12.1.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 8/17

—

ugotovi naj se, da sta ta tožba za razglasitev ničnosti na podlagi člena 230 ES ter sočasno in kumulativno tožba na podlagi člena 238 ES, na podlagi arbitražne klavzule, določene v členu 18 sporazuma, ki sta ga 15. novembra 1995 sklenili Komisija in CGD, pravilno vloženi;

—

za ničnega naj se v skladu s členom 230 Pogodbe ES razglasi člen 1 Odločbe C(2007)3772 z dne 31. julija 2007;

—

neodvisno od tega, ali se tožbo, vloženo na podlagi člena 230 ES, zavrne ali ne, naj se ugodi tožbi, vloženi na podlagi člena 238 ES, in zahtevku, ki se nanjo nanaša, Komisiji pa naj se zato naloži plačilo 1 925 858,61 eura, skupaj z zamudnimi obresti, po zakoniti obrestni meri 7 %, izračunanimi od datuma vročitve, in sicer od 7. marca 2003 do 30. aprila 2003, v skladu s Portaria (dekret) št. 263/99 z dne 12. aprila 1999, in od 1. maja 2003 do celotnega plačila po zakoniti obrestni meri 4 %, v skladu s Portaria št. 291/03 z dne 8. aprila 2003;

—

Komisiji Evropskih skupnosti naj se naloži plačilo stroškov postopka in stroškov CGD.

—

Pomanjkanje obrazložitve: izpodbijana odločba ne vsebuje nobene razlage načina, kako je Komisija določila znesek vnaprej plačane finančne pomoči ESRR, ki ga je treba po njenem mnenju vrniti. Poleg tega je obrazložitev protislovna, nepopolna, nenatančna in nepravilna.

—

Napačna ugotovitev dejanskega stanja: izpodbijana odločba izhaja iz načela, da mora posrednik plačati subvencionirane obresti splošne finančne pomoči upravičencem, če pa temu ni tako, se odštejejo od obresti, ki jih upravičenci dolgujejo CGD.

—

Napačna uporaba prava: kršitev pravnih pravil, ki se nanašajo na uporabo Pogodbe ES in kršitev sporazuma med Komisijo in CDG: dejstvo, da je 31. decembra 2001 finančna pomoč ESRR znašala 82 % vseh zapadlih subvencioniranih obresti, v tem primeru ni v nasprotju s členom 13(3) Uredbe (EGS) št. 2052/88 (1). Res je, da se člen 21(1) Uredbe (EGS) št. 4253/88 (2) nanaša na predplačila ali na končna plačila glede „dejanskih izdatkov“, ampak obstajajo tudi stroški (in ne plačila) s subvencioniranimi obrestmi, ki bodo nastali šele po 31. decembru 2001. Dolgove, ki so enaki toku bodočih neplačanih subvencij ESRR (nezapadlih) vsakega posojila, se lahko pri Komisiji označijo kot izdatki ESRR, ki so dejansko nastali in bili plačani. Dokaz, da so izdatki ali stroški dejansko nastali, ni predplačilo teh subvencij končnim upravičencem, ampak določitev – ali z drugimi besedami „s prevzemom“ – stroškov, ki nastanejo iz zavezujočih posojilnih pogodb, ki so bile sklenjene do tega datuma. Ni obveznosti predplačila „subvencij“, ki do 31. decembra 2001 še niso zapadle, niti podredno odpiranja posebnega računa za polog nacionalnega prispevka.

—

Kršitev načel sorazmernosti, pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo: v točkah 19 in 26 izpodbijane odločbe Komisija utemeljuje oba alternativna pogoja in meni, da so izdatki dejansko nastali pred 31. decembrom 2001, na podlagi navodil, predstavljenih na srečanju ORPR (Odbor za razvoj in preobrazbo regij) 29. maja 2002, čeprav so bila ta navodila podeljena na srečanju ORPR šele po 31. decembru 2001. Tožeča stranka prizna, da lahko ta navodila prispevajo k temu, da se zagotovi prenehanje splošnih subvencij, namenjenih subvencioniranim obrestim, in da so obresti, ki jih dolguje dolžnik, neto znesek teh subvencij. Vendar morajo biti izvedbene odločbe in v ta namen sklenjeni sporazumi skladni ali združljivi s temi rešitvami, kar pa ne velja za odločbo SGAIA niti za zadevni sporazum. V zgoraj navedenih navodilih Komisija trdi, da obstajajo druge metode, ki omogočajo upoštevanje zadevnih izdatkov. Ena izmed njih je „prevzem“ celotnega financiranja subvencij, ki so zapadle po zaprtju programa, kar vodi k temu, da so pravna jamstva dopustna. Za „prevzem“ pa gre od trenutka, ko CDG od upravičencev ne more zahtevati, da ji plačajo več, kot so neto obresti subvencij. Izpodbijana odločba torej ne upošteva rešitev, ki so bolj skladne s SGAIA, lažje izvedljive in manj neprimerne za posrednike in upravičence in prav tako lahko nadzorujejo zadevne obresti. Sicer pa imata Portugalska republika in CGD legitimna pričakovanja, da lahko računata na subvencijo v drugačnih okoliščinah, kot izhajajo iz navodil, o katerih sta bili obveščeni šele po prenehanju programa.