Zadeva C-163/07 P
Diy-Mar Insaat Sanayi ve Ticaret Ltd Sirketi
in
Musa Akar
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Pritožba – Javna naročila gradenj – Dopustnost – Bistvene formalne zahteve – Obvezno zastopanje fizičnih in pravnih oseb s strani odvetnika, ki je upravičen za zastopanje pred sodišči države članice – Očitno neutemeljena pritožba“
Sklep Sodišča (sedmi senat) z dne 27. novembra 2007
Povzetek sklepa
1. Postopek – Tožba, s katero se postopek začne – Formalne zahteve
(Statut Sodišča, členi 21, drugi pododstavek, 24 in 53, prvi pododstavek; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člena 44(6) in 64)
2. Akti institucij – Obveznost obveščanja naslovnikov o pravnih sredstvih in rokih – Odsotnost
1. Niti člen 64 Poslovnika Sodišča prve stopnje niti člen 24 Statuta Sodišča, ki se v skladu s členom 53, prvi pododstavek, navedenega statuta uporablja tudi za Sodišče prve stopnje, niti nobena druga določba Poslovnika Sodišča prve stopnje in Statuta Sodišča Sodišču prve stopnje ne nalagajo obveznosti, naj vložnika tožbe opozori, da je njegova tožba nedopustna, ker je ni podpisal odvetnik, upravičen za zastopanje pred sodišči Skupnosti.
Čeprav Statut Sodišča in Poslovnik Sodišča prve stopnje res določata možnost dopolnitve tožbe, ki ne bi upoštevala nekaterih formalnih zahtev, ostaja dejstvo, da v vsakem primeru nespoštovanje obveznosti zastopanja s strani odvetnika, ki je upravičen za zastopanje pred sodišči države članice ali druge države pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, ni med zahtevami, ki bi lahko bile predmet dopolnitve po poteku roka za vložitev tožbe v skladu s členom 21, drugi pododstavek, Statuta Sodišča in členom 44(6) Poslovnika Sodišča prve stopnje.
(Glej točki 25 in 26.)
2. Institucijam Skupnosti ni naložena niti splošna obveznost obveščanja naslovnikov njihovih aktov o razpoložljivih pravnih sredstvih niti obveznost navedbe rokov, v katerih se ta sredstva lahko uveljavljajo.
(Glej točko 41.)
SKLEP SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 27. novembra 2007(*)
„Pritožba – Javna naročila gradenj – Dopustnost – Bistvene formalne zahteve – Obvezno zastopanje fizičnih in pravnih oseb s strani odvetnika, ki je upravičen za zastopanje pred sodišči države članice – Očitno neutemeljena pritožba“
V zadevi C-163/07 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 23. marca 2007,
Diy-Mar Insaat Sanayi ve Ticaret Ltd Sirketi,
Musa Akar,
s sedežem v Ankari (Turčija), ki ju zastopa Ç. Şahin, odvetnik,
tožeči stranki,
druga stranka v postopku:
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata P. Van Nuffel in F. Hoffmeister, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi U. Lõhmus, predsednik senata, P. Lindh, sodnica, in A. Arabadjiev (poročevalec), sodnik,
generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,
sodni tajnik: R. Grass,
po opredelitvi generalnega pravobranilca
sprejema naslednji
Sklep
1 Družbi Diy-Mar Insaat Sanayi ve Ticaret Ltd Sirketi in Musa Akar s pritožbo predlagata razveljavitev sklepa Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 17. januarja 2007 v zadevi Diy-Mar Insaat Sanayi ve Ticaret in Akar proti Komisiji (T-129/06, ZOdl., str. I-0000, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je to kot nedopustno zavrglo njuno tožbo, s katero sta po eni strani predlagali razglasitev ničnosti Odločbe Komisije MK/KS/DELTUR(2005)/SecE/D/1614 z dne 23. decembra 2005 v zvezi z oddajo javnega naročila gradenj za gradnjo izobraževalnih ustanov v provincah Siirt in Diyarbakir (v nadaljevanju: sporna odločba), po drugi strani pa odložitev izvajanja zadevnega postopka oddaje javnega naročila.
Dejansko stanje
2 Tožeči stranki sta po objavi obvestila o oddaji javnega naročila gradenj za gradnjo izobraževalnih ustanov v turških provincah Siirt in Diyarbakir (EuropeAid/12160l/C/W/TR) 21. oktobra 2005 oddali ponudbo pri delegaciji Komisije Evropskih skupnosti v Turčiji.
3 Komisija je po končanem postopku oddaje z odločbo z dne 29. novembra 2005 javno naročilo dodelila podjetju ILCI Ins. San. Ve Tic, AS. Tožeči stranka sta z dopisom z dne 2. decembra 2005 od Komisije zahtevali umik te odločbe. Komisija je to zahtevo zavrnila z izpodbijano odločbo, vsebovano v dopisu z dne 23. decembra 2005, ki je bil tožečima strankama še isti dan poslan po telefaksu.
4 Ta odločba je vsebovala pravni pouk, v katerem sta bili tožeči stranki opozorjeni na možnost, ki jima jo daje člen 230 ES, da pri sodišču Skupnosti vložita ničnostno tožbo zoper odločbo o dodelitvi javnega naročila v dveh mesecih od datuma dopisa.
Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijani sklep
5 Tožeči stranki sta prek dveh odvetnikov s sedežem v Turčiji pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 21. in 23. februarja 2006 vložili eno angleško in eno turško različico ničnostne tožbe zoper sporno odločbo (v nadaljevanju: prva tožba).
6 Po dopisu sodnega tajništva Sodišča prve stopnje z dne 21. marca 2006, s katerim je to tožeči stranki obvestilo, da se njuna tožba ne more obravnavati, ker bi ju moral v tem sporu zastopati odvetnik, ki je upravičen za zastopanje pred sodišči države članice Evropske unije ali druge države pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: Sporazum EGP), sta 6. aprila 2006 prek Ç. Şahina, odvetnika, vpisanega v imenik odvetnikov v Düsseldorfu (Nemčija), vložili nemški prevod angleške različice prve tožbe.
7 Ker je sodno tajništvo Sodišča prve stopnje C. Şahina opozorilo, da ni podpisal nemške različice tožbe, je ta 26. aprila 2006 poslal nov izvod te različice s svojim podpisom. Istega dne je bila tožba vpisana pod opravilno število T-129/06.
8 Komisija je 16. avgusta 2006 na podlagi člena 114 Poslovnika Sodišča prve stopnje zaradi prepozno vložene tožbe podala ugovor nedopustnosti.
9 Tožeči stranki sta se sklicevali na okoliščine, ki bi lahko opravičile nepravilnosti ob vložitvi njune tožbe.
10 Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da po eni strani prva tožba ne upošteva bistvene formalne zahteve, zaradi neupoštevanja katere tožba ni dopustna, in sicer obveznosti vložitve tožbe, ki vsebuje podpis odvetnika, ki je upravičen za zastopanje pred sodišči države članice ali druge države pogodbenice Sporazuma EGP, in da se po drugi strani taka nepravilnost ne more odpraviti po poteku roka za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je menilo, da se lahko samo nemška različica tožbe, ki jo je C. Şahin podpisal in je bila vložena pri sodnem tajništvu 26. aprila 2006, šteje za formalno pravilno.
11 Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem razsodilo, da je treba tožbo, ki je bila veljavno vložena šele 26. aprila 2006, šteti za prepozno, ker je rok za vložitev ničnostne tožbe zoper sporno odločbo potekel 6. marca 2006.
12 Sodišče prve stopnje je nato v odgovor na trditev tožečih strank, da naj bi bila zamuda pri pravilni vložitvi njune tožbe, ker jima Komisija z izpodbijano odločbo ni sporočila podrobnih pravil zastopanja pred sodišči Skupnosti, opravičljiva napaka, zaradi katere proti njima ni mogoče uveljavljati rokov za vložitev tožbe, opozorilo, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso, kar zadeva roke za vložitev tožbe, pojem opravičljive napake razlagati ozko. Poudarilo je namreč, da taka napaka lahko zadeva samo izjemne okoliščine, v katerih se je zadevna institucija predvsem odločila za ravnanje, ki lahko povzroči sprejemljivo zmedo pri stranki, ki je ravnala v dobri veri in izkazala potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega subjekta.
13 Sodišče prve stopnje je glede na te ugotovitve v točki 44 izpodbijanega sklepa menilo, da iz okoliščin, ki jih navajata tožeči strank, ni mogoče sklepati, da je njuna napaka opravičljiva.
14 Sodišče prve stopnje je zato tožbo zavrglo kot nedopustno, ker je bila vložena prepozno, in tožečima strankama naložilo plačilo stroškov.
Predlogi strank
15 Tožeči stranki predlagata Sodišču, naj:
– razveljavi izpodbijani sklep;
– sporno odločbo razglasi za nično;
– podredno vrne zadevo Sodišču prve stopnje v odločanje o temelju in
– Komisiji naloži plačilo stroškov pritožbe.
16 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne kot neutemeljeno in
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
Pritožba
17 V skladu s členom 119 Poslovnika, če je pritožba očitno nedopustna ali očitno neutemeljena, lahko Sodišče na podlagi poročila sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadarkoli z obrazloženim sklepom pritožbo zavrne ali zavrže, ne da bi začelo ustni postopek.
18 Tožeči stranki v utemeljitev svoje pritožbe navajata dva pritožbena razloga.
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
19 Tožeči stranki očitata Sodišču prve stopnje, da je kršilo člen 64 Poslovnika Sodišča prve stopnje in člen 24 Statuta Sodišča, ki se v skladu s členom 53, prvi pododstavek, navedenega statuta uporablja tudi za Sodišče prve stopnje.
20 Tožeči stranki v bistvu trdita, da ti določbi sodiščem Skupnosti nalagata obveznost ugotoviti dejansko stanje in ravnati na lastno pobudo, tako da se je bilo Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru dolžno odzvati, ko je 21. in 23. februarja 2006 prejelo prvo tožbo s podpisom odvetnika, ki ni bil upravičen, da ju zastopa.
21 Tožeči stranki menita, da ju je bilo Sodišče prve stopnje po eni strani dolžno opozoriti na to formalno napako v zvezi s sposobnostjo zastopati stranko pred potekom roka, določenega za vložitev tožbe, po drugi strani pa razjasniti dejstva, na katera se nanaša prva tožba, ter toženi stranki odrediti, naj predloži upoštevne dokumente in listine.
22 Komisija izpodbija, da mora Sodišče prve stopnje tožečim strankam pred potekom roka, določenega s pravom Skupnosti za vložitev ničnostne tožbe, navesti, da prva tožba, ki sta jo podpisala turška odvetnika, ni upoštevala formalnih zahtev iz členov 19 in 21 Statuta Sodišča, in zatrjuje, da Sodišču prve stopnje zadeva torej ni bila pravilno predložena.
23 Komisija v zvezi s tem poudarja, da čeprav Statut Sodišča in Poslovnik Sodišča prve stopnje omogočata, da se v postopku dopolnitve odpravi neupoštevanje nekaterih formalnih zahtev, ki veljajo za tožbo, ostaja dejstvo, da se celo v teh primerih zaradi nedopolnitve v roku, ki ga določi sodni tajnik, tožba zavrže iz formalnih razlogov, kot izhaja iz člena 44(6) istega poslovnika.
24 Iz tega po mnenju Komisije sledi, da je tožba, kot je tožba v obravnavanem primeru, v kateri ni bila upoštevana zahteva, za katero niti Statut Sodišča niti Poslovnik Sodišča prve stopnje ne določata možnosti dopolnitve, vsekakor nedopustna. Ker ni določbe, ki bi Sodišču prve stopnje nalagala, naj podpisnike vlog, ki ne izpolnjujejo zahtev iz člena 19 Statuta Sodišča, opozori, da mu taka vloga ni bila pravilno predložena, naj Sodišče prve stopnje tudi ne bi bilo več dolžno poslati takega opozorila v roku, ki bi tožeči stranki omogočil, da tožbo vloži v predpisanem roku.
Presoja Sodišča
25 Niti določbi, ki ju navajata tožeči stranki, niti nobena druga določba Poslovnika Sodišča prve stopnje in Statuta Sodišča Sodišču prve stopnje ne nalagajo obveznosti, naj vložnika tožbe opozori, da je njegova tožba nedopustna, ker je ni podpisal odvetnik, upravičen za zastopanje pred sodišči Skupnosti.
26 Čeprav Statut Sodišča in Poslovnik Sodišča prve stopnje res določata možnost dopolnitve tožbe, ki ne bi upoštevala nekaterih formalnih zahtev, ostaja dejstvo, da v vsakem primeru nespoštovanje obveznosti zastopanja s strani odvetnika, ki je upravičen za zastopanje pred sodišči države članice ali druge države pogodbenice Sporazuma EGP, ni med zahtevami, ki bi lahko bile predmet dopolnitve po poteku roka za vložitev tožbe v skladu s členom 21, drugi pododstavek, Statuta Sodišča in členom 44(6) Poslovnika Sodišča prve stopnje.
27 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Sodišče prve stopnje, s tem ko tožečih strank ni pozvalo k dopolnitvi njune tožbe pred potekom roka za vložitev tožbe, ko je 21. in 23. februarja 2006 prejelo prvo tožbo, ki jo je podpisal odvetnik, ki ni upravičen za zastopanje pred sodišči Skupnosti, ni kršilo postopka.
28 Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot očitno neutemeljen.
Drugi pritožbeni razlog
Trditve strank
29 Tožeči stranki z drugim pritožbenim razlogom zatrjujeta, da je Sodišče prve stopnje kršilo pravo Skupnosti, ker je prezrlo dejstvo, da sporna odločba daje nepopolne ali napačne informacije o načinih uveljavljanja pravnih sredstev. Ker ta odločba ne pojasnjuje, niti kako niti kdo lahko vloži tožbo, in samo obvešča naslovnike o obstoju pravnega sredstva in roku za njegovo uveljavljanje, bi si tožeči stranki namreč lahko mislili, da lahko tožbo vložita v turškem jeziku in sami. Če informacije o načinih uveljavljanja pravnih sredstev ni ali je napačna ali nepopolna, naj rok za vložitev ničnostne tožbe ne bi bil dva meseca, ampak eno leto.
30 Še več, tožeči stranki trdita, da bi morali državljani tretjih držav dobiti popolnejše informacije o pravnih sredstvih kot državljani Unije.
31 Komisija odgovarja, da v pravu Skupnosti ni niti splošne obveznosti obveščanja naslovnikov aktov o razpoložljivih pravnih sredstvih niti obveznosti navedbe rokov, v katerih se ta sredstva lahko uveljavljajo.
32 Čeprav je res, da ni mogoče izključiti, da lahko Sodišče in Sodišče prve stopnje na podlagi člena 45 Statuta Sodišča obravnavata napačno informacijo o načinih uveljavljanja pravnih sredstev, ki jo posreduje institucija Skupnosti, kot nepredvideno okoliščino ali višjo silo, tako da potek roka ne škoduje pravicam zadevnih strank, v obravnavanem primeru ni tako.
33 Ker sporna odločba navaja namreč zgolj pravno sredstvo, rok za njegovo uveljavljanje in pristojno sodišče, ne omenja pa vseh formalnih zahtev za vložitev tožbe, pri tožečih strankah ne more povzročiti nobene zmede.
34 Nazadnje Komisija zavrača trditev tožečih strank, da bi državljani tretjih držav morali dobiti popolnejše informacije o pravnih sredstvih kot državljani Unije, saj bi se morala informacija, ki se šteje za pravilno in zadostno za državljane Unije, za tako šteti tudi za državljane tretjih držav.
Presoja Sodišča
35 Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da dejstvo, da sporna odločba ne navaja, da se lahko tožba pravilno vloži samo prek odvetnika, ki je upravičen za zastopanje pred sodišči države članice ali druge države pogodbenice Sporazuma EGP, ni povzročilo, da sta tožeči stranki storili opravičljivo napako, zaradi katere bi bilo mogoče v njuno korist odstopiti od pravil Skupnosti glede javnega reda, ki urejajo roke za vložitev tožbe.
36 Kot je bilo opozorjeno v točki 42 izpodbijanega sklepa, lahko opravičljiva napaka zadeva samo izjemne okoliščine, v katerih je bila predvsem zadevna institucija vzrok za napako, storjeno zaradi ravnanja, ki lahko povzroči sprejemljivo zmedo pri zadevni stranki, ki je ravnala v dobri veri in izkazala potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega subjekta (sodba z dne 15. decembra 1994 v zadevi Bayer proti Komisiji, C-195/91 P, Recueil, str. I-5619, točke od 26 do 28).
37 Ker je pogoj, kot je bilo razsojeno v točkah 43 in 44 izpodbijanega sklepa, da tožbo podpiše odvetnik, ki je upravičen za zastopanje pred sodišči države članice, bistvena formalna zahteva, določena s Statutom Sodišča ter objavljena predvsem v Zbirki pogodb Evropske unije in Uradnem listu Evropske unije, sta tožeči stranki lahko vedeli za navedeni pogoj in ne moreta veljavno trditi, da jima je ravnanje Komisije povzročilo sprejemljivo zmedo glede načinov njunega zastopanja pred sodiščem Skupnosti. V teh okoliščinah se ne more šteti, da sta tožeči stranki dokazali potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega subjekta.
38 Take ugotovitve ne more izpodbiti trditev tožečih strank, da bi morali državljani tretjih držav dobiti popolnejše informacije o pravnih sredstvih kot državljani Unije.
39 Oba odvetnika, ki sta vložila prvo tožbo, bi se namreč morala pozanimati o upoštevnih predpisih, zlasti o členu 19 Statuta Sodišča, da bi se seznanila z načini zastopanja pred sodišči Skupnosti.
40 Zato iz te analize izhaja, da tožeči stranki neutemeljeno trdita, da naj bi Sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo opravičljivost njune napake, kršilo pravo Skupnosti.
41 Poleg tega, kot Komisija upravičeno poudarja, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da institucijam Skupnosti ni naložena niti splošna obveznost obveščanja naslovnikov njihovih aktov o razpoložljivih pravnih sredstvih niti obveznost navedbe rokov, v katerih se ta sredstva lahko uveljavljajo (v tem smislu glej sklep z dne 5. marca 1999 v zadevi Guérin automobiles proti Komisiji, C-153/98 P, Recueil, str. I-1441, točka 15).
42 Iz tega sledi, da je treba tudi drugi pritožbeni razlog zavrniti kot očitno neutemeljen.
43 Ker tožeči stranki z nobenim od pritožbenih razlogov nista uspeli, je pritožbo treba zavrniti.
Stroški
44 V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 istega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se tožečima strankama naloži plačilo stroškov, in ker ti s svojimi predlogi nista uspeli, se jima naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) sklenilo:
1) Pritožba se zavrne.
2) Družbama Diy-Mar Insaat Sanayi ve Ticaret Ltd Sirketi in Musa Akar se naloži plačilo stroškov.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.