zanika, da zahteva predložitev dokazil, ki jih je navedla Komisija in jih je sicer mogoče predložiti po kateri koli pravni poti, zlasti s predložitvijo potrdila o napotitvi, ki ga je izdal zavod za socialno zavarovanje države izvora (obrazec E 101). Trdi, da je namen teh dokazil zgolj dokazati, da napoteni delavec ustreza merilom, opredeljenim s Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (UL 2000, L 239, str. 19), podpisani v Schengnu (Luksemburg), ki je bila nato natančno določena v Skupnih konzularnih navodilih o vizumih za diplomatsko-konzularna predstavništva (UL 2005, C 326, str. 1).

13

V zvezi s tem je treba opozoriti, da glede na ustaljeno sodno prakso člen 49 ES ne zahteva samo odprave vsakršne diskriminacije ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici zaradi njegovega državljanstva, ampak tudi odpravo vsakršne omejitve, tudi če se ta omejitev uporablja brez razlikovanja za nacionalne ponudnike in ponudnike iz drugih držav članic, če prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, kjer ta zakonito opravlja podobne storitve (glej zlasti sodbo z dne 19. januarja 2006 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-244/04, ZOdl., str. I-885, točka 30).

14

Vendar bi bilo mogoče nacionalno ureditev – ki spada na področje, ki še ni bilo usklajeno na ravni Skupnosti, in ki se brez razlikovanja uporablja za vse osebe ali podjetja, ki opravljajo dejavnost na ozemlju zadevne države članice – ne glede na njen omejevalni učinek na svobodo opravljanja storitev upravičiti, če gre za pomembnejši razlog v javnem interesu in ta interes še ni zaščiten s predpisi, ki veljajo za ponudnika v državi članici, v kateri ima sedež, če je primerna za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja in če ne presega tega, kar je nujno za njegovo dosego (zgoraj navedena sodba Komisija proti Nemčiji, točka 31 in navedena sodna praksa).

15

Natančneje, razsojeno je že bilo, da sme država članica preveriti, ali se podjetje s sedežem v državi članici, ki delavce, državljane tretjih držav, napotuje na njeno ozemlje, sklicuje na svobodo opravljanja storitev zaradi drugega namena, kot je izvajanje zadevne storitve (zgoraj navedena sodba Komisija proti Nemčiji, točka 40 in navedena sodna praksa).

16

Sodišče je v teh okoliščinah menilo, da je zahteva, da ponudnik storitev predloži zgolj predhodno izjavo, s katero potrdi, da so zadevni delavci v zakonitem položaju – zlasti glede pogojev za prebivanje, delovnega dovoljenja in socialnega zavarovanja – v državi članici, v kateri jih to podjetje zaposluje, ukrep, ki načeloma ne presega tega, kar je nujno za preprečitev zlorab, ki bi se lahko zgodile zaradi izvajanja svobode opravljanja storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 2004 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C-445/03, ZOdl., str. I-10191, točka 46, in zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nemčiji, točki 41 in 42).

17

Komisija je na obravnavi pojasnila, da tej sodni praksi ne namerava nasprotovati. Trdila pa je, da je zahteva belgijskih organov, da morajo zadevni delavci predložiti obrazec E 101, zamudnejši postopek od predhodne predložitve izjave ponudnika storitev.

18

Kraljevina Belgija meni, da je predložitev obrazca E 101 postopek, ki je za zadevnega delavca preprostejši od predhodne predložitve izjave ponudnika storitev. Vendar je na obravnavi izrecno priznala, da ker so lahko dokazi, ki jih zahtevajo belgijski organi in so navedeni v točki 11 te sodbe, predloženi po kateri koli pravni poti, so lahko predloženi tudi s predhodno predložitvijo izjave ponudnika storitev v smislu sodne prakse, navedene v točki 16 te sodbe.

19

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Komisija ni dokazala, da Kraljevina Belgija zahteva predhodno odobritev za opravljanje gospodarske dejavnosti, če podjetja Skupnosti pri opravljanju storitev tja napotujejo delavce, državljane tretjih držav.

20

Komisija v očitku Kraljevini Belgiji očita tudi neskrbno ravnanje pri izdajanju zahtevanih vizumov, saj je vizum izdan šele v 48 urah od takrat, ko zainteresirana oseba predloži zahtevane dokumente. Prav tako ji očita netransparentnost. Gospodarski subjekti naj zlasti zato, ker ni bila sprejeta okrožnica, čeprav so jo belgijski organi sicer predhodno napovedali, ne bi mogli vnaprej poznati pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za opravljanje storitev v Belgiji.

21

V zvezi s tem torej zadostuje pojasnilo, da s temi očitki, tudi če bi bili utemeljeni, ni mogoče dokazati, da Kraljevina Belgija zahteva predhodno odobritev za opravljanje gospodarske dejavnosti.

22

Zato je treba tožbo zavrniti.

23

V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Poleg tega na podlagi odstavka 5, prvi pododstavek, istega člena na predlog stranke, ki odstopi, nosi stroške nasprotna stranka, če njeno ravnanje to upravičuje.

24

V obravnavani zadevi Komisija s predlogi glede edinega očitka, ki ga je ohranila, ni uspela. Njen delni odstop je posledica sporočila Kraljevine Belgije o kraljevem odloku z dne 23. aprila 2008 po vložitvi te tožbe.

25

V teh okoliščinah je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: