—

za R. Visciana G. Nucifero, odvetnik,

—

za Istituto nazionale della previdenza sociale (INPS) V. Triolo, G. Fabiani in P. Tadris, odvetniki,

—

za italijansko vlado I. Bruni, zastopnica, skupaj z W. Ferrante, avvocato dello Stato,

—

za špansko vlado B. Plaza Cruz, zastopnica,

—

za nizozemsko vlado C. M. Wissels in C. ten Dam, zastopnici,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti L. Pignataro-Nolin in J. Enegren, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3 in 4 Direktive Sveta 80/987/EGS z dne 20. oktobra 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca (UL L 283, str. 23).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med R. Viscianom in Istituto nazionale della previdenza sociale (nacionalni inštitut za socialno varnost, v nadaljevanju: INPS) zaradi neporavnanih terjatev, ki se nanašajo na plačo.

3

V uvodni izjavi 1 Direktive 80/987 je navedeno:

„[…] v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca [je] treba zavarovati delavce in zlasti jamčiti izplačilo njihovih neporavnanih terjatev […]“

4

Člen 1(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za terjatve delavcev, ki izhajajo iz obstoječih pogodb o zaposlitvah ali delovnih razmerij, do delodajalca, ki je plačilno nesposoben v smislu člena 2(1).

2.   Države članice lahko kot izjeme iz področja veljavnosti te direktive izključijo terjatve določenih kategorij delavcev zaradi posebne narave njihovih pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij ali zaradi obstoja drugih oblik jamstva, ki delavcu zagotavljajo varstvo, enakovredno tistemu, ki izhaja iz te direktive.

Kategorije delavcev, omenjene v prvem pododstavku, so navedene v Prilogi.“

5

Člen 2(2) navedene direktive določa:

„Direktiva ne posega v nacionalne zakonodaje glede opredelitve izrazov ‚delavec‘, ‚delodajalec‘, ‚plačilo‘, ‚priznana pravica‘ in ‚pričakovana pravica‘.“

6

Člen 3 Direktive 80/987 določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za to, da jamstvene ustanove v skladu s členom 4 jamčijo izplačilo neporavnanih terjatev delavcev, ki temeljijo na pogodbah o zaposlitvi ali delovnih razmerjih in se nanašajo na plačilo za obdobje pred določenim datumom.

2.   Datum, omenjen v odstavku 1, je po izbiri držav:

7

Člen 4, od (1) do (3), te direktive določa:

„1.   Države članice imajo možnost omejiti obveznosti jamstvene ustanove iz člena 3.

2.   Kadar države članice uporabijo možnost iz odstavka 1, morajo:

3.   Države članice lahko določijo zgornjo mejo jamstva za neporavnane terjatve delavcev, da se izognejo izplačilu zneskov, ki presegajo socialnovarstvene cilje te direktive.

[…].“

8

Člen 5 navedene direktive določa:

„Za organizacijo, financiranje in delovanje jamstvenih ustanov države članice določijo podrobna pravila, ki morajo upoštevati predvsem naslednja načela:

9

Člen 9 Direktive 80/987 določa:

„Direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da uporabljajo ali uvajajo zakone in druge predpise, ki so za delavce ugodnejši.“

10

Na podlagi člena 10(a) te direktive ta „ne vpliva na možnost držav članic, da sprejmejo ukrepe za preprečevanje zlorab“.

11

V zakonu št. 297 z dne 29. maja 1982 (GURI št. 147 z dne ), sprejetem zaradi prenosa Direktive 80/987, ki se nanaša na ureditev prenehanja delovnega razmerja in ki vsebuje pokojninskopravne predpise, je v členu 2 predvidena ustanovitev jamstvenega sklada, katerega namen je, da nadomesti delodajalca ob njegovi plačilni nezmožnosti, zaradi katere ne more izplačati odpravnine, določene v členu 2120 civilnega zakonika, ki pripada delavcem, oziroma njihovim pravnim naslednikom (v nadaljevanju: Sklad).

12

Poleg tega ta določba določa:

13

V skladu s členom 94 kraljevega odloka št. 267 z dne 16. marca 1942 ima zahteva za priznanje terjatve pravni učinek tožbe in prepreči zastaranje rokov.

14

Na podlagi členov 2943 in 2945 civilnega zakonika uradno obvestilo o aktu, s katerim se začne insolvenčni postopek, zadrži zastaranje, in to dokler o zadevi ni dokončno odločeno.

15

Člena 1 in 2 zakonske uredbe št. 80 z dne 27. januarja 1992, sprejete zaradi prenosa Direktive 80/987 (GURI z dne , redni dodatek št. 36, str. 26, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 80/92), urejata jamstvo za delovnopravne terjatve in intervencijo Sklada, ki ga upravlja INPS.

16

Člen 1(1) zakonske uredbe št. 80/92 z naslovom „Jamstvo za izpolnitev delovnopravnih terjatev“ določa:

„Če je proti delodajalcu uveden stečajni postopek, postopek prisilne poravnave, postopek prisilne likvidacije ali poseben upravni postopek […], lahko pri njem zaposleni delavci ali njihovi pravni nasledniki zahtevajo, naj jim jamstveni sklad […] izplača neporavnane delovnopravne terjatve v smislu člena 2.“

17

Člen 2 od (1) do (5) zakonske uredbe št. 80/92 določa:

„1.   Plačila jamstvenega sklada na podlagi člena 1 se nanašajo na delovnopravne terjatve, razen odpravnin, za zadnje tri mesece delovnega razmerja v obdobju dvanajstih mesecev pred:

2.   Plačila Sklada na podlagi odstavka 1 ne smejo biti večja od trikratnika največjega zneska nadomestila za brezposelnost po odbitku zadržanih prispevkov za socialno varnost.

3.   Pridobitev zneskov, ki jih izplača Sklad na podlagi tega člena, urejajo določbe člena 2, od (2) do (5), (7), prvi stavek, in (10), zakona št. 297 z dne 29. maja 1982. Zneske, ki jih izplača Sklad, urejajo določbe člena 2(7), drugi stavek, zgoraj navedenega zakona.

4.   Plačila na podlagi odstavka 1 ni mogoče kumulirati z:

5.   Pravica do dajatev iz odstavka 1 zastara v enem letu. Obresti in posledice devalvacije denarja se obračunajo od dneva vložitve zahteve.“

18

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je bil R. Visciano zaposlen pri družbi za varovanje La Metropoli S.c.a.r.l. do 9. novembra 2000, torej do dne, ko je bil po uvedbi postopka prisilne likvidacije, razglašene z ministrsko uredbo z dne , vključen v postopek kolektivnega odpuščanja delavcev.

19

R. Visciano je 8. junija 2001 na podlagi členov 1 in 2 zakonske uredbe št. 80/92 pri Skladu vložil zahtevek za izplačilo neporavnanih terjatev za zadnje tri mesece delovnega razmerja.

20

INPS mu ni izplačal celotnega plačila za delo, ki še ni bilo poravnano, do zgornje meje trikratnika izrednega nadomestila za brezposelnost, temveč je od tega zneska odštel predplačila za plačilo, ki jih je prejel od delodajalca, in tako izplačal manj, kot bi R. Visciano moral prejeti.

21

R. Visciano je 30. junija, po sodbi z dne 4. marca 2004 v združenih zadevah Barsotti in drugi (C-19/01, C-50/01 in C-84/01, Recueil, str. I-2005), Tribunale di Napoli predlagal, naj ugodi zahtevku za plačilo razlike med zneskom, ki mu ga je INPS že izplačal, in največjim zneskom, ki mu pripada brez odbitka.

22

INPS se je skliceval na enoletno zastaranje terjatve, ker naj bi bila ta terjatev samostojna obveznost socialne varnosti in različna od terjatve, ki se uveljavlja nasproti delodajalcu, kar naj bi izključilo prevzem dolga na podlagi kraljeve uredbe št. 267 z dne 16. marca 1942.

23

Predložitveno sodišče poudarja, da se je sodna praksa Corte suprema di cassazione v zvezi z opredelitvijo zneskov, ki jih delodajalec ni poravnal, spreminjala, in meni, da je možnost ugoditve zahtevi podrejena vprašanju o zastaranju, ki pa je odvisno od opredelitve terjatve, na katero se tožeča stranka sklicuje.

24

Zato je Tribunale di Napoli prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

25

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člena 3 in 4 Direktive 80/987 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki bi dopuščala opredelitev neporavnanih terjatev delavcev kot „dajatev socialne varnosti“, ker zanje jamči Sklad.

26

V zvezi s tem je treba po eni strani opozoriti, da člen 3(1) Direktive 80/987 državam članicam nalaga, naj sprejmejo potrebne ukrepe, da jamstvene ustanove ob upoštevanju člena 4 navedene direktive zagotovijo izplačilo neporavnanih terjatev delavcev iz pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerjih, ki se nanašajo na plačilo za obdobje pred določenim datumom (sodba z dne 11. septembra 2003 v zadevi Walcher, C-201/01, Recueil, str. I-8827, točka 31).

27

Po drugi strani je socialnovarstveni cilj Direktive 80/987 v tem, da jamči vsem delavcem minimalno varstvo na podlagi prava Skupnosti ob plačilni nesposobnosti delodajalca z izplačilom neporavnanih terjatev delavcev pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerjih, ki se nanašajo na plačilo za določeno obdobje (zgoraj navedena sodba Barsotti in drugi, točka 35 in navedena sodna praksa).

28

Vendar je v skladu s členom 2(2) Direktive 80/987 naloga nacionalne zakonodaje, da opredeli izraz „plačilo“ in mu določi vsebino (sodba z dne 16. decembra 2004 v zadevi Olaso Valero, C-520/03, ZOdl., str. I-12065, točka 31 in navedena sodna praksa).

29

Tako se mora torej v nacionalni zakonodaji določiti pravna narava terjatev, kakršne se obravnavajo v postopku v glavni stvari.

30

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da Direktiva 80/987 ne določa podrobno sodnih postopkov in pravil o zastaranju, ki veljajo za terjatve delavcev ob stečaju delodajalca.

31

Iz tega je razvidno, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da člena 3 in 4 Direktive 80/987 ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki dopušča, da se neporavnane terjatve delavcev opredelijo kot „dajatve socialne varnosti“, če jih izplača jamstvena ustanova.

32

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali za izvajanje členov 4 in 5 Direktive 80/987 zadošča, da nacionalna zakonodaja uporablja prvotno neporavnano terjatev delavca le kot primerjalno podlago, ali pa se zahteva, da Sklad jamči za to terjatev kot za vsako drugo delovnopravno terjatev.

33

Glede na odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje je treba ugotoviti, da mora tudi pravno ureditev, ki se uporablja za neporavnane terjatve delavcev, določiti nacionalna zakonodaja.

34

Iz tega je razvidno, da je lahko prvotna terjatev delavca, ki se nanaša na plačo, uporabljena zgolj kot primerjalna podlaga, ki omogoča določitev zneska dajatve, ki ga jamči Sklad.

35

Tako je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da Direktiva 80/987 ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki uporablja prvotno terjatev delavca, ki se nanaša na plačo, zgolj kot primerjalno podlago za določitev dajatve, za katero jamči Sklad.

36

S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali v primeru, da delavec od jamstvenega sklada zahteva izplačilo neporavnanih terjatev, ki se nanašajo na plačilo, Direktiva 80/987 nasprotuje uporabi ureditve zastaranja, ki je manj ugodna od tiste, ki velja za podobne terjatve.

37

Direktiva 80/987 ne vsebuje nobene določbe, ki bi urejala vprašanje, ali lahko države članice določijo zastaralni rok za vložitev zahteve delavca, s katero od Sklada zahteva izplačilo – v skladu s pravili, ki jih določa navedena direktiva – plačil, ki jih ni poravnal plačilno nesposoben delodajalec.

38

Členi 4, 5 in 10 Direktive 80/987 – na podlagi katerih državam članicam ni dovoljeno le, da določijo podrobna pravila za organizacijo, financiranje in delovanje jamstvenih ustanov, temveč da v določenih okoliščinah tudi omejijo varstvo, ki ga ta direktiva zagotavlja delavcem – ne določajo časovne omejitve pravic, ki jih imajo delavci na podlagi te direktive, niti možnosti držav članic, da določijo zastaralni rok (glej sodbo z dne 18. septembra 2003 v zadevi Pflücke, C-125/01, Recueil, str. I-9375, točka 31).

39

V teh okoliščinah lahko države članice v nacionalnih zakonodajah načeloma prosto določijo zastaralni rok za vložitev zahteve delavca za izplačilo neporavnanih terjatev v skladu s pravili Direktive 80/987, ki se nanašajo na plačilo, vendar pa te določbe ne smejo biti manj ugodne od tistih, ki urejajo podobne zahteve, ki zadevajo zgolj nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), niti ne smejo biti urejene tako, da bi dejansko onemogočile ali čezmerno otežile izvrševanje pravic, ki jih priznava pravni red Skupnosti (načelo učinkovitosti) (glej zgoraj navedeno sodbo Pflücke, točka 34 in navedena sodna praksa).

40

V zvezi s tem predložitveno sodišče meni, da je treba preveriti, ali je opredelitev delavčevih terjatev do Sklada kot dajatev socialne varnosti – česar posledica je neuporaba pravil o pretrganju zastaralnega roka, ki veljajo za terjatve, priznane v insolvenčnem postopku – v nasprotju z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti.

41

Glede načela enakovrednosti je treba takoj opozoriti, da delavčeva zahteva za izplačilo neporavnanih plačil nasproti Skladu in zahteva takšnega delavca nasproti delodajalcu, ki je plačilno nesposoben, nista enaki. To je razvidno med drugim iz člena 4 Direktive 80/987, ki daje državam članicam možnost, da omejijo obveznost izplačila jamstvenih ustanov.

42

Zato obstoj različnih ureditev zastaralnih rokov ne krši načela enakega obravnavanja.

43

V zvezi z načelom učinkovitosti je Sodišče presodilo, da je s pravom Skupnosti združljiva določitev razumnih prekluzivnih rokov za vložitev pravnih sredstev zaradi pravne varnosti zavezanca za dajatev in zadevnega organa (glej sodbo z dne 17. novembra 1998 v zadevi Aprile, C-228/96, Recueil, str. I-7141, točka 19 in navedena sodna praksa). Ti roki namreč dejansko ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki izhajajo iz pravnega reda Skupnosti.

44

V zvezi s tem je treba opozoriti, da glede izplačila terjatev, ki se nanašajo na plačo, ki so že po naravi zelo pomembne za zainteresirane, kratkost zastaralnega roka ne sme povzročiti, da ti dejansko ne morejo spoštovati navedenega roka in da torej ne uživajo varstva, ki naj bi jim ga zagotavljala Direktiva 80/987 (glej zgoraj navedeno sodbo Pflücke, točka 37).

45

V zvezi s tem je Sodišče že presodilo, da se enoletni prekluzivni rok za vložitev pravnega sredstva za povračilo škode, ki je nastala zaradi prepoznega prenosa Direktive 80/987 v nacionalno pravo, zdi razumen (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 1997 v zadevi Palmisani, C-261/95, Recueil, str. I-4025, točka 29).

46

Vendar je iz točke 39 sodbe z dne 11. julija 2002 v zadevi Marks & Spencer (C-62/00, Recueil, str. I-6325) prav tako razvidno, da mora biti prekluzivni rok določen vnaprej, da bi izpolnil svoj namen zagotavljanja pravne varnosti. Položaj, za katerega je značilna velika pravna negotovost, lahko pomeni kršitev načela učinkovitosti, saj bi lahko bila povrnitev škode, nastale posameznikom s kršitvami prava Skupnosti, za katere je odgovorna država članica, dejansko čezmerno otežena, če ti ne bi mogli z razumno gotovostjo določiti veljavnega zastaralnega roka (sodba z dne v zadevi Danske Slagterier, C-445/06, ZOdl., str. I-2119, točka 33 in navedena sodna praksa).

47

V zadevi v glavni stvari je treba opozoriti, da po eni strani predložitveno sodišče meni, da zakonodajna uredba št. 80/987 določa enoletni zastaralni rok, vendar pa ne določi dies a quo.

48

Po drugi strani to sodišče ugotavlja, da je sodna praksa Corte suprema di cassazione sprva opredelila, da imajo dajatve, ki jih izplača Sklad, naravo plače, torej enako naravo, kot jo imajo plačila delodajalca, zaradi česar se za te dajatve uporabljajo zastaralni roki in pravila o zadržanju zastaranja, ki obstajajo v okviru stečajnega postopka. Nato je to vrhovno sodišče menilo, da je predmet obveznosti Sklada dajatev socialnega varstva, ki je neodvisna od obveznosti delodajalca, da izplača plačo, česar posledica je med drugim, da se zgoraj navedena pravila o zadržanju zastaralnih rokov ne uporabljajo.

49

Ti ugotovitvi lahko povzročita pravno negotovost, ki lahko pomeni kršitev načela učinkovitosti, če je bilo potrjeno – kar mora preizkusiti nacionalno sodišče – da lahko ta pravna negotovost pojasni, zakaj je bila tožba R. Visciana na tem sodišču vložena prepozno.

50

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je zato treba na tretje vprašanje odgovoriti, da v okviru delavčeve zahteve, naj mu jamstveni sklad izplača neporavnane terjatve, ki se nanašajo na plačilo za delo, Direktiva 80/987 ne nasprotuje uporabi enoletnega zastaralnega roka (načelo enakovrednosti). Naloga nacionalnega sodišča pa je, da preizkusi, ali ureditev tega roka dejansko ne onemogoči ali čezmerno oteži izvrševanja pravic, ki jih priznava pravni red Skupnosti (načelo učinkovitosti).

51

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: