1

Direktiva Sveta 91/414/EGS z dne 15. julija 1991 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet (UL L 230, str. 1) določa režim Skupnosti za izdajo in preklic registracij za dajanje fitofarmacevtskih proizvodov v promet.

2

V členu 4(1)(a) Direktive 91/414 je določeno, da „[d]ržave članice zagotovijo, da se fitofarmacevtsko sredstvo ne registrira, razen če […] so aktivne snovi v fitofarmacevtskem sredstvu uvrščene v Prilogo I“.

3

Za aktivne snovi, ki niso uvrščene v prilogo I k Direktivi 91/414, lahko v določenih okoliščinah veljajo prehodna odstopanja. V členu 8(2) Direktive 91/414 je tako navedeno, da „lahko država članica v dvanajstih letih od notifikacije te direktive registrira za dajanje v promet na svojem ozemlju fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo aktivne snovi, ki niso uvrščene v Prilogo I, in so že v prometu dve leti po dnevu notifikacije te direktive“.

4

Uredba Komisije (EGS) št. 3600/92 z dne 11. decembra 1992 o podrobnih pravilih za izvajanje prve faze delovnega programa iz člena 8(2) Direktive Sveta 91/414/EGS (UL L 366, str. 10) določa postopek ocenjevanja snovi zaradi njihove možne vključitve v prilogo I k navedeni direktivi. Med temi snovmi je tudi flusilazol.

5

Postopek, ki ga določa Uredba št. 3600/92, se začne tako, da proizvajalec, ki želi zagotoviti vključitev aktivne snovi v prilogo I k Direktivi 92/414, pošlje Komisiji prijavo o interesu, predvideno v členu 4(1) te uredbe.

6

V členu 5(2)(b) Uredbe 3600/92 je določeno, da se po preveritvi prijav o interesu imenuje državo članico poročevalko za oceno vsake zadevne aktivne snovi. V skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 933/94 z dne 27. aprila 1994 o določitvi aktivnih snovi fitofarmacevtskih sredstev in imenovanju držav članic poročevalk za izvajanje Uredbe Komisije (EGS) št. 3600/92 (UL L 107, str. 8) je bila v obravnavani zadevi kot država članica poročevalka za flusilazol imenovana Irska (v nadaljevanju: država članica poročevalka).

7

Ko je država članica poročevalka določena, ji morajo prijavitelji v skladu s členom 6(1) Uredbe št. 3600/92 poslati „povzetek dokumentacije“ in „popolno dokumentacijo“ iz člena 6(2) in (3) te uredbe.

8

V členu 19(1) Direktive 91/414, kakor ga spreminja Uredba Sveta (ES) št. 806/2003 z dne 14. aprila 2003 o prilagoditvi določb glede odborov, ki pomagajo Komisiji pri uresničevanju njenih izvedbenih pooblastil, predvidenih v aktih Sveta, ki se sprejemajo v postopku posvetovanja (kvalificirana večina), Sklepu 1999/468/ES (UL L 122, str. 1), je določeno, da Komisiji pomaga Stalni odbor za prehranjevalno verigo in zdravje živali (v nadaljevanju: odbor).

9

V členu 7(3)(a) Uredbe št. 3600/92, dodanem z Uredbo Komisije ES št. 1199/97 z dne 27. junija 1997 o spremembi Uredbe (EGS) št. 3600/92 (UL L 170, str. 19), je določeno, da Komisija, potem ko odbor pregleda povzetek dokumentacije in poročilo države članice poročevalke, kot je predvideno v členu 7(3) navedene uredbe, predloži odboru bodisi osnutek direktive za vključitev aktivne snovi v prilogo I k Direktivi 91/414 bodisi osnutek odločbe za preklic registracije fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo zadevno aktivno snov bodisi osnutek odločbe za tak preklic z možnostjo ponovnega obravnavanja vključitve aktivne snovi v prilogo I k navedeni Direktivi po pridobitvi rezultatov dodatnih preskusov ali dodatnih podatkov bodisi osnutek odločbe, da se odloži vključitev navedene aktivne snovi do predložitve rezultatov dodatnih preskusov ali podatkov.

10

V členu 5(1) Direktive 91/414 je določeno:

„1.   Ob upoštevanju trenutnega znanstvenega in tehničnega znanja se aktivno snov uvrsti v Prilogo I za začetno obdobje največ 10 let, če se lahko pričakuje, da fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo to aktivno snov, izpolnjujejo naslednje pogoje:

11

Člen 5(5) Direktive 91/414 določa:

„Na zahtevo se lahko uvrstitev snovi v Prilogo I enkrat ali večkrat podaljša za največ 10 let; taka uvrstitev se lahko kadar koli pregleda, če kaže, da kriteriji iz odstavkov 1 in 2 niso več izpolnjeni. Podaljšanje se lahko odobri za obdobje, ki je potrebno za izvedbo pregleda, če je bil zahtevek za tako podaljšanje vložen pravočasno in v vsakem primeru ne manj kot dve leti pred iztekom veljavnosti uvrstitve in se odobri za čas, ki je potreben za zagotovitev podatkov v skladu s členom 6(4).“

12

V členu 6(1) Direktive 91/414 je določeno:

„1.   O uvrstitvi aktivne snovi v Prilogo I se odloča v skladu s postopkom iz člena 19.

V skladu s tem postopkom se določi tudi:

13

S prejemom odločbe ali direktive v skladu s členom 7(3)(a) Uredbe št. 3600/92 se konča prehodni režim odstopanj, predviden v členu 8(2) Direktive 91/414.

14

Direktiva Komisije 2006/133/ES z dne 1. decembra 2006 o spremembi Direktive Sveta 91/414/EGS glede vključitve flusilazola kot aktivne snovi (UL L 349, str. 27, v nadaljevanju: sporna direktiva), ki je začela veljati 1. januarja 2007, spreminja prilogo I k Direktivi 91/414 glede vključitve flusilazola.

15

V prvem členu sporne direktive je določeno:

„Priloga I k Direktivi 91/414 […] se spremeni v skladu s Prilogo k tej direktivi.“

16

V delu A posebnih določb priloge k sporni direktivi je določeno:

„Registrira se lahko samo kot fungicid za naslednje poljščine:

kjer količina ne presega 200 g aktivne snovi na hektar ob posamičnem nanosu.

Naslednje vrste uporabe se ne smejo registrirati:

Države članice zagotovijo uporabo vseh ustreznih ukrepov za zmanjšanje tveganja […]“

17

Člen 2 sporne direktive določa:

„Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 30. junija 2007. Komisiji takoj posredujejo besedila teh predpisov in primerjalno tabelo med navedenimi predpisi in to direktivo.

Navedene predpise uporabljajo od 1. julija 2007.

[…]“

18

V členu 3 sporne direktive je določeno:

„1.   Države članice v skladu z Direktivo 91/414 […] po potrebi spremenijo ali prekličejo obstoječe registracije za fitofarmacevtska sredstva, ki kot aktivno snov vsebujejo flusilazol. Do navedenega datuma zlasti preverijo, ali so izpolnjeni pogoji iz Priloge I k navedeni direktivi v zvezi s flusilazolom, z izjemo tistih iz dela B besedila, ki se nanaša na navedeno aktivno snov, in ali ima imetnik registracije dokumentacijo ali dostop do dokumentacije, ki izpolnjuje zahteve iz Priloge II k navedeni direktivi v skladu s pogoji iz člena 13.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 države članice znova ocenijo vsako registrirano fitofarmacevtsko sredstvo, ki vsebuje flusilazol, v skladu z enotnimi načeli iz Priloge VI k Direktivi 91/414 […] na podlagi dokumentacije, ki izpolnjuje zahteve iz Priloge III k navedeni direktivi, in ob upoštevanju dela B vpisa v Prilogo I k navedeni direktivi v zvezi s flusilazolom. Na podlagi te ocene države članice presodijo, ali sredstvo izpolnjuje pogoje iz člena 4(1)(b), (c), (d) in (e) Direktive 91/414/EGS.

Po tej oceni države članice za sredstva, ki vsebujejo flusilazol, registracijo najkasneje do 30. junija 2008 po potrebi spremenijo ali prekličejo.“

19

Flusilazol je fungicid, ki se v Skupnosti uporablja in trži že več kot 20 let.

20

Fitofarmacevtska sredstva na podlagi flusilazola so sedaj registrirana za uporabo na 26 vrstah poljščin v petnajstih državah članicah.

21

Ko je začela 25. julija 1993 veljati Direktiva 91/414, je bila torej ta aktivna snov že prisotna na trgu.

22

Tožeče stranke so proizvajalke in prodajalke flusilazola in fitofarmacevtskih sredstev na podlagi flusilazola.

23

Družba Du Pont de Nemours (Francija) SA (v nadaljevanju: prijavitelj) je 23. julija 1993 obvestila državo članico poročevalko o nameri doseči vključitev flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414.

24

Država članica poročevalka je julija 1996 predložila Komisiji osnutek poročila s priporočilom, da se flusilazol vključi v prilogo I k Direktivi 91/414 za obdobje 10 let.

25

Komisija je 17. oktobra 1996 poslala poročilo o oceni vsem državam članicam v pregled, nakar se je obsežno posvetovala s strokovnjaki iz različnih držav članic.

26

Celotno poročilo je bilo 14. aprila 1997 poslano državam članicam in prijavitelju z namenom, da dajo svoje pripombe in dopolnijo podatke. Od prijavitelja so bili zahtevani dodatni podatki.

27

Odbor je opravil oceno posameznih delov dokumentacije v času od decembra 1997 do januarja 2001; dokončna ocena bi morala biti podana na sestanku odbora 7. decembra 2001.

28

Komisija je v osnutku svojega poročila o presoji 8. novembra 2001 ugotovila, da vse kaže na to, da flusilazol ustreza varnostnim zahtevam iz Direktive 91/414, vendar pa so za potrditev te ugotovitve nujne dodatne študije.

29

Potem ko so bile vse zahtevane študije opravljene, je država članica poročevalka septembra 2003 sprejela sklep, da flusilazol ni nevaren in da se ga zato lahko vključi v prilogo I k Direktivi 91/414.

30

Komisija je na začetku oktobra 2004 sprejela predlog vključitve flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414. Vendar pa je 8. oktobra 2004 Komisija sklenila, da tega predloga ne posreduje odboru v glasovanje.

31

Delovna skupina odbora je aprila 2005 obravnavala nov predlog o vključitvi flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414, ki skrajšuje obdobje na 7 let in uvaja obveznost, da se opravijo preskusi v skladu s smernicami za testiranje, ki jih je tedaj oblikovala Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), da se izboljša ocenjevanje lastnosti, ki bi lahko povzročile motnje endokrinega sistema.

32

Komisija je avgusta 2005, potem ko odbor o novem predlogu ni glasoval, obvestila prijavitelja, da razmisli o možnosti sprejetja odločbe o nevključitvi flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414.

33

Država članica poročevalka je 10. avgusta 2005 obvestila Komisijo, da nasprotuje takšnemu pristopu.

34

Komisija je 20. oktobra 2005 pisno obvestila prijavitelja, da bo morebitna vključitev flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414 zajemala samo poljščine, ki so bile testirane v okviru opravljenih znanstvenih preskusov.

35

Nov predlog Komisije, ki je tokrat predvideval vključitev flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414 izključno za uporabo na poljščinah žit, oljne repice, koruze in sladkorne pese, 3. marca 2006 v odboru ni dobil zadostne večine.

36

Ker Komisiji ni uspelo pridobiti pritrdilnega mnenja odbora, je v skladu s Sklepom 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (UL L 184, str. 23) predložila Svetu svoj predlog, da se flusilazol vključi v prilogo I k Direktivi 91/414 za sedem let in za izključno uporabo na poljščinah žit, oljne repice, koruze in sladkorne pese. Vendar pa za sprejetje tega predloga v Svetu ni bila dosežena zahtevana kvalificirana večina.

37

Komisija je zato 13. septembra 2006 predložila Svetu spremenjen predlog za vključitev flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414 za 18 mesecev.

38

Ker Svet ni sprejel nikakršnega sklepa, je Komisija 11. decembra 2006 v skladu s členom 5(6), tretji pododstavek, Sklepa 1999/468 sprejela sporno direktivo v skladu s svojim zadnjim predlogom, to je, da se vključi flusilazol v prilogo I k Direktivi 91/414 za 18 mesecev in izključno za uporabo na poljščinah žit (razen riža), oljne repice, koruze in sladkorne pese (v nadaljevanju: izpodbijane omejitve).

39

Tožeče stranke so 12. februarja 2007 po eni strani vložile tožbo za delno razglasitev ničnosti sporne direktive v skladu s členom 230, četrti pododstavek, ES in po drugi strani odškodninsko tožbo v skladu s členom 288 ES.

40

Istega dne so tožeče stranke vložile tudi predlog za izdajo začasne odredbe v skladu s členoma 242 ES in 243 ES za odložitev izvajanja nekaterih določb sporne direktive in sprejetje drugih začasnih ukrepov.

41

Komisija je 28. februarja 2007 podala svoje stališče glede predloga za izdajo začasne odredbe, tožeče stranke pa so podale svoja končna stališča 15. marca 2007.

42

Stranke so 23. aprila 2007 podale ustna stališča.

43

V predlogu za izdajo začasne odredbe tožeče stranke predsedniku Sodišča prve stopnje predlagajo, naj:

44

Komisija predlaga, da se predlog za izdajo začasne odredbe razglasi za nedopustnega ali neutemeljenega in da se tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

45

V skladu z določbami členov 242 in 243 ES na eni strani in člena 225(1) ES na drugi strani lahko Sodišče prve stopnje, če meni, da okoliščine to zahtevajo, odloži izvršitev izpodbijanega akta ali sprejme potrebne začasne ukrepe.

46

V členu 104(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje je opredeljeno, da je v predlogu za sprejetje začasnih odredb treba navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled (fumus boni juris) izkazujejo utemeljenost predlaganega začasnega ukrepa. Ti pogoji so kumulativni, zato je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, kadar kateri od njih ni izpolnjen (sklep predsednika Sodišča z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, C-268/96 P(R), Recueil, str. I-4971, točka 30). Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, pretehta glede na okoliščine zadevne interese (sklep predsednika Sodišča z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C-445/00 R, Recueil, str. I-1461, točka 73).

47

Poleg tega ima v okviru te celotne presoje sodnik, ki odloča o začasni odredbi, veliko možnost proste presoje in je glede na posebnosti obravnavane zadeve prost pri določitvi načina, kako je treba preveriti te različne pogoje, in vrstnega reda tega preizkusa, saj mu nobeno pravilo prava Skupnosti ne nalaga vnaprej določenega načrta analize za presojo o potrebi začasnega odločanja (sklepa predsednika Sodišča z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugi, C-149/95 P(R), Recueil, str. I-2165, točka 23, in 17. decembra 1998 v zadevi Emesa Sugar proti Komisiji, C-364/98 P(R), Recueil, str. II-8815, točka 44).

48

Komisija trdi, da je predlog za izdajo začasne odredbe nedopusten.

49

Komisija po eni strani trdi, da je tožba v postopku v glavni stvari, na katero se opira predlog za izdajo začasne odredbe, nedopustna, saj kot prvo tožeče stranke zahtevajo razglasitev ničnosti splošnega akta, v tem primeru direktive, pri čemer direktiva nobene izmed njih posamično ne zadeva, in kot drugo so predlogi v postopku v glavni stvari, da se izpodbijane omejitve razveljavijo, nedopustni, ker so te omejitve zasnovane kot celota in jih ni mogoče ločiti od ostalih določb direktive.

50

Po drugi strani Komisija trdi, da so predlogi, da naj sodnik, ki odloča o začasni odredbi, Komisiji naloži sprejetje nekaterih ukrepov, nedopustni, ker prvič Sodišče prve stopnje ni pristojno za nalaganje ravnanj v postopku za razglasitev ničnosti v skladu s členom 230 ES, in drugič, da takšna naložitev ravnanja ne bi mogla učinkovati, saj bi zahtevala spremembo veljavne zakonodaje, za sprejetje katere pa Komisija ni pristojna brez intervencije drugih strank v zakonodajnem postopku, ki bi lahko temu nasprotovale.

51

Tožeče stranke pa trdijo, da sta tako tožba v postopku v glavni stvari kot predlog za izdajo začasne odredbe dopustna.

52

Tožeče stranke trdijo, da je sporna direktiva nezakonita, ker kot prvo uvaja izpodbijane omejitve na podlagi ocene nevarnosti flusilazola in ne na podlagi ocene tveganja in zato ni v skladu z Direktivo 91/414, po kateri je treba za vsako aktivno snov izvesti oceno tveganja.

53

Tožeče stranke trdijo, da so bili vplivi flusilazola na človekovo zdravje in okolje ocenjeni v skladu z veljavnimi določbami. V ocenjevalnem postopku naj bi bili upoštevani vsi dosegljivi dokazi glede možne skrbi zaradi njegovih toksičnih učinkov, vključno s tveganjem endokrinih motenj. Med tem postopkom naj bi prijavitelj dokazal, da se flusilazol lahko varno uporablja, in sklep o varnosti flusilazola je bil, z nekaterimi zadržki, sprejet v osnutku poročila o presoji, ki ga je pripravila Komisija junija 2004.

54

Po mnenju tožečih strank zaskrbljenost, ki so jo izrazile različne države članice glede nevarnih lastnosti flusilazola, ne upravičujejo niti prepovedi te snovi po 30. juniju 2008 niti predhodnega preklica registracije od 30. junija 2007 dalje za drugo uporabo od tiste, ki jo določa sporna direktiva.

55

Drugič, sporna direktiva naj bi kršila načelo previdnosti, saj njena uporaba ne bi smela temeljiti le na oceni tveganja, ampak tudi na oceni nevarnosti.

56

Tretjič, sporna direktiva naj bi kršila načelo sorazmernosti, ker, prvič, naj bi v podobnih primerih Komisija še nikoli ne sprejela takšnih omejitev, drugič, ker naj bi sporna direktiva preprečila državam članicam, da sprejmejo kakršno koli odločitev glede obvladovanja tveganj, zlasti glede uporabe, za katero bi bil flusilazol registriran, in, tretjič, naj bi bili lahko sprejeti drugi, manj omejujoči ukrepi.

57

Četrtič, Komisija naj bi kršila načelo enake obravnave, ker naj bi bile v prilogo I k Direktivi 91/414 brez vsake omejitve vključene aktivne snovi, katerih toksičnost naj bi bila veliko bolj očitna kot pri flusilazolu.

58

Petič, s sprejetjem sporne direktive naj bi Komisija kršila svojo dolžnost skrbnega upravljanja, pravico tožečih strank biti slišane, načelo pravne varnosti, načelo varovanja legitimnega zaupanja in obveznost utemeljitve.

59

Šestič, pri sporni direktivi naj bi prišlo do očitne napake pri presoji, ker naj bi izpodbijane omejitve temeljile na zaskrbljenosti držav članic, ki pa naj ne bi bila dokumentirana.

60

Zadnjič, sporna direktiva naj bi bila posledica zlorabe pooblastil.

61

Nasprotno pa je po mnenju Komisije sporna direktiva zakonita.

62

Komisija uvodoma navaja, da je, prvič, edina pristojna, da po opravljenem postopku iz Direktive 91/414 sprejme sklep o varnosti flusilazola. V tem primeru naj bi ta postopek vzbudil dvome glede učinka flusilazola na endokrini sistem. Komisija naj bi se torej pri izvajanju svoje proste presoje lahko odločila, da dovoli njegovo trženje le z nekaterimi omejitvami.

63

Drugič, izpodbijane omejitve naj bi odražale skrb Komisije, da uporabi previdnostno načelo, ki ne bi temeljilo le na oceni tveganj, ampak tudi na obvladovanju tveganj.

64

Tretjič, pristojnost Sodišča prve stopnje za razsojanje o takšnem aktu, kakršen je sporna direktiva, naj bi bila omejena, ker naj bi bila le-ta rezultat zapletenih ocen glede tehničnih vprašanj.

65

Na trditve tožečih strank Komisija odgovarja, prvič, da je glede omejitve uporabe flusilazola že sprejela podobne omejitve v drugih primerih, ko so ocenjene snovi vzbujale dvome glede njihove nevarnosti. V obravnavani zadevi naj bi Komisija navedeno omejitev utemeljila s tveganjem endokrinih motenj, ki jih je ugotovila, in naj bi na podlagi členov 5(1) in 6(1) Direktive 91/414 sklenila, da registrira le takšno uporabo, za katero so bili izvedeni znanstveni preskusi.

66

Drugič, glede omejitve vključitve flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414 na 18 mesecev Komisija navaja, da naj bi ta obvezovala države članice, da se prednostno ukvarjajo s flusilazolom, upoštevaje specifično nevarnost, ki jo predstavlja.

67

Tretjič, glede načela dobrega upravljanja se po navedbi Komisije nanj ni mogoče sklicevati neodvisno od kršitve druge pravice.

68

Četrtič, glede pravice biti slišan Komisija trdi, da naj bi tožeče stranke ne dokazale, da jim je bilo v postopku ocenjevanja onemogočeno podati svoje trditve.

69

Petič, glede načela pravne varnosti Komisija trdi, da naj bi tožeče stranke ne navedle, na kakšen način naj bi bilo to načelo kršeno.

70

Šestič, glede načela varovanja legitimnega zaupanja Komisija trdi, da naj bi tožeče stranke ne navedle, na katerih elementih naj bi temeljilo njihovo zaupanje.

71

Sedmič, glede načela enakega obravnavanja mora biti po mnenju Komisije vsaka aktivna snov ocenjena ločeno od drugih snovi, in ko je neka snov registrirana, se lahko sprejmejo ukrepi za zmanjševanje tveganja.

72

Osmič, glede kršitve obveznosti utemeljitve Komisija opozarja, da so v uvodnih izjavah 6 in 8 sporne direktive navedeni razlogi, ki so jo spodbudili, da je sprejela izpodbijane odločbe.

73

Devetič, glede očitka, da je prišlo do očitne napake pri presoji, Komisija opozarja, da za to ni dokaza.

74

Zadnjič, glede zlorabe pooblastil Komisija trdi, da tožeče stranke niso navedle, kateri nezakoniti cilj naj bi si zastavila Komisija.

75

Tožeče stranke menijo, da je treba ugoditi njihovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, da ne bi utrpele znatne in nepopravljive škode, ki ni samo finančne narave. Dokazujejo namreč, da se bo ta škoda pokazala, prvič, kot nepopravljiva izguba njihovega tržnega deleža na evropskem trgu triazolnih fungicidov, drugič, da bodo zaradi tega morali zapreti industrijski obrat v Cernayu (Francija) in, tretjič, da bodo škodo utrpeli kmetijci, ki uporabljajo flusilazol, in s tem celotno evropsko kmetijstvo.

76

Glede prve škode, ki jo zatrjujejo tožeče stranke, povezane z nepopravljivo izgubo njihovega tržnega deleža na evropskem trgu triazolnih fungicidov, tožeče stranke v bistvu trdijo, da je, prvič, škoda neizbežna, saj bo sporna direktiva, katere dejanska posledica bo prepoved trženja flusilazola, po 30. juniju 2008 povzročila izgubo dejavnosti, katere vrednost je sedaj ocenjena na okrog 84 milijonov evrov, izračunana na podlagi prihodka, ki bi ga tožeče stranke lahko imele s trženjem flusilazola v obdobju 2007–2017.

77

Drugič, ta škoda je po mnenju tožečih strank nepopravljiva, ker, prvič, nimajo na voljo nadomestnih snovi za zamenjavo flusilazola na trgu triazolnih fungicidov in drugič, ker bodo konkurenti tožečih strank na istem trgu, zlasti Bayer CropScience, BASF in Syngenta z lahkoto prevzeli njihov tržni delež. Tožeče stranke naj bi namreč imele le tržni delež v višini [zaupno] ( 1 ), medtem ko je posamezni tržni delež Bayer CropScience, BASF in Syngenta [zaupno]. Tretjič, podoba flusilazola naj bi bila omajana zaradi časovne omejitve uporabe, ki jo uvaja sporna direktiva, zaradi katere ga kupci kasneje ne bi želeli več naročati. Četrtič, uradni tehnični izvedenci v državah članicah naj bi izključili flusilazol iz svetovalnih programov in zato bi ga bilo po določenem obdobju odsotnosti zelo težko, če ne celo nemogoče, ponovno uvesti v te programe. Petič, občutljivost za vprašanja javnega zdravja, ki jo izkazujejo naročniki in trgovinski partnerji tožečih strank, naj bi imela za posledico izgubo zaupanja v zadevni proizvod. Šestič, podoba tožečih strank v zadevnem industrijskem sektorju bi bila prav tako omajana.

78

Glede druge škode, ki jo zatrjujejo tožeče stranke, povezane z zaprtjem industrijskega obrata v Cernayu, v katerem so tožeče stranke združile vso svojo proizvodnjo flusilazola za evropski trg, le-te v bistvu trdijo, da bi zaprtje tega obrata, kjer je [zaupno] proizvodnje namenjeno za evropski trg, povzročilo, prvič, izgubo 40 delovnih mest v tem obratu, drugič, izgubo več deset delovnih mest v podjetjih, ki predelujejo flusilazol, tretjič – če bi bilo treba proizvodnjo prestrukturirati – nezmožnost kasnejšega ponovnega prestrukturiranja v primeru, da bi Sodišče prve stopnje sporno direktivo razglasilo za nično, četrtič, veliko prizadetost dobaviteljev surovin, in petič, občutna skrčenja vlaganj v raziskave in razvoj.

79

Glede tretje škode, ki jo zatrjujejo tožeče stranke in ki bo prizadela kmetovalce, ki uporabljajo flusilazol, in evropsko kmetijstvo na splošno, tožeče stranke opozarjajo, prvič, da razen flusilazola ni druge tehnične rešitve za zatiranje bolezni lesa vinske trte, nadalje, da ni druge registrirane snovi, ki bi lahko omejila phomopsis pri sončnicah, ter da je flusilazol edina snov, primerna za zatiranje bolezni lanu in konoplje. Poleg tega bi pri drugih poljščinah umik flusilazola povečal stroške pridelave zaradi bolezni, ki jih povzročajo glivični povzročitelji. Tožeče stranke ocenjujejo škodo, ki bi jo utrpeli evropski kmetijci, na približno 90 milijonov evrov.

80

Komisija trdi, da tožeče stranke niso dokazale nujnosti izdaje začasne odredbe.

81

Komisija uvodoma navaja vrsto razmislekov in opozarja, prvič, da je škoda, ki jo navajajo tožeče stranke, finančna, in zato ne more veljati za nepopravljivo. Drugič, tožeče stranke naj za dokaz svojih trditev ne bi predložile dokumentov, ki bi jih pripravili neodvisni viri. Tretjič, tožeče stranke bi morale predložiti elemente, ki bi omogočali določiti škodo, ki naj bi jo utrpela vsaka izmed njih. Četrtič, ker ni mogoče vedeti, kakšna bo ureditev za flusilazol po 30. juniju 2008, bi bila primerna le presoja posledic, ki bi jih za tožeče stranke imela prepoved trženja flusilazola za 18 mesecev, ne pa posledic, ki bi jih imela popolna prepoved. Ker je rok za uporabo obstoječih zalog, ki ga predvideva sporna direktiva, odobren do 30. junija 2007, se presoja njegovega vpliva lahko izvede samo za obdobje od 30. junija 2007 do 30. julija 2008. Petič, škoda, ki jo zatrjujejo tožeče stranke, naj ne bi bila neizbežna. Šestič, tožečim strankam ni uspelo dokazati, da po 30. juniju 2008 registracija za trženje flusilazola ne bo mogla biti obnovljena.

82

V zvezi s škodo zaradi izgube njihove dejavnosti, ki jo zatrjujejo tožeče stranke, Komisija trdi, da je merilo za izračun neto vrednosti dejavnosti, ki upošteva dobiček, ki bi ga tožeče stranke lahko imele pri trženju flusilazola v obdobju od 2007 do 2017, neustrezno. Prvič, temeljilo naj bi na napačni predpostavki, da vključitev flusilazola ne bo podaljšana po preteku 18 mesecev, predvidenih v sporni direktivi, pri čemer pa ni mogoče predvideti, kakšna bo ureditev za flusilazol po tem roku. Drugič, izračun naj bi upošteval škodo, do katere bi v bistvu prišlo dolgo po zaključku postopka v glavni stvari. Tretjič, za vsako leto v obdobju od 2007 do 2017 naj bi tožeče stranke kot stroške navedle velike zneske, v višini od [zaupno] do [zaupno]. V zvezi s tem Komisija trdi, da če flusilazol ni tržen, tudi ne more biti stroškov iz naslova trženja, upravljanja ali distribucije samega flusilazola.

83

V zvezi z izgubo tržnih deležev na trgu triazolnih fungicidov, ki jo navajajo tožeče stranke, Komisija navaja, prvič, da takšna izguba predpostavlja, da vključitev flusilazola ne bo podaljšana po poteku 18-mesečnega obdobja iz sporne direktive, česar pa ni mogoče dokazati.

84

Drugič, tudi ob predpostavki, da bo trženje flusilazola po 30. juniju 2008 popolnoma prepovedano, bi morale tožeče stranke dokazati, da bi se zaradi tega znašle v položaju, ki bi lahko ogrozil njihov obstoj ali nepopravljivo spremenil njihov tržni delež. Natančneje, dokazati bi morale, da se zaradi strukturnih ali pravnih ovir ne bi mogle vrniti na trg, če bi Sodišče prve stopnje sporno direktivo razglasilo za nično.

85

Tretjič, glede trditev tožečih strank, da naj bi bila odločitev nepreklicna, ker se bodo po eni strani dobavitelji drugače organizirali in se torej ne bodo vrnili k tožečim strankam in ker uradni tehnični svetovalci po drugi strani ne bodo več vključevali flusilazola v svoje svetovalne programe, Komisija trdi, da nobena od trditev ni podprta z dejstvi.

86

Četrtič, glede možnosti nadomestila flusilazola Komisija trdi, da se po eni strani flusilazol lahko nadomesti s fungicidoma tebuconazol in proquinazid, ki ju prav tako tržijo tožeče stranke, in po drugi strani, da bi tožeče stranke lahko sklenile komercialne sporazume za distribucijo proizvodov drugih proizvajalcev, tudi če bi ne imele lastnih nadomestnih proizvodov.

87

Petič, glede trditve tožečih strank, da se tudi v primeru, da se sporna direktiva razglasi za nično, ne bi mogle vrniti na trg, ker bi bili potrošniki zaskrbljeni zaradi vpliva snovi na zdravje, Komisija po eni strani trdi, da bi v primeru, da se sporna direktiva razglasi za nično, tožeče stranke lahko organizirale reklamno kampanjo za prepričevanje kupcev, da se vrnejo k njihovemu proizvodu, in po drugi strani, da le-te niso podale elementov, iz katerih bi bil razviden razlog, zaradi katerega bi bilo kupce po njihovem nemogoče prepričati, da bi ponovno začeli kupovati flusilazol.

88

Šestič, Komisija trdi, da tožeče stranke niso predložile nobenega elementa, iz katerega bi bilo razvidno, da bodo njihovi konkurenti prevzeli njihove tržne deleže in da bo ta izguba tržnih deležev nepovrnljiva.

89

Glede zaprtja industrijskega obrata v Cernayu Komisija trdi, da tožeče stranke po eni strani niso predložile zadostnih elementov za ugotovitev, da prodaja na trgih zunaj Skupnosti ne bi zadostovala za preprečitev zaprtja tega obrata, in da po drugi strani navajajo škodo, ki bi jo v resnici utrpeli tretji in je torej ne bi neposredno utrpele tožeče stranke.

90

Glede škode, ki naj bi jo utrpelo evropsko kmetijstvo, Komisija meni, da po eni strani le-ta ni pravno zadostno dokazana in da po drugi strani to ne bi bila škoda, ki bi jo neposredno utrpele tožeče stranke.

91

Končno, glede možnosti, da bi škoda ogrozila sam obstoj tožečih strank, Komisija navaja, prvič, da je matična družba skupine, ki ji le-te pripadajo, pomembno podjetje, saj je v letu 2006 prijavila dohodek v višini 27,4 milijarde ameriških dolarjev, drugič, da bi zatrjevana izguba 84 milijonov evrov pomenila približno 0,22 % celotne borzne kapitalizacije samo te matične družbe, in tretjič, da bi navedena izguba predstavljala le 0,108 %, to je eno tisočinko letnega prihodka navedene skupine.

92

V svojem končnem stališču z dne 15. marca 2007 tožeče stranke odgovarjajo na trditve Komisije.

93

Prvič, tožeče stranke ponovno zatrdijo, da bo posledica sporne direktive prepoved trženja flusilazola po 30. juniju 2008. Ker naj bi bila dejansko možnost podaljšanja samo hipotetična, ne bi mogla izključiti nujnosti, saj je treba predlog za izdajo začasne odredbe presojati na podlagi obstoječih okoliščin v trenutku vložitve predloga.

94

Dejansko bo po 30. juniju 2008 – to je po poteku 18-mesečnega roka iz sporne direktive – trženje flusilazola v skladu z direktivo prepovedano.

95

V zvezi s tem tožeče stranke v bistvu zatrjujejo, prvič, da čeprav Komisija trdi, da bi bil postopek za podaljšanje obdobja vključitve flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414 lahko zelo hiter, pa ne podaja nobenih elementov za sklepanje, da bi bila dokončna ocena flusilazola mogoča v nekaj mesecih, medtem ko po eni strani doslej več let ni zadostovalo za izvedbo take ocene in je po drugi strani predlog za podaljšanje treba vložiti vsaj dve leti pred iztekom registracije za zadevno snov. Drugič, Komisija ni razložila, kako bi se okoliščine lahko spremenile v teh 18 mesecih, ko bi se lahko flusilazol še delno tržil izključno za registrirane uporabe. Tretjič, trditev Komisije, da je predlog za prejetje začasne odredbe prezgoden, ker bi Komisija načeloma lahko sprejela sklep o spremembi prvotnega sklepa, naj bi vodila do tega, da bi takšni predlogi dejansko bili vedno prezgodni in zato ne bi smeli biti sprejeti, ker bi bil postopek sprejemanja začasnih odredb zato brezpredmeten. Četrtič, vsak sklep, sprejet po preteku 18-mesečnega obdobja bi bil prepozen, da bi preprečil negativne učinke izpodbijanih omejitev.

96

Tožeče stranke v zvezi z izgubo svojih tržnih deležev uvodoma podajo določene ugotovitve, da bi dokazale, da v skladu s sodno prakso Sodišča in Sodišča prve stopnje za izpolnitev pogoja nujnosti za sprejetje začasne odredbe ni treba dokazati, da tožeči stranki grozi, da bo prenehala obstajati. Tožeče stranke trdijo, da za dokaz obstoja pogoja nujnosti zadostuje, da dokažejo, da jim grozi nepovrnljiva izguba njihovih tržnih deležev.

97

Glede nepopravljivosti zatrjevane škode tožeče stranke navajajo, prvič, da dveh proizvodov, ki jih omenja Komisija, ni mogoče šteti za nadomestna proizvoda, saj tožeče stranke tržijo tebuconazol na podlagi licence, ki jim ne omogoča njegovega trženja v Združenih državah, proquinazid pa na podlagi licence, ki jim omogoča njegovo trženje samo na poljščinah ali za zatiranje drugih bolezni kot tistih, za katere se trži flusilazol. Drugič, preden bodo tožeče stranke lahko tržile novo snov, bodo za njen razvoj potrebovale vsaj deset let za opravljanje študij, raziskav in upravnih postopkov. Tretjič, alternativne rešitve, ki jih predvideva Komisija, kot so vzporedni uvoz, pogodbe za distribucijo z drugimi proizvajalci in trženje generičnih proizvodov, v praksi ne bi bile izvedljive, saj bi bilo za konkurenčnega proizvajalca gospodarsko nesprejemljivo, da bi tožečim strankam dovolil preživetje na tem trgu; dalje, vzporedni uvoz bi bil mogoč le za omejene količine, ki ne bi zadostovale za kritje stroškov tožečih strank; nazadnje, tožeče stranke niso dejavne na trgu generičnih proizvodov in tudi za razvoj generičnega proizvoda bi bilo potrebnih več let. Četrtič, preklic registracije za trženje flusilazola bi povzročil nepopravljive spremembe tržne strukture, saj bi, čemur so bili priča mnogi distributerji, po eni strani preklic registracije nepopravljivo okrnil podobo proizvoda, in po drugi strani potrošniki zaradi inercije ne bi ponovno zamenjali proizvoda za tistega, ki so ga že opustili.

98

Nazadnje, odvzem registracije za trženje flusilazola bi povzročil zaprtje tovarne v Cernayu, kjer je [zaupno] proizvodnje namenjeno evropskemu trgu. Proizvodnja bi bila dejansko ustavljena za 9 mesecev, kar bi stalo [zaupno], saj je strošek enomesečne ustavitve [zaupno]. Nadalje, ocenjeno povišanje stroška za prodan kilogram proizvoda na podlagi flusilazola bi bilo [zaupno], kar bi bila posledica zvišanja stroška kilograma surovin zaradi zmanjšanja obsega dobav. Fiksne proizvodne stroške flusilazola v letu 2006, ki so bili skupaj [zaupno], bi bilo treba razdeliti na preostalo količino flusilazola, kar bi povišalo proizvodni strošek za [zaupno] na liter končnega proizvoda.

99

Na obravnavi je Komisija glede učinkov sporne direktive odgovorila, prvič, da tožeče stranke niso predložile elementov, ki bi dokazovali, da bo ta direktiva povzročila prepoved trženja flusilazola od 30. unija 2008 dalje, drugič, tudi če bi bil sprejet sklep o prepovedi trženja flusilazola, bi države preklicale registracijo v skladu s tem sklepom in ne s sporno direktivo, tako da naj bi bila zatrjevana škoda, ki jo navajajo tožeče stranke, le hipotetična.

100

Drugič, glede nepopravljivosti škode, ki jo zatrjujejo tožeče stranke, Komisija ugotavlja, da je trditev tožečih strank kontradiktorna, saj se sklicuje tako na enkratne značilnosti flusilazola, da bi se dokazalo, da ga ni mogoče nadomestiti z drugimi proizvodi, kot na obstoj vrste nadomestnih proizvodov, da bi se dokazalo, da bi potrošniki ne posegli zopet po flusilazolu v primeru, da bi Sodišče prve stopnje razglasilo sporno direktivo za nično.

101

Glede teže zatrjevane škode Komisija meni, da se tožeče stranke ne morejo omejiti samo na dokazovanje izgube tržnega deleža, ampak da morajo dokazati, da bi ta izguba povzročila resno škodo glede na velikost skupine, na katero so vezane prek svojih delniške udelelžbe.

102

Tožeče stranke trdijo, da se tehtnica interesov v tem primeru nagiba v njihovo korist, ker se po eni strani predlogi za sprejetje začasne odredbe omejujejo na ohranitev obstoječega stanja in ker je po drugi strani flusilazol ključen za kmetijce v Skupnosti in jim omogoča, da so konkurenčni kmetijcem po svetu.

103

Na obravnavi so tožeče stranke tudi zahtevale, da se pri tehtanju interesov upošteva škoda, ki so jo navedle v svojem predlogu za sprejetje začasne odredbe in ki bi jo lahko utrpeli delavci, podjetja, ki so odvisna od proizvodnje flusilazola, kmetijci, ki uporabljajo to aktivno snov, in evropsko kmetijstvo na splošno.

104

Komisija meni, da se tehtnica interesov nagiba v korist zavrnitve predloga za sprejetje začasne odredbe, ker so bile, po eni strani, izpodbijane omejitve zasnovane kot celota in jih ni mogoče ločiti od preostanka sporne direktive, ne da bi bil ogrožen namen ureditve, ki je varovanje javnega zdravja, in ker bi bila, po drugi strani, varnost zdravja in okolja zmanjšana, če bi se odložilo izvajanje izpodbijanih omejitev.

105

Opozoriti je treba, da je v členu 104(1), prvi pododstavek, Poslovnika določeno, da je predlog za odlog izvršitve akta institucije v skladu s členom 242 ES dopusten le, če predlagatelj ta akt s tožbo izpodbija pred Sodiščem prve stopnje.

106

V skladu z ustaljeno sodno prakso se vprašanje nedopustnosti tožbe praviloma ne sme preverjati v okviru postopka za izdajo začasne odredbe, da ne pride do prejudiciranja temelja zadeve, vendarle pa mora tožeča stranka, da bi se lahko predlog za odlog izvršitve akta razglasil za dopustnega, dokazati obstoj nekaterih elementov, ki na prvi pogled omogočajo izkazati dopustnost tožbe, s katero je povezan predlog za izdajo začasne odredbe; samo tako je namreč mogoče preprečiti, da se s postopkom za izdajo začasne odredbe doseže odlog izvršitve akta, glede katerega lahko sodnik Skupnosti pozneje zavrne razglasitev ničnosti, ker tožbo v postopku v glavni stvari razglasi za nedopustno (sklep predsednika Sodišča z dne 18. novembra 1999 v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, P(R), Recueil, str. I-8343, točka 89; sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 7. julija 2004 v zadevi Regiao autónoma dos Açores proti Svetu, T-37/04 R, ZOdl., str. II-2153, točka 108).

107

Takšen preizkus dopustnosti tožbe v postopku v glavni stvari je nujno sumaren, upoštevajoč nujnost postopka za izdajo začasne odredbe (sklep predsednika Sodišča z dne 12. oktobra 2000 v zadevi Federación de Cofradías de Pescadores de Guipúzcoa in drugi proti Svetu, C-300/00 P(R), Recueil, str. I-8797, točka 35; zgoraj v točki 106 navedeni sklep Regiao autónoma dos Açores proti Svetu, točka 109).

108

V okviru predloga za izdajo začasne odredbe je namreč dopustnost tožbe v postopku v glavni stvari mogoče presojati le na prvi pogled, pri čemer je namen presoje ugotoviti, ali je tožeča stranka podala zadostne elemente, ki na prvi pogled upravičujejo zaključek, da dopustnosti tožbe v postopku v glavni stvari ni mogoče izključiti. Sodnik za začasne odredbe lahko to tožbo označi za nedopustno samo, če je mogoče dopustnost tožbe v postopku v glavni stvari popolnoma izključiti. Dejansko bi odločanje o dopustnosti v fazi začasne odredbe, kadar ta ni prima facie popolnoma izključena, prejudiciralo odločitev Sodišča prve stopnje, ki odloča v postopku v glavni stvari (sklepi predsednika Sodišča prve stopnje z dne 17. januarja 2001 v zadevi Petrolessence in SG2R proti Komisiji, T-342/00 R, Recueil, str. II-67, točka 17; z dne 19. decembra 2001 v združenih zadevah Government of Gibraltar proti Komisiji, T-195/01 R in T-207/1 R, Recueil, str. II-3915, točka 47, in zgoraj v točki 106 navedeni sklep Regiao autónoma dos Açores proti Svetu, točka 110).

109

V obravnavani zadevi tožeče stranke svoj predlog za izdajo začasne odredbe prilagajo tožbi za razglasitev ničnosti, ki pa je po mnenju Komisije nedopustna.

110

Zato je treba preveriti, ali elementi, ki so jih podale tožeče stranke, omogočajo na prvi pogled presojo, da dopustnost tožbe v glavni stvari ni popolnoma izključena.

111

Komisija ugovarja dejstvu, da naj bi sporna direktiva tožeče stranke zadevala posamično.

112

V zvezi s tem je po eni strani treba ugotoviti, da so tožeče stranke na obravnavi predložile dokument, iz katerega izhaja, da je družba Du Pont de Nemours (Francija) SA, ki je bila v Uredbi št. 933/94 navedena kot prijavitelj, v vmesnem času spremenila naziv podjetja in da se odslej imenuje Du Pont de Nemours (France) SAS. Posledično je torej treba prvo tožečo stranko šteti za prijaviteljico. Poleg tega je sodelovala v postopku ocene in bila iz tega naslova deležna procesnih jamstev. V teh okoliščinah na prvi pogled ni mogoče izključiti, da sporna direktiva zadeva posamično prvo tožečo stranko in da je tožba v glavni stvari, ki jo je ta vložila, dopustna (v tem smislu glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 11. septembra 2002 v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, T-13/99, Recueil, str. II-3305, točke od 99 do 105, in Alpharma proti Svetu, T-70/99, Recueil, str. II-3495, točke od 91 do 96).

113

Po drugi strani je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ko je treba ugotoviti dopustnost ene in iste tožbe, ki jo je vložilo več tožečih strank, in je tožba dopustna za eno od njih, ni treba presojati procesnega upravičenja drugih tožečih strank (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 24. marca 1993, CIRFS in drugi proti Komisiji, C-313/90, Recueil, str. I-1125, točka 31; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2002, v združenih zadevah Diputación Foral de Álava in drugi proti Komisiji, T-127/99, T-129/99 in T-148/99, Recueil, str. II-1275, točka 52, in z dne 8. julija 2003, Verband der freien Rohrwerke in drugi proti Komisiji, T-374/00, Recueil, str. II-2275, točka 57).

114

Glede dopustnosti predlogov v postopku v glavni stvari za razglasitev delne ničnosti sporne direktive je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da razglasitev ničnosti akta Skupnosti ni mogoča, če elementov, glede katerih se zahteva razglasitev ničnosti, ni mogoče ločiti od preostanka akta. Sodišče je že večkrat presodilo, da tej zahtevi po ločljivosti ni zadoščeno, kadar bi bila posledica delne razglasitve ničnosti akta to, da bi se spremenilo njegovo bistvo (sodba Sodišča z dne 30. marca 2006 v zadevi Španija proti Svetu, C-36/04, ZOdl., str. 12 in 1313; v tem smislu glej tudi sodbo Sodišča z dne 13. marca 1998 v združenih zadevah Francija in drugi proti Komisiji, C-68/94 in C-30/95, Recueil, str. I-1375, točka 257).

115

Zadošča pa ugotovitev, da se Komisija omejuje na zatrjevanje, da izpodbijanih omejitev ni mogoče ločiti od preostanka sporne direktive, pri tem pa ne navaja elementov, ki bi na prvi pogled omogočali zaključek, da bi bila posledica predlagane delne razglasitve ničnosti to, da bi se spremenilo njeno bistvo.

116

V obravnavani zadevi tožeče stranke navajajo, da namen njihove tožbe ni doseči razglasitve ničnosti sporne direktive, ki je bila sprejeta zaradi vključitve flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414, ampak doseči vključitev te snovi brez izpodbijanih omejitev, za katere menijo, da so znanstveno neutemeljene in nezakonite.

117

V okviru predloga za izdajo začasne odredbe je namreč dopustnost tožbe v postopku v glavni stvari mogoče presojati le na prvi pogled, pri čemer je namen presoje ugotoviti, ali je tožeča stranka podala zadostne elemente, ki na prvi pogled upravičujejo zaključek, da dopustnosti tožbe v postopku v glavni stvari ni mogoče izključiti. Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, lahko to tožbo označi za nedopustno samo, če je mogoče dopustnost tožbe v postopku v glavni stvari popolnoma izključiti.

118

Trditve Komisije sodniku za začasne odredbe ne omogočajo presoditi, ali je izpodbijane določbe mogoče ločiti od drugih določb sporne direktive ali ne, zato na prvi pogled ni mogoče izključiti dopustnosti predlogov v postopku v glavni stvari.

119

Opozoriti je tudi treba, da je Sodišče prav tako že odločilo, da gre pri vprašanju, ali delna razglasitev ničnosti spreminja bistvo izpodbijanega akta, za objektivno merilo in ne subjektivno, ki bi bilo povezano s politično voljo organa, ki je sporni akt sprejel (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 30. septembra 2003 v zadevi Nemčija proti Komisiji, Recueil, str. I-10333, točka 37).

120

Političnega cilja, ki si ga je zadala Komisija s sprejetjem direktive, ki vključuje flusilazol v prilogo I k Direktivi 91/414, pri čemer je vključitev povezana z vrsto omejitev, zato ni mogoče upoštevati pri presoji, ali bi delna razglasitev ničnosti sporne direktive spremenila bistvo izpodbijanega akta.

121

Poleg tega je treba vsekakor ugotoviti, da je bil do 30. junija 2007 flusilazol registrirana snov. Učinek sporne direktive je, da se ta snov registrira za določeno obdobje in v skladu z nekaterimi omejitvami uporabe. Če pa bi tožeče stranke lahko predlagale zgolj razglasitev ničnosti celotnega akta, kot to zatrjuje Komisija, ne pa le izpodbijanih določb, bi taka tožba imela za posledico prepoved flusilazola, saj bi za tožeče stranke ne veljala več njegova vključitev v prilogo I k Direktivi 91/414. Takšna tožba zanje seveda ne bi imela polnega učinka.

122

Če bi bila trditev Komisije sprejeta, tožeče stranke ne bi mogle predlagati niti popolne niti delne razglasitve ničnosti akta, in se torej ne bi mogle zavarovati pred resno in nepopravljivo škodo, ki bi bila posledica sporne direktive. Trditve Komisije torej na tej stopnji ni mogoče sprejeti.

123

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na prvi pogled ugotoviti, da ni elementov, ki bi v obravnavani zadevi omogočili zaključiti, da je dopustnost tožbe v postopku v glavni stvari očitno izključena.

124

Glede dopustnosti predloga za sprejetje začasne odredbe, ki ga Komisija izpodbija na podlagi dejstva, da se z njim želi doseči, da sodnik, ki odloča o začasni odredbi, Komisiji naloži določeno ravnanje, je treba opozoriti, da v resnici tožeče stranke s svojim predlogom za sprejetje začasne odredbe želijo doseči odlog izvršitve nekaterih odločb sporne direktive.

125

Vsekakor tožeče stranke ne predlagajo sprejetja začasne odredbe samo na podlagi člena 242 ES, ampak se sklicujejo tudi na člen 243 ES.

126

V skladu s členom 243 ES lahko sodnik za začasne odredbe sprejme potrebne začasne ukrepe. Natančneje, Komisiji lahko naloži določeno ravnanje (v tem smislu glej sklep predsednika Sodišča z dne 5. avgusta 1983 v zadevi Muratori proti Komisiji, 118/83 R, Recueil, str. 2383, točka 53).

127

Na podlagi elementov, ki so jih podale stranke, je torej treba zaključiti, da je predlog za sprejetje začasne odredbe dopusten.

128

Ugotoviti je treba, da se vsaj nekateri tožbeni razlogi, ki jih navajajo tožeče stranke, zdijo na prvi pogled ustrezni in v vsakem primeru ne povsem neutemeljeni. To zlasti velja za prvi in drugi tožbeni razlog.

129

Ta dva tožbena razloga, ki ju navajajo tožeče stranke, se opirata na skupno utemeljitev, ki v bistvu temelji na razliki med pojmom tveganja na eni strani in pojmom nevarnosti na drugi.

130

Sodišče prve stopnje je že imelo priložnost, da na podobnem sektorju, ki prav tako sodi na področje skupne kmetijske politike v smislu člena 37 ES, natančno določi, da pojem „tveganja“ ustreza funkciji verjetnosti negativnih učinkov na premoženje, ki ga zaradi uporabe proizvoda ali postopka varuje pravni red. Pojem „nevarnosti“ se običajno uporablja v širšem pomenu in predstavlja vse proizvode ali postopke, ki bi lahko imeli negativne učinke na človeško zdravje (zgoraj v točki 112 navedeni sklep v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, točka 147).

131

Nadalje je Sodišče prve stopnje natančno določilo, da gre pri oceni tveganj za oceno stopnje verjetnostni negativnih učinkov nekega proizvoda ali postopka na človeško zdravje in resnosti teh možnih učinkov (v tem smislu glej zgoraj v točki 112 navedeni sklep v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, točka 148).

132

S prvim tožbenim razlogom tožeče stranke trdijo, da postopek ocene, ki ga uvaja Direktiva 91/414 in kot izhaja iz njenega člena 5, temelji na oceni tveganj. Noben fitosanitarni proizvod iz zadevne ureditve naj namreč ne bi imel nevarnih lastnosti, cilj zadevne zakonodaje pa naj bi bil obvladovanje tveganja, povezanega s trženjem teh proizvodov.

133

Kot poudarjajo tožeče stranke, je v skladu s členom 5 Direktive 91/414 uvrstitev neke aktivne snovi v prilogo I k tej direktivi izključena, če ob upoštevanju znanstvenih in tehničnih spoznanj ni mogoče pričakovati, da bo vsaj eno od fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebuje zadevno aktivno snov, varno. Z drugimi besedami, čeprav je neka snov nevarna, je na prvi pogled lahko še vedno uvrščena v prilogo I k Direktivi 91/414, če ustreza zakonsko sprejemljivemu standardu tveganja ob izvajanju ustreznih navodil za uporabo.

134

Komisija ne nasprotuje trditvi, da Direktiva 91/414 predpisuje oceno nevarnosti za snovi, za trženje katerih je potrebna registracija. Trdi namreč, da sporna direktiva, ki temelji na Direktivi 91/414, predvideva oceno tveganja, kot je to razvidno iz znanstvenih preizkusov, ki so bili opravljeni med ocenjevanjem flusilazola.

135

Poleg tega tožeče stranke z drugim tožbenim razlogom trdijo, da previdnostno načelo, na katero se v tem primeru sklicuje sama Komisija, prav tako temelji na oceni tveganj in ne na oceni nevarnosti.

136

Tožeče stranke se zlasti opirajo na ustaljeno sodno prakso Sodišča prve stopnje, po kateri je previdnostno načelo mogoče uporabljati samo v primeru tveganj, zlasti tveganj za človeško zdravje, ki jih brez tega, da bi bila utemeljena na enostavnih znanstveno nepreverjenih hipotezah, še ni bilo mogoče v celoti dokazati (zgoraj v točki 112 navedena sodba v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, točka 146).

137

Kot Komisija upravičeno navaja, je v zvezi s tem treba opozoriti, da je Sodišče že pojasnilo, da ima v primeru, ko se od nekega organa Skupnosti zahteva, da v okviru svojih nalog opravi zapletene ocene, ta organ veliko možnost proste presoje, katere uporaba je predmet omejene sodne kontrole, kar pomeni, da ni mogoče, da bi sodnik Skupnosti oceno omenjenega organa nadomestil s svojo oceno elementov dejstev. Ta se tako v podobnih primerih omeji na preučitev dejanske predpostavke in pravne presoje, ki jo je ta organ opravil, ter zlasti tega, da pri ukrepanju tega organa ni prišlo do očitne napake ali zlorabe pooblastil ali da ta organ ni očitno prekoračil mej svoje proste presoje (sklep predsednika Sodišča z dne 11. aprila 2001, Komisija proti Cambridge Healthcare Supplies, C-471/00 P(R), Recueil, str. I-2865, točka 96).

138

Iz predhodno povedanega izhaja, da bi se za odgovor na zadevna tožbena razloga od Sodišča prve stopnje lahko zahtevalo, da odloča o vprašanju, ali je Komisija s sprejetjem sporne direktive prekoračila meje svoje proste presoje.

139

Tožeče stranke v zvezi s tem navajajo, da je Komisija na podlagi vrste znanstvenih študij, ki jih je priskrbel prijavitelj na zahtevo same Komisije, najprej sklenila, da je flusilazol varen in da ga je mogoče uvrstiti v prilogo I k Direktivi 91/414 za obdobje desetih let, čeprav bi morale to uvrstitev spremljati nekatere omejitve. Šele potem, ko je odbor preučil prvotni osnutek Komisije, je bil ta večkrat spremenjen, vse do različice, ki jo je Komisija končno sprejela. Komisija je te spremembe utemeljila s tveganji, neločljivo povezanimi s potencialnimi endokrinimi motnjami, ki bi jih bilo mogoče pripisati flusilazolu.

140

Kot navajajo tožeče stranke, taka utemeljitev na prvi pogled ponovno odpira razpravo o pred tem opravljeni oceni tveganj.

141

Poleg tega se na prvi pogled zdi, da to odpiranje ponovne razprave o rezultatih poročila o preiskavi Komisije in različnih dodatnih študij ne vodi do nobenih drugih rezultatov kot do pomislekov, ki so jih izrazile nekatere države članice v odboru, kot izhaja iz uvodne izjave 7 sporne direktive, ne da bi bili jasni razlogi, zaradi katerih je Komisija menila, da bi morali ti pomisleki prevladati nad dokazi, ki jih je zbrala med večletnim predhodnim ocenjevanjem.

142

Glede na prej povedano in ob predpostavki, da je Komisija dejansko naredila napako, ko je sporno direktivo utemeljila na oceni nevarnosti, in da je posledično kršila po eni strani Direktivo 91/414, po drugi strani pa previdnostno načelo, ni mogoče izključiti, da je taka napaka lahko imela posledice za zakonitost sporne direktive.

143

Iz tega izhaja, da tožbena razloga, ki ju tožeča stranka v bistvu izpeljuje po eni strani iz kršitve Direktive 91/414, s tem da naj bi sporna direktiva ne temeljila na oceni tveganj, po drugi strani pa iz previdnostnega načela, zaradi svoje kompleksnosti zahtevata poglobljeno preučitev, ki je ne more opraviti sodnik, ki odloča o začasni odredbi, in ju na prvi pogled ni mogoče šteti za povsem neutemeljena. Ker je pogoj v zvezi s fumus boni juris izpolnjen, je torej utemeljeno, da sodnik, ki odloča o začasni odredbi, nadaljuje s preučitvijo drugih pogojev za sprejetje začasne odredbe.

144

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba nujnost nekega predloga za izdajo začasne odredbe oceniti glede na potrebnost začasnega odločanja zaradi izognitve resni in nepopravljivi škodi, ki bi bila povzročena stranki, ki predlaga sprejetje začasne odredbe (glej zgoraj v točki 106 navedeni sklep v Pfizer Animal Health proti Svetu, točka 94 in navedena sodna praksa). Kadar je škoda odvisna od prisotnosti več dejavnikov, zadostuje, da jo je mogoče predvideti z zadostno stopnjo gotovosti (sklep predsednika Sodišča z dne 16. januarja 2004, Arizona Chemical in drugi proti Komisiji, T-369/03 R, Recueil, str. II-205, točka 71; v tem smislu glej tudi sklepa Sodišča z dne 29. junija 1993, Nemčija proti Svetu, C-280/93 R, Recueil, str. I-3667, točke od 32 do 34, in predsednika Sodišča z dne 14. decembra 1999, HFB in drugi proti Komisiji, C-335/99 P(R), Recueil, str. I-8705, točka 67).

145

Vendar mora tožeča stranka dokazati dejstva, ki naj bi utemeljevala možnost take resne in nepopravljive škode (zgoraj v točki 144 navedeni sklep Arizona Chemical in drugi proti Komisiji, točka 72; v tem smislu glej tudi zgoraj v točki 144 navedeni sklep HFB in drugi proti Komisiji, točka 67).

146

V obravnavani zadevi tožeče stranke navajajo trojno škodo, ki obsega, prvič, izgubo njihovih tržnih deležev na zadevnem trgu, drugič, zaprtje njihovega industrijskega obrata v Cernayu in tretjič, škodo, povzročeno kmetijcem, ki uporabljajo flusilazol, in celotnemu evropskemu kmetijstvu.

147

Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, lahko v okviru preučitve pogojev glede nujnosti znatno in nepopravljivo škodo, ki se jo zatrjuje v predlogu za izdajo začasne odredbe, upošteva le takrat, kadar je lahko povzročena interesom stranke, ki predlaga začasno odredbo. Iz tega sledi, da je škodo, ki jo lahko izvršitev izpodbijanega akta povzroči stranki, ki ne predlaga začasne odredbe, če je to potrebno, mogoče upoštevati le v okviru tehtanja obstoječih interesov (sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 2. avgusta 2006, Aughinish Alumina proti Komisiji, T-69/06 R, ZOdl., str. II-58, točka 80; v tem smislu glej tudi sklepe predsednika Sodišča prve stopnje z dne 30. junija 1999, Pfizer Animal Health proti Svetu, T-13/99 R, Recueil, str. II-1961, točka 136, in z dne 1. februarja 2006, Endesa proti Komisiji, T-417/05 R, ZOdl., str. II-18, točka 64).

148

Trditve, ki so jih podale tožeče stranke, da bi dokazale obstoj tretje škode, ki bi lahko bila povzročena kmetijcem, ki uporabljajo flusilazol, in evropskemu kmetijstvu nasploh, bodo torej upoštevane samo v okviru tehtanja interesov.

149

Iz tega izhaja, da je treba preučiti samo še domnevno škodo, ki po eni strani obsega zaprtje industrijskega obrata v Cernayu, po drugi strani pa izgubo tržnih deležev tožeče stranke na zadevnih trgih.

150

V zvezi s tem je treba uvodoma zavrniti trditev Komisije, ki naj bi, prvič, utemeljevala, da naj bi bila razlaga, ki jo glede določb sporne direktive podajajo tožeče stranke, ki zatrjujejo, da naj bi bil flusilazol po 30. juniju 2008 prepovedan, napačna, drugič, oporekala neizbežnosti zatrjevane škode, ker naj trenutno ne bilo mogoče vedeti, ali bo flusilazol po 30. juniju 2008 ostal v celoti prepovedan, saj bi Komisija lahko predlagala spremembo veljavne zakonodaje, tretjič, utemeljevala, da bi do škode, če bi do nje prišlo, prišlo šele po izreku sodbe v postopku v glavni stvari, in četrtič, utemeljevala, da naj bi se obseg škode ocenjeval samo glede na posledice med 30. junijem 2007 in 30. junijem 2008.

151

Tožeče stranke namreč upravičeno zatrjujejo, da bo v skladu s trenutno zakonodajo flusilazol od 30. junija 2007 delno prepovedan, po 30. juniju 2008 pa popolnoma prepovedan. Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, mora odločiti glede na to prepoved in ne glede na hipotetično spremembo zakonodaje, ki bi jo morda predlagala Komisija. Zatrjevana škoda je dejansko neizbežna, če bodo tožeče stranke po eni strani po 30. juniju 2007 prikrajšane za možnost, da bi uporabile obstoječe zaloge za kulture, ki niso naštete v sporni direktivi, po drugi strani pa se bodo ti učinki čutili že pred 1. julijem 2007, torej precej prej, preden bo razglašena sodba v postopku v glavni stvari.

152

Poleg tega je treba zaradi popolnosti poudariti, da trditev tožečih strank v zvezi s tem, da praktično ni mogoče, da bi bila veljavna zakonodaja spremenjena pred 30. junijem 2008, ob upoštevanju dejstva, da je treba zahtevo za obnovitev uvrstitve vložiti v dveh letih pred iztekom vključitve flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414, kar bi bilo zaradi rokov iz sporne direktive nemogoče, ni mogoče na prvi pogled zavrniti.

153

Pojasnila, ki jih je v zvezi s to zadevo podala Komisija glede področja člena 5(5) Direktive 91/414, ki skušajo prikazati razliko med pravnim stanjem, ki ga ureja prvi stavek te določbe, in tistim, ki ga ureja drugi stavek iste določbe, in po katerih naj bi veljalo, da se rok dveh let v obravnavani zadevi ne bi uporabljal, se zdijo milo rečeno nejasna in niso prepričljiva.

154

Komisija namreč v bistvu po eni strani trdi, da, kot to potrjuje uvodna izjava 11 sporne direktive, nič ne nasprotuje temu, da bi tožeča ali katera koli druga zainteresirana stranka podala zahtevo za ponovno uvrstitev v prilogo. Po drugi strani pa navaja, da prvi stavek člena 5(5) Direktive 91/414 uvaja splošno pooblastilo za obnovitev uvrstitve in ukinja možnost, da jih nacionalni organi revidirajo, zlasti če obstajajo varnostni problemi, medtem ko drugi stavek dopolnjuje to določbo in se nanaša na poseben primer, in sicer na snovi, ki so predmet ponovnega testiranja in katerih uvrstitev bi lahko potekla prej, preden bi bilo to testiranje opravljeno. Ker bi bilo po mnenju Komisije ponovno testiranje aktivne snovi treba opraviti na pobudo javnih organov in ne posameznega subjekta, ponovno testiranje in posledično drugi stavek člena 5(5) Direktive 91/414 ne veljata v primeru zahteve za obnovo uvrstitve.

155

Zato se na prvi pogled zdi, da zahteve iz prvega stavka člena 5(5) Direktive 91/414 ni mogoče ločiti od zahteve, omenjene v drugem stavku. Predpostavka ponovnega testiranja se dejansko zdi neločljivo povezana z zahtevo po ponovni uvrstitvi v smislu postopkovnih načinov iz člena 6 te direktive. Zdi se namreč, da člen 6(4), drugi pododstavek, Direktive 91/414 na prvi pogled določa, da ti načini veljajo za zahteve za obnovo iz člena 5(5) te direktive.

156

Na prvi pogled se torej zdi, da se časovno obdobje dveh let, omenjeno v členu 5(5) Direktive 91/414, samo po sebi vsiljuje v primeru takšne obnove uvrstitve, kot je ta v obravnavani zadevi.

157

Treba je ugotoviti, da se v obravnavani zadevi ni mogoče držati roka najmanj dveh let za vložitev zahteve za obnovo uvrstitve, če se po eni strani upošteva datum začetka veljavnosti sporne direktive, ki je v tem primeru 1. januar 2007, po drugi strani pa datum, ki ga sporna direktiva predvideva za iztek vključitve flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414, torej 30. junij 2008.

158

Poleg tega je treba omeniti, da člen 3(2), prvi pododstavek, sporne direktive določa, da so vsa registrirana fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo flusilazol, predmet ponovne ocene držav članic skladno z enotnimi načeli iz priloge IV k Direktivi 91/414 na podlagi dokumentacije, ki izpolnjuje pogoje iz priloge III te direktive, in ob upoštevanju dela B uvrstitve v prilogo I k isti direktivi v zvezi s flusilazolom.

159

Treba je ugotoviti, da se bo ponovna ocena na prvi pogled opravljala samo za proizvode, registrirane v skladu z Direktivo 91/414.

160

Ponovna ocena torej na prvi pogled v nasprotju s trditvami Komisije ne bo mogla pripeljati do razširitve seznama registrirane uporabe v smislu Direktive 91/414, ampak bo nasprotno lahko privedla do novih omejitev, celo do popolne prepovedi fitosanitarnih proizvodov na osnovi flusilazola.

161

Ta skrajšan pregled obstoječega pravnega okvira na prvi pogled torej ne more privesti do izključitve utemeljenosti trditev tožečih strank in posledično neizbežnosti škode, ki jim grozi.

162

Tožeče stranke zatrjujejo, da bo sprejetje sporne direktive, ki bi zanje pomenila prepoved trženja flusilazola, povzročilo zaprtje industrijskega obrata v Cernayu.

163

V zvezi s tem tožeče stranke tudi navajajo, da imajo v Evropi tri industrijske obrate, med katerimi je en v Cernayu. Tožeče stranke proizvajajo flusilazol samo v obratu v Cernayu. [zaupno] proizvodnje flusilazola iz obrata v Cernayu naj bi bila namenjena trženju v Skupnosti.

164

Vendar je treba ugotoviti, da iz listin tožečih strank izhaja, da naj bi se v obratu v Cernayu proizvajale tudi druge snovi. Res je, da izguba [zaupno] proizvodnje prav gotovo ne more veljati za majhno, in to tudi ob predpostavki, kot to zatrjuje Komisija, da so tožečim strankam odprti drugi trgi zunaj Skupnosti. Vendar pa tožeče stranke niso predložile podatkov, ki bi omogočili natančno ugotoviti, kakšen vpliv bi imela takšna izguba na celotno proizvodnjo v zadevnem industrijskem obratu, ampak so predložile le podatke o dejavnosti, ki se nanaša na proizvodnjo flusilazola.

165

V teh okoliščinah ugotavljamo, da tožeče stranke niso pravno zadostno dokazale, da bi prepoved trženja flusilazola kot posledica sporne direktive privedla do izgube [zaupno] proizvodnje flusilazola v obratu v Cernayu in posledično do njegovega zaprtja.

166

Tudi ob predpostavki, da je tožečim strankam uspelo dokazati, da bo sprejetje sporne direktive povzročilo zaprtje industrijskega obrata v Cernayu, pa je treba ugotoviti, da niso predložile podatkov za trditev, da bi zaprtje povzročilo resno in nepopravljivo škodo.

167

Tožeče stranke namreč zatrjujejo, da bo zaprtje industrijskega obrata v Cernayu povzročilo, prvič, izgubo 40 delovnih mest v tem obratu, drugič, izgubo več deset delovnih mest v podjetjih, ki predelujejo flusilazol, tretjič – če bi bilo treba proizvodnjo prestrukturirati – nezmožnost kasnejšega ponovnega prestrukturiranja v primeru, da bi Sodišče prve stopnje sporno direktivo razglasilo za nično, četrtič, veliko prizadetost dobaviteljev surovin, in petič, občutna skrčenja vlaganj v raziskave in razvoj.

168

Ob upoštevanju sodne prakse, navedene zgoraj v točki 147, je treba ugotoviti, da, prvič, izguba 40 delovnih mest v obratu v Cernayu, drugič, izguba na desetine delovnih mest v podjetjih, ki predelujejo flusilazol, in, tretjič, hud udarec za dobavitelje surovin, niso škoda, ki bi bila prizadejana interesom tožečih strank, in jo je zato mogoče obravnavati le v okviru tehtanja interesov.

169

Treba je opozoriti, da če bi te težave nepopravljivo uničile proizvodnjo tožečih strank ali proizvodni cikel flusilazola, bi jih bilo mogoče upoštevati v okviru preučitve pogoja nujnosti.

170

Vendar pa iz listin tožečih strank ni mogoče pravno zadostno ugotoviti, da je v obravnavani zadevi temu tako. V bistvu zatrjujejo le, da bi prišlo do zvišanja stroškov, če bi tovarna v Cernayu proizvajala flusilazol samo za izvoz v tretje države, nikakor pa ne, da bi bilo tehnično nemogoče ponovno vzpostaviti proizvodnjo te snovi v primeru, da bi bilo njihovi tožbi v postopku v glavni stvari ugodeno.

171

Torej jih pri presoji nujnosti ni treba upoštevati.

172

Nadalje je treba ugotoviti, da tožeče stranke niso predložile nikakršnega dokaza v potrditev svojih navedb glede, po eni strani, pomembnega krčenja vlaganj v raziskave in razvoj, in, po drugi strani, tega, da proizvodnje v Cernayu ne bi bilo mogoče ponovno prestrukturirati v primeru, da bi Sodišče prve stopnje sporno direktivo razglasilo za nično.

173

Iz tega izhaja, da tožečim strankam ni uspelo dokazati, da bi jim morebitno zaprtje obrata v Cernayu povzročilo resno in nepopravljivo škodo.

174

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se finančna škoda, razen v izjemnih okoliščinah, ne šteje za nepopravljivo ali težko popravljivo, ker je lahko predmet naknadne finančne kompenzacije (sklep predsednika Sodišča (tretji senat) z dne 3. julija 1984 v zadevi De Compte proti Parlamentu, 141/84 R, Recueil, str. 2575, točka 4, in sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 11. aprila 2003 v zadevi Solvay Pharmaceuticals proti Svetu, T-392/02 R, Recueil, str. II-1825, točka 106; v tem smislu glej tudi zgoraj v točki 137 navedeni sklep v zadevi Komisija proti Cambridge Healthcare Supplies, točka 113).

175

Ob upoštevanju tega načela bi bil predlagani odlog izvršitve upravičen le, če bi se izkazalo, da bi nesprejetje takega sklepa za tožeče stranke vzpostavilo okoliščine, ki bi ogrozile njihov obstoj ali nepopravljivo spremenile njihov tržni delež (v tem smislu glej zgoraj v točki 147 navedeni sklep v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, točka 138, in zgoraj v točki 174 navedeni sklep v zadevi Solvay Pharmaceuticals proti Svetu, točka 107).

176

Tožeče stranke v obravnavani zadevi ne zatrjujejo, da bo sporna direktiva ogrozila njihov obstoj. Zatrjujejo pa, da bo posledica sporne direktive nepopravljiva sprememba njihovih tržnih deležev.

177

V skladu z ustaljeno sodno prakso je torej treba preveriti, ali je izguba tržnega deleža, ki jo navajajo tožeče stranke, pravno zadostno dokazana in ali je dokazan njen nepovrnljiv značaj.

178

Komisija ne spodbija trditve, da bo direktiva preprečila tožeči stranki trženje flusilazola od 30. junija 2007 za vse poljščine, razen za tiste, ki so naštete v navedeni direktivi, od 30. junija 2008 pa za vse poljščine, če v tem času ne bo sprejeta nobena sprememba veljavne zakonodaje.

179

Glede nepovrnljivosti izgube tržnega deleža tožečih strank na evropskem trgu triazolnih fungicidov tožeče stranke navajajo, prvič, da nimajo na voljo nadomestnih snovi, ki bi lahko nadomestile flusilazol na trgu triazolnih fungicidov.

180

V zvezi s tem je treba povedati, da so po eni strani tožeče stranke predložile zadostne podatke za sklep, da obe nadomestni snovi, ki ju je navedla Komisija, ne moreta veljati za ustrezno zamenjavo za flusilazol na evropskem trgu triazolnih fungicidov. Prvič, očitno je namreč, da je tebuconazol snov [zaupno] proti sojini rji, proquinazid pa je snov, ki preprečuje drugačno vrsto bolezni in še ni ali pa sploh ni registrirana v večini držav članic. Treba je torej ugotoviti, da tožeče stranke upravičeno trdijo, da je flusilazol edina snov iz njihovega asortimana iz skupine triazolnih fungicidov ter da ne proizvajajo nobenega nadomestnega fungicida, ki bi se lahko uporabljal na poljščinah ali za bolezni, za zatiranje katerih se zdaj uporablja.

181

Po drugi strani pa ne bi bilo razumno zahtevati od tožečih strank, kot to navaja Komisija, da sklenejo trgovinske sporazume za distribucijo proizvodov drugih proizvajalcev, zaradi česa bi postale odvisne od volje njihovih konkurentov, če bi želeli ohraniti svoj tržni delež.

182

Drugič, okoliščine na področju konkurence, ki so jih opisale tožeče stranke in jih Komisija ni spodbijala, kažejo na visoko stopnjo konkurenčnosti med posameznimi podjetji na trgu in zato ni mogoče dovolj verjetno izključiti možnosti, da konkurenti tožečih strank, zlasti družbe Bayer CropScience, BASF in Syngenta, ne bodo prevzeli njihovega tržnega deleža

183

Tržni delež tožečih strank je namreč približno [zaupno], posamezni tržni deleži družb BASF, Bayer CropScience in Syngenta pa so [zaupno], [zaupno] in [zaupno].

184

Kot je razvidno iz dokazov, ki so jih predložile tožeče stranke, flusilazol sicer izpolnjuje natančne tehnične zahteve in zavzema pomemben tržni delež za nekatere poljščine v nekaterih državah, vendar pa ni dvoma, da mu več triazolnih proizvodov, ki jih prodajajo navedena tri podjetja v teh sektorjih, neposredno konkurira in bi ga lahko nemudoma nadomestili.

185

Ugotoviti je torej treba, da tožeče stranke upravičeno zatrjujejo, da so v zelo veliki nevarnosti, da po uveljavitvi izpodbijanih omejitev izgubijo svoj tržni delež.

186

Poleg tega je, prvič, kot dokazujejo dopisi distributerjev tožečih strank, ki so jih le-te priložile svojih listinam, zelo verjetno, da bo prepoved proizvodov tožečih strank okrnila podobo flusilazola, še zlasti, ker so na trgu prisotni drugi konkurenčni proizvodi in ni mogoče izključiti možnosti, da se bo zanimanje kupcev zelo verjetno zmanjšalo.

187

Drugič, kot prav tako dokazujejo dopisi distributerjev tožečih strank, se uradni tehnični svetovalci ne bodo mogli izogniti temu, da črtajo flusilazol iz priporočenih programov, saj bo prepovedan, in je torej zelo verjetno, da ga bo po obdobju odsotnosti zelo težko ponovno uvesti v te programe.

188

Tretjič, kot je razvidno iz dopisov in poročila družbe Dmrkynetec Ltd, ki so jih tožeče stranke prav tako priložile k svojim listinam, je očitno, da bo občutljivost končnih naslovnikov teh proizvodov, to je kmetijcev, naročnikov in trgovinskih partnerjev tožečih strank za vprašanja javnega zdravja povzročila izgubo njihovega zaupanja v flusilazol. Ugotoviti je torej treba, da so zatrjevanja tožečih strank, da bo zelo težko ponovno vzpostaviti zaupanje v flusilazol po obdobju prepovedi, ki bi lahko trajalo tudi več let, dovolj utemeljena.

189

Četrtič in zadnjič, ni mogoče izključiti, da bi bila podoba tožečih strank v zadevnem industrijskem sektorju, za katerega je značilna huda konkurenca med omejenim številom velikih podjetij, prav tako okrnjena.

190

V zvezi s tem je sicer treba ugotoviti, kot upravičeno navaja Komisija, da če bi Sodišče prve stopnje sporno direktivo razglasilo za nično, bi lahko tožeče stranke organizirale tiskovno in reklamno kampanjo za ponovno pridobitev izgubljenih tržnih deležev.

191

Vendar je treba ugotoviti, da izvajanje reklamne kampanje morda več let po odstranitvi flusilazola ne nudi nikakršnega jamstva tožečim strankam, da bodo lahko, vsaj delno, pridobile nazaj izgubljeni tržni delež, kot je razvidno iz poročila Dmrkynetec, ki so ga predložile tožeče stranke.

192

V zvezi s tem je treba poudariti, da v nasprotju z navedbami Komisije, dejstvo, da v času, ko je bil flusilazol na trgu, zaradi njegove uporabe ni bilo težav glede javnega zdravja, samo po sebi ne more v takšni kampanji spremeniti zelo negativnega učinka, ki bi ga lahko imela prepoved te aktivne snovi.

193

Poleg tega je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da če izvršitev akta, ki je predmet ničnostne tožbe v glavni stvari, lahko povzroči nepovrnljivo spremembo na trgu, na katerem je tožeča stranka že prisotna, bi lahko v okviru postopka za izdajo začasne odredbe škoda, ki bi bila s tem povzročena, čeprav finančna, veljala za nepopravljivo (glej sklep Sodišča prve stopnje z dne 12. septembra 2001 v zadevi Comafrica in Dole Fresh Fruit Europe proti Komisiji, T-139/01 R, Recueil, str. II-2415, točka 94 in navedena sodna praksa).

194

V obravnavani zadevi naj bi na trgu zelo verjetno prišlo do nepovrnljivih sprememb.

195

V teh okoliščinah ni mogoče izključiti, da bi bil vsaj del škode, ki bi jo tožeče stranke utrpele zaradi izgube svojih tržnih deležev, nepovrnljiv.

196

V zvezi z obsegom škode zaradi izgube tržnega deleža je treba opozoriti, da je treba, če je predlagatelj podjetje, obseg materialne škode oceniti glede na velikost podjetja (sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 20. septembra 2005 v zadevi Deloitte Business Advisory proti Komisiji, T-195/05 R, ZOdl., str. II-3485, točka 156; v tem smislu glej sklep predsednika Sodišča z dne 23. maja 1990 v združenih zadevah Comos Tank in drugi proti Komisiji, C-51/90 R in C-59/90 R, Recueil, str. I-2167, točki 26 in 31, in sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 22 décembra 2004 v zadevi Microsoft proti Komisiji, T-201/04 R, ZOdl., str. II-4463, točka 257). Poleg tega se lahko pri presoji materialnega stanja tožeče stranke upošteva zlasti značilnosti skupine, na katero je vezana prek svoje lastniške strukture (zgoraj v točki 174 navedeni sklep v zadevi Solvay Pharmaceuticals proti Svetu, točka 108; v tem smislu glej tudi sklepa predsednika Sodišča z dne 7. marca 1995 v zadevi Transacciones Marítimas in drugi proti Komisiji, C-12/95 P, Recueil, str. I-467, točka 12, in z dne 15. aprila 1998 v zadevi Camar proti Komisiji in Svetu, C-43/98 P(R), Recueil, str. I-1815, točka 36).

197

V obravnavani zadevi Komisija navaja, da naj bi imela izguba tržnega deleža, ki naj bi prizadela tožeče stranke, v vsakem primeru le zelo majhen vpliv na njihov skupni promet v primerjavi s skupino, ki ji pripadajo. Komisija v zvezi s tem navaja vrsto dokazov, da finančne izgube, ki bi jih lahko utrpela ta skupina, ne bi v nobenem primeru ogrozile njenega obstoja.

198

Opozoriti je treba, da tožeče stranke ne zatrjujejo, da bi sporna direktiva ogrozila njihov obstoj. Navajajo pa, da bi sama izguba tržnega deleža, če bo dokazana, v skladu s sodno prakso predstavljala resno in nepopravljivo škodo, in da zato ni nikakršne potrebe za preučevanje, v kakšni meri bi izguba tržnega deleža lahko vplivala na skupino, ki ji pripadajo.

199

Opozoriti je treba, da bi bila predlagana začasna odredba upravičena le, če bi se izkazalo, da bi nesprejetje take odredbe za tožeče stranke vzpostavilo okoliščine, ki bi ogrozile njihov obstoj ali nepopravljivo spremenile njihov tržni delež (v tem smislu glej zgoraj v točki 147 navedena sklepa z dne 30. junija 1999 v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, točka 138, in v zadevi Solvay Pharmaceuticals proti Svetu, točka 107).

200

Zato ni nujno, da tožeče stranke ob zatrjevanju izgube tržnega deleža dokažejo, da je njihov obstoj ogrožen.

201

Tožeče stranke pa morajo dokazati, da je škoda, za katero trdijo, da jim bo povzročena, resna škoda.

202

V obravnavani zadevi sicer ni mogoče trditi, da je izguba dejavnosti tožečih strank zaradi flusilazola takšna, da bi ogrozila obstoj skupine, ki ji pripadajo. Vendar pa, kot navaja Komisija, ocena o nepovrnljivi izgubi tržnih deležev ne sme temeljiti izključno na računovodski vrednosti dejavnosti, s katero so pridobljeni ti tržni deleži, in na izgubi te vrednosti za skupino.

203

Opozoriti je namreč treba, da upoštevanje značilnosti skupine zahteva presojo vseh dejanskih okoliščin v obravnavanem primeru (v tem smislu glej zgoraj v točki 147 navedeni sklep v zadevi Aughinish Alumina proti Komisiji, točke od 69 do 78).

204

Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da mora sodnik, ki odloča o začasni odredbi, glede na okoliščine vsakega posameznega primera presoditi, ali bi takojšnja izvršitev akta, ki je predmet predloga za odlog izvršitve, lahko tožeči stranki povzročila resno in neizbežno škodo, ki je z naknadnim sklepom ne bi bilo mogoče odpraviti (sklepa predsednika Sodišča prve stopnje z dne 7. maja 2002 v zadevi Yusuf in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, T-306/01 R, Recueil, str. II-2387, točka 93, in z dne 15. maja 2003 v zadevi Sison proti Svetu, T-47/03 R, Recueil, str. II-2047, točka 30).

205

V obravnavani zadevi je treba ugotaviti, da so tožeče stranke prisotne na trgu že več kot 20 let in da imajo registracijo za dajanje v promet fitofarmacevtskih sredstev na podlagi flusilazola za uporabo za 26 vrst poljščin v 15 državah članicah. Prav tako ni sporno, da drugi proizvodi tožečih strank uživajo poslovni ugled, ki bi bil lahko zaradi popolne prepovedi flusilazola od 30. junija 2008 resno prizadet. Izguba tržnega deleža, ki so ga tožeče stranke ustvarile v vseh teh letih s svojim znanjem, vlaganjem v raziskave in razvoj ter s pridobitvijo številnih kupcev na trgu, za katerega je značilna močna konkurenca, bi jim lahko povzročila resno škodo. Dejstvo, da bi ta škoda le omejeno vplivala na skupni promet skupine, v okoliščinah obravnavane zadeve ne zadostuje, da se te škode ne bi štelo za resno.

206

Ko sodnik, ki odloča o začasni odredbi, v okviru predloga za izdajo začasno odredbo zaradi nevarnosti, da bo predlagatelj utrpel resno in nepopravljivo škodo, tehta posamezne interese, mora zlasti preučiti, ali bi dejstvo, da bi sodnik v glavni stvari sporni sklep razglasil za ničen, lahko obrnilo situacijo, ki bi bila nastala z njegovo takojšnjo izvršitvijo, in, obratno, ali bi odlog izvršitve tega sklepa lahko oviral njeno popolno uveljavitev, če bi bila pritožba zavrnjena (sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 20. julija 2006 v zadevi Globe proti Komisiji, T-114/06 R, ZOdl., str. II-2627, točka 147; v tem smislu glej tudi sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 26. junija 2003 v združenih zadevah Belgija in Forum 187 proti Komisiji, C-182/03 R in C-217/03 R, Recueil, str. I-6887, točka 142).

207

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je načeloma treba zahtevam, ki so povezane z javnim zdravjem, priznati prevlado nad gospodarskimi preudarki (glej sklep Sodišča prve stopnje z dne 30. junija 1999 v zadevi Alpharma proti Svetu, T-70/99 R, Recueil, str. II-2027, točka 152 in navedena sodna praksa).

208

V obravnavani zadevi so razlogi, ki jih navaja Komisija za sprejetje sporne direktive, nevarnost, da bi flusilazol lahko povzročal endokrine motnje. Pri tem pa je treba ugotoviti, da je Komisija sama v postopku ocenjevanja na podlagi znanstvenih preskusov in podatkov ter študij, ki jih je na njeno zahtevo posredoval prijavitelj, dala razumeti, da je flusilazol varen.

209

Dejansko je na podlagi te ocene Komisija predlagala vključitev flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414. Začetni predlog, ki ga je dala odboru, je predvideval omejitev obdobja vključitve na 7 let, da bi države članice prednostno ponovno ocenile fitofarmacevtska sredstva s flusilazolom, ki so že na trgu.

210

Kot je razvidno iz uvodne izjave 8 sporne direktive, je Komisija svoj predlog spremenila šele po preučitvi odbora in Sveta, in sicer zaradi zaskrbljenosti, ki so jo izrazile nekatere države članice, ki so menile, da so nujne dodatne omejitve, da se tveganje zmanjša na raven, ki bo sprejemljiva in v skladu z visoko ravnijo zaščite, ki se jo želi doseči v Skupnosti.

211

Posledično je Komisija vrsti omejitev iz prvotnega predloga dodala omejitev vključitve na 18 mesecev namesto 7 let, kot je bilo prvotno predlagano.

212

Ker odbor ni podal svojega mnenja v roku, ki ga je ustno določil njegov predsednik, je Komisija predložila Svetu predlog z izpodbijano omejitvijo. Svet do datuma izteka roka, predvidenega v Direktivi 91/414, ni sprejel predlaganega izvedbenega akta niti ni nasprotoval navedenemu predlogu. Komisija je tako lahko sprejela predlog z izpodbijanimi omejitvami.

213

V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da tožeče stranke proizvajajo in tržijo flusilazol že več kot 20 let.

214

Drugič, na podlagi listin strank ni dokazano, da bi bila njegova uporaba nevarna za javno zdravje.

215

Tretjič, ocenjevanje flusilazola se je izvajalo več kot 13 let in v tem času je bilo stališče Komisije glede nenevarnosti te snovi nespremenjeno, in šele po predlogu za njegovo vključitev v prilogo I k Direktivi 91/414 za deset let je Komisija,zaradi razprav v odboru predlagala omejitev vključitve najprej na 7 let in končno na 18 mesecev.

216

Četrtič in zadnjič, flusilazol je bil ocenjen kot dovolj varen za uporabo za nekatere poljščine, za druge poljščine pa je prepovedan samo zaradi zaskrbljenosti, ki so jo izrazile nekatere države članice.

217

Prav tako je treba poudariti, da – brez poseganja v navedbe iz točke 160 zgoraj –Komisija ne zavrača možnosti, da bi se lahko vključitev flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414 v prihodnosti razširila tudi na druge poljščine.

218

Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, nima namena namesto Komisije presojati kompleksnih tehničnih vprašanj, vendar pa mora ugotoviti, da tožeče stranke predlagajo samo ohranitev stanja, ki traja že vrsto let.

219

Ugotoviti je treba, da v tej fazi, po eni strani, Komisiji ni uspelo izvesti vseh zahtevanih ocen v obdobju za to predvidenih petnajstih let in je v škodo tožečih strank izvedla nepopolno oceno in da so, po drugi strani, države članice, čeprav so učinki flusilazola na nekatere poljščine še vedno nepoznani, več kot petnajst let dovoljevale fitosanitarne proizvode s to aktivno substanco, ne da bi na prvi pogled menile, da je potrebna kakršna koli potreba po prepovedi ali varnostnih ukrepih v zvezi s proizvodi tožečih strank.

220

Posledično ukrep za odložitev izvršitve izpodbijanih omejitev do razrešitve tožbe v postopku v glavni stvari v obravnavani zadevi ni tak, da bi ogrožal zdravje bolj kot to, da več kot petnajst let niso bili sprejeti nobeni ukrepi tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni, zlasti ker ni bil prijavljen noben dokazano škodljiv vpliv flusilazola, nasprotno pa sta tako država članica poročevalka kot odbor za ponovno preučitev navedla varne uporabe.

221

Poleg tega je treba opozoriti, da člen 4(5) Direktive 91/414 določa, da se registracija fitofarmacevtskih sredstev lahko pregleda kadar koli, če kaže, da katera koli od zahtev iz odstavka 1 tega člena ni več izpolnjena; med njimi sta tudi zahtevi, da ob upoštevanju trenutnega znanstvenega in tehničnega znanja nimajo neposrednega ali posrednega škodljivega vpliva na zdravje ljudi in živali ali na podtalnico in da nimajo nesprejemljivega vpliva na okolje.

222

Po drugi strani člen 11(1) Direktive 91/414 določa, da država članica lahko,če ima upravičene razloge za mnenje, da sredstvo, ki ga je registrirala ali ga mora registrirati v skladu členom 10, predstavlja nevarnost za zdravje ljudi ali živali ali za okolje, začasno omeji ali prepove uporabo in/ali prodajo sredstva na svojem ozemlju. O tem nemudoma obvesti Komisijo in druge države članice in poda razloge za to odločitev.

223

Zato bi bilo v primeru, da bi bile izpodbijane omejitve odložene do razglasitve sodbe v postopku v glavni stvari, mogoče sprejeti potrebne varnostne ukrepe v skladu z Direktivo 91/414.

224

Po drugi strani pa bi izvršitev sporne direktive pomembno vplivala na interese ne le tožečih strank, ampak tudi tretjih. Natančneje, čeprav tožečim strankam ni uspelo dokazati na prvi pogled, kot je bilo presojeno v točkah od 162 do 173 zgoraj, da bi sporna direktiva lahko povzročila zaprtje njihovega obrata v Cernayu, pa je razumno predvidevati, da bo imelo nepovrnljivo zmanjšanje tržnega deleža velike posledice za tožeče stranke. Še zlasti ni mogoče izključiti možnosti, da bo prišlo do zmanjšanja števila zaposlenih v tem obratu in da bodo prizadeta podjetja, ki uporabljajo flusilazol.

225

Poleg tega tožeče stranke zatrjujejo, da bodo prizadeti kmetijci, ki uporabljajo flusilazol, in evropsko kmetijstvo na splošno, zlasti ker, prvič, v tem času ni drugega tehničnega pripravka za zatiranje bolezni lesa vinske trte, dalje, ni druge registrirane snovi, ki bi lahko omejila phomopsis pri sončnicah, in, nazadnje, je flusilazol edina snov, primerna za zatiranje bolezni lanu in konoplje.

226

Komisija ugovarja tem trditvam in navaja, da so v nasprotju s trditvami, s katerimi so tožeče stranke dokazovale, da flusilazola ni mogoče nadomestiti z drugimi konkurenčnimi proizvodi.

227

V zvezi s tem je treba navesti, da dejstvo, da ima flusilazol za nekatere poljščine edinstvene učinke, očitno ne izključuje možnosti, da bi ga lahko za druge poljščine nadomestile druge snovi, ki so na trgu triazolnih fungicidov. Trditve Komisije torej ni mogoče sprejeti. .

228

Posledično je torej treba ugotoviti, da se tehtnica interesov v obravnavani zadevi nagiba v korist sprejetja predlagane začasne odredbe.

229

Glede na zgoraj navedeno je torej treba ugotoviti, da so v obravnavani zadevi pogoji za sprejetje začasne odredbe izpolnjeni.

230

Zato je do razglasitve sodbe v postopku v glavni stvari treba odložiti, po eni strani, datum izteka vključitve flusilazola v prilogo I k Direktivi 91/414, ki je s prilogo sporne direktive določen na 30. junij 2008, in datum, do katerega države članice po ocenitvi spremenijo ali prekličejo, če je treba, registracijo za proizvode, ki vsebujejo flusilazol, ki je s členom 3(2), drugi pododstavek, sporne direktive določen na 30. junij 2008, in po drugi strani omejitev iz dela A posebnih določb priloge sporne direktive, ki se nanaša na poljščine, za katere države članice lahko dovolijo registracijo uporabe flusilazola, to so žita (razen riža), koruza, oljna repica in sladkorna pesa.

Iz teh razlogov je

PREDSEDNIK SODIŠČA PRVE STOPNJE

sklenil: