1. Pritožba – Pravni interes – Pogoj – Pritožba, s katero lahko stranka, ki jo je vložila, pridobi neko ugodnost
2. Konkurenca – Upravni postopek – Preiskovalna pooblastila Komisije – Pooblastilo zahtevati predložitev komunikacije med odvetnikom in stranko – Meje – Varstvo zaupnosti takih komunikacij – Obseg – Izključitev komunikacij z notranjimi odvetniki podjetja
3. Pravo Unije – Načela – Enako obravnavanje – Pojem – Meje
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 20 in 21)
4. Konkurenca – Upravni postopek – Preiskovalna pooblastila Komisije – Pooblastilo zahtevati predložitev komunikacije med odvetnikom in stranko – Meje – Varstvo zaupnosti takih komunikacij – Obseg – Izključitev komunikacij z notranjimi odvetniki podjetja
(Uredba Sveta št. 1/2003)
5. Pravo Unije – Načela – Pravica do obrambe – Uporaba v postopkih, v katerih se lahko izrečejo sankcije
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 48(2))
6. Konkurenca – Upravni postopek – Preiskovalna pooblastila Komisije – Pooblastilo zahtevati predložitev komunikacije med odvetnikom in stranko – Meje – Varstvo zaupnosti takih komunikacij – Obseg – Izključitev komunikacij z notranjimi odvetniki podjetja
(člena 101 PDEU in 102 PDEU; uredbi Sveta št. 17 in št. 1/2003)
7. Pravo Unije – Neposredni učinek – Pravice posameznikov – Varstvo, ki ga zagotavljajo nacionalna sodišča – Pravna sredstva – Načelo nacionalne procesne avtonomije
8. Konkurenca – Upravni postopek – Preiskovalna pooblastila Komisije – Pooblastilo zahtevati predložitev komunikacije med odvetnikom in stranko
(uredbi Sveta št. 17, člen 14(6), in št. 1/2003, člen 20(6))
9. Evropska unija – Izključna pristojnost – Določbe, ki so nujne za delovanje notranjega trga – Procesna pravila na področju konkurence – Vključitev
(členi 3(1)(b) PDEU, od 101 PDEU do 103 PDEU in 105 PDEU; uredbi Sveta št. 17, člen 14, in št. 1/2003, člen 20)
1. Pravni interes je pogoj za dopustnost, ki mora biti podan, vse dokler sodišče vsebinsko ne odloči.
Poleg tega v okviru pritožbe ta interes obstaja, dokler lahko stranka s pritožbo, ki jo je vložila, na koncu pridobi neko ugodnost.
Na področju konkurence je pravni interes nekega podjetja, da vloži pravno sredstvo zoper sklep Komisije, s katerim je bila zavrnjena zahteva tega podjetja za vračilo dokumentov in uničenje njihovih morebitnih kopij zaradi kršitve zaupnosti komunikacij med odvetniki in strankami pri preiskavi, podan, vse dokler Komisija razpolaga s temi listinami ali njihovimi kopijami. Morebitna kršitev zaupnosti komunikacij med odvetniki in strankami pri preiskavi namreč ne nastane takrat, ko Komisija svojo odločbo opre na varovano listino, temveč takoj, ko to listino zaseže uslužbenec Komisije.
(Glej točke 22, 23 in 25.)
2. Za varstvo zaupnosti komunikacije med odvetniki in strankami morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja. Izmenjava z odvetnikom mora biti povezana z izvrševanjem strankine pravice do obrambe, poleg tega pa mora izmenjava izvirati od neodvisnih odvetnikov, to je odvetnikov, ki na stranko niso vezani z delovnim razmerjem.
Zahteva po neodvisnosti je izpolnjena, če med odvetnikom in njegovo stranko ni delovnega razmerja, tako da se varstvo na podlagi načela zaupnosti ne nanaša na izmenjave znotraj podjetja ali skupine z notranjimi odvetniki.
Pojem neodvisnosti ni opredeljen le pozitivno, namreč s sklicevanjem na deontološke obveznosti, temveč tudi negativno, to je z neobstojem delovnega razmerja. Notranji odvetnik, čeprav je vpisan v imenik odvetnikov in zanj veljajo s tem povezane deontološke obveznosti, v razmerju do svojega delodajalca nima enake stopnje neodvisnosti, kot jo ima odvetnik, ki dela v zunanji odvetniški pisarni, v razmerju do svojih strank. V teh okoliščinah se lahko notranji odvetnik manj učinkovito spopada z morebitnimi nasprotji med svojimi poklicnimi dolžnostmi ter cilji svoje stranke kot zunanji odvetnik.
Notranjega odvetnika torej ne glede na jamstva, ki jih ima pri opravljanju svojega poklica, ni mogoče izenačiti z zunanjim odvetnikom, ker prejema plačo, kar je dejstvo, ki notranjemu odvetniku že po naravi stvari ne dopušča neupoštevanja tržnih strategij njegovega delodajalca in ki tako omejuje njegovo zmožnost, da bi pri opravljanju poklica deloval neodvisno.
Poleg tega je lahko notranjemu odvetniku na podlagi njegove pogodbe o zaposlitvi naloženo tudi opravljanje drugih nalog, ki lahko vplivajo na tržno politiko podjetja in ki lahko le okrepijo tesne vezi tega odvetnika z njegovim delodajalcem.
Torej zaradi ekonomske odvisnosti in zaradi tesnih vezi s svojim delodajalcem notranji odvetnik nima poklicne neodvisnosti, ki bi bila primerljiva s poklicno neodvisnostjo zunanjega odvetnika.
Ker je notranji odvetnik v bistveno različnem položaju kot zunanji odvetnik, tako da sta njuna položaja neprimerljiva, iz dejstva drugačne obravnave teh strokovnjakov v zvezi z varstvom zaupnosti komunikacije med odvetniki in strankami ne izhaja nikakršna kršitev načela enakega obravnavanja.
Poleg tega tudi ob predpostavki, da pravica do svetovanja, obrambe in zastopanja velja tudi za posvetovanje z notranjimi odvetniki, ki so zaposleni v podjetju ali skupini, to glede delovanja notranjih odvetnikov ne izključuje uporabe nekaterih omejitev in pravil v zvezi z opravljanjem tega poklica, ne da bi se to štelo za poseganje v pravico do obrambe.
Nazadnje, dejstvo, da je pri preiskavi Komisije varstvo komunikacij omejeno na izmenjave z zunanjimi odvetniki, ne krši načela pravne varnosti.
(Glej točke 40, 41, 44, 45, od 47 do 49, 58, 59, 95 in 106.)
3. Načelo enakega obravnavanja, ki zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno, je splošno načelo prava Unije, ki je opredeljeno v členih 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
(Glej točki 54 in 55.)
4. Sodišče je v sodbi z dne 18. maja 1982 v zadevi AM & S Europe proti Komisiji (155/79) glede načela zaupnosti v postopkih preiskave na področju varstva konkurence poudarilo, da mora to področje prava Unije upoštevati načela in pravila, ki so glede spoštovanja zaupnosti skupna pravnim sistemom držav članic, zlasti v zvezi z nekaterimi komunikacijami med odvetniki in njihovimi strankami. S tem namenom je Sodišče naredilo primerjavo prava različnih držav. Na podlagi te primerjave je priznalo, da mora biti zaupnost komunikacij med odvetniki in njihovimi strankami varovana s pravom Unije, če so izpolnjeni določeni pogoji.
V letih, ki so pretekla od razglasitve sodbe AM & S Europe proti Komisiji v pravnih redih 27 držav članic Evropske unije ni mogoče odkriti nobene prevladujoče težnje v korist varovanja zaupnosti komunikacij z notranjimi odvetniki znotraj podjetja ali skupine. Pravni položaj v državah članicah Unije se torej ni spremenil toliko, da bi upravičil razmislek o spremembi sodne prakse v smeri priznavanja varstva zaupnosti notranjim odvetnikom.
Poleg tega, čeprav vsebuje Uredba št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe več sprememb postopkovnih pravil v zvezi s konkurenčnim pravom Unije, ta pravila ne vsebujejo nobenega indica, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da glede varstva zaupnosti komunikacij samostojne odvetnike izenačuje z zaposlenimi odvetniki, saj tega pravila omenjena uredba, ki je namenjena razširitvi preiskovalnih pooblastil Komisije, zlasti glede listin, ki so lahko predmet preiskave, ne vsebuje. Sprememba postopkovnih pravil v konkurenčnem pravu, ki je posledica zlasti te uredbe, torej prav tako ne more upravičiti spremembe sodne prakse, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe AM & S Europe proti Komisiji.
(Glej točke 69, 70, 74, 76, 83, 86 in 87.)
5. Zagotavljanje pravice do obrambe v vseh postopkih, ki lahko privedejo do sankcij, zlasti do glob ali do periodičnih denarni kazni, je temeljno načelo prava Unije, ki je določeno v členu 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
(Glej točko 92.)
6. Pristojnosti Komisije na podlagi Uredbe št. 17 in Uredbe št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe se razlikujejo od pristojnosti v preiskavah, ki se lahko opravijo na nacionalni ravni. Dve vrsti postopka sta namreč posledica delitve pristojnosti med različnimi organi, pristojnimi za konkurenco. Pravila o varstvu zaupnosti komunikacij med odvetniki in strankami se lahko zaradi te delitve pristojnosti in zaradi predpisov, ki jih urejajo, razlikujejo.
Pravo Unije in nacionalno pravo na področju konkurence upoštevata omejevalna ravnanja z različnih vidikov. Medtem ko jih člena 101 PDEU in 102 PDEU upoštevata zaradi ovir, ki bi lahko zaradi takih ravnanj nastale za trgovino med državami članicami, izhaja vsaka nacionalna zakonodaja iz svojega pristopa in upošteva omejevalna ravnanja le v tem kontekstu.
V teh pogojih imajo podjetja, katerih prostori so predmet hišne preiskave v okviru preiskave na področju konkurence, možnost ugotoviti, katere so njihove pravice in obveznosti v razmerju do pristojnih organov in katero pravo se uporablja, kot na primer glede obravnave posameznih listin, ki se lahko zasežejo med tako preiskavo, in glede tega, ali so zadevna podjetja upravičena do varstva zaupnosti komunikacij z notranjimi odvetniki. Podjetja se lahko tako torej učinkovito odzovejo glede na pristojnosti teh organov in glede na njihova konkretna pooblastila v zvezi z zasegom listin.
Načelo pravne varnosti torej ne zahteva, da se za zgoraj omenjeni vrsti postopkov uporabljajo enaka merila glede zaupnosti komunikacij med odvetniki in strankami.
(Glej točke od 102 do 105.)
7. V skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije se, če na nekem področju ni predpisov Unije, v nacionalnem pravnem redu vsake države članice določijo pristojna sodišča in postopkovna pravila za pravna sredstva, ki zagotavljajo varovanje pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije.
Na to načelo se ni mogoče sklicevati pri izpodbijanju odločbe, ki jo je institucija Unije sprejela na podlagi predpisov, ki so bili sprejeti na ravni Unije in se poleg tega nikjer ne sklicujejo na nacionalno pravo.
(Glej točki 113 in 114.)
8. Enotna razlaga in uporaba načela zaupnosti komunikacij med odvetniki in strankami na ravni Unije sta nujni, da bi se preiskave Komisije v postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi za zadevna podjetja izvajale v pogojih enakega obravnavanja. V nasprotnem primeru bi uporaba pravnih pravil ali načel nacionalnega prava neke države članice ovirala enotnost prava Unije. Enotna razlaga in uporaba tega pravnega reda ne more biti odvisna od kraja preiskave in morebitnih posebnosti nacionalnih predpisov.
Pri preiskavah, ki jih opravi Komisija kot evropski organ, pristojen za konkurenco, se nacionalno pravo uporabi le, kadar ji organi države članice ponudijo pomoč, zlasti ko je treba s prisilnimi ukrepi premagati nasprotovanje podjetja preiskavi na podlagi člena 14(6) Uredbe št. 17 in člena 20(6) Uredbe št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe. Nasprotno pa je to, katere listine in dokumentacijo sme Komisija preveriti in kopirati pri preiskavi v zvezi z omejevalnimi sporazumi, določeno izključno v skladu s pravom Unije.
(Glej točki 115 in 119.)
9. Postopkovna pravila na področju konkurence, kot so določena v členu 14 Uredbe št. 17 in členu 20 Uredbe št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe, so sestavni del določb, ki so nujne za delovanje notranjega trga in katerih sprejetje je v izključni pristojnosti Unije na podlagi člena 3(1)(b) PDEU.
V skladu z določbami člena 103 PDEU mora Unija sprejeti ustrezne uredbe ali direktive za uveljavitev načel iz členov 101 PDEU in 102 PDEU v zvezi s konkurenčnimi pravili, ki se uporabljajo za podjetja. Ta pristojnost je namenjena zlasti zagotovitvi upoštevanja prepovedi iz teh členov z določitvijo glob in periodičnih denarnih kazni in opredelitvi nalog Komisije pri uporabi teh določb.
V tem okviru člen 105 PDEU določa, da mora Komisija zagotoviti uporabo načel iz členov 101 PDEU in 102 PDEU in raziskati primere domnevnih kršitev.
Zato preiskovalnih pristojnosti Komisije na področju konkurence ni mogoče izpodbijati s sklicevanjem na načelo prenesenih pristojnosti.
(Glej točke od 116 do 118 in 120.)