1

Členi od 6 do 8, člen 12 in člen 13(3) Akta o volitvah članov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami (UL 1976, L 278, str. 5), kakor je bil nazadnje spremenjen in preštevilčen s Sklepom Sveta 2002/772/ES, Euratom z dne 25. junija in 23. septembra 2002 (UL L 283, str. 1, v nadaljevanju: akt iz leta 1976), določajo:

„Člen 6

1.   Poslanci Evropskega parlamenta glasujejo posamezno in osebno. Pri tem niso vezani na pooblastila ali navodila.

2.   Člani Evropskega parlamenta uživajo privilegije in imunitete, ki veljajo zanje na podlagi Protokola o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti z dne 8. aprila 1965.

Člen 7

1.   Funkcija člana Evropskega parlamenta ni združljiva s funkcijo:

2.   Od volitev v Evropski parlament leta 2004 funkcija člana Evropskega parlamenta ni združljiva s funkcijo člana nacionalnega parlamenta.

Z odstopanjem od tega pravila in ne da bi to posegalo v odstavek 3:

[…]

Člen 8

Ob upoštevanju določb tega akta urejajo volilni postopek v vsaki državi članici nacionalni predpisi.

Ti nacionalni predpisi, v katerih se po potrebi lahko upoštevajo posebnosti v državah članicah, ne smejo vplivati na proporcionalno naravo volilnega sistema.

[…]

Člen 12

Evropski parlament preveri pravice članov Evropskega parlamenta. V ta namen upošteva izide, ki so jih uradno razglasile države članice, in odloča o morebitnih ugovorih, vloženih na podlagi določb tega akta, razen nacionalnih določb, na katere napotuje ta akt.

Člen 13

[…]

3.   Kadar zakonodaja države članice izrecno ureja razrešitev člana Evropskega parlamenta, ta mandat preneha v skladu s temi pravnimi predpisi. Pristojni nacionalni organi o tem obvestijo Evropski parlament.“

2

Člen 3 ter člen 4(3) in (4) Poslovnika Evropskega parlamenta določata:

„Člen 3

Preverjanje veljavnosti mandatov poslancev

1.   Po volitvah v Evropski parlament predsednik pozove pristojne organe držav članic, da Parlament nemudoma obvestijo o imenih izvoljenih poslancev, tako da lahko vsi poslanci nastopijo svoj mandat v Parlamentu od začetka prve seje po volitvah.

Predsednik pristojne organe hkrati opozori na ustrezne določbe [akta iz leta 1976] in jih pozove, da sprejmejo potrebne ukrepe, zato da se izognejo morebitni nezdružljivosti s funkcijo poslanca Evropskega parlamenta.

2.   Vsak poslanec, o katerega izvolitvi je bil Parlament obveščen, pred nastopom mandata v Parlamentu poda pisno izjavo, da ne opravlja funkcije, ki v smislu člena 7(1) in (2) [akta iz leta 1976] ni združljiva s funkcijo poslanca Evropskega parlamenta. Po splošnih volitvah se izjava, če je le mogoče, poda najpozneje šest dni pred ustanovno sejo Parlamenta. Dokler se ne preveri veljavnosti mandata poslanca ali se ne odloči o morebitnem sporu, se poslanec pod pogojem, da je predhodno podpisal navedeno pisno izjavo, polnopravno udeležuje sej Parlamenta in njegovih organov.

Če se na podlagi dejstev, ki so preverljiva v javno dostopnih virih, ugotovi, da poslanec opravlja funkcijo, ki v smislu člena 7(1) in (2) [akta iz leta 1976] ni združljiva s funkcijo poslanca Evropskega parlamenta, Parlament na osnovi obvestila svojega predsednika potrdi sprostitev sedeža.

3.   Parlament na podlagi poročila pristojnega odbora nemudoma preveri veljavnost mandatov poslancev in odloči o veljavnosti mandatov vseh novoizvoljenih poslancev in tudi o sporih, ki so nanj naslovljeni na podlagi določb [akta iz leta 1976], razen tistih, ki temeljijo na nacionalni volilni zakonodaji.

4.   Poročilo odbora temelji na uradnem obvestilu vseh držav članic o dokončnih izidih volitev, v katerem so podrobno navedeni imena izvoljenih kandidatov in morebitnih nadomestnih kandidatov ter njihov položaj glede na izide glasovanja.

Veljavnosti mandata poslanca ni mogoče potrditi, če ni podal pisnih izjav, ki se zahtevajo v tem členu in Prilogi I tega poslovnika.

Na podlagi poročila odbora lahko Parlament kadar koli odloča o sporih glede veljavnosti mandatov poslancev.

5.   Kadar je imenovanje poslanca posledica odstopa kandidatov na isti listi, odbor, pristojen za preverjanje veljavnosti mandatov, zagotovi, da so navedeni odstopi potekali v skladu s črko in duhom [akta iz leta 1976] in člena 4(3) tega poslovnika.

6.   Odbor zagotovi, da organi držav članic ali Unije Parlamentu nemudoma posredujejo vse informacije, ki lahko vplivajo na opravljanje nalog poslanca Evropskega parlamenta ali na vrstni red nadomestnih kandidatov, in ob imenovanju navedejo dan začetka veljavnosti.

Če pristojni organi držav članic začnejo postopek, ki lahko povzroči prenehanje mandata poslanca, jih predsednik prosi, naj ga o stanju postopka redno obveščajo. Zadevo posreduje pristojnemu odboru. Na predlog tega odbora lahko Parlament v zvezi z navedenim sprejme stališče.

Člen 4

Trajanje mandata poslancev

[…]

3.   Poslanec v odstopu obvesti predsednika o svojem odstopu in dnevu začetka veljavnosti odstopa, ki pa ne sme biti pozneje kot tri mesece po obvestilu. Obvestilo se sestavi v obliki uradnega zapisnika v navzočnosti generalnega sekretarja ali njegovega predstavnika, ki ga skupaj s poslancem podpiše in nemudoma posreduje pristojnemu odboru, ta pa ga uvrsti na dnevni red svoje prve seje po prejemu dokumenta.

Če pristojni odbor meni, da odstop ni v skladu s črko in duhom [akta iz leta 1976], o tem obvesti Parlament, da ta odloči, ali naj potrdi sprostitev sedeža.

V nasprotnem primeru se potrdi sprostitev sedeža, ki velja od dneva, ki ga je poslanec v odstopu navedel v uradnem zapisniku. Parlament o tem ne glasuje.

[…]

4.   Če pristojni organ države članice predsednika obvesti o prenehanju mandata poslanca Evropskega parlamenta na podlagi določb zakonodaje te države članice zaradi nezdružljivosti v smislu člena 7(3) [akta iz leta 1976] ali odvzema mandata na podlagi člena 13(3) tega akta, predsednik obvesti Parlament, da je mandat prenehal na dan, ki ga je sporočila država članica, slednjo pa pozove, naj nemudoma zapolni prosti sedež.

Kadar pristojni organi držav članic ali Unije ali zadevni poslanec obvesti predsednika o imenovanju na funkcijo, ki ni združljiva s funkcijo poslanca Evropskega parlamenta, predsednik v skladu s členom 7(1) ali (2) [akta iz leta 1976] obvesti Parlament, ta pa potrdi sprostitev sedeža.“

3

Poleg tega se morajo v skladu s členom 9 Poslovnika Evropskega parlamenta ter Priloge I k temu poslovniku poslanci Evropskega parlamenta natančno izreči o svojih poklicnih dejavnostih in o vsaki drugi plačani funkciji ali dejavnosti.

4

Člena 2 in 30 Sklepa Evropskega parlamenta 2005/684/ES, Euratom z dne 28. septembra 2005 o sprejetju statuta poslancev Evropskega parlamenta (UL L 262, str. 1, v nadaljevanju: statut poslancev), določata:

„Člen 2

1.   Poslanci so svobodni in neodvisni.

2.   Dogovori o odstopu pred iztekom mandata ali ob koncu mandatne dobe so nični.

[…]

Člen 30

Ta statut začne veljati prvi dan začetka zakonodajnega obdobja Evropskega parlamenta v letu 2009.“

5

Poleg tega uvodna izjava 4 statuta poslancev določa:

„Treba je urediti v členu 2 zagotovljeno svobodo in neodvisnost poslancev, ki nista omenjeni v nobenem besedilu primarne zakonodaje. Izjave, s katerimi se poslanci zavežejo, da bodo v določenem trenutku odstopili, ali blanko izjave o odstopu, ki jih lahko stranka poljubno uporabi, niso združljive s svobodo in neodvisnostjo poslancev, zato s pravnega vidika ne morejo biti obvezujoče.“

6

Na volitvah poslancev v Evropski parlament, ki so potekale 12. in 13. junija 2004, je Beniamino Donnici, tožeča stranka, kandidiral na skupnem seznamu „Società Civile – Di Pietro Occhetto“ v okrožju južne Italije. Ta seznam je dobil dva sedeža, enega v tem okrožju in drugega v okrožju severozahodne Italije. A. Di Pietro, najbolje uvrščeni v obeh okrožjih, se je odločil za okrožje južne Italije.

7

A. Occhetto je bil glede na število glasov, ki jih je dobil v obeh okrožjih, na volilnih seznamih na drugem mestu in je imel prednost pred tožečo stranko v okrožju južne Italije in pred G. Chiesom v okrožju severozahodne Italije. Ker se je A. Di Pietro odločil za sedež v okrožju južne Italije, bi A. Occhetto moral biti razglašen za izvoljenega v okrožju severozahodne Italije. Vendar se je A. Occhetto, ki je imel takrat svoj mandat v italijanskem senatu, s pisno izjavo, ki jo je podpisal pred notarjem 6. julija 2004 in je 7. julija prispela v Ufficio elettorale nazionale per il Parlamento europeo presso la Corte di cassazione (nacionalni volilni urad za Evropski parlament pri italijanskem kasacijskem sodišču, v nadaljevanju: italijanski volilni urad), „nepreklicno“ odpovedal mandatu evropskega poslanca v prvem in drugem okrožju.

8

Po tej odpovedi je italijanski volilni urad 12. novembra 2004 Parlamentu posredoval uradne izide evropskih volitev, skupaj s seznamom izvoljenih kandidatov in njihovih namestnikov. Italijanski volilni urad je kot izvoljena razglasil G. Chiesa v okrožju severozahodne Italije in A. Di Pietra v okrožju južne Italije, s čimer je bila tožeča stranka prva med neizvoljenimi v zadnjenavedenem okrožju.

9

Na parlamentarnih volitvah v Italiji 9. in 10. aprila 2006 je bil A. Di Pietro izvoljen za poslanca v italijanskem parlamentu in se je odločil za nacionalni mandat, ki je začel veljati 28. aprila 2006. Ker v skladu s členom 7(2) akta iz leta 1976 ta funkcija ni bila združljiva s funkcijo poslanca v Parlamentu, je 27. aprila 2006 ugotovil sprostitev zadevnega sedeža dan za tem in o tem obvestil Italijansko republiko.

10

Z izjavo z dne 27. aprila 2006, naslovljeno na italijanski volilni urad, je A. Occhetto preklical svojo odpoved z dne 7. julija 2004 in izrazil „pripravljenost, da kot prvi od neizvoljenih okrožja [južne Italije] nasledi [A. Di] Pietra, zato je [bilo] treba vsako predhodno drugačno izjavo obravnavati kot neveljavno, neučinkovito in v vsakem primeru preklicano […], ter da je [bilo] treba glede tega vsekakor upoštevati voljo, izraženo na dan razglasitve izvoljenih“.

11

Zaradi te izjave je italijanski volilni urad 8. maja 2006 A. Occhetta razglasil za izvoljenega poslanca v Parlamentu.

12

S sodbo z dne 21. julija 2006 je Tribunale amministrativo regionale del Lazio (regionalno upravno sodišče v Laziu, Italija) tožbo za razglasitev ničnosti, ki jo je vložila tožeča stranka proti tej izjavi, zavrnilo kot neutemeljeno. V bistvu je Tribunale amministrativo regionale del Lazio menilo, da odpoved A. Occhetta s 7. julija 2004, ki se nanaša na razglasitev izvoljenih, ni enaka odpovedi njegovemu mestu v povolilni razvrstitvi. Svojo odločitev je utemeljilo s poudarkom, da spoštovanje ljudske volje zahteva, da se šteje, da volilni izidi niso na razpolago in da niso spremenljivi, da taka izjava ne vpliva na sprejetje morebitnih aktov o nasleditvi pri nezdružljivosti, odstavitvi, neizvoljivosti ali odpovedi imenovanju oziroma mandatu s strani upravičencev ter da ima posledično kandidat, ki se je odpovedal izvolitvi, takoj ko so izpolnjeni pogoji za nasleditev, pravico umakniti svojo odločitev o odpovedi in naslediti sedež.

13

Tožeča stranka je pred Parlamentom izpodbijala tudi razglasitev A. Occhetta za evropskega poslanca namesto A. Di Pietra. Ta ugovor je na sestanku dne 21. junija 2006 preučila komisija Parlamenta za pravne zadeve. Potem ko je ugotovila, da v skladu s členom 12 akta iz leta 1976 ta ugovor ni bil dopusten, saj je temeljil na italijanskem volilnem zakonu, je komisija za pravne zadeve Parlamentu soglasno predlagala potrditev mandata A. Occhetta z veljavnostjo od 8. maja 2006. Parlament je 3. julija 2006 ratificiral mandat A. Occhetta.

14

S končno pravnomočno sodbo z dne 6. decembra 2006 je Consiglio di Stato (državni svet) prejel poziv tožeče stranke proti zgoraj navedeni sodbi Tribunale amministrativo regionale del Lazio, spremenil omenjeno sodbo in razveljavil razglasitev A. Occhetta za poslanca Parlamenta, ki jo je 8. maja 2006 izpeljal italijanski volilni urad. Consiglio di Stato je ocenil, prvič, da razlika med odpovedjo izvolitvi in odpovedjo mestu pri razvrstitvi ni logična, ker je izvolitev posledica mesta v razvrstitvi in ker odpoved izvolitvi zahteva, da zadevna oseba ni več v tej razvrstitvi z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo. Consiglio di Stato je ocenil, drugič, da je protislovno trditi, da odpoved izvolitvi ne vpliva na nasleditev in da ima kandidat, ki se odpove mandatu evropskega poslanca, možnost, da si premisli glede svoje odpovedi, ko gre za zamenjavo. Končno je Consiglio di Stato ocenil, da, tretjič, odpoved izvolitvi pomeni nepreklicno izjavo, če je to vpisal v zapisnik pristojni organ ali urad, na kateri je odpoved naslovljena, kar vpliva na to, da se spremeni prvotni vrstni red, ki ga je ugotovil volilni urad.

15

Italijanski volilni urad je bil 29. marca 2007 obveščen o zgoraj navedeni sodbi Consiglio di Stato in je razglasil tožečo stranko za poslanca v Parlamentu za okrožje južne Italije ter s tem razveljavil mandat A. Occhetta.

16

Ta razglasitev je bila sporočena Parlamentu, ki je to vnesel v zapisnik plenarnega zasedanja z dne 23. aprila 2007 s temi besedami:

„Italijanski pristojni organi so sporočili, da je bila razglasitev izvolitve [A. Occhetta] razveljavljena in da je bil sedež, ki se je s tem sprostil, dodeljen [tožeči stranki]. Parlament upošteva te odločitve z veljavnostjo od 29. 3. 2007.

[…]

V skladu s členom 3(2) [Poslovnika Evropskega parlamenta] se [tožeča stranka] polnopravno udeležuje sej Evropskega parlamenta in njegovih teles, dokler Parlament ne preveri veljavnosti mandata poslanca oziroma ne odloči o morebitnem sporu, če je predhodno napisal izjavo, da [ne opravlja] funkcije, ki ni združljiva s funkcijo poslanca v Evropskem parlamentu.“

17

Medtem je z dopisom z dne 5. aprila 2007, ki je bil 14. aprila dopolnjen z opombo, A. Occhetto vložil ugovor ter od Parlamenta zahteval, naj potrdi njegov mandat in naj ne potrdi mandata tožeče stranke. S sklepom z dne 24. maja 2007 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), sprejetim 22. maja 2007 na podlagi poročila komisije za pravne zadeve (A6-0198/2007), je Parlament poslanski mandat tožeče stranke v Parlamentu, o izvolitvi katere so ga obvestili pristojni nacionalni organi, razglasil za neveljaven in potrdil mandat A. Occhetta. Prav tako je Parlament svojemu predsedniku naročil, naj o tej odločitvi obvesti pristojni nacionalni organ ter tožečo stranko in A. Occhetta.

18

Tožeča stranka je 22. junija 2007 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje v skladu s členom 230, četrti pododstavek, ES vložila tožbo za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

19

Z ločeno vlogo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča prve stopnje prejelo isti dan, je tožeča stranka na podlagi člena 104 Poslovnika Sodišča prve stopnje in člena 242 ES vložila ta predlog za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa ter predlagala, naj se Parlamentu naloži plačilo stroškov tega postopka ali naj se pridrži odločitev o tem.

20

V pisnih stališčih, ki so bila pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložena 8. julija 2007, je Parlament predlagal, naj se predlog za izdajo začasne odredbe zavrže kot nedopusten, podredno pa, naj se ta predlog zavrne kot neutemeljen, in končno, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

21

A. Occhetto je 5. julija 2007 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložil predlog, naj se mu dovoli intervencija v podporo predlogom Parlamenta v tem postopku.

22

Glavni stranki sta predložili stališča glede tega predloga v predpisanih rokih.

23

S sklepom z dne 13. julija 2007 je sodnik za izdajo začasne odredbe dopustil intervencijo A. Occhetta in ga pozval, naj vloži intervencijsko vlogo.

24

V intervencijski vlogi, ki je bila pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložena 29. julija 2007, je A. Occhetto predlagal, naj se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne in naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov ali naj se pridrži vsaka odločitev o tem.

25

Italijanska republika je 2. avgusta 2007 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje z vlogo predlagala, naj se ji dovoli intervencija v podporo predlogom tožeče stranke v tem postopku. Italijanska republika je bila povabljena, naj na obravnavi predstavi svoja stališča, ker je bila odločitev o tem, ali se ji intervencija dovoli, pridržana.

26

Stranki sta podali ustne navedbe na obravnavi, ki je potekala 12. septembra 2007.

27

Med obravnavo sta bili stranki pozvani, naj ustno predstavita svoja stališča o predlogu za intervencijo Italijanske republike. Stranki temu nista nasprotovali. V teh okoliščinah in ob upoštevanju člena 40, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki velja za Sodišče prve stopnje, je na podlagi člena 53, prvi odstavek, sodnik za izdajo začasne odredbe dovolil intervencijo Italijanske republike, kar je zabeležil v zapisniku o obravnavi.

28

Italijanska republika je v ustnih stališčih, ki jih je podala med obravnavo, predlagala, naj se ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

29

Med zaslišanjem se je sodnik za izdajo začasne odredbe odločil v spis v tej zadevi dodati izvleček zapisnika plenarnega zasedanja Parlamenta z dne 23. aprila 2007, v katerem je bila prepisana njegova točka 10, ter izvod drugega poročila Komisije Parlamenta za preverjanje mandatov z dne 7. januarja 1983. Stranki temu nista nasprotovali.

30

Sodišče prve stopnje lahko na podlagi členov 242 ES in 243 ES v povezavi s členom 225(1) ES, če meni, da okoliščine to zahtevajo, odloži izvršitev pred njim izpodbijanega akta ali sprejme potrebne začasne odredbe. V ta namen upošteva pogoje iz člena 104(2) Poslovnika, kot jih določa sodna praksa.

31

Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, lahko odobri odložitev izvršitve in druge začasne odredbe, če se ugotovi, da je njihova odobritev na prvi pogled dejansko in pravno utemeljena (fumus boni juris) ter da so nujne, tako da se morajo zaradi preprečitve resne in nepopravljive škode za interese tožeče stranke sprejeti ter učinkovati pred sprejetjem odločitve v postopku v glavni stvari. Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, lahko po potrebi tehta zadevne interese (sklepa predsednika Sodišča z dne 25. julija 2000 v zadevi Nizozemska proti Parlamentu in Svetu, C-377/98 R, Recueil, str. I-6229, točka 41, in z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C-445/00 R, Recueil, str. I-1461, točka 73, ter sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 16. februarja 2007 v zadevi Madžarska proti Komisiji, T-310/06 R, neobjavljen v ZOdl., točka 19).

32

Parlament trdi, da ta predlog ni dopusten. Po mnenju Parlamenta izpodbijani sklep vsebuje le eno točko, ki bi lahko bila izvršena, in sicer navodilo predsedniku Parlamenta o tem, da ta sklep posreduje zadevnim organom in osebam. Glede tožeče stranke ima izrek izpodbijanega sklepa negativno vsebino, ki je ni mogoče izvršiti, ker je preprosto omejen na razglasitev njegovega mandata za neveljavnega. Odložitve izvršitve izpodbijanega sklepa ni mogoče pretvoriti v pozitiven akt, torej v odločbo, ki bi potrdila mandat tožeče stranke. Glede na sodno prakso namreč načelno predlog za odložitev izvršitve ni dopusten proti zavrnilni upravni odločbi, saj odobritev take odložitve ne more vplivati na spremembo položaja tožeče stranke (sklep predsednika Sodišča z dne 21. februarja 2002 v združenih zadevah Front national in Martinez proti Parlamentu, C-486/01 P-R in C-488/01 P-R, Recueil, str. I-1843, točka 73, sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 12. maja 2006 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-42/06 R, neobjavljen v ZOdl., točka 30) in zato zanjo nima dejanske koristi (sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 2. julija 2004 v zadevi Bactria proti Komisiji, T-76/04 R, Recueil, str. II-2025, točka 52, ter zgoraj navedeni sklep Gollnisch proti Parlamentu, točki 36 in 37).

33

Kot je bilo že večkrat odločeno, načeloma ni dopusten predlog za odložitev izvršitve zavrnilne upravne odločbe, saj odobritev take odložitve ne more vplivati na spremembo položaja tožeče stranke (sklep predsednika Sodišča z dne 30. aprila 1997 v zadevi Moccia Irme proti Komisiji, C-89/97 P(R) Recueil, str. I-2327, točka 45, zgoraj v točki 32 navedeni sklep Front national in Martinez proti Parlamentu, točka 73, sklepa predsednika Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 2002 v združenih zadevah Lormines proti Komisiji, T-107/01 R in T-175/01 R, Recueil, str. II-3193, točka 48, in z dne 16. januarja 2004 v zadevi Arizona Chemical in drugi proti Komisiji, T-369/03 R, Recueil, str. II-205, točka 62, ter zgoraj v točki 32 navedeni sklep Gollnisch proti Parlamentu, točka 30).

34

V tem okviru zavrnilna odločba pomeni odločbo, s katero se zavrača sprejetje predlaganega ukrepa (glej v tem smislu zgoraj v točki 33 navedeni sklep Lormines proti Komisiji, točka 48).

35

V obravnavanem primeru se opredelitev Parlamenta, da je izpodbijani sklep zavrnilni akt, ne zdi pravilna. S tem sklepom se namreč preveri mandat tožeče stranke kot poslanca v Parlamentu in po preverjanju se njegov mandat razglasi za neveljaven. Hkrati izpodbijani sklep potrjuje mandat A. Occhetta in s tem v skladu s členom 3(2) Poslovnika Evropskega parlamenta z 29. marca 2007 zaključuje ugoden začasni položaj tožeče stranke.

36

Vendar bo, kot priznava tudi Parlament (glej spodaj navedeno točko 99), odobritev odložitve izvršitve izpodbijanega sklepa privedla do spremembe pravnega položaja tožeče stranke, kar bo povzročilo, da bo obdržala zgoraj navedeni ugodni začasni položaj ter se bo še naprej polnopravno udeleževala sej Parlamenta in njegovih teles. V teh okoliščinah in v nasprotju s tem, kar trdi Parlament, se izpodbijani sklep glede tožeče stranke ne more obravnavati kot zavrnilni akt v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 33.

37

Iz tega izhaja, da je tožeča stranka pravno zadostno obrazložila interes za zahtevano odložitev izvršitve in da je treba zato ta predlog razglasiti za dopusten.

38

Tožeča stranka navaja, da v tožbi v postopku o glavni stvari uveljavlja dva razloga za razveljavitev izpodbijanega sklepa. Kot prvi razlog navaja, da je Parlament v bistvu, s tem ko je sprejel izpodbijani sklep, kršil predpise in načela, ki določajo njegovo pristojnost preverjanja mandatov njegovih poslancev. Kot drugi razlog tožeča stranka uveljavlja, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen.

39

Da bi ugotovili, ali je pogoj fumus boni juris v obravnavanem primeru izpolnjen, je treba prima facie preizkusiti utemeljenost tožbenih razlogov, ki jih navaja tožeča stranka v podporo glavni tožbi, in preveriti, ali je vsaj eden od njiju tako resen, da ne bi smel biti zavrnjen v okviru tega postopka za izdajo začasne odredbe (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugi, C-149/95 P(R), Recueil, str. I-2165, točka 26, sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 30. junija 1999 v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, T-13/99 R, Recueil, str. II-1961, točka 132, in sklep sodnika za izdajo začasne odredbe Sodišča prve stopnje z dne 28. septembra 2007 v zadevi Francija proti Komisiji, T-257/07 R, ZOdl., str. II-4153, točka 59).

40

Sodnik za začasne odredbe meni, da je najprej primerno prima facie preizkusiti utemeljenost trditve, ki jo tožeča stranka navaja v okviru svojega prvega tožbenega razloga.

41

Tožeča stranka, ki jo podpira Italijanska republika, navaja, da so za nacionalne akte glede mandatov poslancev Parlamenta v skladu s členom 190(4) ES in členom 8 akta iz leta 1976 pristojne države članice ter da se sprejemajo glede na predpise, postopke in jamstva, ki jih predpisuje notranji pravni red držav. Na področju preverjanja mandatov bi se moral Parlament v skladu s členom 12 akta iz leta 1976 omejiti na to, da se seznani z odločbami, sprejetimi na nacionalni ravni, ter ne bi smel dvomiti o razglasitvi volilnih izidov in podelitvi mandata določenemu izvoljenemu poslancu, saj sta ta odraz izvrševanja pristojnosti nacionalnih organov, ki jim jih priznavajo predpisi Skupnosti. Za preverjanje upoštevanja postopka, ki ga predpisuje nacionalno pravo, veljavnost nacionalnih predpisov, posebno teh, ki določajo odpoved izvolitvi, in spoštovanje temeljnih pravic zadevnih strank naj bi bila izključno pristojna nacionalna sodišča ali Evropsko sodišče za človekove pravice, če mu je zadeva predložena, ne pa Parlament.

42

Prejšnje ugotovitve naj bi potrjevali sodna praksa (sodba Sodišča prve stopnje z dne 10. aprila 2003 v zadevi Le Pen proti Parlamentu, T-353/00, Recueil, str. II-1729, točki 92 in 93, ter sodba Sodišča z dne 7. julija 2005 v zadevi Le Pen proti Parlamentu, C-208/03 P, Recueil, str. I-6051, točka 51), ki naj bi potrdila, da „Parlament nima pristojnosti v zvezi s sprostitvijo sedeža na podlagi nacionalnih predpisov“, ter celo praksa Parlamenta, ki naj bi izhajala iz odločbe Parlamenta z dne 3. julija 2006, s katero je bil kot nedopusten zavržen ugovor tožeče stranke, in iz poročila komisije Parlamenta za pravne zadeve o preverjanju mandatov z dne 26. novembra 2004 (A6-0043/2004). To poročilo naj bi namreč razlikovalo med ugovori, ki se nanašajo na posebne določbe akta iz leta 1976, in tistimi, ki se nanašajo na nacionalno zakonodajo, ki naj bi bili zavrženi kot nedopustni.

43

Poleg tega tožeča stranka v poročilu z dne 22. maja 2007 (A-0198/2007) meni, da niso upoštevne druge določbe, ki jih navaja komisija Parlamenta za pravne zadeve, o preverjanju mandata tožeče stranke in še zlasti določbe iz člena 3(5) Poslovnika Evropskega parlamenta, ki se sklicuje na njegov člen 4(3).

44

V obravnavanem primeru naj bi po eni strani v smislu člena 12 akta iz leta 1976 šlo za vprašanje preverjanja mandata novega poslanca in ne sprostitve sedeža, na katero se nanaša člen 4(3) Poslovnika Evropskega parlamenta. Vsekakor akt iz leta 1976 jasno razlikuje med sprostitvami sedežev zaradi odstopa, na katere se nanaša zadnja določba, in vzroki za odstavitev, ki jih ureja nacionalni pravni red, s katero se Parlament samo seznani v skladu s členom 13 navedenega akta. V obravnavanem primeru je sprostitev sedeža, ki ga zaseda A. Occhetto, in njegova zamenjava s tožečo stranko neposredna posledica sporočila italijanskega volilnega urada z dne 29. marca 2007, s katerim je ta obvestil Parlament o razveljavitvi razglasitve A. Occhetta za namestnika A. Di Pietra, ki je postala dokončna, in tudi razglasitve tožeče stranke za poslanca v okrožju južne Italije. Zato bi se moral Parlament ravnati po odločbah, sprejetih na nacionalni ravni, ne da bi preverjal, ali je odpoved A. Occhetta v skladu z aktom iz leta 1976 ali s formalnimi pogoji iz člena 4(3) Poslovnika Evropskega parlamenta.

45

Po drugi strani se sklicevanje na „črko in du[h]“ akta iz leta 1976 v členu 3(5) Poslovnika Evropskega parlamenta ne bi smelo razlagati tako, da se Parlamentu dovoljuje ponovno preverjanje odločb, ki so jih sprejeli nacionalni organi, saj člen 12 akta iz leta 1976 jasno določa, da Parlament „upošteva“ uradno razglasitev nacionalnih organov o izidih volitev. Nasprotna razlaga člena 3(5) Poslovnika Evropskega parlamenta bi neizogibno pomenila njegovo neveljavnost, ker bi šlo za odstopanje, ki ni združljivo z določbami akta iz leta 1976.

46

Poleg tega se Parlament celo v povezavi s členom 6 akta iz leta 1976 ne bi mogel sklicevati na člen 3(5) Poslovnika Evropskega parlamenta, da bi spodbil razglasitev pristojnega nacionalnega organa. Prvič, člen 6 akta iz leta 1976 naj bi zadeval izključno opravljanje funkcije poslancev v Parlamentu, ki so redno izvoljeni za svoj mandat, in naj se ne bi uporabljal za izvolitev poslanca v Parlament, kar bi bila ta predhodno vprašanje. Drugič, vsekakor naj ta določba ne bi dovoljevala potrjevanja neveljavnosti aktov ali odločitev, ki jih sprejmejo kandidati, vključno v okviru sporazumov politične narave, kot je nepreklicni odstop kandidata, katerega posledica je odpoved poslanskemu mandatu. To naj bi potrjevali besedilo resolucije Parlamenta o spodbijanju veljavnosti poslanskih mandatov v zvezi s „sistemom tourniquet“ (UL 1983, C 68, str. 31) in besedilo drugega poročila komisije za preverjanje mandatov z dne 7. januarja 1983, ki je navedena v tej resoluciji. Glede člena 2 statuta poslancev naj bi šlo – kot to izhaja iz uvodne izjave 4 navedenega statuta – v nasprotju s tem, kar je navedeno v izpodbijanem sklepu, za popolnoma novo določbo, ki se v tem primeru nikakor ne uporabi.

47

Nazadnje tožeča stranka meni, da izpodbijani sklep krši načelo pravnomočnosti, ker bi zaradi njega sodba Consiglio di Stato, ki bi postala pravnomočna, izgubila učinek. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Sodišča z dne 30. novembra 2003 v zadevi Köbler (C-224/01, Recueil, str. I-10239, točki 38 in 39), ki po njenem mnenju izključuje vsako možnost izpodbijanja pravnomočnosti, celo pri kršenju prava Skupnosti, ki pod določenimi pogoji dopušča samo odprto možnost, da se pred nacionalnim sodiščem od države zahteva povračilo morebitne škode.

48

Prvič, Parlament navaja, da je pristojnost, ki mu jo poverja prvi stavek člena 12 akta iz leta 1976, jedro te določbe. Pooblastilo Parlamenta, da preverja mandate svojih članov, naj bi zajemalo preverjanje, ali akt o imenovanju, ki ga posredujejo nacionalni organi na podlagi uporabe nacionalnega volilnega prava, upošteva načela akta iz leta 1976. To naj bi bil smisel tega postopka, kot naj bi izhajalo iz poročila Komisije za poslovnik, preverjanje mandatov in imunitet Parlamenta o spremembi členov 7 in 8 Poslovnika Evropskega parlamenta, ki zadevata preverjanje mandatov in trajanje poslanskega mandata (A3-0166/94) ter se ujemata s členom 3 in členom 4 zdaj veljavnega Poslovnika Evropskega parlamenta.

49

Zato Parlament, ko ugotovi – kot v tem primeru –, da je pristojni nacionalni organ imenoval poslanca Parlamenta v nasprotju s pravom Skupnosti, ne more potrditi tega mandata, in to celo, če je zadevni nacionalni akt dokončno sprejel najvišji sodni organ zadevne države članice. Ne nazadnje naj bi v takem primeru bil Parlament pristojen za preverjanje upoštevanja zgoraj navedenih načel in predpisov Skupnosti, da zagotovi prevlado prava Skupnosti, s tem da onemogoči uporabo aktov nacionalnega prava, ki so v nasprotju z njim. Parlament se v takem primeru ne more omejiti na to, da opozori Komisijo o morebitni kršitvi akta iz leta 1976, ker naj bi to Parlament obvezalo, da sprejme odločbo o preverjanju mandatov, ki ne bi bila združljiva z aktom iz leta 1976, torej v obravnavanem primeru odločbo o potrditvi mandata tožeče stranke v nasprotju s členom 6 tega akta.

50

Drugič, Parlament trdi, da je izpodbijani sklep v skladu s členom 6 akta iz leta 1976. Po mnenju Parlamenta italijanski sistem volitev poslancev v Evropski parlament omogoča predložitev kandidatur v več volilnih okrožjih. Ta možnost bi lahko spodbujala kandidate, da sklenejo sporazume o prihodnjem poslanskem mandatu, ki bi ga morda dobili po volitvah. Vendar taki sporazumi ne le, da ne bi spoštovali na volitvah izražene ljudske volje, ampak bi tudi omejevali izvoljene kandidate pri opravljanju poslanskega mandata. Zato naj bi Parlament nadziral spoštovanje prava Skupnosti in preprečil, da morebitne nezakonitosti ne bi vplivale na akte, ki jih sprejema.

51

V obravnavanem primeru naj bi Parlament ugotovil, da so italijanski organi kršili člen 6 akta iz leta 1976. Načelo svobodnega mandata poslancev, ki je določeno s to določbo, naj namreč ne bi bilo združljivo s priznavanjem kakršne koli pravne veljave sporazumov o izvajanju mandata poslancev. Tribunale amministrativo regionale del Lazio naj bi torej v sodbi upravičeno sklepalo, da odpoved A. Occhetta ne bi nikoli mogla zadevati njegove kandidature. Nasprotno naj sodba, ki jo je v nasprotnem smislu izrekel Consiglio di Stato, ne bi upoštevala načela svobodnega mandata.

52

Tretjič, Parlament meni, da je člen 3(5) Poslovnika Evropskega parlamenta upoštevna določba za preverjanje mandata tožeče stranke, saj bi njegovo imenovanje za poslanca v Parlamentu izhajalo iz tega, da so pristojni italijanski organi upoštevali veljavnost odpovedi A. Occhetta z dne 7. julija 2004. Vendar mora Parlament od potrditve poslanskega mandata, kot je to storil julija 2006, ko je potrdil mandat A. Occhetta, če nacionalni organi poslanca odpokličejo, preveriti, ali ta odpoklic upošteva načela iz akta 1976. V nasprotju s tem, kar naj bi trdila tožeča stranka, naj ne bi šlo za preklic poslanskega mandata na podlagi uporabe nacionalnega prava, s katerim bi se Parlament samo seznanil. Če bi šlo za to, potem sklep Parlamenta z dne 3. julija 2006 o veljavnosti mandata A. Occhetta ne bi imel pravne veljave. Tako omejevanje pristojnosti Parlamenta bi v tem primeru namreč povzročilo, da bi pooblastilo za nadzor, ki mu je izrecno zaupano s členom 12 akta 1976, izgubilo vsakršen polni učinek in očitno ne bi bilo združljivo s pravili razlage prava Skupnosti. Zato bi bilo treba ugovor nezakonitosti, ki ga je tožeča stranka vložila proti členu 3(5) Poslovnika Evropskega parlamenta, zavrniti, saj je omenjeni člen v skladu s členoma 6 in 12 akta iz leta 1976.

53

Resolucija Parlamenta o spodbijanju veljavnosti poslanskih mandatov v zvezi s „sistemom tourniquet“ (glej zgoraj navedeno točko 46) ne more ovreči zgornjih ugotovitev, saj je Parlament s to resolucijo sprejel tudi stališče, ki potrjuje načelo svobodnega mandata, določenega v členu 6 akta iz leta 1976. V izpodbijanem sklepu naj Parlament niti ne bi kršil načela pravnomočnosti, saj naj bi v točki O uvodnih izjav v sklepu ugotovil, da je sodba Consiglio di Stato pravnomočna.

54

Nazadnje, Parlament meni, da je v izpodbijanem sklepu upravičeno izhajal iz statuta poslancev. Ta statut je akt, ki ga je zakonodajalec Skupnosti sprejel že leta 2005, čeprav bo začel veljati šele leta 2009. Razlaga člena 6 akta iz leta 1976 bi torej morala upoštevati mnenje, ki ga je zakonodajalec Skupnosti že izrazil. Poleg tega obstaja obveznost držav članic, da ne sprejemajo nacionalnih določb, ki so v nasprotju z že sprejeto določbo prava Skupnosti, čeprav ta še ni začela veljati.

55

A. Occhetto trdi, da se je njegova odpoved izvolitvi, vložena pri italijanskem volilnem uradu 7. julija 2004 (glej zgoraj navedeno točko 7), zgodila po volilnem sporazumu o razdelitvi sedežev – ki jih je na evropskih volitvah dobila skupna lista „Società Civile – Di Pietro Occhetto“ –, ki je bil sklenjen med nosilcema obeh delov te liste, torej med njim in A. Di Pietrom. Sicer naj bi to izhajalo tudi iz trditev tožeče stranke in A. Di Pietra v okviru odškodninske tožbe, vložene pri Tribunale civile di Roma (civilno sodišče v Rimu), proti A. Occhettu zaradi odškodnine za škodo, ki naj bi jima domnevno nastala, ker je A. Occhetto preklical svoje imenovanje za poslanca v Parlamentu. A. Occhetto naj bi v okviru istega postopka vložil nasprotno tožbo za razglasitev ničnosti svoje odpovedi, ki naj bi po njegovem mnenju izvirala iz nezakonitega sporazuma, ki je zato ničen.

56

A. Occhetto navaja, da je v skladu z navedenim sporazumom 6. julija 2004 pred notarjem podpisal štiri odpovedi imenovanju za poslanca, med njimi tudi tisto, ki je bila naslednji dan predložena italijanskim pristojnim organom. Ti dokumenti naj bi A. Di Pietru, ki je bil izvoljen v dveh zadevnih okrožjih, omogočili, da je postal „gospodar“ in „razsodnik“ učinkov njegovih potencialnih mandatov ter da je nadziral dodelitev drugega sedeža, dodeljenega zadevni skupni listi.

57

Vendar po mnenju A. Occhetta zadevni sporazum o spremembi razvrstitve kandidatov na zadevni listi, ki so jo izglasovali volivci, ni zakonit in je ničen. Zato naj bi bila vsaka odpoved, s katero bi se izvršil tak sporazum, prav tako nična. Poleg tega je taka odpoved v nasprotju s členom 3 dodatnega protokola k Evropski Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki je bila podpisana 4. novembra 1950 v Rimu in države pogodbenice zavezuje, da organizirajo svobodne volitve, „ki bodo zagotovile svobodno izražanje mnenja ljudstva pri izbiri zakonodajnih teles“, ter tudi s členom 4 akta iz leta 1976. Poleg tega naj taka odpoved ne bi kršila le „pasivne volilne pravice“ A. Occhetta, ampak tudi „aktivne volilne pravice“ volivcev, ki so glasovali zanj.

58

A. Occhetto navaja, da trditev, ki izhaja iz absolutne ničnosti njegove odpovedi kot posledice nezakonitega sporazuma, ni bila navedena pred italijanskimi upravnimi sodišči, ker je niso mogli obravnavati. Italijanski sodni sistem predvideva delitev pristojnosti med upravnimi sodišči in rednimi sodišči ter Consiglio di Stato, ki kot upravno sodišče ne more odločati o vprašanju ničnosti odpovedi izvolitvi A. Occhetta, za katero naj bi bila pristojna italijanska civilna sodišča.

59

Parlament je torej pri izvrševanju svojih pristojnosti, ki mu jih priznavata akt iz leta 1976 in Poslovnik Evropskega parlamenta, upravičeno sprejel izpodbijani sklep. Nenazadnje se mora namreč Parlament prepričati, da so nacionalni postopki v skladu s temeljnimi načeli ustavne demokracije.

60

V zvezi s tem naj bi iz določb akta iz leta 1976 in EKČP izhajalo, da razvrstitev kandidatov na volitvah po številu glasov ni spremenljiva in se ne more spreminjati s poljubnimi zasebnimi dejanji. Zato bi lahko organi, pristojni za volitve, upoštevali morebitno odpoved kandidata, ki se je uvrstil na prvo mesto, le takrat, ko se začne postopek razglasitve izvoljenih, ko zadevni kandidat lahko prekliče morebitno predhodno vloženo odpoved ali jo po potrebi potrdi, kar lahko stori celo molče. Kandidatu odreči to možnost, kot je to storil Consiglio di Stato v svoji sodbi (glej zgoraj navedeno točko 14), bi pomenilo, da odpovedi ni bilo mogoče preklicati niti takrat, ko bi bila posledica nesoglasja volje ali manipulacij in politične ali volilne prevare.

61

Zgoraj navedena sodba Consiglio di Stato naj bi torej kršila EKČP in A. Occhetto je zaradi te sodbe vložil tožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice.

62

Končno A. Occhetto meni, da resolucija Parlamenta o spodbijanju veljavnosti poslanskih mandatov v zvezi s „sistemom tourniquet“, ki jo navaja tožeča stranka (glej zgoraj navedeno točko 46), ni upoštevna, saj gre v tej zadevi za dogodke, ki so se zgodili v isti politični stranki in ne – kot v obravnavanem primeru – v okviru volilne liste različnih političnih strank. Poleg tega naj ne bi šlo niti za vprašanje pogodbenega sporazuma niti za kakršen koli pritisk na kandidata, ampak za preprosto izbiro, ki naj bi zagotavljala široko in enakomerno reprezentativnost oseb, članov zadevne stranke, pri čemer se nobenemu kandidatu ne odreče pravice zastopati to stranko.

63

Zato A. Occhetto meni, da pogoj v zvezi z obstojem fumus boni juris v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

64

Najprej je treba navesti, da Parlament v skladu s členom 7(1), drugi pododstavek, ES in s členom 189, prvi odstavek, ES izvaja pooblastila ter deluje v mejah svojih pristojnosti, kot mu jih določajo pogodbe.

65

Člen 190(4) ES določa, da Parlament pripravi predlog za splošne neposredne volitve izvolitev svojih članov po enotnem postopku v vseh državah članicah ali v skladu z načeli, ki so skupna vsem državam članicam ter da Svet po dani privolitvi Parlamenta, ki odloča z večino svojih članov, soglasno sprejme določbe in jih priporoči državam članicam v sprejetje v skladu z njihovimi ustavnimi pravili.

66

Te določbe so bile sprejete z aktom iz leta 1976, katerega člen 8, prvi pododstavek, določa, da ob upoštevanju določb navedenega akta volilni postopek v vsaki državi članici urejajo nacionalni predpisi. Zato so v skladu s tem členom volilni postopek za izvolitev članov Parlamenta, ki je potekal 12. in 13. junija 2004, v vsaki državi članici še vedno urejale upoštevne nacionalne določbe, v obravnavanem primeru italijanski zakon št. 18 z dne 24. januarja 1979 o volitvah italijanskih predstavnikov v Evropski parlament (GURI št. 29 z dne 30. januarja 1979, str. 947).

67

Da bi določili okvir tega spora, je treba opozoriti, da italijanski zakon št. 18 ponuja možnost hkratne predložitve kandidatur v več volilnih okrožjih. Zato je A. Di Pietro lahko kandidiral na skupni listi „Società Civile – Di Pietro Occhetto“ hkrati v okrožju južne Italije in tudi v okrožju severozahodne Italije. Kot je že povedal, je ta lista dobila dva sedeža, torej po en sedež v vsakem od teh dveh okrožij. A. Di Pietro, ki se je v obeh okrožjih najbolje uvrstil, se je 6. julija 2004 odločil za okrožje južne Italije, A. Occhetto, ki je imel v tem času tudi mandat poslanca v nacionalnem parlamentu, pa se je pred notarjem še isti dan „nepreklicno“ odrekel mandatu poslanca Evropskega parlamenta v enem in drugem okrožju.

68

Zato je italijanski volilni urad Parlamentu 12. novembra 2004 skupaj s seznamom izvoljenih kandidatov in njihovih namestnikov posredoval uradne izide evropskih volitev. Italijanski volilni urad je za izvoljena razglasil G. Chiesa v okrožju severozahodne Italije in A. Di Pietra v okrožju južne Italije, s čimer je tožeča stranka postala prva od neizvoljenih v zadnjem okrožju. A. Occhetto ni bil naveden na zadevnem seznamu.

69

Vendar je A. Di Pietro, potem ko je bil na volitvah 9. in 10. aprila 2006 izvoljen v italijanski parlament ter se odločil za nacionalni mandat, izpraznil svoj sedež v Parlamentu. Ker je A. Occhetto svojo odpoved preklical, ga je italijanski volilni urad imenoval za izvoljenega v okrožju južne Italije. Ta razglasitev je bila predmet spora pred italijanskimi pristojnimi sodišči, v okviru katerega se je odprlo vprašanje in razpravljalo o odpovedi A. Occhetta ter ki se je končal z uradno razglasitvijo izvolitve tožeče stranke, kar je italijanski volilni urad 29. marca 2007 sporočil Parlamentu.

70

Ta spor se torej uvršča na področje preverjanja mandata tožeče stranke s strani Parlamenta, ki se izvaja z uporabo člena 12 akta iz leta 1976 in je potekalo zaradi spora, ki ga je začel A. Occhetto na podlagi istega člena, ki pomeni pravno podlago pristojnosti Parlamenta na tem področju.

71

Besedilo člena 12 akta iz leta 1976 določa, da Parlament nima nobene načelne pristojnosti za nadzorovanje, ali države članice upoštevajo pravo Skupnosti, pa naj gre na splošno ali natančneje za področje volitev. Nasprotno, iz besedila te določbe izhaja, da se zdi pooblastilo za preverjanje, ki ga ima Parlament, vsaj na prvi pogled omejeno.

72

Čeprav Parlament v točki P uvodnih izjav izpodbijanega sklepa upravičeno trdi, da lahko izključno on preverja mandate svojih članov, pa ne omenja drugega stavka člena 12 akta iz leta 1976, ki ni razdružljiv s prvim, saj tega pojasnjuje z uvedbo dvojne omejitve pooblastila Parlamenta za preverjanje.

73

Po eni strani Parlament v ta namen „upošteva izide, ki so jih uradno razglasile države članice“.

74

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 8 akta iz leta 1976 „volilni postopek v vsaki državi članici urejajo nacionalni predpisi“, ob upoštevanju določb akta iz leta 1976. Zato so države članice, če morajo upoštevati določbe akta iz leta 1976 v delu, v katerem predpisujejo določene posebnosti volilne ureditve, nazadnje tiste, ki morajo v skladu s postopkom, določenim z nacionalnimi predpisi, organizirati volitve ter v tem okviru tudi prešteti glasove in uradno razglasiti volilne izide.

75

Zdi se, da „seznanitev“ z navedenimi izidi pomeni, da je vloga Parlamenta omejena na seznanitev z ugotovitvijo izvoljenih oseb, kar so opravili že nacionalni organi, torej prej obstoječega pravnega položaja, ki izhaja izključno iz odločbe teh organov, kar poudarja, da Parlament na tem področju nima nikakršne diskrecijske pravice. Zdi se torej izključeno, da bi Parlament v tem okviru lahko podvomil v pravilnost zadevnega nacionalnega akta in da bi zavrnil seznanitev z njim, če oceni, da je prišlo do nepravilnosti (glede primera, v katerem se je Parlament seznanil z odvzemom mandata, ki ga je naznanil pristojni nacionalni organ, glej zgoraj v točki 42 navedeni sodbi Le Pen proti Parlamentu z dne 7. julija 2005, točki 49 in 56, ter Le Pen proti Parlamentu z dne 10. aprila 2003, točke od 90 do 92).

76

Po drugi strani je posebna pristojnost Parlamenta za odločanje o ugovorih glede preverjanja mandatov prav tako omejena ratione materiae samo na ugovore, „morebitn[e] ugovore, vložene na podlagi določb [akta iz leta 1976], razen nacionalnih določb, na katere napotuje ta akt“.

77

Vendar se vsaj na prvi pogled zdi, da Parlament ni upošteval člena 6 akta iz leta 1976, saj ga je uporabil v okoliščinah, ki ne spadajo na njegovo področje uporabe. Ta člen namreč zadeva samo člane Parlamenta, ki morajo imeti možnost neodvisno izvajati svoje pristojnosti, in ne izvoljenih kandidatov, katerih mandatov Parlament še ni preveril v skladu s členom 12 akta iz leta 1976. Da se člen 6 akta iz leta 1976 uporabi za to osebo, je potrditev mandata, ki jo opravi Parlament v postopku preverjanja, predhoden in nujen pogoj.

78

Za člen 3(2), prvi pododstavek, zadnja poved, Poslovnika Evropskega parlamenta se zdi, da ne more omajati tega zaključka. Ta določba izvoljenemu kandidatu, čigar mandat še ni bil preverjen, omogoča zasedati v Parlamentu v vlogi poslanca, ki ima vse pravice, vključno s temi, ki izhajajo iz člena 6 akta iz leta 1976, vendar samo začasno in brez poseganja v poznejšo odločitev Parlamenta o preveritvi njegovega mandata.

79

Vendar je treba dodati, da obrazložitev izpodbijanega sklepa izraža voljo Parlamenta, da položaj izvoljenega kandidata izenači s položajem člana Parlamenta, in sicer na podlagi razlage člena 6 akta iz leta 1976, ki izhaja iz besedila člena 2 statuta poslancev, ki začne veljati šele leta 2009 ter predvideva, da so poslanci svobodni in neodvisni (odstavek 1) in da so dogovori o odstopu pred iztekom mandata ali ob koncu mandatne dobe nični (odstavek 2) (glej točko F uvodnih izjav izpodbijanega sklepa).

80

Tako Parlament v točki K uvodnih izjav izpodbijanega sklepa meni, da „pravni pomen člena 6 akta [iz leta 1976] vključuje na svoje področje uporabe tudi kandidate, ki so uradno navedeni po vrstnem redu uvrstitve na volitvah, in to v interesu Parlamenta […], saj se zaveda, da ti kandidati potencialno sestavljajo Parlament“.

81

Poleg dejstva, da A. Occhetto ni bil naveden prav v povolilni razvrstitvi kandidatov, ki so jo sestavili italijanski organi po volitvah junija 2004, je mogoče prima facie sklepati, da zgoraj navedena trditev Parlamenta izvira iz razlage contra legem člena 6 akta iz leta 1976, s katero se ni mogoče strinjati.

82

Problem, ki ga sproža ugovor A. Occhetta, vnaprej v ničemer ne zadeva dejanskega opravljanja njegovega poslanskega mandata, ampak se nanaša na predhodni položaj, ki zadeva zakonitost uradne razglasitve pristojnih nacionalnih organov o izvolitvi kandidata. Ta položaj in spore, ki se nanašajo nanj, ureja nacionalna volilna zakonodaja ter rešujejo pristojni nacionalni upravni in sodni organi.

83

Treba je poudariti, da je Parlament prav v tem smislu sprejel sklep z dne 3. julija 2006, ki ga ne omenja v izpodbijanem sklepu in v katerem je ob uporabi člena 12 akta iz leta 1976 menil, da ugovor tožeče stranke v zvezi z uradno razglasitvijo izvolitve A. Occhetta, ki je bil predhodno ponovno postavljen na položaj prvega neizvoljenega v okrožju južne Italije, ni dopusten, ker temelji na italijanskem volilnem zakonu.

84

V teh okoliščinah se trditev tožeče stranke, da je Parlament s sprejetjem izpodbijanega sklepa kršil člen 12 akta iz leta 1976, ne zdi brez vsake pravne podlage.

85

Tega ni mogoče ovreči s členom 3(5) Poslovnika Parlamenta, izrecno navedenim v točki C uvodnih izjav izpodbijanega sklepa. Sklicevanje na to določbo Parlamentu na prvi pogled ne omogoča spreminjanja področja pristojnosti, ki mu ga priznava člen 12 akta iz leta 1976 v zvezi z poslanskimi mandati.

86

Določba Poslovnika Parlamenta v skladu z načelom hierarhije predpisov namreč dovoljuje odstopanja od določb akta iz leta 1976 in Parlamentu ne dodeljuje širših pristojnosti od teh, ki mu jih dodeljuje akt (zgoraj v točki 42 navedena sodba Le Pen proti Parlamentu z dne 10. aprila 2003, točka 93). Če bi torej morali tako razumeti člen 3(5) Poslovnika Parlamenta, ta, kot to upravičeno navaja tožeča stranka, ne bi bil zakonit.

87

Parlament predlaga drugačno razlago člena 3(5) svojega poslovnika, po kateri „od trenutka, ko je Evropski parlament potrdil poslanski mandat, kot je to storil glede mandat A. Occhetta julija 2006, [bi] mora[l] preveriti – če bi tega poslanca nacionalni organi odpoklicali na podlagi izjave o odstopu zadevnega evropskega poslanca, kot se je to zgodilo na podlagi obvestila [italijanskega volilnega urada] z dne 29. marca 2007 –, ali odpoklic upošteva načela akta iz leta 1976.“

88

V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da tožeča stranka ni bila imenovana za poslanca zaradi odstopa „poslanca“ A. Occhetta.

89

Trditev Parlamenta, da bi dejansko lahko razlaga pooblastila za preverjanje – ki ga določa člen 12 akta iz leta 1976 –, drugačna od tiste v izpodbijanem sklepu, učinkovala tako, da bi tej določbi odvzela vsak poln učinek, se ne zdi utemeljena. Nedvomno ima Parlament vso pristojnost, da se v okviru člena 12 akta iz leta 1976 izreče o položaju izvoljenega kandidata, ki ima lastnosti, ki niso združljive z lastnostmi člana Parlamenta, kot so navedene v členu 7 akta iz leta 1976.

90

Niti trditev Parlamenta, ki izhaja iz tega, da njegova odločba o preverjanju mandatov prav tako ne bi bila zakonita, če bi temeljila na nezakonitem nacionalnem aktu – v obravnavanem primeru na nacionalnem aktu, s katerim so uradno razglasili volilne izide –, se ne zdi utemeljena.

91

Glede na sodno prakso namreč morebitno napačno ravnanje nacionalnega organa, ki je kot v obravnavanem primeru del postopka odločanja Skupnosti in zaradi delitve pristojnosti na zadevnem področju zavezuje organ Skupnosti, ki odloča in zato določa vsebino odločitve Skupnosti, ki jo je treba sprejeti, morebitne nepravilnosti, ki jih vsebuje ta akt, nikakor ne morejo prizadeti veljavnosti odločitve organa Skupnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 3. decembra 1992 v zadevi Oleificio Borelli proti Komisiji, C-97/91, Recueil, str. I-6313, točke od 10 do 12, in sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 21. maja 2007 v zadevi Kronberger proti Parlamentu, T-18/07 R, neobjavljen v ZOdl., točke od 38 do 40).

92

Zato morebitne nepravilnosti, ki bi jih lahko vsebovala uradna razglasitev pristojnega nacionalnega organa o volilnih izidih, ne morejo prizadeti zakonitosti odločbe Parlamenta o preverjanju mandatov izvoljenih.

93

V zvezi s tem je treba opozoriti, da so za odločanje o zakonitosti nacionalnih določb in volilnih postopkov – po potrebi po predlogu, vloženem pri Sodišču, za sprejetje predhodne odločbe v smislu člena 234 ES – pristojna nacionalna sodišča (glej v tem smislu zgoraj v točki 91 navedeni sklep Kronberger proti Parlamentu, točka 41).

94

V obravnavanem primeru je tak sodni nadzor v skladu z italijanskim zakonom št. 18 dejansko potekal pri italijanskih pristojnih sodiščih. Najprej sta Tribunale amministrativo regionale del Lazio in nato Consiglio di Stato namreč odločala o zakonitosti italijanskega volilnega postopka, ki je pripeljal do razglasitve tožeče stranke za poslanca, izvoljenega v Parlament. Okoliščino, da italijanski sodišči v okviru postopka Sodišču nista predložili predloga za sprejetje predhodne odločbe, je mogoče razlagati s tem, da njima zastavljena vprašanja niso zadevala razlage prava Skupnosti, ampak nacionalno pravo, še zlasti veljavnost prvotne odpovedi izvolitvi A. Occhetta in poznejši preklic te odpovedi.

95

Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da trditev tožeče stranke o nepristojnosti Parlamenta za sprejetje izpodbijanega sklepa pomeni resno vprašanje, na katero ni mogoče odgovoriti brez poglobljene presoje, ki jo lahko opravi izključno sodišče, ki odloča o glavni stvari. Zato je treba ugotoviti, da je pogoj, ki se nanaša na fumus boni juris, v obravnavanem primeru izpolnjen, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve tožeče stranke.

96

Tožeča stranka trdi, da ji bo zavrnitev tega predloga povzročila veliko in nepopravljivo škodo, ker jo je izpodbijani sklep prikrajšal za mandat v Evropskem parlamentu in ji s tem preprečil prevzeti naloge, ki so ji jih zaupali volivci. Nastajanje te škode se je že začelo, saj sta ime in predstavitev tožeče stranke že izginila s spletne strani Parlamenta. Sodišče prve stopnje je že priznalo, da taka škoda ni popravljiva in da je v takem primeru pogoj nujnosti izpolnjen (sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 26. januarja 2001 v zadevi Le Pen proti Parlamentu, T-353/00 R, Recueil, str. II-125, točke od 96 do 98).

97

Glede tehtanja zadevnih interesov tožeča stranka trdi, da mora sodnik za začasne odredbe ob uporabi istega pristopa kot v sklepu predsednika Sodišča prve stopnje z dne 25. novembra 1999 v zadevi Martinez in de Gaulle proti Parlamentu (T-222/99 R, Recueil, str. II-3397, točka 80) in zgoraj v točki 96 navedeni sklep Le Pen proti Parlamentu (točke od 101 do 103) dati prednost posebnemu interesu tožeče stranke, ki ji je izpodbijani sklep odvzel možnost opravljati mandat, ki ji je bil legitimno zaupan. Ta interes se med drugim ujema s splošnim interesom Parlamenta glede upoštevanja njegove zakonite sestave v skladu s predpisi in postopki veljavne nacionalne zakonodaje ter z interesi zadevne države članice glede upoštevanja njenih pristojnosti glede volitev in končnih odločb, ki jih razglasijo njeni sodni organi (glej v zvezi s tem zadnjim interesom sklep predsednika Sodišča z dne 31. julija 2003 v zadevi Le Pen proti Parlamentu, C-208/03 P-R, Recueil, str. I-7939, točka 108).

98

Parlament meni, da tožeča stranka ni dokazala obstoja nujnosti. S trditvijo, da naj bi izpodbijani sklep tožečo stranko prikrajšal za mandat, ki so ji ga zaupali volivci, se ni mogoče strinjati, saj je bil A. Occhetto v volilnem imeniku naveden pred tožečo stranko. Po mnenju Parlamenta se pri poslanskem mandatu nujnost ne more obravnavati samo v zvezi s pravicami izvoljenih, ampak mora biti tudi v zvezi s pravicami volivcev. Poleg tega naj bi A. Occhetto svoj mandat opravljal že več kot eno leto.

99

Parlament prav tako meni, da se tehtanje interesov strank v sporu ne more odločiti v korist tožeče stranke. V obravnavanem primeru torej ne gre za začasno nadaljevanje mandata poslanca v Parlamentu, kot gre za to v zadevi, ki je privedla do zgoraj v točki 96 navedenega sklepa Le Pen proti Parlamentu. Tožeča stranka poskuša predvsem obdržati začasni položaj, ki ga je v skladu s členom 3(2) Poslovnika Evropskega parlamenta koristila od 29. marca 2007 in se je s sprejetjem izpodbijanega sklepa končal. Vendar je ta položaj tožeče stranke šibkejši od tistega, ki ga je imela tožeča stranka v zadevi, o kateri je bilo odločeno z zgoraj v točki 96 navedenim sklepom Le Pen proti Parlamentu, v katerem je ta želela obdržati mandat, ki ga je Parlament dokončno potrdil.

100

Poleg tega bi odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa imela pravne posledice ne le za Parlament, ampak tudi za A. Occhetta, ker bi se mešala z izvrševanjem njegovega mandata, ki ga je Parlament dokončno potrdil z odločbo z dne 3. julija 2006. V teh okoliščinah Parlament meni, da bi odobritev predlagane odložitve izvršitve povzročila resno škodo javnemu interesu. Ker gre za vprašanje glede temeljnih načel, ki veljajo za mandat člana Parlamenta, bi lahko samo sodba v glavni stvari pripeljala do spremembe sedanjega stanja in ni mogoče dovoliti, da bi prevladali interesi tožeče stranke, ker je ta v najboljšem primeru izkazala le fumus boni juris v svojo korist.

101

A. Occhetto trdi, da lahko samo presoja spora po temelju pripelje do ponovne menjave funkcij poslancev in da je do prve menjave že prišlo zaradi razglasitve tožeče stranke z dne 29. marca 2007. Ker je A. Occhetto svoje funkcije poslanca opravljal od razglasitve 8. maja 2006 in bil tudi predsednik delegacije Parlamenta za odnose s Severnoatlantsko zvezo (NATO), bi mu morebitna prekinitev opravljanja funkcij poslanca povzročila nepopravljivo škodo in škodila celo delovanju Parlamenta. Zato naj trditve tožeče stranke v zvezi z nujnostjo ne bi bile utemeljene.

102

Vsekakor se glede na to, da je A. Occhetto dobil več glasov kot tožeča stranka, zdi, da je pri tehtanju obstoječih interesov povsem neprimerno temu predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi na podlagi presoje, ki bi bila nujno površna.

103

Glede na ustaljeno sodno prakso je namen postopka za izdajo začasne odredbe zagotoviti polni učinek sodbe v glavni stvari. Za dosego tega cilja morajo biti predlagani ukrepi nujni, tako da so za preprečitev velike in nepopravljive škode za interese tožeče stranke sprejeti ter morajo učinkovati že pred sprejetjem odločitve v postopku v glavni stvari (sklep predsednika Sodišča z dne 25. marca 1999 v zadevi Willeme proti Komisiji, C-65/99 P(R), Recueil, str. I-1857, točka 62, sklepa predsednika Sodišča prve stopnje z dne 15. julija 1999 v zadevi Giulietti proti Komisiji, T-167/99 R, RecFP, str. I-A-139 in II-751, točka 29, ter zgoraj v točki 97 navedeni sklep Martinez in de Gaulle proti Parlamentu, točka 79).

104

Glede na to, da je trajanje mandata člana Parlamentu omejeno na pet let in da razglasitev mandata tožeče stranke za neveljavnega, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, onemogoča nadaljnje izvrševanje njegove funkcije evropskega poslanca, je v obravnavanem primeru jasno, da če bi sodišče, ki odloča o glavni stvari, razglasilo ničnost izpodbijanega akta, škoda, ki bi nastala tožeči stranki, če ne bi prišlo do odložitve izvršitve tega akta, ne bi bila popravljiva (glej v tem smislu zgoraj v točki 97 navedeni sklep Le Pen proti Parlamentu, točka 102, in zgoraj v točki 96 navedeni sklep Le Pen proti Parlamentu, točka 96).

105

Ta škoda je začela nastajati, saj iz spisov in pisanj Parlamenta jasno izhaja, da ta po sprejetju izpodbijanega sklepa kot poslanca obravnava A. Occhetta, ki zaseda zadevni sedež za okrožje južne Italije, in ne tožeče stranke.

106

Na tej stopnji presoje mora sodnik za začasne odredbe pretehtati interese. Ni sporno, da je resna in nepopravljiva škoda, ki je merilo za nujnost, sicer izhodišče za primerjavo, ki se jo opravi v okviru tehtanja interesov. Še zlasti mora ta primerjava sodnika za začasne odredbe privesti do tega, da preuči, ali bi morebitna razglasitev ničnosti spornega akta, ki bi jo sprejelo sodišče, ki odloča v glavni stvari, omogočila preobrat stanja, ki bi nastalo zaradi njegove takojšnje izvršitve, in, nasprotno, ali bi odložitev izvršitve navedenega akta lahko ovirala njegov polni učinek, če bi bila tožba po temelju zavrnjena (glej zgoraj v točki 97 navedeni sklep Le Pen proti Parlamentu, točka 106 in navedena sodna praksa).

107

V obravnavanem primeru izjava o neveljavnosti poslanskega mandata tožeče stranke z vsemi neugodnimi posledicami za tožečo stranko učinkuje od 24. maja 2007. Poleg tega, bolj ko bo tožeči stranki onemogočeno opravljati njen mandata, ki ga je ostalo manj kot dve leti, večja bo nastala škoda, ki po naravi ni popravljiva(glej v tem smislu zgoraj v točki 96 navedeni sklep Le Pen proti Parlamentu, točka 102). Ne more biti namreč izključeno, da bi bila sodba o glavni stvari, ugodna za tožečo stranko, izrečena po izteka mandata in s tem v času, ko bi prišlo do nastanka nepopravljive škode, ki jo navaja tožeča stranka, torej izgube njenega statusa člana Parlamenta (glej v tem smislu zgoraj v točki 97 navedeni sklep Le Pen proti Parlamentu, točka 107).

108

Vendar je treba v nasprotju s primerom, v katerem je bil sprejet zgoraj v točki 96 navedeni sklep Le Pen proti Parlamentu (točka 105), v obravnavanem primeru upoštevati tudi interes A. Occhetta za izvršitev izpodbijanega sklepa, ki zajema ohranitev njegovega mandata. Če namreč izvršitev izpodbijanega sklepa pomeni tveganje za nepopravljivo škodo tožeče stranke, obratno obstaja isto tveganje za A. Occhetta pri sprejetju tega predloga, ob upoštevanju možnosti, da do morebitne sodbe, s katero bi bila tožba zavrnjena, pride šele po izteku večjega dela mandata ali celo celotnega preostanka tega. Poleg tega je bil A. Occhetto pred svojo odpovedjo z dne 7. julija 2004 na seznamu izvoljenih naveden pred tožečo stranko, zato njen interes nikakor ne bi smel biti razglašen za predhodni ali pomembnejši.

109

V takem položaju ravnotežja med posebnimi in takojšnjimi interesi tožeče stranke in A. Occhetta so še posebno pomembni splošnejši interesi, ki podpirajo predlagano odobritev odložitve izvršitve ali njeno zavrnitev.

110

Vendar ni izpodbitno, da ima zadevna država članica, v obravnavanem primeru Italijanska republika, interes, da Parlament spoštuje njeno volilno zakonodajo (glej v tem smislu zgoraj v točki 97 navedeni sklep Le Pen proti Parlamentu, točka 108, in zgoraj v točki 96 navedeni sklep Le Pen proti Parlamentu, točka 104). Seveda bi lahko temu interesu nasprotoval splošni interes Parlamenta za ohranitev njegovih odločitev (glej v tem smislu zgoraj v točki 96 navedeni sklep Le Pen proti Parlamentu, točka 99). Vendar ta zadnji interes ne more prevladati pri tehtanju vpletenih interesov.

111

V tem smislu je treba najprej opozoriti, da lahko sodnik za začasne odredbe pri oceni nujnosti in po potrebi pri tehtanju interesov upošteva bolj ali manj resne razloge, navedene za vzpostavitev fumus boni juris (glej zgoraj v točki 97 navedeni sklep Le Pen proti Parlamentu, točka 110 in navedena sodna praksa).

112

V obravnavanem primeru iz zgornjih ugotovitev, navedenih v točkah od 64 do 95, izhaja, da so trditve, ki jih je navedla tožeča stranka v utemeljitev fumus boni juris, ob upoštevanju informacij, ki jih ima na voljo sodnik za začasne odredbe, tehtne.

113

Čeprav domnevamo, da se Parlament lahko sklicuje na svojo pristojnost, da ne upošteva volilnih izidov, ki jih sporoči zadevna država članica, če se mu ti izidi zdijo v nasprotju z določbami akta iz leta 1976, se mora ta pristojnost izvajati le v redkih in zato izjemnih primerih, saj lahko legitimno predvidevamo, da se bodo države članice načeloma prilagodile svoji obveznosti iz člena 10 ES, da svojo volilno zakonodajo prilagodijo zahtevam akta iz leta 1976.

114

Zato ne bi bilo sorazmerno, če bi dopustili, da bi izpodbijani sklep imel nepopravljive učinke, čeprav se obstoj tako izjemnega primera, ki utemeljuje njegovo sprejetje, resno izpodbija pred sodiščem Skupnosti.

115

Nazadnje je treba zaradi uravnoteženosti interesov upoštevati tudi okoliščino, da je A. Occhetto lahko izvrševal svoj poslanski mandat od 28. aprila 2006 do razglasitve italijanskega volilnega urada 29. marca 2007 in ponovno od sprejetja izpodbijanega sklepa, torej od 24. maja 2007, torej več kot eno leto (glej po analogiji zgoraj v točki 97 navedeni sklep Le Pen proti Parlamentu, točka 109).

116

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba, ker so pogoji za odobritev odložitve izvršitve izpodbijanega sklepa izpolnjeni, ugoditi zahtevku tožeče stranke.

Iz teh razlogov je

SODNIK ZA ZAČASNE ODREDBE

sklenil: