—

za G. Snauwaert, Algemeen Expeditiebedrijf Zeebrugge BVBA in Coldstar NV J. Verbist, odvetnik,

—

za J. den Haerynck E. Gevers, odvetnik,

—

za A. de Wintere H. Van Bavel in P. Wytinck, odvetnika,

—

za belgijsko vlado J.-C. Halleux, zastopnik,

—

za grško vlado S. Spyropoulos, Z. Chatzipavlou in V. Karra, zastopniki,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti M. van Beek in S. Schønberg, zastopnika,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 221(1) in (3) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1, v nadaljevanju: Carinski zakonik).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru spora v zadevi C-124/08 med G. Snauwaertom, družbo Algemeen Expeditiebedrijf Zeebrugge BVBA, družbo Coldstar NV, D. Vlaeminckom, J. Den Haerynckom, A. De Wintere na eni strani ter državo Belgijo na drugi strani, v zadevi C-125/08 pa med G. Deschaumesom in državo Belgijo v zvezi z zahtevki za naknadno izterjavo uvoznih carin.

3

Člen 221 Carinskega zakonika določa:

„1.   Znesek dajatev se mora dolžniku takoj po vknjižbi v skladu z ustreznimi postopki sporočiti.

[…]

3.   Dolžniku sporočila ni več mogoče posredovati po poteku roka treh let od dneva nastanka carinskega dolga. Če pa carinski organi zaradi dejanja, za kater[o] je bilo mogoče uvesti kazenski pregon, niso mogli določiti natančnega zakonsko dolgovanega zneska dajatev, lahko to sporočilo posredujejo tudi po poteku omenjenega roka treh let, kolikor to predvidevajo veljavne določbe.“

4

Spora o glavni stvari, kot ju je opisalo predložitveno sodišče, se nanašata na več goljufij na področju uvoza mesa, ki na evropskem trgu ni dovoljen, ki so bile storjene v Belgiji v sredini devetdesetih let.

5

Te goljufije se nanašajo na trženje mesa iz tretjih držav, ki je bilo na podlagi nacionalnih in Skupnostnih predpisov običajno neustrezno za prehrano ljudi, po nizkih cenah na evropskem trgu in na nezakonito zahtevanje izvoznih nadomestil.

6

Uvozne dajatve za zadevno blago zaradi navedenih goljufij niso bile plačane, ker pristojni carinski organi niso imeli zahtevanih podatkov, da bi jih vknjižili.

7

Iz predložitvene odločbe v zadevi C-124/08 izhaja, da so bili na koncu postopkov, ki so potekali pri Correctionele Rechtbank van Antwerpen (kazensko sodišče v Antwerpnu) in v okviru pritožbe pri Hof van Beroep te Antwerpen (pritožbeno sodišče v Antwerpnu) G. Snauwaert, D. Vlaeminck, J. Den Haerynck in A. De Wintere solidarno obtoženi na plačilo utajenih uvoznih dajatev in prelevmanov ter zamudnih obresti. Družbi Algemeen Expeditiebedrijf Zeebrugge BVBA in Coldstar NV sta bili razglašeni za civilnopravno odgovorni za zneske, ki sta jih dolgovala G. Snauwaert in J. den Haerynck.

8

Predložitveno sodišče navaja, da se tožeče stranke v postopku v glavni stvari v podporo svojih kasacijskih pritožb zoper sodbo Hof van Beroep te Antwerpen z dne 25. oktobra 2006 sklicujejo zlasti na določbe člena 221(1) in (3) Carinskega zakonika, pri čemer zatrjujejo, da je zadnjenavedeno sodišče napačno odločilo, na eni strani, da nevknjižba ali pozna vknjižba zneska zakonito dolgovanih uvoznih ali izvoznih dajatev ne vpliva na možnost carinskih organov, da začnejo postopek izterjave navedenih dajatev, in na drugi strani, da zaradi podaljšanja zastaralnega roka treh let od nastanka tega carinskega dolga iz odstavka 3 ni treba določiti storilca dejanja, za katero je bilo mogoče uvesti kazenski pregon in zaradi katerega navedeni organi niso mogli določiti navedenega zneska.

9

V teh okoliščinah je Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče v Belgiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

10

Iz predložitvene odločbe v zadevi C-125/08 izhaja, da je bil G. Deschaumes s sodbo Hof van Beroep te Antwerpen z dne 2. maja 2007 obsojen na plačilo utajenih uvoznih dajatev in prelevmanov ter zamudnih obresti.

11

Predložitveno sodišče navaja, da se je G. Deschaumes v podporo kasacijski pritožbi zoper navedeno sodbo skliceval zlasti na določbe člena 221(1) Carinskega zakonika, pri čemer je zatrjeval, da Hof van Beroep te Antwerpen ni ugotovilo, da se je carinski dolg vknjižil pred njegovo sporočitvijo in da iz listin v spisu v zadevi v glavni stvari ni razvidno, da je bila ta vknjižba izvedena.

12

V teh okoliščinah je Hof van Cassatie van België prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo vprašanje, ki je enako kot prvo vprašanje, postavljeno v zadevi C-124/08.

13

Zadevi C-124/08 in C-125/08 sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 22. aprila 2008 združeni za namen pisnega in ustnega postopka ter izdaje sodbe.

14

Komisija Evropskih skupnosti zatrjuje, da sta predloga za sprejetje predhodne odločbe nedopustna, ker nista zadostno obrazložena.

15

V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso razlaga prava Skupnosti nacionalnemu sodišču koristi le, če to opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega spadajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj dejanske okoliščine, na katerih ta vprašanja temeljijo (glej zlasti sodbe z dne 21. septembra 1999 v zadevi Albany, C-67/96, Recueil, str. I-5751, točka 39, z dne v združenih zadevah Deliège, C-51/96 in C-191/97, Recueil, str. I-2549, točka 30, in z dne v zadevi Wilson, C-506/04, ZOdl., str. I-8613, točka 38).

16

Podatki, ki so navedeni v predložitvenih odločbah, naj ne bi omogočali Sodišču, da poda samo koristne odgovore, ampak tudi to, da se vladam držav članic in tudi zadevnim strankam omogoči predstavitev stališč v skladu s členom 23 Statuta Sodišča. Sodišče je dolžno skrbeti za uresničevanje te možnosti ob upoštevanju dejstva, da se, na podlagi te določbe, zadevnim strankam vročijo le predložitvene odločbe (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Albany, točka 40, sodbo z dne 12. aprila 2005 v zadevi Keller, C-145/03, ZOdl., str. I-2529, točka 30, in zgoraj navedeno sodbo Wilson, točka 39).

17

V obravnavani zadevi po eni strani predložitveni odločbi zajemata dovolj podrobnih podatkov, da to vladam držav članic in drugim zainteresiranim osebam omogoča, da predložijo stališča. Iz stališč, ki so jih predložile belgijska in grška vlada ter Komisija, je poleg tega razvidno, da so se lahko uspešno opredelile glede vprašanj predložitvenega sodišča.

18

Po drugi strani Sodišče meni, da so podatki iz predložitvenih odločb in stališč, ki so mu bila predložena, dovolj jasni, da lahko koristno odgovori na zastavljeni vprašanji.

19

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da mora Sodišče odgovoriti na vprašanji.

20

Predložitveno sodišče želi s tema vprašanjema izvedeti, ali je treba člen 221(1) Carinskega zakonika razlagati tako, da lahko carinski organi dolžniku v skladu z ustreznimi postopki veljavno sporočijo znesek uvoznih ali izvoznih dajatev, ki jih je treba plačati, le če so navedeni organi znesek teh dajatev prej vknjižili.

21

V zvezi s tem zadostuje spomniti, da iz formulacije v členu 221(1) Carinskega zakonika izhaja, da mora biti vknjižba, ki v skladu s členom 217(1) navedenega carinskega zakonika pomeni to, da carinski organi vnesejo znesek dajatve v računovodske evidence ali kakšne druge ustrezne nosilce podatkov, nujno izvedena, preden se dolžniku sporoči znesek uvoznih ali izvoznih dajatev (sodba z dne 23. februarja 2006 v zadevi Molenbergnatie, C-201/04, ZOdl., str. I-2049, točka 46).

22

Navedeni časovni potek operacij vknjižbe in sporočila o znesku dajatev, ki je razviden tudi iz samega naslova oddelka 1 poglavja 3 naslova VII Carinskega zakonika „Vknjižba in obvestitev dolžnika o znesku dajatev“, je treba namreč spoštovati, da ne bi prišlo do različnega obravnavanja dolžnikov in do škode za usklajeno delovanje carinske unije (zgoraj navedena sodba Molenbergnatie, točka 47).

23

Na prvo vprašanje v zadevi C-124/08 in vprašanje v zadevi C-125/08 je treba odgovoriti tako, da je treba člen 221(1) Carinskega zakonika razlagati tako, da lahko carinski organi dolžniku v skladu z ustreznimi postopki veljavno sporočijo znesek uvoznih ali izvoznih dajatev, ki jih je treba plačati, le če so navedeni organi znesek teh dajatev prej vknjižili.

24

Predložitveno sodišče želi s tem vprašanjem izvedeti, ali je treba člen 221(3) Carinskega zakonika razlagati tako, da lahko carinski organi države članice po poteku roka treh let od nastanka carinskega dolga znesek dolgovanih dajatev veljavno sporočijo le osebi, ki je odgovorna za dejanje, za katero je mogoče uvesti kazenski pregon in zaradi katerega navedeni organi niso mogli določiti natančnega zneska teh dajatev.

25

Najprej je treba opozoriti, da izraz „dejanje, za katero je mogoče uvesti kazenski pregon“ iz člena 221(3) Carinskega zakonika pomeni dejanja, ki jih je v skladu s pravnim redom države članice, katere organi so pristojni za naknadno izterjavo, mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje v smislu nacionalnega kazenskega prava (glej po analogiji, v zvezi s členom 3 Uredbe Sveta (EGS) št. 1697/79 z dne 24. julija 1979 o naknadni izterjavi uvoznih ali izvoznih dajatev, ki se od dolžnika niso zahtevale za blago, deklarirano za carinski postopek z obveznostjo plačila takšnih dajatev (UL L 197, str. 1), sodbo z dne v zadevi Meico-Fell, C-273/90, Recueil, str. I-5569, točka 9).

26

Sodišče je imelo tudi priložnost, da pojasni, da to, da carinski organi opredelijo dejanje kot „dejanje, za katero je bilo mogoče uvesti kazenski pregon“, ne pomeni trditve, da je bilo določeno kaznivo dejanje dejansko storjeno. Navedena opredelitev se izvede le v okviru in za namene upravnega postopka, katerega cilj je zgolj omogočiti navedenim organom, da odpravijo napačen ali pomanjkljiv obračun uvoznih ali izvoznih dajatev (glej po analogiji, v zvezi s členom 3 Uredbe št. 1697/79, sodbo z dne 18. decembra 2007 v zadevi ZF Zefeser, C-62/06, ZOdl., str. I-11995, točka 28).

27

Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba na eni strani poudariti, da se mora v skladu s členom 221(1) Carinskega zakonika znesek dolgovanih uvoznih ali izvoznih carin sporočiti le dolžniku carinskega dolga.

28

Na drugi strani je treba ugotoviti, da prvi stavek tretjega odstavka navedenega člena določa pravilo o zastaranju, v skladu s katerim sporočila ni več mogoče posredovati po poteku roka treh let od dneva nastanka carinskega dolga.

29

Kot izjemo od tega pravila drugi stavek navedenega odstavka določa, da če carinski organi zaradi dejanja, za katero je bilo mogoče uvesti kazenski pregon, niso mogli določiti natančnega zakonsko dolgovanega zneska dajatev, lahko to sporočilo posredujejo tudi po poteku omenjenega roka treh let, ki ga predvidevajo veljavne določbe.

30

Iz besedila in strukture člena 221 Carinskega zakonika zato izhaja, da je mogoče znesek dajatev dolžniku sporočiti po poteku roka treh let, če carinski organi zaradi dejanja, za katero je bilo mogoče uvesti kazenski pregon, niso mogli določiti natančnega zakonsko dolgovanega zneska dajatev, kar vključuje tudi primere, ko navedeni dolžnik ni storilec tega dejanja.

31

To razlago potrjuje tudi uporaba izraza „to sporočilo“ v drugem stavku člena 221(3) Carinskega zakonika, ki napotuje nazaj na „[d]olžniku sporočila ni več mogoče posredovati“ iz prvega stavka te določbe. Navedena določba tako ne omejuje sporočanja dolgovanih dajatev le na dolžnika, ki bi storil dejanje, za katero je mogoče uvesti kazenski pregon.

32

Na drugo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C-124/08 je treba torej odgovoriti tako, da je treba člen 221(3) Carinskega zakonika razlagati tako, da lahko carinski organi po poteku roka treh let od nastanka carinskega dolga znesek zakonsko dolgovanih dajatev veljavno sporočijo dolžniku, če navedeni organi zaradi dejanja, za katero je bilo mogoče uvesti kazenski pregon, niso mogli določiti natančnega zneska navedenih dajatev, kar vključuje tudi primere, ko navedeni dolžnik ni storilec tega dejanja.

33

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: