Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 8. septembra 2010 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Schleswig-Holsteinisches Verwaltungsgericht – Nemčija) – Carmen Media Group Ltd proti Land Schleswig-Holstein, Innenminister des Landes Schleswig-Holstein

(Zadeva C-46/08) (1)

(Člen 49 ES - Svoboda opravljanja storitev - Imetnik dovoljenja, izdanega v Gibraltarju, za pobiranje športnih stav izključno v tujini - Prirejanje športnih stav, ki je predmet javnega monopola na ravni zvezne dežele - Cilj preprečevanja spodbujanja čezmerne porabe pri igranju iger na srečo in boja proti zasvojenosti z njimi - Sorazmernost - Omejevalni ukrep, katerega dejanski namen mora biti zmanjšati priložnosti za igranje iger na srečo in dosledno in sistematično omejiti dejavnosti iger na srečo - Druge igre na srečo, ki jih lahko ponujajo zasebni ponudniki - Postopek pridobitve dovoljenja - Diskrecijska pravica pristojnega organa - Prepoved ponujanja iger na srečo prek interneta - Prehodni ukrepi, s katerimi se začasno dovoli tako ponujanje nekaterih ponudnikov)

(2010/C 288/13)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Schleswig-Holsteinisches Verwaltungsgericht

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Carmen Media Group Ltd

Toženi stranki: Land Schleswig-Holstein, Innenminister des Landes Schleswig-Holstein

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Schleswig-Holsteinisches Verwaltungsgericht – Razlaga člena 49 ES – Nacionalna ureditev, ki uvaja javni monopol na področju športnih stav in loterij, pri katerih obstaja večja nevarnost za nastanek zasvojenosti, ki za podelitev koncesije za prirejanje drugih iger na srečo določa diskrecijsko pravico javnih organov in ki prepoveduje prirejanje iger na srečo prek interneta

Izrek

Člen 49 ES je treba razlagati tako, da ponudnik, ki prek interneta želi ponujati športne stave v državi članici, ki ni država članica, v kateri ima sedež, ni izključen iz področja uporabe navedene določbe zgolj zato, ker nima dovoljenja za ponujanje takih stav osebam na ozemlju države članice, v kateri ima sedež, ampak zgolj dovoljenje za ponujanje teh storitev osebam zunaj tega ozemlja.

Člen 49 ES je treba razlagati tako, da če obstaja regionalni javni monopol na področju športnih stav in loterij, ki uresničuje cilj preprečevanja čezmerne porabe pri igranju iger na srečo in boja zoper zasvojenost z njimi, in če nacionalno sodišče hkrati ugotovi, da:

—	lahko zasebni ponudniki, ki imajo dovoljenje, prirejajo druge vrste iger na srečo in

—

pristojni organi glede drugih vrst iger na srečo, ki niso predmet navedenega monopola in obenem predstavljajo večjo morebitno nevarnost za nastanek zasvojenosti kot igre, ki so predmet tega monopola, vodijo politiko širjenja ponudbe, tako da razvijajo in spodbujajo dejavnosti prirejanja iger na srečo, zlasti da bi maksimirali prihodke od njih,

lahko to nacionalno sodišče upravičeno ugotovi, da s takim monopolom ni mogoče doseči cilja, za dosego katerega je bil ta monopol uveden, tako da bi prispeval k zmanjšanju priložnosti za igranje iger na srečo in k doslednemu in sistematičnemu omejevanju dejavnosti na tem področju.

Dejstvo, da igre na srečo, ki so predmet navedenega monopola, spadajo v pristojnost regionalnih, te druge vrste iger na srečo pa v pristojnost zveznih organov, v tej zvezi ni pomembno.

Člen 49 ES je treba razlagati tako, da če je v državi članici glede ponudbe nekaterih vrst iger na srečo uveden sistem predhodnega upravnega dovoljenja, tak sistem, ki pomeni odstop od svobode opravljanja storitev, ki jo navedena določba zagotavlja, lahko izpolnjuje zahteve iz te določbe zgolj, če temelji na objektivnih, nediskriminatornih in vnaprej znanih merilih, ki določajo meje diskrecijske pravice nacionalnih organov, tako da se ta ne bi uporabljala arbitrarno. Poleg tega mora imeti vsaka oseba, ki jo tovrstni omejevalni ukrep prizadene, možnost vložiti učinkovito pravno sredstvo za sodno varstvo.

Člen 49 ES je treba razlagati tako, da je nacionalno ureditev, ki prepoveduje prirejanje iger na srečo in posredovanje pri njih prek interneta zaradi preprečevanja čezmerne porabe pri igranju iger na srečo, boja zoper zasvojenost z njimi in varstva mladih, načeloma mogoče šteti za ustrezno za uresničevanje takih legitimnih ciljev, tudi če je ponujanje takih iger po običajnejših kanalih dovoljeno. Čeprav tako prepoved spremlja prehodni ukrep, kot je sporni ukrep iz postopka v glavni stvari, navedena prepoved ni neustrezna.

(1) UL C 128, 24.5.2008.