SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 15. januarja 2009 ( *1 )

„Uredba (ES, Euratom) št. 2988/95 — Zaščita finančnih interesov Evropskih skupnosti — Člen 3 — Izterjava izvoznega nadomestila — Napaka nacionalnega organa — Zastaralni rok“

V zadevi C-281/07,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (Nemčija) z odločbo z dne 27. marca 2007, ki je prispela na Sodišče , v postopku

Hauptzollamt Hamburg-Jonas

proti

Bayerische Hypotheken- und Vereinsbank AG,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, J.-C. Bonichot, J. Makarczyk, P. Kūris, sodniki, in C. Toader (poročevalka), sodnica,

generalna pravobranilka: E. Sharpston,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

za Komisijo Evropskih skupnosti F. Erlbacher in Z. Malůšková, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 25. septembra 2008

izreka naslednjo

Sodbo

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1), prvi pododstavek, Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL L 312, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Hauptzollamt Hamburg-Jonas (v nadaljevanju: Hauptzollamt) in Bayerische Hypotheken- und Vereinsbank AG (v nadaljevanju: BHV) glede povračila izvoznega nadomestila.

Pravni okvir

Pravo Skupnosti

3

Člen 11(3), prvi in četrti pododstavek, Uredbe Komisije (EGS) št. 3665/87 z dne 27. novembra 1987 o skupnih izvedbenih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL L 351, str. 1), kot je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 2945/94 z dne (UL L 310, str. 57, v nadaljevanju: Uredba št. 3665/87), določa:

„[…] v primeru neupravičenega plačila nadomestila upravičenec povrne neupravičeno prejeta nadomestila – tudi kazni po prvem odstavku, prva alinea – in obresti, izračunane za čas od plačila do povračila. […]

[…]

Če je bilo plačilo neupravičeno izvršeno zaradi napake pristojnega organa, se ne zaračuna obresti oz. se zaračuna največ znesek v višini neupravičenega dobička, ki ga določi država članica.“

4

Člen 1 Uredbe št. 2988/95 določa:

„1.   Za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti se sprejmejo splošna pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo Skupnosti.

2.   ‚Nepravilnost‘ pomeni vsako kršenje določb zakonodaje Skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun Skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravljajo, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov iz lastnih sredstev, ki se zbirajo neposredno v imenu Skupnosti, bodisi z neupravičenimi izdatki.“

5

Člen 3(1) in (3) Uredbe št. 2988/95 določa:

„1.   Pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti iz člena 1(1). Sektorski predpisi pa lahko določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let.

[…]

3.   Države članice lahko določijo daljši zastaralni rok od tistega iz odstavk[a] 1 […]“

Nacionalno pravo

6

Po navedbah predložitvenega sodišča v obdobju, na katero se nanaša obravnavana zadeva, v Nemčiji ni bilo nobene posebne določbe o zastaralnih rokih, ki bi veljali za upravne spore glede neupravičeno dodeljenih ugodnosti. Vendar so uprava in nemška sodišča po analogiji uporabljali tridesetletni zastaralni rok v skladu s civilnim pravom, kot je določeno v členu 195 nemškega civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch). Vendar se je od leta 2002 ta zastaralni rok skrajšal na tri leta.

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

7

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je družba LAGRA Import Export GmbH (v nadaljevanju: LAGRA) v letu 1995 pri Hauptzollamt prijavila 31 goved, namenjenih za izvoz v Turčijo, in zanje zahtevala izvozno nadomestilo. Z dopisom z dne 17. januarja 1996 pa je družba LAGRA sporočila tej carinski upravi, da je eno od teh goved poginilo, preden je zapustilo Evropsko skupnost, in je zato zaprosila za spremembo svoje zahteve za nadomestilo. Hauptzollamt je brez upoštevanja tega dopisa in ustreznih navedb v kontrolnem izvodu T5 z odločbo z dne odobril izvozno nadomestilo za vseh 31 goved.

8

Hauptzollamt je naknadno ugotovil svojo napako. Zato je s popravljalno odločbo z dne 5. avgusta 1999 zahteval povračilo izvoznega nadomestila za poginulo žival v znesku 1137,57 DEM.

9

Julija 2000 je bil zoper družbo LAGRA uveden postopek v primeru insolventnosti. Po prenosu sredstev slednje na BHV je BHV postala dolžnica zneska vračila izvoznega nadomestila, ki ga je neupravičeno prejela družba LAGRA. Hauptzollamt je zato skušal dobiti vračilo neupravičeno prejetega zneska od BHV, in sicer s plačilnim nalogom z dne 12. decembra 2001. Kljub temu naj ne bi bilo dokazano, da je bil ta nalog slednji vročen pred majem 2004.

10

BHV je zoper ta plačilni nalog vložila tožbo, ki ji je Finanzgericht Hamburg ugodil, sodeč, da je pravica do izterjave na podlagi člena 11(3), peti pododstavek, Uredbe št. 3665/87 zastarala, ker je pretekel zastaralni rok na podlagi člena 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95.

11

Hauptzollamt je zoper to sodbo Finanzgericht Hamburg vložil zahtevo za „revizijo“ pri Bundesfinanzhof. Zadnjenavedeno sodišče dvomi, da se v tem primeru uporabi Uredba št. 2988/95, ker naj bi v skladu s členom 1(2) te uredbe le nepravilnosti akta oziroma opustitev gospodarskega subjekta spadale na področje uporabe te uredbe, ne pa nepravilnosti, ki izhajajo iz akta oziroma opustitve pristojnega organa.

12

V teh okoliščinah je Bundesfinanzhof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.

Ali se člen 3(1), prvi pododstavek, prvi stavek, Uredbe št. 2988/95 lahko uporabi pri zahtevku za vračilo izvoznega nadomestila, ki je bilo neupravičeno nakazano izvozniku, čeprav ta ni storil nobene nepravilnosti?

V primeru pritrdilnega odgovora na to vprašanje:

2.

Ali se omenjena določba mutatis mutandis uporablja za zahtevek za vračilo od stranke, ki ji je izvoznik tako nadomestilo odstopil?“

Vprašanji za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

13

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali se štiriletni zastaralni rok, določen v členu 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95, uporabi v postopku izterjave izvoznega nadomestila, ki je bilo neupravičeno izplačano izvozniku zaradi napake nacionalnih organov, če ta ni storil nobene nepravilnosti.

14

Najprej je treba poudariti, da Uredba Komisije (ES) št. 800/1999 z dne 15. aprila 1999 o skupnih izvedbenih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL L 102, str. 11) določa pravila glede zastaranja na tem področju, vendar se v skladu s členom 54(1) te uredbe še naprej uporablja razveljavljena Uredba št. 3665/87, in sicer za izvoze, kot so ti v postopku v glavni stvari, za katere so bile izvozne deklaracije izdane pred uvedbo Uredbe št. 800/1999, namreč .

15

Člen 11(3), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 3665/87 določa, da ob neupravičenem izplačilu nadomestila upravičenec povrne neupravičeno prejete zneske, skupaj z obrestmi, ki pa se jih ne prejme, če je neupravičeno plačilo posledica napake pristojnega organa oziroma če se prejme znesek, ki ga določi država članica in ki ustreza neupravičeno prejeti koristi.

16

Vendar, ker Uredba št. 3665/87 ne določa pravil o zastaranju tožbenega zahtevka za izterjavo neupravičeno prejetih izvoznih nadomestil, se je treba sklicevati na člen 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95.

17

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se ta določba uporabi za vsako nepravilnost, ki je določena v členu 1(2) Uredbe št. 2988/95.

18

Člen 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 se nedvomno uporabi tako za nepravilnosti, ki privedejo do naložitve upravne kazni v smislu člena 5 te uredbe, kot za nepravilnosti, ki so predmet upravnega ukrepa v smislu člena 4 te uredbe, namreč ukrep odvzema neupravičeno pridobljenih koristi, čeprav ni kazenske narave (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2004 v zadevi Handlbauer, C-278/02, ZOdl., str. I-6171, točki 33 in 34).

19

Člen 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 na področju pregonov določa zastaralni rok, ki teče od storitve nepravilnosti, ki se v skladu s členom 1(2) iste uredbe nanaša na „vsako kršenje določb zakonodaje Skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun Skupnosti […]“.

20

Kot sta poudarili Komisija Evropskih skupnosti in generalna pravobranilka v točki 31 sklepnih predlogov, pojem „nepravilnosti“ v okviru Uredbe št. 2988/95 torej obsega tudi dejanje ali opustitev gospodarskega subjekta, iz katerih izhaja kršitev določbe prava Skupnosti.

21

Iz tega sledi, da če je bilo izvozno nadomestilo zmotno plačano subjektu zaradi napake nacionalnih organov, tak položaj ne spada pod pojem „nepravilnosti“ v smislu Uredbe št. 2988/95.

22

Zato se pravilo glede zastaranja, določeno v členu 3(1), prvi pododstavek, navedene uredbe, ne uporabi v postopku v zvezi nepravilnostmi, ki nastanejo zaradi napak nacionalnih organov.

23

V položaju, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, je zato treba vprašanje zastaranja zahtevkov za vračilo nepravilno izplačanih zneskov urejati s pravili nacionalnega prava, ki se uporabljajo na tem področju.

24

V sporih o zahtevkih za povračilo sredstev – ki so bila po pravu Skupnosti nepravilno izplačana – če ni predpisov prava Skupnosti, morajo odločiti nacionalna sodišča ter pri tem uporabiti svoje nacionalno pravo, ki pa je podvrženo omejitvam prava Skupnosti, kar izhaja iz tega, da pravila in postopki, ki jih predpisuje nacionalno pravo, ne smejo dejansko onemogočati ali znatno oteževati izterjave neupravičeno izplačane pomoči in da mora biti nacionalno pravo uporabljeno na način, ki ni diskriminatoren v primerjavi s postopki, po katerih se odloča o podobnih nacionalnih sporih (sodba z dne 19. septembra 2002 v zadevi Huber, C-336/00, Recueil, str. I-7699, točka 55 in navedena sodna praksa).

25

Poleg tega mora biti interes Skupnosti, da se izterjajo izvozna nadomestila, ki so bila prejeta s kršitvijo pogojev njihove dodelitve, v celoti upoštevan pri določitvi rokov zastaranja, ki se uporabijo za tako izterjavo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Huber, točka 57).

26

Na prvo vprašanje je treba torej odgovoriti, da se štiriletni zastaralni rok, določen v členu 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95, ne uporabi za postopek izterjave izvoznega nadomestila, ki je bilo neupravičeno izplačano izvozniku zaradi napake nacionalnih organov, če izvoznik ni storil nobene nepravilnosti v smislu člena 1(2) te uredbe.

Drugo vprašanje

27

Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje ni treba odgovoriti na drugo vprašanje.

Stroški

28

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

 

Štiriletni zastaralni rok, določen v členu 3(1), prvi pododstavek, Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, se ne uporabi za postopek izterjave izvoznega nadomestila, ki je bilo neupravičeno izplačano izvozniku zaradi napake nacionalnih organov, če izvoznik ni storil nobene nepravilnosti v smislu člena 1(2) te uredbe.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: nemščina.