—

za Associação Nacional de Transportadores Rodoviários de Pesados de Passageiros (Antrop) in druge J. Mota de Campos, odvetnik,

—

za Conselho de Ministros A. Duarte de Almeida, odvetnik,

—

za Sociedade de Transportes Colectivos do Porto SA (STCP) C. Pinto Correia, odvetnik,

—

za nemško vlado M. Lumma, zastopnik,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti E. Righini in G. Braga da Cruz, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 73 ES in 87 ES ter Uredbe Sveta (EGS) št. 1191/69 z dne 26. junija 1969 o ukrepanju držav članic glede obveznosti javne službe v železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh (UL L 156, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 1893/91 z dne (UL L 169, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 1191/69).

2

Ta predlog je bil vložen v sporu med Associação Nacional de Transportadores Rodoviários de Pesados de Passageiros (Antrop) in številnimi drugimi podjetji (v nadaljevanju: Antrop in drugi), na eni strani, in Conselho de Ministros, družbo Companhia de Carris de Ferro de Lisboa SA (v nadaljevanju: Carris) in družbo Sociedade de Transportes Colectivos do Porto SA (v nadaljevanju: STCP), na drugi strani, glede kompenzacijskih odškodnin v višini 40.916.478 EUR oziroma 12.376.201 EUR, ki ju je Conselho de Ministros navedenima družbama dodelil za leto 2003 s sklepom št. 52/2003 z dne 27. marca 2003.

3

V prvi in drugi uvodni izjavi Uredbe št. 1191/69 je navedeno:

„ker je eden od ciljev skupne prometne politike odpraviti neskladja, ki bi lahko povzročila bistveno izkrivljanje pogojev, ki veljajo za javne službe in so jih države članice uvedle za prevozna podjetja;

ker je zato treba ukiniti obveznosti javnih služb, opredeljene v tej uredbi; ker je v nekaterih primerih vendarle bistvenega pomena, da se te obveznosti ohranijo za zagotovitev ustreznega opravljanja prevoznih storitev; ker je treba ustreznost prevoznih storitev oceniti glede na razmerje med ponudbo in povpraševanjem v prometnem sektorju in potreb skupnosti“.

4

Člen 1, od (1) do (5), Uredbe št. 1191/69 določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za prevozna podjetja, ki opravljajo storitve v železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh.

Države članice lahko iz področja uporabe te uredbe izključijo vsa podjetja, katerih dejavnosti so omejene samo na izvajanje mestnih, primestnih ali regionalnih prevozov.

2.   Za namene te uredbe:

3.   Pristojni organi držav članic prenehajo z vsemi obveznostmi javne službe, določenimi v tej uredbi, ki veljajo za železniški in cestni promet ter promet po celinskih plovnih poteh.

4.   Da bi zagotovili ustrezne prevozne storitve, ki zlasti upoštevajo socialne in okoljske dejavnike ter načrtovanje mest in podeželja, ali da bi določenim skupinam potnikov ponudili posebne voznine, lahko pristojni organi držav članic s prevozniškim podjetjem sklenejo pogodbe o izvajanju javne službe. Pogoji in podrobnosti glede uresničevanja takih pogodb so določeni v Oddelku V.

5.   Vendar lahko pristojni organi držav članic ohranijo ali uvedejo obveznosti javne službe iz člena 2 za prevoze potnikov v mestnem, primestnem in regionalnem prometu. Pogoji in podrobnosti glede izvajanja, skupaj z načini nadomestila, so določeni v Oddelkih II, III in IV.

Kadar prevozno podjetje ne izvaja samo storitev javne službe, temveč opravlja tudi druge dejavnosti, mora izvajati javne službe kot ločene dejavnosti, pri tem pa izpolnjevati vsaj naslednje pogoje:

5

Člen 2(1) in (2) Uredbe št. 1191/69 določa:

„1.   ‚Obveznosti javnih služb‘ pomenijo obveznosti, ki jih zadevno prevozno podjetje, če bi upoštevalo lastne poslovne interese, ne bi prevzelo ali jih ne bi prevzelo v enakem obsegu ali pod enakimi pogoji.

2.   Obveznosti javnih služb v smislu odstavka 1 so obveznosti upravljanja, izvajanja prevoza in tarifne obveznosti.“

6

Člen 6(2) Uredbe št. 1191/69 določa:

„Odločitve za ohranitev obveznosti javnih služb ali njenega dela ali za prenehanje obveznosti ob koncu določenega obdobja predvidevajo odobritev nadomestila za finančne obremenitve, ki iz tega izhajajo. Znesek takega nadomestila se določi v skladu s enotnimi postopki iz členov od 10 do 13.“

7

Člen 10 Uredbe št. 1191/69 določa:

„1.   Višina nadomestila iz člena 6 je pri obveznosti upravljanja ali izvajanja prevoza enaka razliki med zmanjšanjem finančne obremenitve in zmanjšanjem prihodka podjetja, če je celotni ali ustrezni del zadevne obveznosti za zadevno obdobje prenehal.

Kadar pa je bila gospodarska izguba izračunana z razdelitvijo skupnih stroškov, ki so nastali v podjetju v zvezi s temi prevoznimi dejavnostmi, med različne dele prevoznih dejavnosti podjetja, je višina nadomestila enaka razliki med stroški, ki se lahko dodelijo tistemu delu dejavnosti podjetja, na katerega vpliva obveznost javne službe, in ustreznim prihodkom.“

8

Člen 17(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 1191/69 določa:

„Nadomestilo, ki se izplača po tej uredbi, je izvzeto iz predhodnega postopka obveščanja, določenega v členu [88](3) [ES].“

9

Družba Carris je javno podjetje, ki je na podlagi upravne pogodbe pridobilo koncesijo za javno službo prevoza potnikov z avtobusi, električnimi vozili in mehanskimi dvigali znotraj upravnih meja mesta Lizbona. Na podlagi svojih obveznosti javne službe je družba Carris dolžna zlasti zagotavljati redno in neprekinjeno delovanje službe, za katero ima koncesijo, v skladu s cenovnimi pogoji, ki jih je določil koncedent.

10

Družba STCP pa je javno podjetje, ki je imetnik koncesije za javno službo prevoza potnikov znotraj upravnih meja mesta Porto na podlagi zakona, s katerim je bila iz občinske službe preoblikovana v delniško družbo.

11

V zameno za opravljanje storitev mestnega prevoza potnikov imata družbi Carris in STCP že več let pravico do različnih ugodnosti, ki jima jih podeljuje država. To so zlasti kompenzacijske odškodnine, kapitalske dotacije in kreditna jamstva države.

12

Izven meja območij, na katerih veljata njuni koncesiji, družbi Carris in STCP, pri čemer zanju ne veljala obveznost javne službe, uporabljata tudi avtobusne proge, na katerih so dejavna druga podjetja, zlasti družba Antrop in druge. Te opravljajo storitve prevoza na podlagi ureditve prenosa pooblastil javne službe in jih obvezujejo predpisi o progah, voznih redih in cenah. Zaradi dejavnosti družb Carris in STCP na teh istih progah so družba Antrop in druge zatrjevale izkrivljanje konkurence in izpodbijale sklep št. 52/2003.

13

Družba Antrop in druge zatrjujejo, da so njihov edini vir zaslužka prejemki iz opravljanja dejavnosti na podlagi veljavnih cenikov, tako da se izgube iz delovanja, ki izvirajo iz njihove dejavnosti, krijejo iz njihovega lastnega kapitala, medtem ko se investicijski stroški in kapital družb Carris in STCP pokrivajo s subvencijami. Dodelitev teh pomoči naj bi zato pomenila sredstvo izkrivljanja konkurence. Tožeče stranke so torej v postopku v glavni stvari trdile, da sklep št. 52/2003 v izpodbijanem delu ne upošteva nacionalne ureditve glede konkurence in določb prava Skupnosti s področja državnih pomoči, zlasti členov 86 ES, 87(1) ES, 88 ES in 89 ES ter Uredbe št. 1191/69 in Uredbe Sveta (EGS) št. 1107/70 z dne 4. junija 1970 o dodeljevanju pomoči v železniškem in cestnem prevozu ter prevozu po celinskih plovnih poteh (UL L 130, str. 1).

14

V teh okoliščinah se je pri nacionalnem sodišču postavilo vprašanje potrebe po vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču.

15

Supremo Tribunal Administrativo je na podlagi ustnih navedb strank in po presoji, da je tak predlog potreben, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

16

Prva štiri vprašanja je treba obravnavati skupaj, ker se v bistvu nanašajo na pooblastila držav članic za naložitev obveznosti javnih služb prevoznim podjetjem in na obveznosti plačila nadomestil, ki zanje morebiti izhajajo iz tega.

17

Najprej je treba ugotoviti, da iz Sodišču predloženega spisa ni razvidno, da bi Portugalska republika izrabila možnost, določeno v členu 1(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 1191/69, da iz področja uporabe te uredbe izključi vsa podjetja, katerih dejavnosti so omejene samo na izvajanje mestnih, primestnih ali regionalnih prevozov. Zato se določbe te uredbe v celoti uporabljajo v zadevi v glavni stvari in je treba vprašanja za predhodno odločanje obravnavati ob upoštevanju teh določb.

18

Čeprav je cilj Uredbe št. 1191/69 prenehati z obveznostmi javne službe, kot je razvidno iz prve in druge uvodne izjave ter člena 1(3) te uredbe, člen 1(5) določa, da lahko pristojni organi držav članic ohranijo ali uvedejo obveznosti javne službe iz člena 2 te uredbe za prevoze potnikov v mestnem, primestnem in regionalnem prometu. Pogoji in podrobnosti glede izvajanja so skupaj z načini nadomestila določeni v oddelkih II, III in IV te uredbe.

19

V skladu s členom 6(2) Uredbe št. 1191/69 odločitve za ohranitev obveznosti javnih služb ali njenega dela ali za prenehanje obveznosti predvidevajo dodelitev nadomestila za finančne obremenitve, ki iz tega izhajajo, v skladu z enotnimi postopki iz členov od 10 do 13 te uredbe.

20

Ker je obveznost plačila nadomestila v skladu z Uredbo št. 1191/69 nujno povezana z izpolnjevanjem obveznosti javne službe, podjetja, za katera se šteje, kot je predložitveno sodišče predpostavilo v tretjem vprašanju, da opravljajo storitve javnega prevoza potnikov v občini, ne da bi jim bila naložena obveznost javne službe, ne morejo biti upravičena do takega nadomestila.

21

Na prva štiri vprašanja je torej treba odgovoriti, da je treba Uredbo št. 1191/69 razlagati tako, da državam članicam dovoljuje naložiti obveznosti javne službe javnemu podjetju, katerega naloga je opravljati javni prevoz potnikov v občini, in da za finančne obremenitve, ki izhajajo iz teh obveznosti, predvideva dodelitev nadomestila, ki se določi v skladu z določbami navedene uredbe.

22

S petim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali od države dodeljene kompenzacijske odškodnine, kakršne so te v postopku v glavni stvari, dodeljene prevoznim podjetjem, ki imajo koncesijo javne službe in znotraj določenih mestnih območij pravico izključnosti zaradi obveznosti javne službe, ki velja zanje, pomeni državno pomoč, ki je prepovedana s členom 87(1) ES, glede na to, da ta podjetja tako dejavnost razvijajo tudi v konkurenci z zasebnimi podjetji zunaj navedenih območij in da ni mogoče izračunati povečanja stroškov, ki izhajajo iz izpolnitve obveznosti iz javne službe.

23

Najprej je treba ugotoviti, da je člen 87 ES del splošnih določb Pogodbe o državnih pomočeh, medtem ko člen 73 ES za področje prevoza – z določilom, da so pomoči, ki so potrebne za usklajevanje prevoza ali so nadomestilo za opravljanje nekaterih storitev, ki so del javne službe, združljive s Pogodbo – uvaja odstopanje od splošnih pravil, ki veljajo za državne pomoči. Uredba št. 1191/69 določa ureditev, ki so jo države članice dolžne spoštovati, kadar nameravajo naložiti obveznosti javnih služb podjetjem kopenskega prevoza (glej zgoraj navedeno sodbo Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, točka 53).

24

V skladu s členom 6(2) Uredbe št. 1191/69 odločitve za ohranitev obveznosti javnih služb ali njenega dela ali za prenehanje obveznosti ob koncu določenega obdobja predvidevajo dodelitev nadomestila za finančne obremenitve, ki iz tega izhajajo, v skladu z enotnimi postopki iz členov od 10 do 13 te uredbe.

25

V skladu s členom 10 Uredbe št. 1191/69 se zahteva zlasti, da je višina nadomestila pri obveznosti upravljanja ali izvajanja prevoza enaka razliki med zmanjšanjem finančne obremenitve in zmanjšanjem prihodka podjetja, če je celotni ali ustrezni del te obveznosti za zadevno obdobje prenehal. Kadar pa je bila gospodarska izguba izračunana z razdelitvijo skupnih stroškov, ki so nastali v podjetju v zvezi s temi prevoznimi dejavnostmi, med različne dele prevoznih dejavnosti podjetja, mora biti višina nadomestila enaka razliki med stroški, ki se lahko dodelijo tistemu delu dejavnosti podjetja, na katerega vpliva obveznost javne službe, in ustreznim prihodkom.

26

Kot pa izhaja iz ugotovitev predložitvenega sodišča, ki se odražajo v formulaciji petega vprašanja, glede na to, da za dejavnosti družb Carris in STCP izven njunega območja izključnosti ne veljajo obveznosti javne službe, na podlagi zanesljivih računovodskih podatkov teh družb ni mogoče določiti razlike med stroški, ki se jih pripiše njuni dejavnosti na področju, na katerem imajo koncesijo, in ustreznimi prihodki ter zato ni mogoče izračunati povečanja stroškov, ki nastanejo zaradi izpolnjevanja obveznosti iz javne službe s strani teh podjetij.

27

V teh okoliščinah zahteva iz člena 10 Uredbe št. 1191/69 ni izpolnjena, saj ni mogoče zanesljivo ugotoviti stroškov, ki se jih pripiše dejavnosti družb Carris in STCP, opravljeni na območjih izključne koncesije, ki je bila dodeljena vsaki od njiju.

28

V takem primeru, ko kompenzacijske odškodnine, ki sta jih prejeli navedeni podjetji, niso bile dodeljene v skladu z Uredbo št. 1191/69, te niso združljive s pravom Skupnosti in jih torej ni treba presojati glede na določbe Pogodbe o državnih pomočeh, zlasti člena 87(1) ES (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, točka 65).

29

Glede na zgoraj navedeno je treba na peto vprašanje odgovoriti, da Uredba št. 1191/69 nasprotuje dodelitvi kompenzacijskih odškodnin, kot so te v postopku v glavni stvari, če ni mogoče ugotoviti zneska stroškov, ki se jih pripiše dejavnosti zadevnih podjetij, opravljeni v okviru izpolnjevanja obveznosti javne službe.

30

Ob upoštevanju odgovora na peto vprašanje ni treba odgovoriti na šesto vprašanje.

31

S tem vprašanjem nacionalno sodišče v bistvu sprašuje, kakšna je vloga nacionalnih sodišč, če ugotovijo, da je bila neka državna pomoč dodeljena, ne da bi bile upoštevane določbe prava Skupnosti.

32

Ker kompenzacijske odškodnine iz postopka v glavni stvari spadajo v področje uporabe Uredbe št. 1191/69, je treba njihovo združljivost s pravom Skupnosti presojati, kot je bilo opozorjeno že v točki 28 te sodbe, glede na določbe te uredbe, in ne določbe Pogodbe o državnih pomočeh.

33

Če predložitveno sodišče ugotovi, da navedene odškodnine niso bile dodeljene v skladu z Uredbo št. 1191/69, je glede na neposredno uporabljivost te uredbe njegova dolžnost, da v skladu z nacionalnim pravom določi vse posledice glede veljavnosti aktov o izplačilu navedenih odškodnin.

34

Glede na zgoraj navedeno je treba na sedmo vprašanje odgovoriti, da če nacionalno sodišče ugotovi, da neki ukrepi pomoči niso združljivi z Uredbo št. 1191/69, je njegova dolžnost, da v skladu z nacionalnim pravom določi vse posledice glede veljavnosti aktov o izvedbi navedenih ukrepov.

35

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: