Zadeva C-318/07

Hein Persche

proti

Finanzamt Lüdenscheid

(Predlog za sprejem predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof)

„Prosti pretok kapitala — Davek na dohodek — Možnost odbitja donacij v korist subjektov, ki jim je priznano, da delujejo v splošnem interesu — Omejitev možnosti odbitja na donacije v korist nacionalnih organizacij — Donacije v blagu — Direktiva 77/799/EGS — Medsebojna pomoč pristojnih organov držav članic na področju neposrednih davkov“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca P. Mengozzija, predstavljeni 14. oktobra 2008   I ‐ 363

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 27. januarja 2009   I ‐ 390

Povzetek sodbe

1. Prosti pretok kapitala – Določbe Pogodbe – Področje uporabe

   (člena 56 ES in 58 ES)

2. Prosti pretok kapitala – Omejitve – Davčna zakonodaja – Davek na dohodek

   (člen 56 ES)

1.  Če davčni zavezanec v eni državi članici zaprosi za možnost davčnega odbitja donacij v korist subjektov s sedežem v drugi državi članici, v kateri jim je priznano delovanje v splošnem interesu, se za take donacije uporabljajo določbe Pogodbe o prostem pretoku kapitala, čeprav gre za donacije v blagu v obliki predmetov za vsakdanjo uporabo.

   Za nacionalno davčno zakonodajo se namreč lahko uporabljajo členi od 56 ES do 58 ES, čeprav se nanaša na prenos premoženja, ki lahko obsega denarne zneske, premičnine in nepremičnine. Kot velja za davek na dediščine, se tudi za davčno obravnavanje donacij v denarju ali blagu uporabljajo določbe pogodbe o pretoku kapitala, razen če so temeljni elementi zadevnih operacij omejeni na eno samo državo članico.

   (Glej točke 26, 27 in 30 ter točko 1 izreka.)

2.  Člen 56 ES nasprotuje zakonodaji države članice, v skladu s katero se glede donacij v korist subjektov, ki delujejo v splošnem interesu, upravičenje do davčnega odbitja dodeli le v zvezi z donacijami v korist subjektov s sedežem na nacionalnem ozemlju, ne da bi imel davčni zavezanec kakršno koli možnost dokazati, da donacija v korist subjekta s sedežem v drugi državi članici izpolnjuje pogoje, ki jih navedena zakonodaja določa za dodelitev takega upravičenja.

   Ker namreč možnost pridobitve davčnega odbitja lahko pomembno vpliva na donatorjev odnos, lahko dejstvo, da v državi članici obdavčitve ne obstaja možnost odbitja donacij v korist subjektov, ki delujejo v splošnem interesu, če imajo sedež v drugih državah članicah, vpliva na pripravljenost davčnih zavezancev s prebivališčem v prvi državi članici nameniti jim donacije in je zato omejitev prostega pretoka kapitala, ki jo člen 56 ES načeloma prepoveduje.

   Država članica lahko v okviru zakonodaje o možnosti davčnega odbitja donacij res uveljavi različno obravnavanje nacionalnih subjektov, ki jim je priznano, da delujejo v splošnem interesu, in subjektov s sedežem v drugih državah članicah, če zadnji sledijo ciljem, ki jih njena zakonodaja ne spodbuja. V zvezi s tem pravo Skupnosti državam članicam ne nalaga, naj samodejno podelijo tujim subjektom, ki jim država članica izvora priznava delovanje v splošnem interesu, enako priznanje na svojem ozemlju. Vendar subjekt, ki ima sedež v državi članici in izpolnjuje pogoje, ki jih druga država članica določi za dodelitev davčnih ugodnosti, glede davčnih ugodnosti, ki jih dodeljuje ta druga država članica, katerih namen je spodbujati zadevne dejavnosti, ki so v splošnem interesu, v položaju, ki je primerljiv s položajem subjektov, ki jim je priznano, da delujejo v splošnem interesu, in imajo sedež v tej drugi državi članici.

   Ker poleg tega davčnih organov države članice nič ne ovira, da od davčnega zavezanca, ki želi pridobiti možnost davčnega odbitja donacij v korist subjektov s sedežem v drugi državi članici, zahtevajo, da predloži ustrezna dokazila, se ta država članica ne more sklicevati na nujnost ohranitve učinkovitosti davčnega nadzora, da bi utemeljila nacionalno zakonodajo, ki davčnega zavezanca absolutno ovira pri predložitvi takih dokazov. V teh okoliščinah lahko država članica, preden prizna davčno oprostitev subjektu, ki ima sedež v drugi državi članici, v kateri mu je priznano, da opravlja dejavnost v splošnem interesu, uporabi ukrepe, s katerimi lahko jasno in natančno preveri, ali ta subjekt izpolnjuje pogoje, ki jih zahteva nacionalna zakonodaja za koriščenje oprostitve, in izvede nadzor dejanskega upravljanja. Enako velja, ko gre za davčnega zavezanca, ki v državi članici zaprosi za možnost davčnega odbitja donacije v korist subjekta, ki ima sedež v drugi državi članici, v kateri mu je priznano, da opravlja dejavnost v splošnem interesu.

   Med drugim se lahko zadevni davčni organi na podlagi Direktive 77/799 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposredne in posredne obdavčitve obrnejo na organe druge države članice za pridobitev vseh informacij, za katere menijo, da so potrebne za pravilno odmero davka davčnega zavezanca. Vendar navedena direktiva v ničemer ne vpliva na pristojnost pristojnih organov države članice donatorja, da preučijo predvsem, ali so pogoji, ki v skladu z njihovo zakonodajo veljajo za dodelitev davčne ugodnosti, izpolnjeni. Tako lahko država članica donatorja glede subjekta, ki ima sedež v drugi državi članici, v kateri mu je priznano, da deluje v splošnem interesu, določi davčno obravnavanje, ki je enako obravnavanju, ki velja za donacije nacionalnim subjektom, le če ta subjekt izpolni pogoje za dodelitev davčnih olajšav, določenih v zakonodaji te druge države članice, med katerimi je navedeno izpolnjevanje ciljev, ki so enaki ciljem, ki jih spodbuja davčna zakonodaja navedene države članice. Pristojni nacionalni organi, vključno s sodišči, morajo preveriti, ali je bil v skladu s pravili nacionalnega prava predložen dokaz o izpolnjevanju pogojev, ki jih za dodelitev zadevne davčne ugodnosti določa ta država članica.

   Država članica niti ne more izključiti dodelitve davčnih olajšav za donacije v korist subjekta s sedežem v drugi državi članici, v kateri mu je priznano, da deluje v splošnem interesu, le zato, ker glede takih subjektov davčni organi prve države članice nimajo možnosti, da na kraju samem preverijo spoštovanje zahtev, ki jih določa njihova davčna zakonodaja.

   Glede subjektov, ki delujejo v splošnem interesu in imajo sedež v tretji državi, lahko država članica obdavčitve načeloma legitimno zavrne odobritev te davčne ugodnosti, če se pridobitev potrebnih informacij iz te države izkaže za nemogočo, predvsem ker za to tretjo državo ne obstaja obveznost iz konvencije, da mora predložiti informacije.

   (Glej točke 38, 39, 47, 48, 50, 55, 56, 60, 61, 63, 66, 70 in 72 ter točko 2 izreka.)